Jože Plečnik je zagotovo eden izmed največjih slovenskih arhitektov. Rodil se je 23. januarja 1872. Leta 2022 tako praznujemo 150. obletnico rojstva. Obletnico bomo na blogu počastili s predstavitvijo enega izmed najpomembnejših arhitektovih del, ki je Nacionalna in univerzitetna knjižnica (NUK). Stavba se s svojo mogočnostjo navezuje na baročni Deželni dvorec, ki je nekoč stal na istem mestu, a je bil v potresu leta 1895 usodno poškodovan. Potreba po nacionalni knjižnici se pojavi že z nastankom Univerze v Ljubljani leta 1919. Plečnik si je knjižnico zamislil že v dvajsetih letih a sprva na mestu današnjega Narodnega muzeja na Šubičevi ulici. Knjižnico si je namerno zamislil v bližini parka Tivoli, saj si je v njem arhitekt načrtoval univerzitetno četrt z vsemi fakultetami. Prvi načrt zgradbe, ki je kasneje postala ta, ki jo poznamo danes, je Plečnik izdelal leta 1930. Do same gradnje ga je sicer še velikokrat in močno spremenil. 

Fasada je sestavljena iz opeke in rustikalnih kamnitih vložkov. Okna so zasnovana v obliki odprtih knjig in nekoliko izstopajo iz fasade. Plečnik je knjižnico zasnoval kot tempelj znanja, kar je nakazano tudi s simbolnim okrasnim vencem, ki se vije ob vrhu stavbe. Posameznik v knjižnico vstopi skozi vrata, ki jih je zasnoval po vzoru Panteona.   V pritličje je umestil pisarne, predavalnice in skladišča, v prvo nadstropje pa je postavil grafično zbirko, razstavno dvorano, profesorsko čitalnico, prostore za vodstvo knjižnice in glavno čitalnico. Do te se vije neprekinjena »obredna« pot, ki se vzpenja s temnega stopnišča pri vstopu v knjižnico proti vstopu do glavne čitalnice, svetlobi – znanju. Oprema glavne čitalnice je v celotni Plečnikovo delo. Del te so tudi stoli, ki jih je Plečnik rad oblikoval. Tiste, ki jih je namenil za uporabo ob učenju, je rad oblikoval tako, da so bili neudobni, kar naj bi učencu oz. študentu omogočalo večjo koncentracijo in v njem vzbujalo manj želje po spanju.¹

1. Hrausky, Jože Plečnik, 158–160 in Krečič, Jože Plečnik, 226–230. ↩︎

V spomin na tragično dražgoško bitko iz leta 1942, od katere je letos minilo že 80 let, so po vojni prirejali tradicionalne spominske pohode Po poteh partizanske Jelovice. Januarja 1958 se je v Dražgoše že dan pred prireditvijo napotil tudi fotoreporter Edi Šelhaus, ki je prav tedaj nastopil službo pri časopisu Slovenski poročevalec. Zavedal se je, da bodo fotografije, ki jih bo posnel, prav zato zelo pomembne, saj bodo pokazale njegove fotoreportrske sposobnosti. Že prvi dan, 11. januarja, je posnel zelo zanimive fotografije udeležencev prireditve ob peči pri domačinih, naslednji dan, v nedeljo, pa je med drugim zabeležil tudi nekdanje partizanske borce, ki so si prav tako kot v partizanskih časih delili hrano iz iste skodele. Ponazorili so tudi nekdanjo bitko iz leta 1942 in Šelhaus je posnel v belo oblečene pripadnike JLA, ki so uprizorili napad nemških vojakov na Dražgoše, več patrulj pa je sodelovalo tudi v tekmovanju v smučarskih tekih in v streljanju s puškami.  Naslednji dan, 13. januarja 1958, je bilo na 1. In 2. strani Slovenskega poročevalca objavljenih več Šelhausovih fotografij iz Dražgoš, kar do tedaj ni bilo običajno in tudi to je bil dokaz, da je Šelhaus odlično opravil svoje delo.

O prvi slovenski tovarni glasbenih inštrumentov

Odlično lanskoletno sodelovanje med Knjižnico Domžale ter našim muzejem je že v prvih dneh novega leta postreglo z odličnim prispevkom Kristine Galum. Tokrat so se na portalu Kamra osredotočili na prvo slovensko tovarno glasbenih inštrumentov – podjetje Melodija Mengeš.

Podjetje Melodija Mengeš je imelo v svojih najboljših časih zaposlenih do 500 ljudi, njihove inštrumente so prodajali po vsem svetu, povsod tam, kjer so živeli slovenski izseljenci. Žal tovarne danes ni več, a si s sprehodom po članku in priloženih fotografijah lahko ogledate nekdanje podobe tovarne glasbil.

