V letošnjem letu spomina na stoto obletnico rojstva dr. Franceta Bučarja objavljamo njegovo najstarejšo fotografijo iz Fotografskega fonda Joca Žnidaršiča. Fotografija dr. Franceta Bučarja je nastala med 30. junijem in 11. julijem 1965, ko je v Ljubljani poteklo 11. mednarodno srečanje študentov. Organizirala ga je komisija za mednarodne zveze pri Univerzitetnem odboru Zveze študentov Jugoslavije v Ljubljani (OU ZŠJ). Udeležili so se ga, sicer maloštevilni, študentje iz devetnajstih držav Evrope in Afrike.

Bolj kot v dogodku samem je pomen v motivu portretne fotografije. Fotografski utrinek predavateljskega zanosa dr. Franceta Bučarja pomeni eno redkih ohranjenih fotografij predavatelja, ki je prav v letu nastanka fotografije na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani dosegel habilitacijo, potem ko je leta 1956 zagovarjal doktorsko disertacijo z naslovom Rast socialistične družbe v okviru države delovnega ljudstva. Zaradi ideoloških razlogov je bil dr. France Bučar leta 1976 odstranjen iz pedagoškega procesa in leta 1978 odpuščen s Pravne fakultete.

Neprimerljivo bolj prepoznavne fotografije dr. Franceta Bučarja so iz obdobja demokratizacije in osamosvojitve Slovenije, v katerem je prepoznan kot eden najzaslužnejših osamosvojiteljev in kot oče Ustave Republike Slovenije.

Letos bo Metalka, ki je bila zgrajena po zgledu newyorške stolpnice Seagram in jo je zasnoval nemško-ameriški arhitekt Ludwig Mies van der Rohe, praznovala šestdeset let. Zasnoval jo je slovenski arhitekt Edo Mihevc in velja za prvo poslovno stavbo v Sloveniji. S svojimi sodobnimi arhitekturnimi pristopi, ki jo je posebej zaznamovala tehnološko dovršena fasada iz aluminija, je postala ena od arhitekturnih znamenitosti v Ljubljani. Izbrana Cigličeva fotografija prikazuje gradbeno fazo Metalke na dan 17. aprila 1963.

To je še vedno precej pogosto vprašanje, ki ga slišimo zaposleni v Muzeju novejše in sodobne zgodovine Slovenije, ko želimo opisati lokacijo našega muzeja. Cekinov grad v Tivoliju je namreč pri mnogih še vedno neločljivo povezan s tankoma in zbirko topov, ki so bili postavljeni ob njem.

Željo po postavitvi tankov pred muzej je leta 1957 izrazil tedanji ravnatelj Muzeja narodne osvoboditve v Ljubljani Milan Bevc. Po nekaj dopisovanjih in, tako se zdi, celo intervenciji tedanjega predsednika Josipa Broza Tita, sta še isto leto v muzej prispela dva tanka tipa Stuart M3A3. Oba sta bila veterana 1. tankovske brigade v sklopu katere sta sodelovala v zadnjih bojih za Trst aprila in maja 1945.

Kot najpomembnejši argument v prošnji je bilo tedaj izpostavljeno silno zanimanje mladine za takšne predmete. Da se pri svoji oceni niso zmotili priča tudi ena od fotografij, ki jih je konec aprila 1961 pred muzejem posnel Marjan Ciglič.

Prenova stavbe in okolice muzeja sta leta 1992 botrovali umiku tankov in topov, ki so bili kot last muzeja predani v začasno hrambo Vojaškemu učnemu centru v Šentvidu pri Ljubljani.

V Sloveniji so se ohranili kar štirje tanki Stuart M3A3 1. tankovske brigade, med katerimi sta tudi oba tanka, ki sta nekoč stala pred muzejem. Eden od Stuartov, ki je bil leta 1980 zamenjan za tank tipa Sherman M4A3, je od leta 1981 postavljen na Hribu svobode nad Ilirsko Bistrico, v bližini spomenika borcem prekomorskih brigad, domačinom in partizanom padlih v zaključnih bojih leta 1945. Edini preostali muzejski Stuart je trenutno postavljen kot spomenik v vojašnici Ivana Cankarja na Vrhniki.

Mesec marec je praznični mesec žensk in mam, vpet med 8. marcem – dnevom žena in 25. marcem – materinskim dnevom.

Fotoreporter Joco Žnidaršič se je v svojem »fotografskem jeziku« proslavil z imenitnimi portreti žensk – od svetovno znanih dam do pozabljenih s socialnega dna. Na njegovih fotografijah ženske izžarevajo boj za lepoto, za politični vpliv, za priljubljenost, za plačilo za delo v kamnolomu, za hrano z delom na polju… Žnidaršičeve fotografije žensk so fotografije ljubezni, lepote, miline, vztrajnosti in garanja.

