Na Žagi pri Bovcu so se nekateri že od nekdaj ukvarjali s pletenjem raznovrstnih košar. Kmalu po koncu 2. svetovne vojne pa so ustanovili posebno pletarsko podjetje, zadrugo Vrbopletarska.  Že na prodiščih reke Soče so imeli na razpolago precej vrbovega šibja, pričeli pa so gojiti tudi divjo vrbo.  Kot se spominjajo nekateri domačini,  je bila zadruga v hiši, kjer je danes gostilna Pri mostu. Prostore je imela zgoraj, spodaj pa je imela vojska konje. Levo v prizidku poslopja so imeli velik kotel, kjer so kuhali »bike« oz. vrbe. V hiši so moški pletli zibke in razne večje košare, dekleta, po domače »čeče«, pa so v hiši v bližini pletla manjše košare, t. i. japonke. Košarice so sušili na balkonu. Direktor je bil Aldo Bležunu (domače ime). Vojska se je okrog leta 1965 preselila v Bovec, v hiši pa so naredili gostilno (glej: Slovenski poročevalec, 14. julij 1958, str. 2; ustni viri: Ana Rot, Lucija Šturm, Zoran Pavlin, Matjaž Žagar).

Fotografiji bosta na ogled na novi tematski razstavi 36-tih fotografij znanega fotoreporterja Edija Šelhausa z naslovom Edi Šelhaus na Bovškem in ob reki Soči, ki jo je pripravil Muzej novejše zgodovine Slovenije – avtorica Jožica Šparovec. Razstava bo najprej na ogled v Tolminskem muzeju v Tolminu (13. april–1. junij 2022), nato v Kulturnem domu v Bovcu (2. junij–31. avgust 2022) in v oktobru 2022 še v Muzeju novejše zgodovine Slovenije.

Leta 1969 so v Planici prvič skakali na novi skakalnici, ki so jo poimenovali “Letalnica bratov Gorišek” ali Velikanka, na njej pa so se vrstili svetovni, državni in osebni rekordi.

Čeh Jiri Raška se je odrinil z mosta s 113km/uro in izenačil svetovni rekord Norvežana Björna Wirkole s 156m, Wirkola pa je le nekaj sekund zatem podaljšal svoj rekord na 160m. Vendar je bil tudi ta rekord kmalu presežen, namreč Raška je pri svojem naslednjem skoku imel idealne pogoje in je poletel tako daleč, da ni bilo več začrtane meje. Naknadno so morali opraviti meritve in izkazalo se je, da je skočil 164m. Ko so že mislili, da je to nov rekord, pa je komaj 20-letni vzhodnonemški skakalec Manfred Wolf poletel kar 165m in zabeležil nov svetovni rekord.

V Planici je domače ljubitelje skokov takrat navdušil tudi Peter Štefančič, ki je s 150 metrskim poletom postavil nov jugoslovanski rekord. Zelo daleč je uspelo skočiti tudi Čehu Josefu Matoušu, ki se je ustavil pri 163m, vendar se zaradi neposrečenega doskoka ni uvrstil v spisek svetovnih rekorderjev.

Ko nas naši smučarski skakalci razveseljujejo z izjemnimi rezultati, si ne moremo kaj, da ne bi pomislili tudi na čase pred več kot 50-timi leti, ko so naši skakalci bolj redko dosegali podobne vrhunske rezultate. Ob uspehih Timija Zajca pomislimo tudi na njegovega soimenjaka Ludvika Zajca, ki je bil v 60-tih letih prejšnjega stoletja eden najboljših slovenskih in jugoslovanskih smučarskih skakalcev, in je po koncu skakalne kariere postal tudi trener. Za Jugoslavijo je nastopal na zimskih olimpijskih igrah v Innsbrucku leta 1964 in v Grenoblu leta 1968. Tu je osvojil 9. mesto na veliki skakalnici in 14. mesto na srednji. Z devetim mestom je izenačil najboljšo dotedanjo slovensko in jugoslovansko uvrstitev. Na tekmi svetovnega pokala v Holmenhollnu pa je leta 1968 osvojil tretje mesto. Leta 1972 je skakalno kariero nadaljeval kot trener. V sredini 90-ih let je bil trener slovenske reprezentance, med letoma 1998 in 2002 pa norveške. Na Norveškem je tudi živel, saj se je okrog 1968 poročil z Norvežanko Liso, z njo imel tudi otroke in na Norveškem tudi umrl. Norveška smučarska zveza mu je za zasluge pri razvoju smučarskih skokov podelila tudi priznanje.

