Obrežje Save je bilo in je še vedno priljubljena izletniška točka Ljubljančank in Ljubljančanov. Nekdaj je na njenem levem bregu, levo od Črnuškega mostu, na hribčku in v objemu zelenja stala restavracija Savski Tivoli, v lasti družine Pust, ki je bila odprta 16. avgusta 1931. Pred restavracijo je bilo urejeno kopališče, ki je lahko sprejelo preko 300 kopalcev. Znotraj poslopja restavracije, ki je nudila tudi prenočišča, so bile urejene moderne slačilnice in garderobe za kopalce, obiskovalci pa so lahko posedeli tudi na verandi s krasnim razgledom po okolici. Restavracija je imela električno napeljavo, ki je ob večerih omogočala razsvetljavo vrta, in svoj telefon. Pred poslopjem je bil poleg kopališča urejen velik ribnik, kjer so si obiskovalci izposodili čoln in po njem veslali ali pa lovili ribe. Kadar je kdo izmed obiskovalcev ujel ribo, jo je lahko odnesel v kuhinjo restavracije, kjer so mu jo pripravili za obed. Savski Tivoli je bil priljubljen tudi v hladnejšem delu leta, saj je ponujal možnost sankanja ali pa drsanja po zamrznjeni površini ribnika. Oglas, ki je v časopisu vabil k obisku Savskega Tivolija: »Krasna solnčna lega, divni izprehodi, idealno savsko kopališče. Primerno tudi za otroke in neplavače. Pozimi sankališče in drsališče. Izborna domača hrana – vsako nedeljo ribe (postrvi). Najboljša dolenjska in štajerska vina. Solidne cene. Točna postrežba. Primerno za društvene sestanke in domače zabave.« (Jugoslovan, 15. 8. 1931)

Poročna fotografija Rudolfa Titovška kot del zaplenjene osebne lastnine v koncentracijskem taborišču Dachau

5. februarja 1945 je bil iz mariborskih zaporov v nacistično koncentracijsko taborišče Dachau deportiran Rudolf Titovšek (rojen 26. aprila 1907 v Radečah), po poklicu kmet. Ob prihodu v taborišče mu je bila, skladno z običajno prakso, odvzeta celotna osebna lastnina, vključno z oblačili, dokumenti in fotografijami. Med zaseženimi predmeti je bila tudi poročna fotografija, ki je izstopala po svoji intimni in osebni vrednosti.

Na fotografiji sta Titovšek in njegova žena, verjetno pred domačo hišo. Kompozicija prikazuje naravno okolje s travniki in golimi drevesi v ozadju, kar nakazuje, da je bila poroka najverjetneje pozno jeseni ali zgodaj spomladi. Ime njegove žene in natančen datum nastanka fotografije še nista ugotovljena.

V koncentracijskem taborišču Dachau je bila Rudolfu Titovšku dodeljena taboriščna številka 140623. Kljub temu, da je dočakal konec vojne in osvoboditev taborišča je najverjetneje zaradi posledic dolgotrajne izčrpanosti umrl 16. maja 1945 pred vrnitvijo domov.

Po koncu vojne je osebne predmete, shranjene v tako imenovani Effektenkammer (prostor za hrambo zaseženih predmetov taboriščnikov), prevzel slovenski taboriščni odbor. Predmeti, ki jih ni bilo mogoče vrniti preživelim taboriščnikom ali njihovim družinam, so bili kasneje predani Rdečemu križu. Leta 1952 so bili ti izročeni takratnemu Muzeju narodne osvoboditve v Ljubljani (danes Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije), kjer se hranijo še danes.

Pridelovanje hmelja v Savinjski dolini se je pričelo v drugi polovici 19. stoletja in je dolga desetletja predstavljalo osnovo gospodarskega obstoja tamkajšnjih kmetovalcev. Hmelj je postal prvi kmetijski pridelek, ki ni bil namenjen lastni porabi, ampak izključno prodaji.

