Leta 1994 je med 21. in 23. januarjem na mariborskem Pohorju potekala 31. Zlata lisica. Običajno sta dve tekmi (slalom in veleslalom), seštevek časov obeh pa šteje za Zlato lisico. Toda leta 1994 so bile tekme tri, kajti mariborsko Pohorje je bilo izbrano za nadomestno lokacijo odpadle tekme slaloma v Garmisch-Partenkirchnu. Kljub temu, da je naslov Zlate lisice osvojila in obranila Švicarka Vreni Schneider, je Urška Hrovat poskrbela za veselje domačih navijačev, saj je v tekmi slaloma osvojila zlato kolajno in za 29 stotink sekunde premagala prav Vreni Schneider. To je bila za Urško prva zmaga v svetovnem pokalu, kasneje pa je zmagala še štirikrat. Na novo slovensko zmago na Zlati lisici pa so navijači morali čakati točno 11 let, ko je 22. januarja 2005 v veleslalomu zlato kolajno osvojila Tina Maze.
Tri najboljše slovenske smučarke na 31. Zlati lisici, Urška Hrovat, Alenka Dovžan in Špela Pretnar, so za uspeh od mariborskega podjetnika Janka Razgorška za nagrado dobile sedežno garnituro po izbiri.
Mariborsko Pohorje skupaj z Arehom velja za največje smučarsko središče v Sloveniji. Novo leto 2026 tako začenjamo z objavo idilične fotografije zasneženega Mariborskega Pohorja in njegove krožne kabinske žičnice, ki nas kar vabi, da si nadenemo smučarsko opremo in se odpravimo na zimsko dogodivščino.
Ideja o izgradnji vzpenjače na Pohorje je stara že skoraj stoletje. Že leta 1929 je bilo v Mariboru ustanovljeno podjetje Pohorska vzpenjača r.z.z.o. [registrirana zadruga z omejeno odgovornostjo], ki je med Mariborčani začelo zbirati prostovoljne prispevke za njeno izgradnjo. Ideja o športnem turizmu na Pohorju je ostala živa tudi po drugi svetovni vojni, ko je njen glavni protagonist postal Franci Čop. Skupaj s svojimi zanesenjaki je tako nadaljeval z načrti za razvoj zimskošportnega turizma na Pohorju.
Leta 1953 je bila ustanovljena zadruga Pohorska vzpenjača, ki je že istega leta začela s sečnjo in pripravo načrtov za izgradnjo žičnice. Zvezdni investicijski sklad je leta 1956 končno odobril prvi obrok denarja in s tem začetek gradnje. Gradnjo je izvedlo podjetje Gradis, podjetje Metalna iz Maribora pa je prevzelo proizvodnjo kovinskih delov žičnice. Zaradi razgibanega pohorskega terena je bilo potrebno med devet nosilnih stebrov vgraditi dodatne vmesne podstavke, nato pa so sledile že prve testne vožnje. Skupno kar 55 kabin, ki so krasile žičnico, je izdelalo podjetje Impol iz Slovenske Bistrice. Te kabine so obiskovalce prevažale vse do leta 1978.
Slovesna otvoritev Pohorske vzpenjače, prve krožne žičnice v takratni Jugoslaviji, je potekala 24. novembra 1957. V svoji bogati zgodovini je prepeljala več kot 18 milijonov potnikov ter doživela dve večji posodobitvi, zadnjo leta 2010. Danes ostaja nepogrešljivi simbol Maribora in priljubljena turistična točka ne glede na letni čas.
Ob vstopu v novo leto 2026 vam želimo mirno in uspešno leto, prežeto z zdravjem in iskreno željo po odkrivanju ter ohranjanju naše bogate skupne zgodovine.
