Močan hrup tovornjakov na Aškerčevi cesti, ob kateri je stalo več izobraževalnih ustanov, je bil povod za študentski protest, ki se je 14. aprila 1971 začel pred stavbo Filozofske fakultete v Ljubljani. Skoraj tritisočglavo množico, ki je protestirala tudi proti nevzdržnim razmeram, v katerih je potekal učni proces, so s stopnišča Filozofske fakultete nagovarjali različni govorniki. Med njimi je bil tudi študent romanistike Jaša Zlobec, ki je protestnike pozival k pohodu pred Skupščino SRS. Kljub temu da za sprevod po ulicah niso imeli dovoljenja, se je protestniška množica začela pomikati po tedanji Titovi (današnji Slovenski) cesti. Mimo stavbe tovarne Šumi in troljebusa na progi 1 je s pohodom nadaljevala proti današnjemu Kongresnemu trgu. Zaradi miličniške (policijske) zapore v križišču pri stavbi Kazine je za nekaj časa obstala, zatem pa se je odpravila pred zavarovano Skupščino SRS in se po branju svojih zahtev razšla.

Jurij Aleksejevič Gagarin je bil ruski kozmonavt in vojaški pilot. Velja za prvega človeka v vesolju. Podvig je njemu in Sovjetski zvezi uspel ravno na današnji dan leta 1961. Rodil se je 9. marca 1934 v vasi Klušino. Gagarina so leta 1960 izbrali v prvi odred kozmonavtov Sovjetske zveze, v katerem je bil tudi še German Titov. Kasneje so oba izbrali za prvi polet s človeško posadko v vesolje. Za »glavnega« kozmonavta je bil Gagarin, Titov je bil imenova za njegovega nadometnika. Oba sta se 12. aprila 1961 na kozmodromu Bajkonur vkrcala na avtobus, ki ju je pripeljal do rakete Vostok 1. Vanjo se je vkrcal samo Gagarin. Sedem minut čez 9 uro zjutraj so se motorji rakete prižgali in Gagarin je poletel v vesolje. Celoten polet je trajal 108 minut in s tem tudi obkrožil celotno Zemljo. Slabo uro po vzletu so Sovjeti svetu javili uspešno novico o prvem poletu čoveške posadke v vesolje. Gagarin je pristal blizu mesta Engels v domači Sovjetski zvezi. S tem se je zapisal v zgodovino in postal zvezda. Leta 1963 je Gagarin obiskal tudi Jugoslavijo in posledično Slovenijo.

Gagarin je umrl le nekaj let kasneje v letalski nesreči. Ta se je zgodila 27. marca 1968. Star je bil 34 let.

Že nekaj časa smo v Sloveniji (in tudi drugje po svetu) priča številnim vremenskim spremembam. Velike vremenske anomalije, temperaturni rekordi in vremenski pojavi ekstremnih razsežnosti postajajo del našega vsakdana. Čeprav so se podobni ekstremi dogajali tudi v preteklosti, so ti vedno bolj izraziti, štirje letni časi pa se počasi izgubljajo oz. prelivajo drug v drugega. Včasih se je rado reklo, da so »telohi znanilci pomladi« in mnogokrat  je bila narava še odeta s snežno odejo, ko so telohi ponekod že rasli. Tak trenutek je v svoj objektiv ujel tudi Dnevnikov fotoreporter Marjan Ciglič. Na fotografiji so deklice Marija Zakrajšek (z leve), Silva Zakrajšek, Marija Marolt in Milka Malnar, ki so na sprehodu v okolici velikih Lašč konec marca 1963 nabirale telohe.

Veliki petek je posvečen spominu na Jezusovo trpljenje in na Jezusovo smrt na križu. Preden so Jezusa položili v grob, so ga izročili materi Mariji. Motiv žalujoče Marije z mrtvim Jezusom v naročju je v zgodovini krščanstva vzbudil nastanek mnogih umetnin. Upodobitev žalujoče Marije, imenovane Pietá – slovensko Sočutne, je bil v srednjeevropskem prostoru v poznem srednjem veku prevladujoči tip Marijine upodobitve.

