Muzej novejše zgodovine Slovenije je v sodelovanju z Muzejem solinarstva ter Zavodom za varstvo kulturne dediščine OE Piran, v ponedeljek, 13. junija 2022, otovoril novo občasno fotografsko razstavo Božo Štajer: Svet solin.
Vse do konca oktobra je v razstavnih prostorih Muzeja solinarstva v Krajinskem parku Sečoveljske soline na ogled 19 izbranih črno-belih fotografij, ki jih je fotografski mojster na območju solin posnel v poletnih mesecih leta 1954. Reportaža iz pred dobrih sedemdesetih let se je ohranila kar na 63 črno-belih posnetkih fotografskega filma velikosti 6 x 6 cm. Čeprav je morda nastala povsem spontano, je ohranila podobo solin, ki je danes žal ne moremo več občudovati.
Ohranili so se posnetki solnih polj, kanalov in bregov s kamnitimi zidovi. Podobe številnih solinarskih hiš z okolico, poti in črpalkami na veter, ki so solinarjem omogočala dvigovanje vode ter skrbele, da je območje buhtelo od življenja. Tu so še podobe solinarskih delavcev, ki so vse od sredine aprila do sredine avgusta s celotnimi družinami živeli na tem območju in s skromnimi orodji predvsem pa z ogromnim poznavanjem območja in znanjem skrbno nabirali sol na kupe ter jih nato z lesenimi vozički ali samokolnicami spravljali na skladiščne ploščadi.
Vljudno vabljeni, da obiščete in si ogledate skupno razstavo.
Letos mineva 50 let od odprtja prvega avtocestnega odseka Vrhnika-Postojna v Sloveniji in Jugoslaviji. Gradnja avtoceste, ki je bila dolga 32 km, je bila razdeljena na tri pododseke, in sicer: Vrhnika-Logatec, Logatec-Unec in Unec-Postojna, gradilo pa jo je več kot 40 podjetij iz različnih Republik nekdanje Jugoslavije.
Ob tej priložnosti bomo v Muzeju novejše zgodovine Slovenije v sredo, 16. junija 2022, ob 17.00 uri odprli razstavo z naslovom »Slovenika, zares si čudovita!«
Na hrbtni strani prve številke ilustrirane revije Tovariš je uporabljena fotografija slovenskih ribičev v Barkovljah, v številki sami pa je mogoče najti reportažo z naslovom Na obisku pri ljudstvu našega Primorja. Izbor nekaterih fotografij Marjana Pfeiferja st. pospremi besedilo, ki optimistično zre v prihodnost slovenskih zamejcev v okviru nove jugoslovanske države. Prva številka vodilne povojne ilustrirane revije je korenito posegla v slikovno govorico povojnega časa. Z naslovnice tako bralce nagovarja delavec, katerega fizično moč izkazujejo izrazito poudarjene roke, ki trdno držijo kovinsko palico. Novo ideološko usmeritev ponazarjajo vsebine revije, kar izražajo naslovi, če izpostavimo nekaj njih: Njih dela govore zanje (volitve), Udarniki – junaki dela, Novo življenje terja in ustvarja novo, svobodno gledališče ipd. Celostranska fotografija kontovelskih ribičev ponuja vpogled v težaško delo ribičev na morju, a s kadrovanjem vsakdanjika življenja ob morju poskrbi za romantizirano podobo tako okolja in dela v njem.
Kopališče Ilirija, ki prav te dni dobiva novo podobo, je bilo uradno odprto 26. maja 1929 in je bilo takrat eno najmodernejših kopališč v Evropi. Že prvi dan je kopališče obiskalo več kot 2000 obiskovalcev, sicer pa je na splošno predstavljalo center druženja in zabavnega življenja, ki so ga obiskovale vse generacije. Na kopališču je bil skakalni stolp in 10 metrska skakalnica, celoten kompleks pa je nastal pa načrtu in zamisli Staneta Bloudka, ki je izgradnjo tudi sofinanciral.
Športni center Ilirija bo imel v svoji novi podobi olimpijski in trenažni bazen z vsemi pripadajočimi prostori, veliko dvorano za rekreacijo, odbojko in košarko, manjšo za gimnastiko, aerobiko in fitnes ter dvorano za borilne športe. Na voljo bodo tudi parkirna mesta v podzemni garaži, na novo pa bo urejena tudi okolica, ki bo prek Lattermanovega drevoreda na novo povezala park Tivoli z mestom. V sklopu varovanja kulturne dediščine bo poskrbljeno za ohranitev pročelja na sedanji stavbi, posebnost Ilirije pa bo prav zagotovo predstavljal Muzej Staneta Bloudka.
