Impozantna fotografija ranjenega pripadnika slovenskih obrambnih sil, ki ob pomoči tovariša in medicinske sestre, ki mu podpira glavo, kadi cigareto, na najbolj neposreden način odraža utrip medicine v izrednih razmerah. V noči z 2. na 3. julij 1991 jo je v Zdravstvenem domu Dravograd ustvaril legendarni fotograf Tone Stojko. Je del njegovega bogatega opusa 1954 negativov, ki jih v času agresija JLA na Slovenijo, posnel na svojem križarjenju po Sloveniji med 27. junijem in 5. julijem 1991.

Fotografija je na ogled tudi na naši novi občasni razstavi Zdravje je naše največje bogastvo. Izbrane zgodbe slovenske zdravstvene in medicinske dediščine od začetka 20. stoletja. Ogledate si jo lahko do spomladi 2026. Vljudno vabljeni.

Ena od reform, ki jo je začela pripravljati DEMOS-ova vlada, je bila reforma zdravstvenega sistema, ki se je zgledovala po zahodni Evropi. Zakonodaja, ki je postala temelj zdravstva na novo samostojne Republike Slovenije, je bila sprejeta marca 1992 in je vstopila v veljavo z letom 1993.

Do večjih sprememb je prišlo v načinu dostopa do zdravstvenih storitev, ki so bile pred reformo do neke mere dostopne vsemu prebivalstvu, ne glede na plačevanje prispevkov. Ustanovljen je bil javni Zavod za zdravstveno zavarovanje, zdravstveno zavarovanje pa je bilo razdeljeno na obvezno, ki je zdravstvene storitve pokrilo v delnem obsegu, ter prostovoljno zavarovanje. Reforme so ob javnem zdravstvenem sistemu uvedle tudi zasebne zdravstvene storitve in omogočile delovanje zasebnim zavarovalnicam. Vprašanje ureditve zdravstvenega sistema je bilo od takrat še večkrat odprto, tako s strani zdravnikov, kot pacientov.

Reforma zdravstvenega sistema iz 90. let je bila le ena v seriji sprememb, ki smo jih na področju zdravstva videli v prejšnjem stoletju. V sredo, 26. marca, smo v muzeju odprli občasno razstavo z naslovom Zdravje je naše največje bogastvo. Izbrane zgodbe iz slovenske zdravstvene in medicinske dediščine od začetka 20. stoletja, ki bo na ogled do marca prihodnje leto.

Čez približno teden dni bo Planica spet gostila najboljše smučarske skakalce na svetu. Na tokratni fotografiji prikazujemo praznik ob štirideseti obletnici planiških poletov v sedemdesetih letih 20. stol. Na zgornjem delu je viden sodniški »Nemški stolp«, ki so ga Nemci zgradili na začetku druge svetovne vojne. Ker pa je bil nekoliko nerodno postavljen pod nivojem Bloudkove skakalnice, se skakalca skoraj ni videlo. Stolp je spomeniško zaščiten, zato še vedno, nekoliko predelan, stoji.

Da je Planica danes moderen smučarsko-skakalni in tekaški center gre zasluga tudi Josu Gorcu, trgovcu s športno opremo, pomembnemu predvojnemu športnemu delavcu in generalnemu tajniku Jugoslovanske zimskošportne zveze, ki je imel že v 30-ih letih 20. stoletja vizijo o sodobnem skakalno- tekaškem centru. Bil je pobudnik gradnje Doma Ilirija v Planici, pa gradnje velikank, predvsem pa se je pri Mednarodni smučarski zvezi boril za to, da bi se v Planici priznali poleti, kar mu je po mučni borbi končno uspelo leta 1938, ko so bili poleti najprej priznani v študijske namene, deset let zatem pa so se lahko organizirale tudi mednarodne tekme v poletih.  