Fotografija iz Fotografskega fonda Naceta Bizilja, na kateri je kip Pietá – Sočutne in pred njo stoječi deček, je nastala leta 1987 na Ptujskem gradu. Med tamkajšnjimi znamenitimi gotskimi umetninami, ki jih hrani in razstavlja Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož, so tudi upodobitve Sočutne iz ptujskogorske kiparske delavnice iz okoli leta 1405 in ki so bile v tamkajšnji muzej prinesene med 2. svetovno vojno oziroma po njej.   

Bodočim glasbenikom so v povojni ilustrirani reviji Tovariš namenili dvostransko reportažo v prvi številki revije v letu 1948. Fotoreporter Vlastja Simončič je glasbenike obiskal med 11. in 18. decembrom leta 1947. Vrata Akademije za glasbo v Ljubljani so se mu tako na široko odprla in je lahko s fotoaparatom spremljal študente glasbe pri harmoniji, komorni igri, orkestru in tudi pri individualnem pouku. Fotografiral je tudi pouk opernega petja, ki ga je vodila profesorica Jeanette Födransperg, pouk klavirja profesorja Anton Trosta in pouk harfe profesorice Jelice Perlot-Portogradni. Fotografiral je tudi violinistko Sabino Skalar iz razreda Leona Pfeiferja. Reportaža je največji prostor namenila fotografiji majhne deklice za klavirjem. Sedemletna Dubravka Tomšič, ki se je klavirja učila pri Zori Zarnik je bila najmlajša študentka Akademije za glasbo v Ljubljani. Znana slovenska pianistka Zora Zarnik, ki je klavir študirala med 1921-1926 pri Janku Ravniku, se je v šolskem letu 1926/1927 izpopolnjevala na Ècole normale de musique v Parizu ( H. Castel-Galanti) in bila v prihodnjih dveh letih še zasebna učenka Viléma Kurza v češkem Brnu, je uvedla moderno klavirsko tehniko, temelječo na fizioloških in anatomskih načelih. Dubravka Tomšič je bila pri svojih rosnih letih njena najuspešnejša študentka, ki se je proslavila s svojo virtuznostjo s koncerti v veliki filharmonični dvorani v Ljubljani (12.12.1946), nato v Dubrovniku (2.9.1947) in v dvorani Hrvatskga glasbenega zavoda v Zagrebu (4.11.1947). A to je bil le začetek njene izjemne glasbene poti, ki jo je popeljala v sam svetovni glasbeni vrh.

Zaradi potreb in razvoja mesta Ljubljana so leta 1961 širili nekdanjo Titovo cesto. Približno na mestu današnje knjigarne Konzorcij je takrat stala Kozlerjeva hiša, ki so jo zaradi potreb širjenja Titove porušili, kljub ugovorom Ljubljančanov.

Hiša je bila zgrajena med letoma 1750 in 1752 po načrtih arhitekta Candida Zulianija. Investitor je bil odvetnik Janez pl. Pichentall. Načrtovana je bila kot vrtna palača z glavno fasado usmerjeno na ulico ter vrtovi, ki so jo obdajali s treh strani. V roke trgovske družine Kozler je hiša prešla šele slabih sto let po izgradnji. Zaradi kasnejše prodaje vrtov, so na teh mestih zrasle stavbe na današnjih ulicah Tomšičevi in Beethovnovi.  

V 60-ih letih 20. stoletja se je sicer na osnovi Generalnega plana urbanističnega razvoja (GUP), odvijala velika prenova in razvoj mesta Ljubljane. Takratni GUP je bil namreč prvi celovit urbanistični načrt za Ljubljano po drugi svetovni vojni.