V letu 2022 mineva 60 let, odkar se je na Bledu med 10. in 12. majem 1962 odvil prvi festival Slovenske popevke. Za organizacijo festivala se je odločilo nekaj ljubiteljev in poznavalcev zabavne glasbe (Matija Barl, Vilko Ovsenik, Matija Cerar in Franek Mulaček), ki so se povezali s Turističnim društvom na Bledu. Festival je bil v leta 1961 zgrajeni Festivalni dvorani. V strokovni žiriji pod vodstvom Maria Rijavca je bila tudi pevka Marjana Deržaj, ki je izbrala 20 pesmi, nastopilo pa je deset pevcev in pevk: Jelka Cvetežar, Stane Mancini, Beti Jurkovi, Matija Cerar, Marjana Deržaj, Majda Sepe, Rafko Irgolič, Nino Robič, Slavka Knez in Lidija Kodrič. Vsak pevec je zapel tri ali štiri pesmi, Deržajeva pa jih je zapela pet. Zmagala je pesem Mandolina – nagrada občinstva (Vladimir Stiasny, Lev Svetek), ki sta jo zapela Stane Mancini in Beti Jurkovič, pevka iz Zagreba, takratna festivalska zvezda, ki je Mandolino odlično zapela, a je njena izvedba manj znana. Ena med najbolj znanimi slovenskimi pesmimi iz leta 1962 je tudi Zemlja pleše (Mojmir Sepe, Gregor Strniša, ki je dobil nagrado za besedilo) v izvedbi Majde Sepe in Nina Robiča. Žal festival Slovenske popevke na Bledu zaradi premalo reklame in slabših prevoznih možnosti za obiskovalce iz Ljubljane in drugih krajev ni imel veliko obiskovalcev in je bil na Bledu le še leta 1963, leta 1964 pa se je preselil v Ljubljano na Gospodarsko razstavišče.
Fotoreporter Edi Šelhaus je bil eden redkih, ki je fotografiral oba festivala Slovenske popevke na Bledu. Posnel je veliko zanimivih fotografij, ne le pevcev med nastopi, ampak tudi iz zakulisja. Muzej novejše zgodovine Slovenije je leta 2009 o prvih festivalih Slovenske popevke in jazza pripravil odmevno razstavo Glasbeni svet Edija Šelhausa. – ob 90-letnici fotoreporterja Edija Šelhausa.
Glej: Vladimir Frantar: »Enkrat še zapoj …« : zlata in srebrna leta slovenske popevke, revija Stop, Celjska Mohorjeva družba, Društvo Mohorjeva družba, Celje 2012
Devetega maja vsako leto praznujemo več praznikov, ki imajo skupni imenovalec. Ta je konec svetovne vojne v Evropi. Na ta dan obeležujemo dan zmage nad fašizmom in nacizmom, na isti dan praznuje tudi mesto Ljubljana, saj so na ta dan v mesto vkorakale partizanske enote in mesto osvobodile okupatorjeve nadoblasti. Devetega maja praznujemo tudi dan Evrope, saj je bila na ta dan, seveda ne po naključju, leta 1950 podpisana Schumanova deklaracija, ki danes velja za eno izmed prvih resnih iniciativ in projektov, ki so pripeljali do ustanovitve Evropske unije.
V galeriji predstavljamo nekaj fotografij iz časa ob koncu osvobajanja ozemlja, kjer so živeli (in živijo) Slovenci.
Današnjega dne se starejši prebivalci v Furlaniji in Posočju ne spominjajo radi. V četrtek, 6. maja 1976 ob 20. uri 00 minut in 14,7 sekund so se namreč na področju Posočja zatresla tla z magnitudo 6,5 po Richtrejevi oz. 9 do 10 po Mercallijevi lestvici. Epicenter potresa je bil oddaljen vsega 20,5 km od takratne jugoslovanske meje, pod goro San Simeone, na področju Furlanije. Najbolj prizadeta mesta na italijanski strani so bila Humin, Osoppo, Buja, Majano, Pušja vas, Ratenj, Forgaria in Lusevera, na Slovenskem pa Breginj, Podbela, Žaga, Srpenica, Idrijsko, Logje, Kamno, Ladra in Volarje. Na slovenski strani potres ni terjal smrtnih žrtev. Nastala je zgolj velika gmotna škoda na več kot 5000 hišah in najmanj 800 od njih je bilo primernih zgolj samo še za rušenje.
Novinarske ekipe obeh največjih časopisnih hiš so že nekaj minut po dogodku odhitele na teren. »Bil sem v Drami, na premieri Mihajla Bulgakova »Beg«, ko se je zgodil potres. Predstava je bila seveda prekinjana. Obiskovalci Drame so odhiteli na ulico, jaz pa v uredništvo in nato na teren«, se dogodka spominja takratni fotoreporter časopisa Delo Joco Žnidaršič.