S pozivi, popisi in zbiralnimi akcijami se je med prvo svetovno vojno, ob vse večjem pomanjkanju surovin, skušalo zagotoviti zadostne količine nujno potrebnih kovin za vojno industrijo. Prebivalce se je pozvalo k darovanju vseh mogočih kovin, izdelkov in kovinskih ostankov: »V vsakem gospodarstvu, na vsakem podstrešju, v vsaki kleti, v vsaki prodajalnici, v vsaki delavnici je nekaj kovinskih predmetov, ki jih lahko pogrešate. Imejte jih pripravljene in dajte jih učencem, ki pridejo k Vam nabirat. Nikdo naj ne misli, da je njegov dar premajhen!«

Podarjene kovine je prevzelo vojno ministrstvo. Posebej zaželjene so bile baker, rdeča litina, bron, medenina, nikelj, kositer, cink in aluminij. Zbiranje kovin in z njimi povezana gesla so postala stalnica vojne: »Naša armada potrebuje kovino«, »Patriotsko nabiranje kovin za vojno!« … Prebivalstvo se je pozivalo, da »sovražnemu inozemstvu pokaže, da je njegova ljubezen do domovine podobna neizčrpnemu rudniku in da pomaga ostriti meč, s katerim se naj izsili mir«.

V letu 1917 so se vse manj oglašali tudi cerkveni zvonovi, saj so morale cerkve oddati vse bronaste zvonove, katerih zunanji premer je znašal 25 cm ali več. V zbirki fotografij prve svetovne vojne hranimo več fotografij vezanih na njihov odvzem. Med njimi tudi fotografijo zvonov, ki jih je v vojne namene oddala gornja Mežiška dolina februarja 1917. Fotografija izvira iz fonda časopisa Slovenec. Na njej so po velikosti zloženi zvonovi, ki čakajo na odvoz pred cerkvijo v Črni na Koroškem. Zanimivost fotografije je, da so natančno oštevilčeni po krajih: 1. Črna, 2. Sv. Helena, 3. Javorje, 4. Sv. Jošt, 5. Koprivna in sv. Ana. Ljudje zvonov niso oddajali z lahkim srcem, posebej, ker se je v vojnih letih povečalo število pogrebov, padlih in umrlih svojcev.

Jutri, tako kot vsako leto 8. marca praznujemo mednarodni dan žena, ki v osnovi izhaja iz teženj po ekonomski, politični in socialni enakopravnosti žensk njihovih dosežkov. Položaj žensk se je od začetka 20. stoletja do današnjih dni v nekaterih državah močno izboljšal, medtem ko ponekod ženske ostajajo v neenakopravnem položaju.  

Vloga žensk v Sloveniji in Jugoslaviji je bila v začetku 60. let 20. stoletja vse večja. Kljub nekaterim izzivom, so ženske vse bolj pridobivale strokovno znanje, kar se je odražalo v rasti njihovega deleža v izobraževanju in različnih poklicih. Leta 1963 je bila posebej poudarjena njihova vloga v proizvodnji in družbenem življenju:

»Mednarodni praznik žena 8. marec poteka letos v znamenju nadaljnjega uveljavljanja ženskih organizacij in žena v proizvodnji in družbenem življenju. Zato bodo tudi glavne manifestacije prav v podjetjih, ustanovah, naseljih in različnih družbenih in drugih organizacijah po komunah. Letos obstajajo zelo resni razlogi, da posebno pozornost posvetimo udeležbi žena v proizvodnji in družbenem delu. Čeprav so še določene pomanjkljivosti (še več vedno je več kot 30% žensk nepismenih), so vendar iz leta v leto čedalje večji rezultati aktivnosti ženskih organizacij. /…/ Dejavnost ženskih organizacij pa se znatno bolj odraža v naporih žena, da bi si pridobile strokovno znanje in kvalifikacije. V vseh vrstah šol in na fakultetah se je na primer leta 1961 šolalo 1,500.000 žensk ali več kot 44% celotnega števila učencev in študentov. V posameznih republikah imamo tudi zelo pozitivne tendence glede strukture zaposlenih po strokovnih kvalifikacijah. V Sloveniji je na primer 40% žensk ekonomistov, več kot 30% so zdravstveni delavci, 54,5% učitelji in več kot 60% socialni delavci. Podobno je tudi v drugih republikah.«^[1]