Skupščina Republike Slovenije je 23. decembra 1991 sprejela novo ustavo, ki je bila rezultat več kot leto in pol trajajočih priprav in razprav. Odločitev za novo ustavo je bila sprejeta konec junija 1990 in takrat je bila v skupščini imenovana tudi strokovna komisija. Ker delo ni potekalo tako hitro in brez zapletov, kot so pričakovali, je v začetku novembra 1990 postalo jasno, da ustava ne bo sprejeta do zastavljenega roka. Da se osamosvojitveni proces ne bi ustavil, je bil podan predlog za plebiscit, ki je bil izveden na isti dan, ko naj bi bila sprejeta nova ustava. Strokovna komisija je nato nadaljevala delo in točno leto dni po uspešno izvedenem plebiscitu je bila v Skupščini Republike Slovenije z veliko večino sprejeta nova slovenska ustava, s čimer se je tudi formalno končal proces slovenske osamosvojitve.
Tradicionalni slovenski božični kruh ali poprtnik je bil prvič omenjen že leta 1592, avtor zapisa pa naj bi bil učenjak Hieronim Megiser. To je praznični kruh iz boljšega kvašenega testa v obliki hlebca, ki je lahko neokrašen ali pa okrašen z različnimi testenimi figuricami. Stal je na mizi, pokrit s prtom, dokler ga niso na svete tri kralje, 6. januarja, razrezali ter razdelili družinskim članom in živini, postregli pa so ga tudi vsem, ki so prišli v goste v božičnem času. Ponekod so spekli kar tri poprtnike – vsakega za en sveti večer. Poleg imena poprtnik se v Sloveniji pojavlja še cela vrsta poimenovanj: poprtnjak, podprtnik, žúpnik, župnek, poprtnják, bôžič, božíčnik, mížnik, nám(i)žnik, pomížnik, stólnik, postólnik itd.
Neznani avtor, otroci so že težko čakali na kos poprtnika, ki so ga dobili na svete tri kralje, med obema svetovnima vojnama. Fotografska zbirka časopisa Slovenec, fotografija na papirju 11,7 x 16,2 cm, inv. št. SL8624.
V zvezi s poprtnikom obstaja kar nekaj šeg in verovanj. Fant, ki bo pokusil devet različnih poprtnikov, naj bi se v istem ali drugem letu poročil. Počena skoraj kruha je kazala smer, iz katere bo prišel bodoči ženin k hiši. Velikost kosa kruha, ki ga je dobil otrok, je nakazovala, koliko bo otrok zrasel v prihodnjem letu. Ljudje so verjeli, da ima poprtnik zdravilno in magično moč, zato so drobtine poprtnika raztresli po polju, da bi bilo bolj rodovitno, ali pa jih vrgli v vodnjak, da bi preprečili sušo. Ponekod so del poprtnika celo shranili in ga med letom dajali živini, kadar je zbolela.
Nekdaj so poprtnik pekli po vsej Sloveniji, z izjemo Prekmurja in Primorske, o čemer pričajo številna poimenovanja tega prazničnega kruha. Po drugi svetovni vojni so ga začele nadomeščati potice. Do danes se je neprekinjena tradicija peke poprtnika ohranila predvsem v osrednji Sloveniji, v delu Dolenjske, Notranjske in manjšem delu Štajerske, jo pa na novo oživljajo tudi v nekaterih drugih delih. Od maja 2013 je poprtnik vpisan v Register nesnovne kulturne dediščine Republike Slovenije.
V gradivu, ki ga je muzej prevzel leta 1952 od Glavnega odbora Rdečega križa Slovenije, je tudi dokumentacija Stanka Janežiča (rojen 22. marca 1920) z Livade v Ljubljani. Najmanj od aprila 1942 je bil v italijanskih koncentracijskih taboriščih Monigo, Visco in Gonars. Decembra 1943 je bil iz Ljubljane deportiran v nacistično koncentracijsko taborišče Dachau, kjer je dobil taboriščno številko 59455. Med številnimi pismi in dopisnicami, ki jih je prinesel iz italijanskih taborišč, in so mu jih ob prihodu v Dachau odvzeli, so tudi štiri družinske fotografije – na eni, zbrana najbrž celotna Stankova družina.