Proti Tolminskem, od koder je bila, po radijskih valovih, sporočena največja škoda, se je s službenim avtomobilom odpeljala tudi ekipa časopisne hiše Dnevnik in sicer novinar Miran Sattler ter fotoreporter Marjan Ciglič. »V kosteh sem občutil sunke potresa, tistega ob 21. uri. Tega občutka se še nisem otresel ko sem nekaj po polnoči brzel proti Kobaridu.«, je zapisal novinar. Ob eni uri sta že prispela v Idrijo, kjer so bili domala vsi prebivalci na cestah, avtomobili pa so postala zasilna prenočišča za tisto noč.
K pomoči so se odzvali domala vsi. Številni so namenili denarno pomoč. V prvih dneh so postavili skupno več kot 700 šotorov in 200 avtomobilskih prikolic. Do konca junija je področje strelo še okoli 400 popotresnih sunkov, od katerih so jih prebivalci čutili skoraj 200.
Film iz zbirke Foto Slovenija prikazuje foto reportažo dneva volitev v narodnoosvobodilne odbore, ki ga je fotograf Jože Kološa posnel v poznem juliju leta 1945. Vojaki so najprej pregledali kandidatno listo in nato volili. Tajnost glasovanja pri teh volitvah zagotovo ni bila v ospredju, saj skupina vojakov izpolnjuje volilne glasovnice kar skupaj. Visoki pismenosti slovenskega prebivalstva gre levji delež, da so volitve lahko bile izvedene pisno, s posameznimi glasovnicami.
Za razliko so volitve v ustavodajno skupščino, ki so 11. novembra 1945 potekale v celotni Jugoslaviji, zaradi visokega deleža nepismenosti potekale z volilnimi kroglicami. To je volivec vrgel v eno od dveh skrinjic. Volitve bi lahko primerjali z referendumom za Titov režim ali proti njemu. Čeprav je imela oblast leta 1945 še veliko podporo ljudstva, volitve niso pokazale realnega razmerja politične moči v državi. K popolnemu zmagoslavju Ljudske fronte na volitvah so poleg številnih, ki niso smeli voliti, pripomogle tudi nepravilnosti pri izvedbi volitev. Za režim so bile te volitve zadnja obveznost, ki jo je moral formalno izpolniti pred priznanjem zahodnih velesil.
Fotografija prikazuje območje Pogačarjevega trga pred Plečnikovim posegom. Projekt prenove tržnic se je začel leta 1939 in zaključil tri leta kasneje. Plečnik je preuredil celotno območje med Tromostovjem in Zmajskim mostom. Tržnice je vključil v svojo vizijo monumentalnega mestnega prostora, ki ga je osnoval po vzoru antičnih mest. Med obema mostovoma je zgradil niz, ki ga sestavljajo paviljon, stebrna lopa, stoa in tempelj. Zgoraj je predvidel prodajalne, pod njimi pa promenado z ribarnico, do katere se meščani spustilo prek vretenastega stopnišča. Ob začetku niza tržnic obiskovalca pozdravi cvetličarna, oblikovana po Palladijevem vzoru templja v templju. Predvidel je tudi pokrit most stojnicami, ki bi povezal oba bregova. Navdih je dobil po mostu Rialto v Benetkah, a ideja ni bila uresničena. Mestna občina Ljubljana je leta 2009 ponovno aktivirala njegovo idejo mostu, ki jo je tudi izvedla z izgradnjo novega mostu leta 2010, čeprav ta ni bil zgrajen povsem po Plečnikovih načrtih.
Lepe spomladanske dneve izkoristite za ogled naše občasne razstave Avtobusi in trolejbusi Ljubljane 1927–1994.Razstava vas s pomočjo starih podob nakaže spremembe in razvoj mestnega prometa v slovenski prestolnici. Na ogled je na muzejski ploščadi vse do 5. maja 2022.
V nedeljo, 1. aprila 1956 je v Ljubljani prišlo do prve zamenjave tramvajev z avtobusi. Zamenjava se je zgodila na progi proti Rakovniku, ker so zaradi gradnje predora pod Gradom morali tramvajske tračnice na Gornjem trgu predčasno odmontirati. Slovesnost, ki se je odvijala pod rakovniško cerkvijo je spremljala tudi razstava novih avtobusov. Vsi avtobusi so bili lakirani v dvojni zeleni barvi: stranska pločevina v svetlejši zeleni, streha, odbijači in blatniki pa v temnejšem tonu. Številni Ljubljančani so ta dizajn imenovali »dermastja« po Matiji Dermastji, županu Ljubljane med letoma 1954 in 1960. Ob 15.45 je nato prvi avtobus odpeljal proti mestu.