Ideja o oživitvi olimpijskih tekmovanj po antičnem vzoru se je realizirala leta 1896, ko so bila v Atenah organizirana prva moderna tekmovanja. Ženske so na olimpijskih igrah moderne dobe prvič nastopile štiri leta kasneje na poletnih OI  v Parizu. Izmed 997 udeležencev je bilo le 22 žensk, ki so se lahko pomerile v tenisu, jadranju, kriketu, golfu in jahanju. Od leta 1992 morajo v vsakem novem športu, ki se priključi olimpijskim igram, tekmovati tudi ženske. Tako se je leta 2012 v Londonu prvič zgodilo, da so imele vse udeležene države v ekipi vsaj eno žensko in da so ženske sodelovale v vseh disciplinah.

Prve Slovenke so nastopile na IV. poletnih olimpijskih igrah leta 1936 v Nemčiji. Telovadke reprezentance Kraljevine Jugoslavije, med njimi Lidija Rupnik, Katarina Hribar, Ančka Keržan in Marta Pustišek, so v ekipni preizkušnji zasedle 4. mesto. Med prvimi slovenskimi udeleženkami je bila tudi sabljačica Ivka Tavčar, ki se je pomerila v disciplini floret. Prvo zlato olimpijsko odličje je med slovenskimi športnicami osvojila Alenka Cuderman. Osvojila jo je na poletnih OI v Las Angelesu leta 1984 kot članica takratne jugoslovanske rokometne ekipe. Na prvo olimpijsko kolajno v samostojni Sloveniji smo morali počakati do leta 1996, ko je srebro v teku na 100 metrov z ovirami na OI v Atlanti osvojila Brigita Bukovec.

Angela Kordež je bila smučarska tekačica, ki se je kot prva Slovenka udeležila VI. zimskih OI leta 1952 na Norveškem. Prvo žensko zimsko olimpijsko kolajno v takratni Jugoslaviji je na OI v Calgaryju leta 1988 osvojila Mateja Svet. Osvojila je srebrno medaljo v slalomu ter za osem stotink zgrešila bronasto medaljo v veleslalomu. Prvo zimsko olimpijsko odličje za samostojno Slovenijo je osvojila komaj 18-letna alpska smučarka Alenka Dovžan na OI v Lillehammerju leta 1994. Njen uspeh je z odličnim nastopom dopolnila še Katja Koren s tretjim mestom v slalomski preizkušnji.

Ne smemo prezreti še uspehov športnic invalidk. Dobitnica prve paraolimpijske medalje za RS Slovenijo je Dragica Lapornik. Na poletnih OI v Barceloni leta 1992 je v kategoriji suvanje krogle THW5 osvojila tretje mesto. Svoje športne uspehe je dopolnila še z osvojenim bronastim odličjem na poletnih OI leta 2000 v Sydneyu. Dve paraolimpijski medalji v ženski kategoriji smo dobili še na poletnih OI v Atenah leta 2004, kjer je srebrno medaljo v metu kopija F54/55 in bronasto odličje v suvanju krogle F54/55 osvojila Tatjana Majcen Ljubič.

Z ustanovitvijo nemške nacionalsocialistične delavske stranke (NSDAP) januarja 1942 na Gorenjskem so organizirali tudi Hitlerjevo mladino (Hitlerjugend-HJ). Deklice in dekleta so bile vključene v Zvezo nemških deklet (Bund Deutscher Mädel-BDM). Organizacijske oblike BDM so bile večinoma vzporedne z oblikami moške HJ – »Mädelschaft«, »Jungmädelschar«, »Jungmädelgruppe« in »Jungmädelring« in so bile razdeljene na več skupin: Zveza deklic (Jungmädelbund-JM) za mlajše deklice od 10 do 13 let, Nemška dekleta (Deutsche Mädel) za dekleta od 14 do 17 let. Delovala je tudi skupina Delo, vera in Lepota (Werk Glaube und Schönheit) za starejša dekleta od 17 do 21 let. Mlade ženske naj bi že od malih nog vzgajali za nosilke nacistične ideologije in razvijali poslušnost, izpolnjevanje dolžnosti, disciplino, pripravljenost na žrtve in nadzor telesa. Vsebina dela je bila predvsem ideološka vzgoja, kulturna vzgoja z ljudskimi plesi in pesmimi ter pridobivanje gospodinjskih spretnosti in športne vaje, ki so jih sestavljale atletika, športne igre in gimnastika.