Fotografija Joca Žnidaršiča, ki je nastala v okolici Žalca v šestdesetih letih 20. stoletja prikazuje obiralke in obiralce, med njimi tudi otroke, ob mogočnih hmeljskih žičnicah. Iz članka Angelosa Baša z naslovom Obiranje hmelja na kmečkih posestvih v Savinjski dolini (Slovenski etnograf, l. 23/24, 1970/71, str. 71–98) izvemo, da so bili v tedanjem obdobju med obiralci hmelja predvsem žene in hčere bajtarjev in manjših kmetov, delavke in delavci v času dopustov, vajenci v času dopustov in šoloobvezni otroci bajtarjev, manjših kmetov in delavcev. Za obiranje enega hektarja hmelja je bilo potrebnih petnajst do dvajset obiralcev. Obiranje je običajno trajalo dva tedna ob koncu avgusta. Odrasle obiralke, ki so predstavljale ključno delovno silo v nasadih hmelja, so nabrale povprečno okoli petnajst škafov hmelja na dan.

Šahovska zveza Slovenije letos obeležuje častitljivih 90 let organiziranega delovanja. V tem obdobju je organizacijo vodilo deset predsednikov, naziv šahovskega velemojstra pa si je priborilo kar 19. slovenskih šahistov in 5. slovenskih šahistk.

Daleč najbolj prepoznana slovenska šahovska velemojstra sta nedvomno prof. dr. Milan Vidmar (1885 –1963) in Bruno Parma (1941– ). Prof. dr. Milan Vidmar je bil prvi slovenski in jugoslovanski šahovski velemojster ter ena vodilnih osebnosti svetovnega šaha v prvi polovici 20. stoletja. Šahovski velemojster Bruno Parma pa je pri devetnajstih letih, septembra 1961 v Haagu, postal mladinski svetovni prvak, svojo velemojstrsko normo pa je dosegel leta 1963 na veleturnirju v Beverwijku.

Bled je dolga leta gostil pomembne mednarodne šahovske dogodke. Že leta 1931 je tako prvič priredil dvokrožni mednarodni veleturnir s 14 udeleženci, organizacijsko največji izziv pa je predstavljala 35. šahovska olimpijada, ki je v Ledeni dvorani na Bledu potekala med 25. oktobrom in 11. novembrom 2002. Na njej je nastopilo kar 1.615 šahistov in šahistk.

Skozi kratko zgodovino slovenskega šaha vas popelje naša nova občasna fotografska razstava 90 let Šahovske zveze Slovenije, ki bo na ogled na ploščadi pred muzejem od 5. avgusta 2025. Vljudno vabljeni.

Fotografija zborovanja v mariborskem mestnem parku parku Jožeta Kološe (1920-1998) spada med njegovo reportažno fotografijo, v času, ko je bil Kološa po koncu druge svetovne vojne vodja fotoslužbe propagande mariborskega vojnega območja. V zbirki Foto Slovenija naš Muzej hrani le 137 njegovih filmov. Poudarek njegovih ohranjenih fotografij je na ovekovečenju prekmurskega življa v prvih mesecih po koncu druge svetovne vojne.

Po uradni dolžnosti se je Kološa udejstvoval povojnih proslav in manifestacij, ki predvsem prek parol in transparentov jasno izražale pripadnost novemu političnemu ustroju. Ena takšnih je nastala tudi konec maja 1945, kjer se je fotograf pomešal med množico in spretno ujel vzdušje na množičnem zborovanju. Fotografiranja množičnih dogodkov se je Kološa venomer loteval z željo zaobjeti večino publike, ki je prisostvovala dogodku. Omenjeno je povezano z jasno izraženo kolektivnostjo v prvih povojnih letih, ki se je kazala prav prek množične udeležbe povojnih političnih zborovanj in manifestacij.

Fotografija Jožeta Kološe je del razstave Odmev zmage, ki je na ogled v Galeriji Božena v Fotohiši Pelikan.

Pred 80. leti, 8. junija 1945 zvečer, je na ljubljanskem kolodvoru odjeknila močna eksplozija. Kot se je izkazalo pozneje, jo je nehote sprožil eden od vojakov Jugoslovanske armade, ki je med rajanjem v zrak izstrelil signalno raketo. Slab mesec po koncu vojne se je na kolodvoru nahajalo več transportov in skladišč vojaškega materiala. Padla raketa je pristala med vagoni s strelivom, ki so sprožili verižno reakcijo eksplozij. Največjo škodo so utrpeli objekti na samem kolodvoru in v bližnji okolici.

Razdejanje po eksploziji je dokumentiral tudi Jakob Prešern. Fotografija s pogledom v smeri proti Ljubljanskemu gradu in dimniku mestne elektrarne je bila posneta na današnji Novakovi ulici, ob stavbi na Vilharjevi cesti št. 41.