_{[1] Časopis Ljubljanski dnevnik, V znamenju nadaljnjega uveljavljanja v proizvodnji, petek, 8. marec 1963, naslovna stran}

Park Zvezda je prvi in najstarejši ljubljanski javni park. Leta 1824 so ga po naročilu ljubljanskega župana Janeza Nepomuka Hradeckega uredili na severnem robu Kongresnega trga. V parku so zasadili drevored, ki se je križal v osmih smereh. Zaradi zvezdaste oblike zasaditve je park dobil ime Zvezda. Njegova prvotna zasnova se je zaradi praktičnosti ohranila vse do danes, saj omogoča najkrajše prehode v vseh smereh.

Prvotni drevored v parku Zvezda so sestavljali divji kostanji, ki so bili v Avstro-Ogrski izredno priljubljeni. Leta 1928 je arhitekt Jože Plečnik pripravil načrt za preureditev Kongresnega trga in parka Zvezda. Načrt je vseboval tudi zamenjavo kostanjev z vzhodnimi platanami. Plečnik je bil mnenja, da kostanji ustvarjajo vlažen in temen ambient ter s svojimi cvetovi in plodovi mažejo okolico, zato naj bi bile platane, ki z visokimi krošnjami in debli tvorijo bolj zračen in svetlejši prostor, primernejša izbira za urbano okolje. Arhitektov načrt zamenjave dreves je med javnostjo sprožil silovito nasprotovanje, saj so bili meščani na stare kostanje zelo navezani. Prav zaradi njihovega nasprotovanja je bila Plečnikova zamisel v celoti realizirana šele leta 1940, takrat že pod vodstvom njegovega učenca Borisa Kobeta. Platane v Zvezdi so dokaj gosto zasajene, kar ima za posledico manjšo količino svetlobe in občasno pomanjkanje vode, zato so visokorasle, njihova debla pa tanjša. Eden izmed urbanistov je pred leti zapisal, da je Plečnik z zamenjavo kostanjev za platane gostilniški vrt spremenil v evropski park.

Dr. Hanno Hardt je s svojim pedagoškim delom, teoretskimi razmišljanji in fotografskimi projekti ključno prispeval k vključevanju ulične fotografije v vizualno interpretacijo družbe. Kot je sam zapisal v eseju o Ulici (Ulica : zapiski o fotografski praksi, v: Fotografija : revija slovenskih fotografov, 2007), je v ulični fotografiji še posebej našel vitalnost fotografske domišljije. Odsevala je spretnost, ki je tako zelo lastna fotografskemu mediju nasploh: trenutnost, smelost in neizprosnost. Življenje je bilo tako mogoče ujeti v njegovi najintenzivnejši in eksplicitni obliki – v ulični odprtosti naključjem, ki jih je tako odlično ujel na svojih črno-belih posnetkih.

Znan je po svojih dolgoročnih dokumentarno-fotografskih projektih vsakdanjega življenja: na Irskem, ZDA, v nekdanji Vzhodni Nemčiji, na Hrvaškem, v Srbiji, Italiji in Sloveniji. Hanno Hardt je deset let fotografiral ljubljansko tržnico (od 1984 do 1994), ukvarjal se je z dokumentiranjem bralnega procesa (od leta 1990 do 2011), izstopajoč pa je tudi njegov projekt Slovenci (1991 do 2008), kjer je v podobe prikazal dve desetletji slovenske tranzicije. V ospredju njegovih fotografij so vedno ljudje in znal jih je ujeti v trenutkih, ki odslikujejo širši kontekst človeškega bivanja.

Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije je celoten fotografski fond dr. Hanna Hardta prevzel v preteklem letu, za kar se zahvaljuje gospe dr. Vidi Zei.

Petnajstega februarja 1984 so naslovnico časopisa Delo krasili naslovi »Kolajna!,« »Jugoslavija na Bjelašnici dočakala svoj veliki dan v alpskem smučanju,« »Čestitke Franku in Jugoslovanom«. 

