Telovadec Miroslav Cerar je najuspešnejši slovenski športnik v obdobju Socialistične federativne republike Jugoslavije. Na konju z ročaji je držal naslov svetovnega prvaka dvanajst let in olimpijskega osem let. Leta 1985 je prejel olimpijski red (L’Ordre Olympique)priznanje Mednarodnega olimpijskega komiteja. Poleg Leona Štuklja je bil Miroslav Cerar eden izmed dveh individualnih (so)ustanoviteljev Olimpijskega komiteja Slovenije (1991).

Dobitnik treh olimpijskih medalj
Dobitnik šestih medalj na svetovnih prvenstvih

Dosežki na olimpijskih igrah:
1968 OI MEXICO prvo mesto, konj z ročaji
1964 OI TOKIO prvo mesto, konj z ročaji
1964 OI TOKIO tretje mesto, drog

Medalje na svetovnih prvenstvih:
1962 SP PRAGA prvo mesto, bradlja
1962 SP PRAGA prvo mesto, konj z ročaji
1966 SP DORTMUND prvo mesto, konj z ročaji
1970 SP LJUBLJANA prvo mesto, konj z ročaji
1966 SP DORTMUND tretje mesto, bradlja
1958 SP MOSKVA tretje mesto, konj z ročaji

Ob koncu druge svetovne vojne je državno vodstvo socialistične Slovenije sprejelo smernice obnove porušene domovine. Po sovjetskem zgledu je prednjačila gospodarska obnova, v okviru te pa vnovična vzpostavitev prometnih poti. Poročanje o gradnji in obnovi porušene domovine je prvih nekaj povojnih let stalno polnilo novice in reportaže.

Ob popravilu železniške proge v dolini Soče lahko v reportaži Vlastje Simončiča v 34 številki ilustrirane revije Tovariš z dne 20. avgusta 1948. preberemo: »Pred postajo Avče pelje v počasni vožnji čez viadukt, da potnik tega skoraj ne opazi.« Reportaža poroča, da je obnavljanje stebra viadukta potekalo tako spretno, da je promet ves čas potekal nemoteno. Večina dela je bila opravljena ročno, brez uporabe strojev. 

7. oktobra 1972, pred natanko petdesetimi leti, se je med gradnjo prvega avtocestnega odseka v Sloveniji zgodil nepredviden dogodek, ki je vplival na nadaljnji potek gradnje.

Štampetov most oz. železniški viadukt je imel tri obstoječe loke, za potrebe avtoceste pa so potrebovali dodatna dva. Pri vrtanju se je izkazalo, da je glavnino materiala sestavljal glinast grušč, zato so se odločili za postopek injektiranja – v izvrtane vrtine so vbrizgali cementno suspenzijo. Cement naj bi se sprijel skupaj v homogeno gmoto in utrdil, vendar je vmes prišlo do težav, saj injektirana suspenzija ni dovolj utrdila grušča, zaradi česar se je nasip zrušil v odkop. Tam je zazevala ogromna luknja, nasip pa se je porušil do te mere, da so železniške tračnice obvisele v zraku. Delavci, ki so bili takrat na srečo vsi na malici, so po dogodku hitro stekli ob progi navzgor in navzdol in strojevodjo še pravočasno obvestili o nevarnosti. S tem so preprečili veliko katastrofo, saj bi vlak v nasprotnem primeru zgrmel z nasipa. Zaradi neljubega dogodka Štampetov most v času v uradnega odprtja avtoceste ni bil dokončan, zato je bil tam narejen obvoz. Dokončali so ga spomladi leta 1973.

Danes praznujemo dan slovenskega športa. Dan je bil razglašen kot državni praznik leta 2020 na pobudo Olimpijskega komiteja Slovenije. Datum, 23. september, so izbrali kot obletnico prvega predvajanja slovenske himen Zdravljice na olimpijskih igrah, kar se je zgodilo ob uspehih veslačev Iztoka Čopa in Luke Špika ter strelca Rajmonda Debevca v Sydneyju leta 2000.

Uspehi slovenskih športnikov se seveda niso začeli v času samostojne republike po letu 1991. Pot do izjemnih uspehov, ki jih danes dosegajo slovenski športniki so tlakovali slovenski športniki, ki so tekmovali še v dresih jugoslovanskih barv. Iz omenjenega obdobja izhaja tudi ena izmed športnih legend slovenskega športa – Ivo Daneu.

