Pred petintridesetimi leti, 8. julija 1990, je v Kočevskem rogu, v bližini brezna Pod Krenom potekala spravna slovesnost s simbolnim krščanskim pogrebom in mašo zadušnico za domobrance, pobite v zunajsodnih množičnih pobojih, ki jih je zakrivila komunistična oblast takoj po koncu 2. svetovne vojne. Tedaj so nastale prve fotografije žalujočih, pretresenih in solznih obrazov ljudi, ki so po petinštiridesetih letih, nekateri prvič brez strahu, stopili na kraj morišča.
Čeprav je grobišče v breznu Pod Krenom dolgo veljalo za največje grobišče slovenskih žrtev povojnih pobojev, so raziskave zgodovinarja dr. Mitje Ferenca s študenti zgodovine, kriminalista Pavla Jamnika in celotne Komisije Vlade Republike Slovenije za reševanje vprašanj prikritih grobišč pod vodstvom dr. Jožeta Dežmana pokazale, da je največje grobišče pobitih domobrancev v breznu pod Macesnovo gorico, medtem ko so v breznu Pod Krenom večinoma žrtve drugih narodnosti nekdanje Jugoslavije.
Eden večjih potresov, ki je prizadel Ljubljano, je bil velikonočni potres 14. aprila 1895. Silovitost potresa zelo nazorno prikazujejo fotografije, ki so bile tedaj posnete. Znano je, da je rušilnost potresa temeljito predrugačila podobo naše prestolice. V našem muzeju do nedavnega nismo hranili fotografij tega dogodka. Zato smo zelo hvaležni za osem fotografij, ki so bile narejene v ateljeju Juliusa Müllerja in smo jih v dar prejeli iz rok gospoda Marka Grossmana. Za ta neprecenljivi dar se gospodu iskreno zahvaljujemo!
Fotografije so vse nalepljene na kartone s prirezanimi robovi v velikosti kabinetnega formata (170 x 100 mm). Ne vemo natančno, kdaj je v Ljubljani začel delovati atelje Juliusa Müllerja, se pa je fotograf v Ljubljano preselil na prelomu stoletja iz avstrijskih dežel in v mestu ostal celih 40 let.
Odličen projekt, ki se veže na fotografije posledic ljubljanskega potresa, je pred kratkim predstavila Narodna in univerzitetna knjižnica, ki je s pomočjo umetne inteligence fotografije oživila in obarvala. Odlična video prezentacija je dostopna tudi na povezavi.
Aleš Kunaver, slovenski alpinist, je s soplezalci na jugoslovanskih odpravah nizal uspehe, ki so svoje mesto našli med samo svetovno alpinistično elito. Prva jugoslovanska oz. slovenska alpinistična odprava je bila leta 1960 v Himalajo – na Trisul v Indiji. Odprave, ki je trajala od 6. marca do 3. avgusta 1960, so se udeležili Aleš Kunaver, Stane Kersnik (vodja), Ciril Debeljak – Cic, Marjan Keršič – Belač, Ante Mahkota, Zoran Jerin (novinar), Andrej Robič (zdravnik) in dve Šerpi.
Cilj odprave je bil sprva najvišja indijska gora Nanda Devi, vendar so namesto nje dobili dovoljenje za vzpon na sosednjo skupino treh vrhov Trisula z južne, do takrat še neraziskane smeri. Ko so se 1. maja povzpeli na vrh 5275 m visokega Baroltolija, so osvojili prvi slovenski in jugoslovanski himalajski vrh. 5. junija sta Aleš Kunaver in Ante Mahkota stopila na vrh Trisula II (6690 m), 7. junija pa sta skupaj z Marjanom Keršičem – Belačem prišla še na vrh Trisula III (6270 m). Na oba vrhova do tedaj še ni stopila človeška noga. Vzpona na najvišji vrh skupine Trisul I (7120 m) jim zaradi oslabele ekipe in pomanjkanja opreme ni uspelo izvesti. Ta cilj je bil kasneje dosežen leta 1976, ko je vrh osvojila druga slovenska odprava.[1]
Podnapis: Alpinist Aleš Kunaver na vrhu Trisula II (6690 m), dotlej najvišjega osvojenega jugoslovanskega vrha. Na kolenih ima kamero Bolex, s katero je posnel prvi jugoslovanski himalajski film. 5. 6. 1960, Foto: Ante Mahkota, fond: Aleš Kunaver, inv. št.: KA_243 – barvni negativ, Leica
[1] Šparovec, Jožica, Himalajski vodja Aleš Kunaver, katalog ob razstavi, str. 11-12
Ob 90. obletnici rojstva Aleša Kunaverja
Letos obeležujemo 90. obletnico rojstva Aleša Kunaverja. Ob tej priložnosti Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije (MNSZS), skupaj z Aleševo družino in prijatelji alpinisti, Filozofsko fakulteto, Slovenskim planinskim muzejem v Mojstrani, Planinsko zvezo Slovenije idr. pripravlja različne dogodke, ki bodo osvetlili pomembne alpinistične dosežke Aleša Kunaverja, in sicer:
Okrogla miza ob 90. obletnici rojstva Aleša Kunaverja – 22. maj 2025 (MNSZS, Ljubljana) Na okrogli mizi so sodelovali alpinisti Janko Ažman, Danilo Cedilnik, dr. Kazimir Drašlar, Viktor Grošelj, Vanja Matijevec, Klavdij Mlekuž, Bojan Pollak, Anton Sazonov ter častni generalni konzul Nepala Aswin Kumar Shrestha, Aleševa hčerka Vlasta Kunaver, brat dr. Jurij Kunaver, soproga Dušica Kunaver ter nekdanja skrbnica fotografskega fonda Aleša Kunaverja v muzeju Jožica Šparovec. Okroglo mizo sta vodila dr. Peter Mikša in dr. Monika Močnik.