Fotografija iz zbirke podjetja Kompas je posneta na letališču Brnik (danes letališče Jožeta Pučnika), ki so ga slovesno odprli dan pred božičem leta 1963. Tedaj letališče še ni bilo povsem dokončno urejeno, a je bilo zgrajenih že 2.200 m pristajalne steze in del ploščadi, zasilno pa je bila urejena tudi letališka zgradba.

Kot je ob odprtju poročal časopis Delo, je ob 11.00 uri na letališču pristalo veliko štirimotorno letalo podjetja Adria Aviopromet, s čimer so letališče odprli za ves promet. Pilot letala Karel Rankelj je reportiral Mihi Marinku (tedaj sekretar CK ZKS) in mu sporočil, da je opravil prvi pristanek. Slavnostni govornik, zvezni sekretar za promet Marin Cetinić, je med drugim poudaril velik pomen novega letališča za gospodarstvo, predvsem pa za mednarodni turizem. V letu 1963 so bila sicer jugoslovanska letališča povezana s 43 mesti v 37 državah Evrope, ZDA, Azije in Afrike. Po odprtju se je letalo Adria-Avioprometa, ki je stalo na ploščadi pred letališko zgradbo, dvignilo in odletelo na svoje prvo potovanje z novega letališča v Alžir.  

Z brniškega letališča je bila redna letalska zveza najprej le enkrat tedensko vzpostavljena z Londonom in Beogradom (JAT), vsakih 14 dni pa z Alžirom (Adria Aviopromet). Slovenska letalska družba Adria Aviopromet se je uveljavila predvsem s turističnimi čarterskimi leti. Z istim namenom so letališče uporabljale tudi tuje letalske družbe.

Po začetku vojnega stanja v Sloveniji 27. junija 1991 je že naslednji dan v Beograd prispela evropska trojka pogajalcev (Hans van den Broek, Jacques Poos in Gianni De Michelis). Ta se je do konca junija dvakrat sestala z zunanjim ministrom Dimitrijem Ruplom in predsednikom Milanom Kučanom na letališču v Zagrebu. Trojka slovenski osamosvojitvi ni bila naklonjena, kar je predstavljalo veliko oviro pri uresničitvi slovenskih osamosvojitvenih teženj. Povsem drugače je bilo po srečanju z nemškim zunanjim ministrom Hansom-Dietrichom Genschnerjem 2. julija, ki je slovenskim zahtevam prisluhnil. Predstavljal je pomembno stališče, ki je pripomoglo k spremembi mednarodnega odnosa do slovenske osamosvojitve ter pripeljalo do pogajanj na Brionih.

Brionska pogajanja o ustavitvi sovražnosti na Slovenskem ozemlju dejansko predstavljajo začetek slovenske zunanje politike. Kot rezultat pogajanj je bila 7. julija sprejetja Brionska deklaracija, ki je Sloveniji prinesla konec vojaških spopadov, po drugi strani pa je bila veliko tveganje. Slovenija je v zameno za brezpogojni umik enot JLA v vojašnice, morala med drugim izpustiti vse ujete jugoslovanske vojake, deblokirati vse enote in objekte JLA, odstrani barikade in deaktivirati enote teritorialne obrambe.

O Brionski deklaraciji so bila v slovenski javnosti različna mnenja, kot diktat pa so jo razumeli tudi mnogi poslanci. Deklaracija namreč ni neposredno priznavala slovenske samostojnosti in ni zagotavljala prekinitve nasilja. Na pogajanjih na Brionih so bili navzoči predsednik Milan Kučan, predsednik vlade Lojze Peterle, predsednik skupščine France Bučar, zunanji minister Dimitrij Rupel in slovenski predstavnik v jugoslovanskem predsedstvu Janez Drnovšek, ki so deklaracijo soglasno sprejeli in jo v Sloveniji tudi razložili in glasno zagovarjali. Slovenska skupščina jo je zato z dvotretjinsko večino 10. julija 1991 potrdila. Odločitev se je izkazala za odločilno potezo, saj je Jugoslovansko zvezno predsedstvo 18. julija 1991 sprejelo sklep, da se morajo enote JLA v roku treh mesecev umakniti iz Slovenije. S tem je Slovenija dosegla in si zagotovila mir. Za tri mesece so bile ustavljene osamosvojitvene aktivnosti, nato pa je Slovenija začela živeti kot neodvisna država ter se pričela truditi za mednarodno priznanje.