Ivo Daneu velja za legendo slovenske in svetovne košarke. Z izjemno motorično in strelsko spodobnostjo je igral na mestu organizatorja in branilca. Za reprezentanco Jugoslavije je med letoma 1965 in 1970 zbral 209 nastopov in z njo krojil svetovni vrh. Nastopil je na treh olimpijskih igrah, treh svetovnih in šestih evropskih prvenstvih. Na svetovnem prvenstvu v Urugvaju leta 1967 je bil razglašen za najkoristnejšega igralca prvenstva. Istega leta je bil razglašen za najboljšega športnika Jugoslavije. Vrhunec kariere je bila osvojitev naslova svetovnega prvaka leta 1970 v Ljubljani, ki ga je osvojil kot kapetan ekipe.

Letos obeležujemo 50-obletnico XX. poletnih olimpijskih iger v Münchenu leta 1972. Iger se je udeležil tudi znani fotoreporter Edi Šelhaus, takrat zaposlen pri časopisu Delu, ki je tam posnel več kot 5.000 posnetkov, sedaj v hrambi Muzeja novejše zgodovine Slovenije kot del obsežnega fonda Edija Šelhausa. Iz izbora teh posnetkov je muzej že leta 2012 pripravil razstavo »Münchenski olimpijski utrinki 1972 – iz fotografske zbirke Edija Šelhausa« (avtorica razstave Jožica Šparovec). Na razstavi so bili med drugim posnetki 24-tih slovenskih športnikov, nekaterih jugoslovanskih in drugih športnikov iz držav udeleženk, jugoslovanskih in nekaterih drugih dobitnikov medalj, pa tudi posnetki tragične zgodbe napada palestinskih teroristov na izraelsko ekipo, ki je zahteval 17 smrtnih žrtev. Izbor iz omenjene razstave bo v prvi polovici septembra 2022 na ogled v prostorih Olimpijskega komiteja Slovenije na Ameriški ulici 2 v Ljubljani.

V letu 2022 mineva 50 let od četrte jugoslovanske himalajske odprave na Makalu v Nepalu (8.475 m), ki je potekala med 15. avgustom in 18. novembrom 1972.  V odpravi so bili sami Slovenci. Vodja je bil karizmatični Aleš Kunaver, osem je bilo alpinistov, člani odprave pa so bili še zdravnik, trije znanstveniki, novinar in 10 nepalskih Šerp. Vrh so želeli doseči po najtežji smeri – čez južno steno, a so vzpon oteževali plazovi, hud mraz, sneženje, pa tudi slaba podpora Šerp, ki niso bili usposobljeni za prenos tovora na velike višine. Kljub temu so z izrednimi napori uspeli preseči magično mejo 8000 m. Najvišje (približno do 8200 m) sta prišla Janko Ažman in Matija Maležič in potrebovala bi le še en dan, da bi prišla na vrh. Čeprav ga niso dosegli, je dosežek odprave močno odmeval med poznavalci v alpinističnem svetu – po le 12 letih, ko so prvič videli Himalajo, so se jugoslovanski alpinisti približali najboljšim odpravam na svetu. O tej in še drugih odpravah v Himalajo in Hindukuš med leti 1960 in 1984 MNZS hrani fond barvnih diapozitivov avtorja Aleša Kunaverja (in nekaj diapozitivov drugih avtorjev), ki ga je MNZS-ju podarila družina Kunaver.

Glej: Jožica Šparovec in Dušica Kunaver: Himalajski vodja Aleš Kunaver, MNZS, 2014 (razstavni katalog)

Čudoviti gorski svet, v katerega se vsako leto podaja vedno več ljudi, je žal tudi svet z veliko tveganih dejavnikov za razne nesreče. Velikokrat smo za nesreče krivi ljudje sami zaradi neprevidnosti in neupoštevanja pravil in nasvetov ter nepripravljenosti ali nepoznavanja vsega, kar bi morali upoštevati pred odhodom v gore.

Posebej nevarne so v gorah lahko strele. Tudi letos poleti je strela presenetila nekaj planincev, a na srečo se zanje ni končalo tragično. Povsem drugače pa je bilo 29. julija 1972, natanko pred 50-timi leti, ko je strela na Malem Triglavu udarila v skupino desetih planincev, ki so se kljub opozorilom na domu Planika zaradi prihajajoče nevihte odpravili na Triglav. Pet mladih fantov  je strela ubila, trije planinci so bili opečeni, ena planinka pa je bila hudo duševno pretresena.

Kot dijakinja (takrat Jožica Černelič, danes Jožica Šparovec, kustosinja v Muzeju novejše zgodovine Slovenije) , ki sem takrat ves mesec julij ravno delala v koči na Kredarici, sem bila priča nesreči, saj sem se skoraj sesedla ob grozovitem poku ob udaru strele. Videla sem  prizadete planince, ko so prišli v kočo, mrtve pa v vrečah, potem ko so jih reševalci potegnili z gore. Poškodovanci so imeli ožganino od zlate verižice, iz ušes jim je stekla kri, enemu od njih pa se je ob pripovedovanju o dogodku vidno tresla roka s cigareto, ki si jo je prižgal.