Razstavljeni predmeti Aleša Kunaverja v odprtih depojih (PVZ PIVKA) Muzej bo ob tej priložnosti v državnih depojih PVZ Pivka v odprtem depoju razstavil tudi izbor Aleševih predmetov.
Treking himalajskih veteranov v dolino Bruna in pod Makalu – ob obletnici vzpona na Makalu (april, maj 2025). Septembra bo ob tej priložnosti izšla tudi znamka Makalu.
17. oktober 2025 Muzejski večer z alpinisti veterani:50-letnica vzpona na Makalu Slovenski planinski muzej, Mojstrana Večer bo dopolnila panojska razstava posvečena 50-letnici prvega slovenskega vzpona na zgoraj omenjeni osemtisočak in 30-letnici vzpona na zadnjega izmed osemtisočakov, kjer je bil opravljen tudi spust s smučmi. Na večeru se bomo s spominsko vitrino poklonili tudi Alešu Kunaverju ob njegovi 90. obletnici rojstva
Spomladi leta 1991 so slovenski naborniki prvič začeli služiti vojaški rok v enotah Teritorialne obrambe Republike Slovenije (TO RS) v učnih centrih na Igu pri Ljubljani in v Pekrah pri Mariboru, kar je Jugoslovanska ljudska armada (JLA) razumela kot izzivanje. Prvi večji preizkus se je zgodil v Pekrah 23. maja 1991. Potem ko so slovenske obrambne enote zajele dva oborožena izvidnika JLA, so pripadniki JLA z oklepniki obkolili učni center in med drugim zahtevali izročitev obeh prijetih pripadnikov JLA ter naborno dokumentacijo vojakov TO. Slovenski vojaški in politični vrh se ni uklonil njihovim zahtevam, kar je povzročilo prvo resno vojaško napetost med Slovenijo in JLA. Pomembno vlogo so odigrali tudi domačini, ki so se množično zbrali pred centrom.
Na pobudo županje Magde Tovornik so pogajanja potekala v stavbi občine Maribor. S poveljnikom 31. korpusa JLA v Mariboru, generalmajorjem Mićem Delićem, se je pogajal tudi poveljnik vzhodnoštajerskega pokrajinskega štaba TO podpolkovnik Vladimir Miloševič. V noči s 23. na 24. maj so pripadniki JLA poveljnika Miloševiča ugrabili in ga zaprli. Slovenska oblast je odgovorila z izklopom telefonov in elektrike v vojašnicah JLA. Kmalu zatem je bil učni center Pekre deblokiran, podpolkovnik Miloševič pa izpuščen. Dogodki v Pekrah in Mariboru so napovedali tragičen 24. maj 1991, ko je bil med demonstracijami proti JLA v Mariboru z vojaškim transporterjem do smrti povožen domačin.
Primorski Slovenci, ki so v obdobju fašizma (1922–1943) služili v italijanskih oboroženih silah, so na služenje vojaškega roka odhajali tudi v italijanske kolonije v Afriki, med njimi na ozemlja v Tripolitaniji, Cirenajki in Fezanu, ki so bila poimenovana z nekdanjim rimskim imenom Libija. Najstarejše ohranjene fotografije in razglednice s služenja vojaškega roka primorskih Slovencev v Libiji so iz osebne zapuščine Ivana Jurjavčiča iz Idrije, ki jih je ohranila in muzeju podarila njegova hči Ivana Kocjančič iz Vanganela.