Takratna Jugoslavija, zanjo pa slovenski smučar Jure Franko je, 14. 2. 1984, na XIV. olimpijskih igrah v Sarajevu osvojila svojo prvo zimsko olimpijsko medaljo. V veleslalomski preizkušnji je Jure Franko postal olimpijski vicešampion, njegov uspeh pa sta z osvojenim petim in devetim mestom dopolnila še smučarja Boris Strel in Bojan Križaj.

Veleslalomska preizkušnja za moške se je odvijala v lepem, a mrzlem vremenu. Vodja tekmovanj na Bjelašnici Dušan Senčar je ob 9. uri dal zeleno luč za izvedbo tekmovanja. Prva tekmovalna vožnja je Jugoslovanom omogočila dober položaj za drugo popoldansko tekmovanje.

Boris Strel je po prvem teku zasedel peto, Jure Franko četrto mesto, Bojan Križaj pa se je uvrstil na dvanajsto mesto. »Napad na drugi progi je bil jedro njegove srebrne medalje,« so zapisali v časopisu.

»Bil je izvrsten v vseh predelih druge proge, ki jo je postavil njegov trener Filip Gartner, na najbolj strmem delu, med zadnjimi desetimi vrati v ciljni strmini, kjer je proga padala navzdol, pa je bil Franko neponovljiv. V pravem tekmovalnem transu je Franko delal med vrati čudeže«, so še zapisali olimpijski poročevalci.

Ciljni prostor je osvojeno medaljo komaj 22-letnega Goričana Jureta Franka proslavljal dolgo v večer.

Srebrna olimpijska medalja je predstavljala zgodovinski dogodek takratnega smučanja, vrhunec, ki je bil toliko let, kljub izjemni karieri Bojana Križaja, neuresničena želja.

V letu 2024 je muzej v sodelovanju z Muzejem športa, Olimpijskim komitejem Slovenije in Sport Media Fokus pripravil občasno razstavo Srebrne igre 1984. Razstava, ki skoraj leto dni potuje po Sloveniji, je od danes do 19. aprila 2025 na ogled v Koroškem Pokrajinskem muzeju. Vabljeni, da jo obiščete.

Dragica Čadež je ena najvidnejših slovenskih kipark, ki svojo umetnost izraža v lesu. V slovensko umetnost je iz tujine vnesla nove smernice in jih znotraj delovanja v skupini Neokonstruktivisti še dodatno nadgradila, poleg tega pa je bila tudi prva ženska v Sloveniji, ki je postala univerzitetna profesorica za kiparstvo.

Dragica Čadež se je rodila 29. aprila 1940. Otroštvo in del mladosti je preživela v Mariboru, po končani gimnaziji pa jo je pot zanesla v Ljubljano, kjer je na Akademiji za likovno umetnost študirala kiparstvo in leta 1963 diplomirala pri Borisu Kalinu, pri njem pa je obiskovala kiparsko specialko. Njeno umetniško delovanje se razprostira čez številne umetniške smeri, in sicer je nekaj časa delovala kot svobodna umetnica, nato kot likovni vodja v Lutkovnem gledališču v Ljubljani, bila je učiteljica likovnega in tehničnega pouka v Vzgojnem zavodu Janeza Levca v Ljubljani, vodila je kiparske tečaje v Pionirskem domu – Centru za kulturo mladih v Ljubljani, kot profesorica likovne in tehnične vzgoje je delala na Srednji pedagoški, na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani je vodila večerne tečaje kiparstva, na likovnem oddelku na Pedagoški fakulteti v Ljubljani je poučevala kiparstvo, predavala je na likovnem oddelku Pedagoške fakultete v Mariboru idr. Od 1964 je članica Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov (ZDSLU), leta 1982 pa je z imenovanjem v naziv docentke postala prva ženska v Sloveniji s habilitacijo za kiparstvo. Njena dela hrani več muzejev in galerij doma in v tujini, največje zbirke so v Galeriji Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki, Galeriji Prešernovih nagrajencev v Kranju in Umetnostni galeriji Maribor.¹

Dragica Čadež je letošnja prejemnica Prešernove nagrade za življenjsko delo.