V prazničnem mesecu objavljamo Žnidaršičevo pomladno navdahnjeno fotografijo Metke Centrih Vogelnik, znamenite in priljubljene slovenske televizijske napovedovalke in voditeljice, ki je na RTV Slovenija delovala med leti 1966 in 1995. Fotografija je nastala pred dobrega pol stoletja.

Minilo je sto let od smrti slovenskega pisatelja Ivana Tavčarja (28. 8. 1851-19. 2. 1923). Ivan Tavčar velja za enega najboljših slovenskih pripovednikov 19. stoletja, v čigar delih se vidi povezava s kmečkim okoljem, iz katerega je izhajal. Med najbolj znanimi deli zagotovo izstopa Visoška kronika, ki jo je objavil leta 1919 ter roman Cvetje v jeseni.

Oktobra 1957 so na posesti, ki jo je kupil na Visokem pri Poljanah, odkrili tri metre visok bronast kip, ki ga je v njegov spomin dal postaviti njegov nečak John. Kip je izdelal kipar Jakob Savinšek v svojem ateljeju v Rožni dolini. Pri modeliranju mu je pomagal še kipar Jule Renko. Kip so odlili pri livarju v Zagrebu. Bronasti spomenik, ki tehta 1200 kg, so na Visoko pripeljali 11. oktobra 1957.

Kot so zapisali v časopisu Tovariš (Tovariš, 27. 10. 1957, str. 8/9) je bil most čez Poljanščico v preslabem stanju, da bi vzdržal kamion, zato so spomenik prepeljali čez most s konjem. Postavitev je spremljal Svetozar Busić, fotoreporter takratnega časopisa Tovariš. Slovesno odkritje spomenika je bilo v nedeljo, 13. oktobra 1957.

Na Ljubljanskem gradu smo v sodelovanju z Galerijo S odprli razstavo Poti srečevanja. Iz široke zakladnice fotografskih zbirk Muzeja novejše in sodobne zgodovine Slovenije smo izbrali 30 fotografij, ki odstirajo motive družbenega dogajanja 20. stoletja.

Družabni vidik človekovega bivanja so tako namerna kot nepredvidljiva srečanja, ki se zgodijo tudi v javnem prostoru. To pa je prostor, ki je dostopen vsem in v katerem se odvijajo različni družbeni procesi. Je neločljiva celota dvosmernega procesa med obema komponentama: javnim, kar predstavljajo ljudje, in prostorom, ki je kraj. Naš vtis o mestu in kakovosti bivanja v njem je velikokrat odraz razsežnosti oz. raznovrstnosti javnega prostora, ki ga mesto nudi. Kakovost prostora zaradi živahnosti in primernosti za bivanje prispeva k ugledu mest ter k dobremu počutju prebivalcev. Z arhitekturnega vidika je bil javni prostor ustvarjen z namenom druženja in je okolje, v katerem prihaja do interakcije med ljudmi, do naključne in nenaključne komunikacije. Dober javni prostor je torej tisti, ki odstira raznovrstnost in ustvarja pogoje, da privabi ljudi. Lahko so to večji prazni prostori trgov, ki se ob sejemskem dogajanju napolnijo z živopisanimi trgovskimi podobami. Spet drugič je dovolj samo križišče dveh stezic, ki ob srečnem naključju rodi spontan klepet dveh oseb.

Prek njih se sprehodimo po ljubljanskih trgih in izbranih prostorih srečanj, ki se večinoma nahajajo v središču mesta in še danes predstavljajo kultne točke zbiranja. Fotografije prikazujejo vsakdanjik neznanih posameznikov v urbani krajini in prikazujejo podobo Ljubljane, kot je nekoč bila.

Razstava je na ogled vsak dan med 9.00 in 18.00 uro v Galeriji S na Ljubljanskem gradu do 4. junija 2023.

Februarja 2023 je minilo 450 let od dvotedenskega hrvaško-slovenskega kmečkega upora. Odvijal se je v času zatišja turških vpadov na slovensko ozemlje zaradi beneško-turške vojne in v času dolgo trajajočega nezadovoljstva kmetov nad fevdalci. Od slovenskih upornikov je zajel predvsem štajerske in kranjske kmete. Eden od njegovih znamenitih voditeljev je bil Matija Gubec.

Leta 1973, 400 let po uporu, je v nekdanjem cistercijanskem samostanu v Kostanjevici na Krki potekala republiška proslava. Na njej je bil odkrit kip Matije Gubca, ki ga je iz lesa krakovskega hrasta izdelal akademski slikar in kipar Tone Kralj. Poleg kipa je umetnik napravil tudi dva reliefa, ki predstavljata boje kmetov na Krškem polju. Kip Matije Gubca je odkril kmet Danijel Planinc z Libne pri Krškem, predsednik prve povojne kmetijske zadruge na Vidmu (na fotografiji stoji desno od kipa).