Prvo praznovanje novoletne jelke je v Ljubljani brez velikega predhodnega najavljanja in pompa na prehodu v letu 1948 organiziral Mestni ljudski odbor Osvobodilne fronte. Odprtje prireditve se je zgodilo na Silvestrovo, 31. decembra 1947, na praznično okrašenem Kongresnem trgu, kjer je veliko zbrano množico nagovoril Fran Albreht, predsednik mestnega ljudskega odbora in prvi povojni ljubljanski župan: »Igrajte se in bodite veseli! /…/ Dnevi novega leta so vaši dnevi, dragi moji pionirji!«1 V ilustrirani reviji Tovariš lahko v 2. številki v letu 1948 preberemo, da so praznovanja novoletne jelke v naše kraje prišla iz Sovjetske zveze, kjer so jih vsako leto pripravljali otrokom v novoletno razvedrilo. Poročilo Lojzeta Krakarja v reviji se nadaljuje z besedami: »Tako jelko smo imeli priliko videti tudi pri nas v Ljubljani. /…/ Prireditve, ki so se vrstile štiri dni zaporedoma, so privabljale veliko ljudi.« Zapis v reviji se sklene s pripovedjo o deklici Sonji, ki je po končanem praznovanju na Kongresnem trgu, v roke prejela lepo, rdeče jabolko.
Od 1. do 4. januarja 1948 se je praznovanje nadaljevalo na Taboru, kjer so v kinodvorani potekale gledališke igre, na katere so vabili otroke, pionirje in njihove starše. Velika dvorana je bila spremenjena v gozdno jaso, kjer je bilo med smrečicami mogoče najti velike in majhne nagačene medvedke. Za zabavo je skrbel Pavlihi podoben ugankar, otroci pa so za pravilno rešene uganke dobili jabolka in »dva bombončka« (Tovariš, 9.1.1948). Kot prva tovrstna prireditev v Jugoslaviji je novoletna jelka v Ljubljani vzbudila veliko zanimanja ne le v Sloveniji, temveč tudi po drugih jugoslovanskih republika. Je pa bilo iz vrst nasprotnikov novega praznovanja slišati pritožbe zaradi »razmetavanja«. Časopis Slovenski Primorec je v 45. številki leta 1948 poročal, da so za dekoracijo Tabora in Kongresnega trga porabili več kot dva milijona dinarjev in delovno silo, ki bi bila bolj potrebna drugje.2
Danes, 28. 11. 2025, se bo ob 17.00 uri v Ljubljani odvijalo že tradicionalno prižiganje prazničnih lučk, ki se vsako leto prižgejo v petek pred prvo adventno nedeljo. Letos bo kulturni program na Prešernovem trgu popestril nastop otroške pevske skupine Waldorfske osnovne šole, nato pa bo sledilo odštevanje do trenutka, ko bo Ljubljana zasvetila v praznični podobi. Naslov letošnje praznične okrasitve avtorja Urbana Modica nosi naslov V odnosu z razmerjem, Ljubljano pa bo krasilo deset prazničnih smrek. Osrednja stoji na Prešernovem trgu in je visoka je 18 metrov, težka štiri tone in okrašena s približno osmimi kilometri luči. Smreke stojijo še na Mestnem in Levstikovem trgu, Pod Trančo, pri Figovcu, na Ljubljanskem gradu, v atriju Mestne hiše, na Trgu mladinskih delovnih brigad, na Mali ulici pred Mestnim igriščem in na Slovenski cesti na križišču s Trdinovo ulico. Poleg teh pa bo praznično kuliso ustvarjalo tudi 89 zelenih dreves, ki jih bodo po praznikih vrnili v naravo.
Prižig lučk v Ljubljani s seboj že mnogo let prinaša decembrsko praznično vzdušje in prihod novega leta, zato danes z vami delimo fotografijo praznično okrašene Ljubljane, ki jo je v svoj objektiv decembra 1989 ujel fotoreporter Marjan Ciglič.