Tudi fotoreporter Edi Šelhaus, ki je bil na Triglavu kar sedemkrat, je večkrat fotografiral planince med vzponi in pohodi in gorske reševalce med reševanjem poškodovancev.

Glej tudi: France Malešič: Spomin in opomin gora : kronika smrtnih nesreč v slovenskih gorah, Radovljica, Didakta 2005, str.275.

V mesecu juliju vam v rubriki Predmet meseca julija 2022 predstavljamo reklamni letak s povabilom, da dopustniške dni preživite v Portorožu. Na zadnji strani letaka se obširneje prestavi še Palace hotel Portorož.

Fotografske utrinke je v Portorožu za potrebe oblikovanja letaka posnel fotografski mojster Božo Štajer. Nastala je serija 52 fotografij, formata 6 x 9 cm, po naši muzejski dokumentaciji pa so fotografije nastale leta 1955. Fotografski mojster je snemanje izkoristil še za krajši dopust. Tako na posnetkih, ki odlično beležijo podobo Portoroža ob koncu 60-ih let zasledimo tudi njegovo družino, ki se prepušča poletnim sončnim žarkom.

Vaše potepanje po obali pa lahko izkoristite tudi za obisk krajinskega parka Sečoveljske soline in Muzeja solinarstva, kjer si lahko v tamkajšnjih razstavnih prostorih ogledate izbor 19 fotografij mojstra Boža Štajerja iz serije solin, ki ga ravno tako hrani naš muzej.

Prvi festival Slovenska popevka je bil na Bledu pred 60-timi leti – med 10. in 12. majem 1962. Pričakovali bi, da je bilo za prvi festival popevk veliko zanimanja, a ni bilo tako. Kljub temu, da so delili celo brezplačne vstopnice, niso uspeli napolniti dvorane. Zaradi premajhnega zanimanja so zato leta 1964 festival iz Bleda preselili v Ljubljano.

Na prvem festivalu Slovenska popevka je nastopilo deset pevcev in pevk in vsak je moral zapeti tri ali štiri pesmi, največ, kar pet, pa jih je zapela Marjana Deržaj. Zmagala je pesem Mandolina (Vladimir Stiasny, Lev Svetek), ki sta jo v alternaciji zapela Stane Mancini in Beti Jurkovič. Danes je poznana predvsem izvedba z Mancinijem, a je s tem Beti Jurkovič po krivici skoraj pozabljena, saj je bila leta 1962 prava zvezda in zmagovalka pravzaprav ona in je, kot je bilo objavljeno v reviji Tovariš, »popevko »Mandolina« tako doživeto zapela, da ji je priborila številne glasove občinstva v dvorani in pri televizijskih zaslonih« (Tovariš, št. 18, 13. 5. 1962, str. 50-51). Beti Jurkovič je bila pevka iz Zagreba, ki je v Ljubljani študirala in je odlično govorila slovensko ter bila v tistih časih glavna pevska zvezda, poleg Marjane Deržaj.

Na festivalu Slovenska popevka leta 1963 je odpela vse tri prvonagrajene pesmi  občinstva, obenem pa je pesem Malokdaj se srečava dobila nagrado strokovne žirije za najbolj izvirno slovensko popevko in nagrado za najboljše besedilo (Gregor Strniša). Za nameček je bila izbrana tudi za najboljšega pevca in Bled 1963 je bil za Jurkovičevo življenjski uspeh. Na Slovenski popevki je zadnjič pela leta 1965.

(Vir: Frantar, Vladimir: »Enkrat še zapoj ….« : zlata in srebrna leta slovenske popevke, Celjska Mohorjeva družba, Celje 2012, str. 15-22).

Šolske počitnice so pred vrati, saj se z današnjim dnem za šolarje in dijake zaključuje šolsko leto 2021/2022. Fotografija prikazuje učence med branjem na osnovni šoli Frana Levstika v Ljubljani. Šola se je nahajala v isti stavbi, v kateri je danes Zavod Janeza Levca. Stavba je bila sprva namenjena dekliški šoli na mestu jezuitskega kolegija. Sezidana je bila po načrtih Maksa Fabianija leta 1901. Stavbo so krasili napisi in reki pedagogov. Po drugi svetovni vojni je sprva v njen delovala gimnazija in nato že omenjena OŠ Frana Levstika. V šolskem letu 1966/1967 so v njej odprli šolo s prilagojenih programom Zavod Janeza Levca.