Osrednji politiki Zveze komunistov Slovenije (med njimi zlasti Edvard Kardelj in Sergej Kraigher) in medijska poročanja so kmečki upor interpretirala kot tlačansko revolucijo, spomin nanj pa uporabila za potrjevanje »sile slovenske revolucionarne tradicije« ter poudarjanje, da so »Kmečki punti razen NOB edino gibanje, ki je združilo vse Slovence v enotnem boju.« (Dolenjski list, 28. 6. 1973; Delo, 2. 7. 1973).

Ob lanski stoletnici rojstva učiteljice, novinarke, urednice, predvsem pa legendarne mladinske pisateljice Ela Peroci, se je v medijih, v različnih publikacijah, tudi na priložnostni poštni znamki, pojavljal njen izjemen fotografski portret. Njegov, pogosto spregledan, avtor je nekdanji fotograf tednika Mladina (1979-1988) Janez Bogataj.   

Svojo vseživljenjsko naklonjenost literaturi je v njemu najbližjem ustvarjalnem mediju – fotografiji, najbolj izrazito izkazal leta 1983. V nekaj mesecih je ustvaril izreden opus 63 filmov in 63 generacijsko in slogovno raznolikih literarnih portretirancev. Med njimi je bila tudi avtorica pripovedi Moj dežnik je lahko balon, Muce Copatarice, ki je k vestnemu pospravljanju copat spodbudila generacije otrok, ter številnih pravljic, pesmic, radijskih in lutkovnih iger.

Skoraj enomesečna priprava Ele Peroci na fotografiranje se je marca 1983 odrazila v nizu fotografij, na katerih jo je Bogataj ujel v vsej mehkobi in nežnosti, ki so krasila tudi njena legendarna otroška in mladinska literarna dela.

Fotografija je bila javnosti nazadnje predstavljena na fotografski razstavi Janeza Bogataja: Osemdeseta. Desetletje (kulturnega) prehoda. Na ogled je bila do 12. februarja 2023, pred Muzejem novejše zgodovine Slovenije.

Na današnji dan, pred natanko 50 leti je Marjan Ciglič v svoj objektiv ujel utrinke zasnežene Ljubljane. V časopisu Dnevnik so takrat poročali, da »sneg ne sme padati v nedeljo. Kdo naj namreč v nedeljo najde tistega »odgovornega« uslužbenca zaprtih trgovin, ki mora skrbeti, da so pločniki pred lokalom počiščeni. Isto velja za mnoge odseke pločnikov, za katere morajo skrbeti občinske uprave. Na postaji Ljudske milice v centru so se, hočeš, nočeš, morali zadovoljiti, da začno zaradi nepočiščenih pločnikov pred trgovinskimi lokali in na drugih javnih prostorih ukrepati šele danes, ko bodo prišle na delo tudi »odgovorne« osebe.«

Zima pa ni predstavljala težav samo v Sloveniji, temveč tudi v drugih jugoslovanskih republikah in drugje. Tuje agencije so poročale tudi o nizkih temperaturah – na Švedskem so namerili – 19 stopinj, na Poljskem – 32, v okolici Vzhodnega Berlina pa kar -37,5 stopinj.

V sedemdesetih letih 20. stoletja se je Jugoslavija in z njo Socialistična republika Slovenija soočala z nenehno rastjo inflacije, ki je v osemdesetih letih dosegla vrtoglavo stopnjo. Leta 1978 je Slovenija prejela prvi zemeljski plin iz Sovjetske zveze. Le-ta ni predstavljal le priliva izredno pomembne surovine in vir energije, temveč, po izjavah gospodarstvenikov, tudi »uspeh mogočne ustvarjalne sile novega socialističnega prijateljstva med deželama.«(Delo, 17. 11. 1978) Medtem ko se je predsednik Socialistične republike Romunije Nicolae Ceausescu mudil pri gostitelju Josipu Brozu Titu v Beogradu, so v Vodicah pri Ljubljani, 17. novembra 1978 simbolično odprli zahodni krak jugoslovanskega plinovodnega omrežja, po katerem je stekel plin iz Sibirije. Toda v prvem desetletju oskrba z edinim dobaviteljem plina iz Sovjetske zveze (začetek dobave zemeljskega plina iz Alžirije je bil namreč šele po osamosvojitvi Slovenije, leta 1992), ni bila zanesljiva. Delo je leto pozneje (22. 11. 1979) poročalo, da se utegne dobava pralnega praška, kave in južnega sadja, izboljšati, »nekoliko dlje pa bomo morali potrpeti, če bomo hoteli brez težav kupiti meso, pa tudi za premog in plin se bo še treba postaviti v vrsto.« Dnevnikov fotoreporter Nace Bizilj je ob koncu sedemdesetih let fotografiral eno od tovrstnih »razgrabitev« plina, potem ko so ljudje, da bi si zagotovili dragoceni plin, ne le čakali v vrstah, pač pa se prerivali, prebijali skozi okna in tekli z jeklenkami.