Več o Melodiji Mengeš si preberite na povezavi >

Z današnji dnem učenci zaključujejo koledarsko leto in začenjajo s počitnicami. Fotograf Anton Podržaj je v začetku leta 1963 v svoj objektiv ujel prizore na turističnem domu na Polževem, kjer so otroci uživali v smučanju in sankanju. Lepe in veselja polne praznike vam želimo tudi v Muzeju novejše zgodovine Slovenije!

Cepljenje proti gripi pred šestdesetimi leti

V današnjem času se ponovno spopadamo z boleznijo, ki ogroža življenja mnogih ljudi po svetu in ki jih mnogim na žalost tudi končuje. Navajeni pa smo, da za nalezljive bolezni odkrijejo cepiva, ki bolezni vsaj v razvitem svetu zatrejo  in smo nato pred njimi varni.  Nekatere bolezni , kot npr. gripa, se pojavljajo vsako leto, predvsem jeseni in pozimi , a cepljenje zelo dobro preprečuje, da bi za njo zboleli. Zato se tudi dandanes poleg cepljenja proti covidu zelo priporoča tudi cepljenje proti gripi. Pred skoraj 60-timi leti, ko je nastala priložena fotografija Edija Šelhausa, je cepljenje proti gripi potekalo nekoliko drugače kot danes. Namesto cepljenja z injekcijo so ljudem določeno količino cepiva vpihovali v nosno sluznico.

Glej: Jože Belin, Gripe ne bo več,  v: Tovariš, št. 44, 11. 11. 1962.

V preteklih dneh je Slovenijo pobelila velika pošiljka snega, ki je marsikomu povzročila nevšečnosti, a tudi velikim prinesla veselje.

Zasnežena pokrajina je leta 1962 navdihnila tudi fotografa Leona Jereta, ki je v svoj objektiv lepo ujel blejsko zimsko tihožitje. Snežne razmere leta 1962 ali pa v letošnjem letu pa so daleč od nekaterih “snežnih” rekordov v Sloveniji, ki jih s pomočjo podatkov Agencije RS za okolje (ARSO) navajamo spodaj:
• Največ novozapadlega snega v 24 urah: 125 cm, Dom na Komni, 29. marec 1951 in 4. marec 1970
• Največ novozapadlega snega v 24 urah v krajih pod 500 m nadmorske višine: 105 cm, Soča, 4. marec 1970
• Največja višina snežne odeje: 700 cm, Kredarica, 22. april 2001
• Največ zapadlega snega v celotni zimski sezoni: 1662 cm, Kredarica, sezona 2000/01
• Najdaljše sezonsko trajanje snežne odeje: 290 dni, Kredarica, sezoni 1976/77 in 1984/85
• Najzgodnejše sneženje v krajih pod 500 m nadmorske višine: 11. september 1972, Kotlje, Šmartno pri Slovenj Gradcu
• Najpoznejše sneženje v krajih pod 500 m nadmorske višine: 10. junij 1974, Nomenj

Vir: https://www.rtvslo.si/okolje/slovenski-snezni-rekordi-7-metrov-na-kredarici-in-snezenje-sredi-junija/357138

Prejšnji teden je ekipa sodelavcev Muzeja motociklistov Grom iz Vranskega predstavila obnovljen avtomobilček Mopi. Izdelek slovenske industrije, ki ga je pred dobrimi šestdesetimi leti izdelovala tovarna Tomos. 

Avtomobilčki, poimenovani Mopi, niso bili namenjeni cestni vožnji, temveč naj bi se z njimi otroci na takratnih pionirskih prometnih krožkih učili varne vožnje. Mopi je imel zgolj dve prestavi, prvo in drugo. Od čisto pravega avtomobila pa sta ga ločili še dve razliki. To sta bili vzvratna prestava, ki je Mopi ni imel in hitrost, ki pri avtomobilčku ni mogla preseči 30 km/h. Prvi prototip avtomobilčka so sestavili v koprskem Tomosu leta 1957, do leta 1963 pa so ga izdelovali tudi v ljubljanskem podjetju SAP. 

Članek na RTV Slovenija nas je spodbudil, da smo tudi mi pobrskali po našemu arhivu in našli dve zanimivi reportaži fotoreporterja Dušana Gostinčarja. V fotografski objektiv je avtomobilčke Mopi ujel že v letu 1957/1958, ko je spremljal igro otrok na urah varne vožnje na ljubljanskem Gospodarskem razstavišču.