Današnji Miklošičev park, ki je skozi zgodovino zamenjal več poimenovanj, je bil urejen v času popotresne obnove Ljubljane med letoma 1899 in 1902. Takratni ljubljanski župan Ivan Hribar si je zelo prizadeval, da bi z Dunaja dobil denarna sredstva tudi za ureditev trga pred sodno palačo, ki je bila zgrajena med letoma 1898 in 1902 ter je eden izmed najbolj prestižnih objektov, ki so bili zgrajeni v času njegovega županovanja. Hribarju je za ureditev trga uspelo dobiti 5000 goldinarjev. Načrte za trg, ki se je najprej imenoval Slovenski trg, je pripravil arhitekt Maks Fabiani, zasaditev pa uredil ljubljanski mestni vrtnar Vaclav Hejnic. V parku so postavili spomenik cesarju Francu Jožefu na čast in v zahvalo za popotresno pomoč, med obema vojnama pa so njegov doprsni kip umaknili ter na istem podstavku postavili kip jezikoslovcu Francu Miklošiču. Leta 1919 se je trg preimenoval v Kralja Petra trg, leta 1941, v času italijanske okupacije Ljubljane, se je imenoval Rimski trg, po vojni pa je bil leta 1946 preimenovan v Dapčevičev trg, leta 1952 v Marxov trg ter 1958 v Marxov park. Od osamosvojitve Slovenije leta 1991 dalje se imenuje Miklošičev park.

Miklošičev park je svojo prvotno podobo izgubil že v obdobju pred drugo svetovno vojno, ko so preko njega zaradi rastočega števila pešcev speljali dve diagonalni poti, vendar kljub temu ostaja najlepši in najbolj reprezentativen secesijski ambient v Ljubljani.

Grafika Toneta Kralja z naslovom Pot v partizansko bolnico je močna vizualna pripoved, ki na izrazito ekspresiven način upodablja človečnost v času vojne. Gre za jedkanico, ki jo umetnik oblikoval v značilnem kontrastu svetlobe in sence ter z ostro stilizacijo figur in ozadja, kar ustvaril napeto, skoraj gledališko prizorišče. V črno-beli kompoziciji je ujel trenutek boja ne le proti sovražniku, ampak tudi proti naravi, bolečini in smrti. Osrednji motiv je skupina ljudi – partizanov in bolničarke – ki v težkih zimskih razmerah po strmi gorski poti nosijo ranjenca na nosilih proti varnejšemu zavetju, partizanski bolnišnici. Ranjena ni le oseba na nosilih, temveč tudi nekateri, ki ga spremljajo.

Celotna kompozicija je postavljena v diagonalo, kar vizualno poudarja težavnost poti in napor, ki ga liki vlagajo v svoj trud. Ta diagonalna usmerjenost služi tudi kot simbolni poudarek – gibanje navzgor lahko beremo kot metaforo za upanje, vztrajnost in moralno pokončnost, ki presega zgolj fizično premikanje v prostoru. Figure nosilcev so upodobljene v različnih držah, odločno nagnjene naprej, z izrazi osredotočenosti in utrujenosti.

Značilna za Kraljevo umetnost je robustna stilizacija likov. Telesa so trdna, gibanja zadržana, obrazi skoraj brez podrobnosti, s čimer umetnik ni iskal portretne individualnosti, temveč univerzalnost. Prikazani ljudje predstavljajo vsakogar – borca, nosilca, bolničarko – kot del širše skupnosti, ki v vojnih razmerah deluje v sozvočju. V tem vidiku se kaže tudi humanistična plat umetnosti, nastale med vojno, ki veleva, da vojna ni razčlovečila ljudi, vendar je, nasprotno, še bolj poudarila njihovo človečnost.

Ozadje grafike je temno, skoraj povsem črno, z nekaj belimi praskami in linijami, ki nakazujejo snežno pokrajino, skalovje ali drevje v vetru. Ta kontrast ustvarja občutek hladnega in surovega okolja, skozi katerega se figura ranjenca in njegovih spremljevalcev skoraj svetlobno izrezuje iz teme.

Pot v partizansko bolnico je torej več kot zgolj dokumentiranje vsakodnevnega vojnega prizora, saj gre za vizualno odo solidarnosti. Grafika nagovarja gledalca z izrazitim občutkom empatije in spoštovanja do upodobljenih, obenem pa postavlja vprašanja o vrednotah, ki presegajo zgodovinski trenutek, saj vključuje univerzalno sporočilo o človeški povezanosti in požrtvovalnosti.