V odvzetem gradivu taboriščnikov, ki ga je maja 1945 ob vrnitvi iz nekdanjega nacističnega koncentracijskega taborišča Dachau prinesel slovenski taboriščni odbor, je ohranjenih tudi štiriindvajset fotografij, ki jih je imel v lasti taboriščnik Mirko Šobar iz Toplic pri Novem mestu (rojen 31. oktobra 1921). Na podlagi ohranjene dopisnice je mogoče sklepati, da je bil najmanj od novembra 1942 interniran v italijanskem fašističnem koncentracijskem taborišču v Padovi, pri čemer časovne zabeležke segajo do 18. avgusta 1943.
Podatkov o času njegove vrnitve domov ni. Znano pa je, da ga je 17. novembra 1943 v Logatcu aretirala ljubljanska varnostna policija. Iz dokumentov je razvidno, da je bil 5. decembra 1943 v okviru drugega transporta iz Ljubljane deportiran v koncentracijsko taborišče Dachau, kamor je prispel 7. decembra. Ob prihodu mu je bila dodeljena taboriščna številka 59741.
Po podatkih iz gradiva Arhiva Arolsen (Arolsen Archives) je bil kasneje premeščen v zunanje taborišče Allach.
Zadnjo stran revije Tovariš je 7. decembra 1963 krasila fotografija takrat 78-letnega znanca ljubljanskih ulic, gospoda Antona Mihaljeviča. Kot so zapisali v časopisu, je prebivalec Židovske ulice v Ljubljani svoje dni posvečal skrbi za mestne golobe. Vsak dan je tako na eno od klopic na Kongresnem trgu dvakrat dnevno prinesel polno torbo dobrot, s katerimi je hranil svoje pernate varovance. Golobi se podarjenih priboljškov niso branili, kar nazorno prikazujejo tudi ohranjeni fotografski posnetki.
Fotografijo je za časopis Tovariš posnel fotoreporter Svetozar Busić, katerega zapuščina se danes hrani v muzejski fotografski zbirki časopisne hiše Delo.
V precej bogati muzejski fotografski zbirki prve svetovne vojne ne hranimo barvnih fotografij. Hranimo pa obarvano črno-belo fotografijo, ki zaradi avtorjevega posega, kljub uporabljeni skromni barvni lestvici, izstopa od ostalih rjavo toniranih črno-belih fotografij v zbirki. Na njej so avstro-ogrski vojaki v vojaškem šotoru v prostem času. Ali jo je lastnik obarval zaradi preprostega motiva, ki za razliko od številnih drugih ni potreboval zahtevnejšega barvnega spektra ali česa drugega, verjetno ne bomo nikoli izvedeli. Očitno si je želel ohraniti barvno podobo doživetega. Njegov le delno uspel poskus barvanja, razen poudarjene beline platnenih vojaških srajc in morda povečane »globine«, ne okrepi nobene druge podrobnosti na fotografiji. Kljub temu z dodanimi barvami spremeni gledalčev vtis o fotografiji.
Fotografija je sicer iz albuma neznanega vojaka C. in kr. 70. pehotnega polka iz Petrovaradina (K.u. k. Peterwardeiner Infanterieregiment Nr. 70), katerega pokrovitelj je bil Michael Ludwig Edler von Appel. Polk je imel naborno območje v Petrovaradinu, bataljone v Trebinju in Budimpešti, kjer je bilo tudi polkovno poveljstvo. Po uradnih avstro-ogrskih podatkih so ga sestavljali vojaki med katerimi je bilo 79 % Hrvatov in Srbov ter 21 % drugih narodov. Bojevali so se na vzhodnem bojišču v Galiciji od Lviva (Lvov, Lemberg) do Karpatov in drugje, kamor so bili poslani z drugimi enotami zagrebškega XIII korpusa. Njihovemu vojnemu vsakdanu lahko sledimo tudi na ohranjenih fotografijah.