V naših zbirkah hranimo tudi fotografije, ki so nastale ob najdbi okostja mamuta v Nevljici pri Kamniku v prvi polovici leta 1938. Do odkritja je prišlo po naključju. Takratni Kamniški župan Ferdinand Novak je 14. marca 1938 obiskal gradbišče novega mosta čez kanal Nevljice. Delavci so mu potžili, da imajo pri kopanju težave, saj naj bi iz gline štrleli štori, za katere pa so kmalu po obisku ugotovili, da so pravzaprav kosti. Župan je za potrditev svojih domnev obiskal veterinarje, ki so posledično odšli na gradbišče in izkopali nekaj kosti. Ugotovili so, da gre za najdbo in je le-to potrebno prijaviti. V Nevlje je prišel zoolog dr. Fran Kos, ki se ej s svojo ekipo lotil izkopavanja. Izkopane kosti so začasno skladiščili na županovi kmetiji. Analize so pokazale, da je okostje pripadalo samcu, ki je bil visok 361 cm in dolg 574 cm. Okel, ki se je ohranil v celoti, je dolg 270 cm.

V oddelku fototeke Muzeja novejše zgodovine Slovenije veliko pozornosti namenjamo dokumentiranju fotografij. Pri tem so nam v pomoč podatki, ki so zapisani na hrbtnih straneh fotografij, zapiski fotoreporterjev, časopisi, v katerih so bile fotografije objavljene ipd.

V muzeju med drugim hranimo tudi gradivo Tiskovnega urada predsedstva Narodne vlade Slovenije in gradivo, nastalo po osamosvojitvi fotografskega odseka leta 1951, ko je bilo ustanovljeno podjetje Foto Slovenija. Prav podjetje je tisto, ki je dalo tovrstni muzejski fotografski zbirki tudi ime. Zbirka Foto Slovenija obsega okrog 180.000 negativov, ki so shranjeni v papirnatih vrečkah, na katerih so zapisani podatki o kraju, času, vsebini in avtorju fotografij. Poleg lepo urejenih negativov je muzej dobil tudi foto albume s kontaktnimi kopijami, ki so neprecenljiv vir podatkov, in sicer za skoraj vsak posnetek posebej.

Marjan Pfeifer mlajši je leta 1946 obiskal fotografski oddelek Tiskovnega urada in s fotoaparatom ovekovečil delo zaposlenih. Posnetki prikazujejo postopek razvijanja fotografij v štirih posodah, napolnjenih z razvijalcem, fiksirjem in vodo, delo fotografa v studiu med fotografiranjem, popis negativov in vstavljanje le-teh v papirnate vrečke, pripravo kontaktnih kopij in opremljanje gradiva s podatki.

Odnosi med Slovenci in italijanskimi simpatizerji so bili v času prihoda mednarodne razmejitvene komisije, ki je določala zahodno mejo, napeti. Fotograf Marjan Pfeifer je v objektiv ujel demolirana okna in napise v slovenščini ter množične manifestacije, ki so višek dosegle v Škednju. Tam je marca 1946 prišlo do spopadov med civilno policijo in slovenskimi demonstranti. Slednji niso hoteli sneti jugoslovanske zastave z zvonika, civilna policija pa je nato odgovorila s streljanjem in ubila dva civilista – Genso Giovanno, mater treh otrok, in Giorgia Bonifaccija.

Dogodku je bil priča tudi Marjan Pfeifer. V objektiv je ujel žrtev Genso Giovanno, ki so jo obkrožili ljudje in jo pokrili z jugoslovansko zastavo.¹ Dogodek je sprožil buren odziv domačih in tujih novinarjev ter številne množične stavke, ki so potekale v Trstu med 11. in 13. marcem 1946. Stavki so se pridružili tudi slovenski učitelji skupaj z učenci, zato so bile številne slovenske šole začasno zaprte, nekateri učitelji pa odpuščeni.²

Naslovna stran Primorskega dnevnika, z dne 12. marca 1946,  je bila v celoti posvečena nasilju civilne policije in zahtevku za njeno ukinitev.³ V nasprotju s Primorskim dnevnikom pa je poročilo italijanskemu zunanjemu ministrstvu krivdo pripisalo »slavokomunistom«, ki se tudi po prihodu okrepitev niso razbežali, zato je bila civilna policija zaradi lastne varnosti primorana streljati v množico.⁴

Opombe

1.  »Zločin brez primere terja razpustitev civilne policije. Streli v ljudstvo, ki zahtevajo priključitev k Jugoslaviji.« Primorski dnevnik. Glasilo osvobodilne fronte za slovensko Primorje. 12. marec 1946, 1. ↩︎
2. Troha, Nevenka. Komu Trst: Slovenci in Italijani med dvema državama. Ljubljana: Modrijan, 1999, 81. ↩︎
3. »PNOO protestira« Primorski dnevnik. Glasilo osvobodilne fronte za slovensko Primorje. 12. marec 1946, 1. ↩︎
4. Troha. Komu Trst, 82. ↩︎