Včeraj smo na ploščadi pred muzejem slovesno odprli novo fotografsko razstavo posvečeno pregledu razvoja mestnega potniškega prometa v Ljubljani. Avtor razstave je raziskovalec Jožef Trpin.

Vljudno vabljeni na ogled razstave vse tja do 5. maja 2022.

V Velikih Laščah so imeli v šestdesetih letih prejšnjega stoletja na teden tri kino predstave, in sicer ob sobotah ob 19. uri ter v nedeljo ob 15. in 19. uri, na vseh pa so predvajali isti film.

Filme so dobili od distributerjev iz Ljubljane, Zagreba in Sarajeva, te pa so pripeljali z vlaki. Na železniško postajo, ki je bila oddaljena približno 1 kilometer, sta jih v zimskem času s sanmi, v poletnem pa z vozičkom pripeljala brat in sestra Zdenko in Branka. Za prevoz filma v obe smeri sta dobila 75 dinarjev. Pri predstavah sta bila vključena tudi njuna starša – mati je prodajala vstopnice, oče pa je bil biljeter pri vhodnih vratih v dvorano.

Fotoreporter Marjan Ciglič je v svoj objektiv ujel Zdenka in Branko, ko sta s sanmi peljala film na železniško postajo.

Litija je med letoma 1957 in 1983 zasedala med slovenskimi karnevalski mesti prav posebno mesto. Karnevalski sprevod je po mestnih ulicah navadno krenil na pusto nedeljo. Pot so začeli na lokaciji Na stavbah, na levem bregu Save, se nato podali čez most ter po stari cesti skozi Litijo. V starem delu mesta je stal tudi oder, od koder do voditelji karnevala po zvočnikih spremljali karneval. Pustna povorka se je nato podala do stanovanjskih blokov na Rozmanovem trgu ter se nato vračala po Zasavski cesto čez most do začetne točke. Vsako leto je privabila med deseti in dvajset tisoč obiskovalcev, v sprevodu pa sta sodelovali tudi dve godbi.

Vodstvo karnevala se je vsako leto odločilo za aktualno problematiko karnevala, kateri so sledile posamezne maske in pustne skupine. Leta 1974 so tako v Litiji obravnavali problematiko energetske krize. 14. februarja 1974 so ulice Litije napolnili šejki, ki so v zameno za litijske smeti Litijanom ponujali nafto. Poleg polnih sodčkov nafte so svojo rešitev ponudili tudi domačini, ki so za čisto pogonsko gorivo ponudili kar domačne gorivo – šmarnico. Litijski pustni karneval je s svojim fotoaparatom spremljal Dnevnikov fotoreporter Marjan Ciglič.

Leta 1976 je na zimskih olimpijskih igrah v Innsbrucku v Avstriji  (4. do 15. februar 1976) nastopala veliko manj številna jugoslovanska reprezentanca, v kateri so nastopali slovenski športniki. Tekmovali so le v štirih disciplinah – v alpskem smučanju, v alpskih tekih, v smučarskih skokih in v hokeju.  Najboljše mesto je zasedel Bojan Križaj, ki je bil 18. v veleslalomu, ostali so bili na veliko nižjih mestih. Bojan Križaj je tedaj pravzaprav šele pričenjal s svojo smučarsko kariero in vzpon v svetovni smučarski vrh in je tega leta osvojil prve točke za svetovni pokal – takrat je točke osvojilo le prvih deset na tekmi. S tem je tudi spremenil Slovence v smučarsko nacijo, ki smo od takrat na TV zaslonih evforično spremljali vse tekme, kjer je nastopal.  Postal je eden najboljših slovenskih smučarjev vseh časov. Leta 1980 je zmagal v švicarskem Wengnu. Na olimpijskih igrah leta 1980 v Lake Placidu  je v veleslalomu za pičli dve stotinki zgrešil bronasto kolajno. Uspešnejši je bil leta 1982 na svetovnem prvenstvu v Schladmingu, kjer je v slalomu osvojil srebrno kolajno, v sezoni 1986/87 pa je osvojil slalomski kristalni globus. Skupno je v svetovnem pokalu dosegel 8 zmag in 33 uvrstitev na zmagovalni oder, kar do danes ni uspelo ponoviti še nobenemu slovenskemu moškemu smučarju.

Ena od stvaritev arhitekta Jožeta Plečnika je tudi cerkev sv. Mihaela na Ljubljanskem barju, ki je zanimiv, lep primer sakralne arhitekture. Prizadevanja za postavitev nove cerkve je vodil tedanji trnovski kaplan in šolski katehet na Barju Dragotin Matkovič, ki je prosil svojega strica Jožeta Plečnika, tedanjega profesorja na ljubljanski Univerzi, naj naredi načrt cerkve na Barju.