Umetniško delovanje Dragice Čadež je v svoj objektiv večkrat ujel Igor Modic, dolgoletni fotoreporter časopisne hiše Delo, fotografije pa spadajo v poseben kulturno-umetniški sklop Modičevega fotografskega opusa, ki nosi zgodovinsko vrednost. Majhen del tega dragocenega sklopa, med drugim tudi fotografija Dragice Čadež, bo predstavljen na občasni razstavi z naslovom Slovenski likovni umetniki na fotografijah Igorja Modica. Razstava bo na ogled na ploščadi pred muzejem od 13. februarja do 6. aprila 2025.

---

¹_{Vir: Rakovec, Andreja: Čadež, Dragica (1940–). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013: dostopno na: https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1022140/, pridobljeno 6. 2. 2025.}

Časopis Delo je na dan ene najhujših rudarskih nesreč na Slovenskem objavil novico z naslovom Zagorje v črnini. Ob eksploziji metana na odkopu štev. 1944, obrata Kotredež, je življenje izgubilo trinajst rudarjev.

V množici, ki se je že takoj po nesreči zbrala ob vhodu v Vinski rov, je še tlelo rahlo upanje, da nesreča le ni tako huda. A na veliko žalost prebivalcev Zagorja ob Savi temu žal ni bilo tako. Dvanajst rudarjev Mlakarjeve skupine je v nedeljo, 12. marca 1961 okrog enih zjutraj končalo svoj poslednji »šiht«. Rudolf Frim, ki je nesrečo preživel, je umrl dopoldne istega dne v trboveljski bolnišnici. Franc Marn, Jože Mlakar, Karel Novak, Rafael Romih, Franc Sladič, Franc Zidar, Albin Bajda, Sulejman Dizdarević, Rudolf Frim, Alojz Gasior, Seid Kadić, Miroslav Knežević in Slavko Knežević.

Nesreča je zaznamovala delo rudarjev v Zagorju in tudi širše. 

Vse delo v dolini je ta dan zastalo, šole in uradi so bili zaprti, prireditve so bile odpovedane, na pročeljih hiš pa so se pojavile črne zastave ali pa bile spuščene na pol droga. V avli tedaj novo zgrajenega Delavskega doma so na dan pogreba, 12. marca 1961, ob 16. uri položili devet krst s ponesrečenimi rudarji. Posmrtne ostanke štirih rudarjev so odpeljali v njihove rojstne kraje, Slavka in Miroslava Kneževića v Fojnico, Sulejmana Dizdarevića v Bosansko Krupo, Franca Zidarja pa v Dole pri Litiji. Rudarska sirena jim je še zadnjič zatulila, tri rudarske godbe na pihala so igrale žalostinke. Več kot 300 rudarjev iz vseh slovenskih rudnikov v svečanih rudniških oblačilih in delegacij ostalih jugoslovanskih rudarjev, pa so se postrojili v poslednjo častno stražo njihovim »kameradom«.

Edini član Mlakarjeve skupine, Milan Čuček, ki je po čisti sreči ostal živ, je za časopis Delo povedal: »Bil je petkov delovni večer kot stotine drugih. Ob 21. uri smo se v kopalnici zbrali prvi rudarji. Nismo veliko govorili. Tokrat sem delal v tej skupini prvič. V jami smo se lotili vsak svojega dela, pripravljali smo les, brigadir Mlakar pa se je pripravljal, da zavrta v premog. Nekje sredi noči sem odšel proti zasilnemu stranišču. Ko sem se vračal po lestvah, sem začutil pridušen pok in močan pritisk. Komaj sem se obdržal. Stisnilo me je pri srcu. Nekoliko dalje sem že srečal tovariše iz sosednjih številk. Govorili so o eksploziji metana na našem delu. Bilo je polno dima. Moji delovni tovariši so bili odrezani od nas.« (Časopis Delo, 13. marec 1961).