Ivan Jurjavčič, ki se je rodil 24. aprila 1904 v Idriji, je vojaški rok leta 1925 – pred sto leti – služil v motoriziranih enotah italijanskih oboroženih sil na območju Tobruka in Bardije. Med vojaškimi fotografijami, na katerih so skupinski posnetki vojakov, motornih vozil in letal, je tudi prizor vleke natovorjenega dromedarja s kamionom sredi puščave in poginulega dromedarja v ospredju. Fotografija je bila uporabljena za motiv na italijanski razglednici. Na njej so razvidni pripadniki italijanskih oboroženih sil v značilnih uniformah, prilagojenih puščavskim razmeram, ter libijski vojak, prepoznaven po značilnem črtastem pasu. V Libiji so pod okriljem italijanske kolonialne kopenske vojske sicer delovali tudi avtohtoni vojaki z dromedarji – »meharisti«.
Ivan Jurjavčič se je po prihodu iz Libije vrnil v Idrijo in se nato preselil na Vojsko. Pred drugo svetovno vojno se je v izogib fašističnemu nasilju z družino izselil v Bosno. Med vojno je deloval v 5. bosanskem udarnem korpusu Narodnoosvobodilne vojske Jugoslavije in njen konec dočakal z ranjenim očesom. Leta 1946 se je kot vojni invalid in strojni ključavničar zaposlil v rudniku rjavega premoga v kraju Breza nedaleč od Sarajeva. Leta 1951 je bil iz neznanega vzroka in brez sojenja odveden v kazensko taborišče na Goli otok, od koder se ni več vrnil.
Ob 80. obletnici konca druge svetovne vojne se spominjamo tudi sklepnih vojaških operacij na Slovenskem in širšem jugoslovanskem prostoru, ki so potekale še v drugi polovici maja 1945.
Napredovanje slovenskih partizanskih enot (tedaj že uradno poimenovanih Jugoslovanska armada) so spremljali tudi partizanski fotoreporterji. Med njimi je bil tudi Maksimilijan Zupančič, ki je v začetku maja 1945 dokumentiral zadnje boje pred Ljubljano. Petnajsti diviziji, katere enote so 7. maja nastopile na črti od Sostrega do Molnika, z levim krilom, ki je napredoval v smeri Orel, je bil dodeljen tudi 2. divizion I. slovenske artilerijske brigade. Ta se je že 6. maja razporedil na položaje med Velikim vrhom in Šmarjem, kjer ga je v svoj objektiv ujel Zupančič.
Maksimilijan Zupančič, 1945
Fotografija, ki dokumentira kamufliranje položajev ameriških 75 mm havbic M1, je bila posneta približno z lokacije današnjega krožišča v Šmarju – Sap v smeri proti Podgorici. Na desni je vidno poslopje na današnji Ljubljanski cesti 15, ki še stoji, čez položaje na levi strani fotografije pa danes pelje avtocesta med Ljubljano in Grosupljem.
Molitev primorskih Slovencev v El Tahagu med 2. svetovno vojno
Irena Uršič | 2.5.2025
El Tahag severovzhodno od Kaira je bilo med 2. svetovno vojno britansko ujetniško taborišče 305 (305 Prisoner of War Camp El Tahag). Bilo je prehodno taborišče za razpošiljanje zajetih vojakov v druga ujetniška taborišča, pa tudi stičišče zbiranja primorskih Slovencev, prvotno mobiliziranih v italijanske oborožene sile, nato zajetih na severnoafriški fronti in s pomočjo Ivana Rudolfa rekrutiranih prostovoljcev za Jugoslovanski kraljevi gardni bataljon na Bližnjem vzhodu in za padalce in radiotelegrafiste misij britanskih tajnih služb SOE (Special Operations Executive) in ISLD (Inter-Services Liaison Department). Cilj primorskih prostovoljcev je bil osvoboditev Primorske.