27. septembra 1942 je na glavnih ulicah Kranja potekalo veliko zborovanje, ki se ga je udeležil pokrajinski vodja dr. Friedrich Rainer. Takrat je razglasil, da je Gorenjska po protipartizanskih ofenzivah »pomirjena« in Gorenjcem podelil nemško državljanstvo na preklic.

V dopoldanskih urah je oddelek BDM – Bann Krainburg organiziral prvi Festival športa na športnem igrišču na Planini pri Kranju, kjer se je zbralo številno občinstvo. Nastopilo je večje število mladih, med njimi tudi 500 deklic in 100 deklet kranjskega oddelka BDM.

Ob italijanskem letalskem napadu na Ljubljano, januarja 1916, so ljudje opazovali pilotovo »tehnično spretnost, s katero se je spustil z velike višine na kakih sto metrov navzdol«. Letala so bila še vedno tehnična novost, ki so vzbujala radovednost tako med vojaki kot med civilisti. Posledično so se v mestu, prvič v zgodovini pojavili razglasi, ki so prebivalce svarili in priporočali osnovna pravila varnostnega vedenja in ukrepanja ob letalskih napadih. 18. februarja 1916 so italijanska letala ponovno z bombami napadla mesto, ki je bilo med vojno pomembno zaledno središče in prometno križišče. Datum se je tokrat zaradi tragičnih posledic močneje vtisnil v spomin mestnih prebivalcev in pozneje obveljal za prvi bombni napad na Ljubljano. Tarče napadalcev so bile ponovno prometne komunikacije, »železniške naprave« in mestna vojna industrija s Samassovo zvonarno kot glavnim ciljem napada.

Italijanski letalec je z bombnika model Caproni odvrgel več bomb in v bližini poslopja bivše »cukrarne«, kjer je bila nadomestna vojašnica, smrtno zadel dečka Stanka Završena, učenca na prvi mestni deški ljudski šoli, ki je vodil voz s konjsko vprego. Ranam je podlegel tudi konj, ki so ga pred gostilno Pri Amerikancu na Gornjem trgu, razrezali na kose in meso prodali lačnim Ljubljančanom. Prehranska stiska se je takrat že močno stopnjevala. Pri povratku domov so avstro-ogrski vojaki letalo sestrelili nad soško bojno črto. Pilot je padec preživel in bil poslan v ujetniško taborišče oziroma karantensko postajo za vojne ujetnike na ljubljanski grad. Vse do konca vojne so v veljavi ostala zaostrena navodila  glede prepovedi zbiranja na prostem, signalizacije in varnosti ob letalskih napadih. Neeksplodirano bombo pa so, skupaj z letalsko čelado, razstavili v izložbi priljubljene Krisperjeve trgovine kot nekakšen muzejski predmet meseca. 

16. februarja 1994 sta se dva Natova lovca F-16 vračala z rutinske naloge nad Bosno in Hercegovino v oporišče v Avianu v Italiji, ko je pri enemu izmed njih prišlo do okvare motorja. Pilot je bil primoran zasilno pristati na najbližjem letališču – na Letališču Portorož v Sečovljah. Pred pristankom je v morje odvrgel dva prazna tanka za gorivo in dve raketi, ki ju je pred tem onesposobil. Pri pristanku se je letalo najprej odbilo od 1200 metrov dolge pristajalne steze, nato pa je drselo po tleh še kakšnih sto metrov. Na koncu ga je ustavil nasip ob bližnjem solinskem kanalu. Pilot je bil k sreči nepoškodovan, saj se je kakšnih deset metrov pred trčenjem v nasip izstrelil iz letala.

Dva dni kasneje, 18. februarja, so približno pet ton težko ponesrečeno letalo iz blata dvignili z Natovim transportnim helikopterjem in ga položili na dva tovornjaka, ki sta stala ob letališki stavbi. Ker je bil helikopter sprva za akcijo pretežek, je moral skoraj eno uro krožiti v bližini letališča, da je porabil kar največ goriva in tako postal lažji.