Zaradi zapletov s pridobivanjem zemljišča – cerkev naj bi stala na križišču Ižanske ceste in Črne vasi – je Plečnik določil sedanjo lokacijo na mestnem travniku. Že 22. avgusta 1937 so blagoslovili temeljni kamen in nato začeli z gradnjo. Ker so barjanska tla slabo nosilna, je bilo po­trebno pod temelje zabiti 347 lesenih pilotov. Na te pilote so postavili kamnite temelje. Plečnik namreč ni popolnoma zaupal betonu, rekoč Motkoviču: “Boga pa vendar ne boš z betonom goljufal.” Cerkev je bila hitro zgrajena in prva maša je bila že 8. maja 1938, blagoslovitev dokončane cerkve pa je opravil škof Rožman 17. novembra 1940.

Ta slovesen dogodek je s fotoaparatom zabeležil tudi Marjan Keršič-Belač, ki je bil doma na Barju in je po 2. svetovni vojni postal znani kipar, alpinist in gorski reševalec. Na slovesnosti so bili poleg škofa Rožmana in drugih duhovnikov tudi domačini, med njimi precej otrok, in drugi, žene, dekleta in tudi otroci pa so bili oblečeni v narodne noše.

Na Keršičevih fotografijah se vidi tudi vhodno stopnišče, ki se v ravni črti kot podaljšek vhodne poti položno dviguje kot pris­podoba Jakobove lestve v nebesa do vhoda v cerkev skozi zvonik. Posebnost vhodne ograje so samostojno stoječi stebriči – to so zabeto­nirane kanalizacijske cevi.

Vsebina je vzeta iz knjižice Plečnikova cerkev sv. Mihaela na Barju, Jože Kušar, Župnijski urad Barje, 1991.
Glej tudi: http://www.zupnijabarje.si/plecnikova-cerkev-sv-mihaela.html.

Plečniku smo na tem blogu že nekajkrat namenili nekaj besed. Danes objavljamo vest, da smo na Ljubljanskem gradu odprli razstavo Jože Plečnik (1872–1957), ki bo odprta za javnost med 3. februarjem in 10. aprilom 2022. Razstava je nastala v sodelovanju z Ljubljanskim gradom, Slovenskim etnografskim muzejem in Plečnikovo hišo (MGML).

Razstava predstavlja Plečnikov dediščino v Ljubljani, ki je bila pred kratkim uvrščena na Unescov seznam svetovne kulturne dediščine. Fotografije poskušajo prikazati stanje pred Plečnikovim posegom, čas gradnje objekta in končano delo, ter kako se to vključuje v urbani prostor. Fotografije so razdeljene v šest različnih sklopov. Prvi sklop predstavlja dela, ki ležijo na t. i. kopenski osi, ki se razteza od njegovega domovanja v Trnovem v Ljubljani vse do Kongresnega trga. Drugi sklop predstavljajo dela s t. i. vodne osi, ki vključuje mostove čez Ljubljanico, samo ureditev struge reke in zapornico. Tretji sklop predstavljata cerkvi sv. Frančiška Asiškega v Šiški in sv. Mihaela na Barju. Četrti sklop je posvečen Tržnici, peti predstavlja rimski zid na Mirju. Zadnji sklop prikazuje fotografije pokopališkega kompleksa Žale. 

Letošnja zima kljub zgodaj zapadlemu snegu z njim ni prav posebno radodarna. V današnji rubriki porumenele fotografije pa vam vseeno predstavljamo snežno fotografijo posneto leta 1962. Prav obdobje zime leta 1962/1963 se je zaradi svoje ostrosti in dolžine zapisalo v statistiko največjih vremenskih skrajnosti v Sloveniji. Od decembra leta 1962 do januarja 1963 so tako v Ljubljani zabeležili povprečno temperaturo – 4,2 ^OC, na Rudnem polju na Pokljuki pa so 28. 12. 1962 zabeležili še vedno veljaven rekord, ko je bilo na merilni postaji izmerjeno kar -27 ^OC.

Ostra zima je omogočala snežne radosti tudi v prestolnici. Ljubljanski otroci in mladina so si tako svojo »domačo« smučarsko progo uredili kar na grajskem griču, ki je poleg smučarskih omogočal tudi snežne radosti sankačem. Snežno rajanje je v svoj fotografski objektiv ujel fotoreporter Edi Šelhaus.