Fotografije iz El Tahaga so se ohranile v osebni zapuščini Cirila Kobala, rojenega leta 1920 v Ponikvah na Krasu. Med njimi so tudi fotografije z motivi duhovne oskrbe primorskih prostovoljcev v El Tahagu iz decembra 1942. Ob nedeljah je za zidovi taborišča sredi puščave v zaledju delte Nila maševal frančiškan Jozafat Ambrožič, ki je opravljal pastoralno službo med Slovenci v Kairu. Med drugo svetovno vojno je bil krajši čas tudi vojaški kurat Jugoslovanskega kraljevega gardnega bataljona, ki je deloval pod okriljem VIII. britanske armade. Med katoliško sveto mašo je ministriral Ciril Kobal, ki je bil februarja 1944 v okviru britanske misije »Jane« poslan v Jugoslavijo, kjer je na Dugem otoku vzdrževal zvezo med štabom 3. pomorskega obalnega sektorja NOVJ (Narodnoosvobodilne vojske Jugoslavije) in poveljstvom zavezniških vojnih sil v Kairu. Zaradi delovanja v britanski tajni službi ga je oktobra 1945 aretirala OZNA (Oddelek za zaščito naroda) in ga po štirih mesecih preiskovalnega zapora v Kaštel Sućurcu izpustila, medtem ko je njegovih dvanajst tovarišev do konca leta 1945 likvidirala.
Draginja in pomanjkanje živil sta že pred začetkom druge svetovne vojne slovensko prebivalstvo prisilila k varčevanju in skromnejši prehrani, po začetku vojne pa se je stanje znatno poslabšalo. Še posebej so bila ranljiva mesta, saj veliko meščanov ni imela možnosti pridelave hrane. Mestne oblasti v Ljubljani so med zainteresirane male obdelovalce razdelile mnogo mestne zemlje, zlasti v Trnovem, za Bežigradom in na Viču, Mestna občina pa je med drugim preorala in obdelala dva znamenita parka – Tivoli in Zvezdo. V t. i. vojne vrtove so se spremenile tudi ostale parkovne površine, kot na primer tiste pred Opero in Narodnim muzejem, ki so veljale za eno najlepših in najbolj elegantnih točk v mestu. O dragocenosti zemlje, primerne za obdelavo, priča tudi naslednji zapis: »Na robu mesta vidimo še zanimiv pojav. Tam so hiše obdane z vrtovi, ki jih obdajajo ograje. Doslej je bila zemlja obdelana le znotraj ograje. Sedaj pa so skoraj vsi posestniki obdelali tudi tisto zemljo, ki je med ograjo in cestiščem. Tako vidimo torej vrtove znotraj in zunaj ograje.« (Slovenec, 18. maj 1943, stran 3) Leta 1943 je bilo v Ljubljani obdelanih nad 50 hektarjev mestne zemlje. Na teh vojnih vrtovih so gojili predvsem krompir, fižol, grah, bob, zelje in paradižnike, našle pa so se tudi kašne bolj eksotične rastline, kot na primer topinambur, ki so mu takrat rekli tudi papeška repa, in je bil izvrsten nadomestek za krompir.
Z napadom sil osi na Kraljevino Jugoslavijo, 6. aprila 1941, in sočasnim nemškim napadom na Grčijo je druga svetovna vojna vstopila tudi na tedanje jugoslovansko ozemlje. Po kratkotrajni aprilski vojni je 17. aprila preostanek jugoslovanske vlade podpisal kapitulacijo in začela se je več kot štiriletna okupacija.
V začetni fazi napada, 6. aprila, je pomembno vlogo odigralo tudi nemško vojaško letalstvo (Luftwaffe), ki je napadlo letališča jugoslovanskega letalstva in tedanjo prestolnico Beograd. V Muzeju novejše in sodobne zgodovine Slovenije se je ohranila 13. knjiga propagandne stotnije nemškega vojaškega letalstva št. 6 s kontaktnimi kopijami fotoreporterjev, ki dokumentirajo prav dogajanje med aprilsko vojno.
Med bolj znanimi je tudi fotografija pripadnika Luftwaffe, ki ob letalu Junkers Ju 87 »Stuka« na 500 kg letalsko bombo piše sporočilo »Frohe Ostern« (Veselo veliko noč). Posnel jo je nemški fotoreporter Reuchwetter. Po »voščilu« sodeč je morda nastala 12. ali 13. aprila 1941. Kraj in enota v knjigi nista dokumentirana, po fotografijah iz istega negativa pa bi lahko sklepali, da je bila posneta pri enoti I./Stg 77 na letališču pri Aradu v Romuniji.
Britanski potniški prekooceanski parnik Titanik je 10. aprila 1912 izplul iz pristanišča v Southamptonu in začel svojo krstno plovbo čez Atlantik proti New Yorku. Ladja je bila zgrajena v ladjedelnici Harland & Wolff v Belfastu, njen konstruktor in glavni arhitekt pa je bil Thomas Andrews. Titaniku je poveljeval izkušen kapitan Edward J. Smith. Po izplutju iz Southamptona se je ladja ustavila še v Cherbourgu v Franciji in Queenstownu na Irskem. Takrat največja ladja na svetu je bila na svoji prvi plovbi popolnoma zasedena – na krovu je bilo 885 članov osebja in 1.317 potnikov.
Peti dan plovbe, 14. aprila 1912, ob 23:40, je ladja trčila v ledeno goro, približno 600 km južno od Nove Fundlandrije. Led je na desnem boku ladje prebil šest od šestnajstih predelkov, zaradi česar se je Titanik začel potapljati. Na ladji ni bilo dovolj rešilnih čolnov za vse potnike, zato so pri izkrcavanju imeli prednost ženske in otroci. Ladja se je ob 2:15 prelomila na dvoje, ob 2:20 pa se je dokončno potopila, pri čemer je okoli 1.500 potnikov ostalo ujetih na krovu.
Nesrečo Titanika je preživelo 705 ljudi, ki so jih z ladjo RMS Carpathia po treh dneh pripeljali v New York. Plovbo so upočasnjevale nevihte, megle in ledene gore. Med potniki, ki so potovali na Titaniku v ZDA, je bilo po nekaterih virih pet Slovencev: – Jakob Pašič iz Štrekljevca pri Semiču, star 21 let, neporočen, številka vozovnice 315097 – Janko Vovk iz Jesenic, star 21 let, neporočen, številka vozovnice 349252 – Janez Merkun iz Spodnje Bele pri Preddvoru (o njem ni veliko podatkov) – Franc Karun iz Milj pri Kranju, star 40 let, številka vozovnice 349256, in njegov hči – Manca Karun, stara 5 let, številka vozovnice 349256
Zgodbo o preživelih z ladje Titanik so že leta 1956 predstavili v reviji Tovariš. Novinar se je skupaj s fotoreporterjem Svetozarjem Busićem odpeljal v Milje pri Kranju, kjer sta obiskala preživelo Manco Karun. Zapisala sta njeno zgodbo in posnela nekaj fotografij družine, ki si jo je Manca ustvarila v tem času. Manca, sedaj poročena Juvan, je bila ob nesreči stara pet let. Na pot s Titanikom se je odpravila skupaj z očetom, ki je v Ameriko prvič odpotoval že leta 1904. Nekaj let zatem sta se očetu v Ameriki pridružili še Mančina mama in starejša sestra. Oče se je leta 1912 vrnil po najmlajšo Manco, ki je do takrat živela pri teti. Na pot proti Ameriki se jima je pridružil še njegov svak Janez Markun.
Najeli so kabino tretjega razreda, prva in druga noč plovbe sta minili mirno, 14. aprila 1912 pa jih je ob 23:40 zbudilo trkanje po vratih. Oče Karun se sprva ni zavedal resnosti situacije; skrbelo ga je, kako bo iz ladje uspel rešiti kovčke, v katerih je prenašal za 700 goldinarjev žafrana in novo harmoniko, za katero je plačal 55 goldinarjev. Manco je iz kabine odnesel mornar in jo posadil v rešilni čoln. Otroku je sledil tudi Karun, ki si je oblekel rešilni jopič in skočil v morje. Iz morja naj bi ga rešili šele, ko je bil povsem izčrpan. Usmilil se ga je mornar, ki je na ladji skrbel za predel, v katerem sta bila nastanjena Karunova. Oče mu je nekajkrat dal napitnino in žganje.
Pri izkrcanju v New Yorku je bilo za preživele dobro preskrbljeno: dobili so potrebno hrano, oblačila in druge potrebščine. Ranjence so odpeljali v bolnišnice, tako sta Karun in Manca nekaj dni preživela v bolnišnici St. Joseph Spital. Karunovi so se v domovino vrnili že pred prvo svetovno vojno, kjer so ponovno kmetovali.
S Titanikom naj bi potoval tudi Slovenec Ivo Drev, poslovnež, ki naj bi brodolom prav tako preživel, a o njegovi poti ni najti zapisov.
Fotoreporter Svetozar Busić je na obisku pri Manci Juvan posnel sedem fotografij, na katerih je med kmetovanjem in v družbi svoje družine fotografirana Manca. Posnetki preživele potnice iz Titanika se danes hranijo v fotografski zbirki časopisa Delo, novinar pa je ob zaključku prispevka zapisal: »Ljubo doma, kdor ga ima!«.
