Mestno kopališče Kolezija se rado pohvali z dolgo zgodovino, saj gre za najstarejše ljubljansko kopališče. Sprva je bilo kopališče na desnem bregu Gradaščice, leta 1878 pa je lastnica postala mestna občina in naslednje leto odprla še kopališče na drugem bregu. Kopališče na desnem bregu je bilo opuščeno že v 19. stol, na levem bregu pa se je vsaj po namembnosti ohranilo do danes.

Izgled kopališča je bil v preteklosti seveda povsem drugačen. Ob tedaj precej bolj vijugasti strugi Gradaščice je stala zidana hiša ob njej pa z drevesi in nizko ograjo ograjeno kopališče. To je bilo ozko in dolgo, obdano z leseno ograjo, podestom in lesenimi kabinami ter paviljoni. Danes nas na nekdanji izgled kopališča spominjajo le še stare razglednice in fotografije, med njimi tudi ta, ki jo predstavljamo danes.

V drugi polovici septembra 1917 so pred začetkom 12. soške ofenzive v zaledje fronte začele prihajati tudi številne nemške enote. Med temi je bil tudi letalski oddelek 14, ki je bil podrejen neposredno armadnemu poveljstvu novoustanovljene avstro-ogrsko/nemške 14. armade. Prvo letališče oddelka je 19. septembra 1917 postalo polje nasproti železniške postaje pri Brezovici, kmalu za tem pa so častnike za krajši čas nastanili v Ljubljani. Tu so nekateri od njih prosti čas izkoristili za obisk kopališča na Koleziji in nam tako zapustili tudi drobec vsakdana v mestu med prvo svetovno vojno.

Danes obeležujemo državni praznik vrnitve Primorske matični domovini. Praznik praznujemo od leta 2005, ko so poslanci Državnega zbora sprejeli novelo zakona o praznikih in dela prostih dnevih v Republiki Sloveniji.

Dan obeležuje dogodke 15. septembra 1947, ko je bila uveljavljena pariška mirovna pogodba z Italijo. Pogodba je med drugim določila tudi novo mejo med Republiko Italijo in Federativno ljudsko republiko Jugoslavijo. Pogodba, ki je bila sicer podpisana 10. februarja istega leta med Italijo in zmagovalci druge svetovne vojne, je med drugim določala tudi odstop zahodne Slovenije, Istre južno od reke Mirne in jadranskih otokov Jugoslaviji. Ob tem, je bil Trst s severno Istro razglašen za nevtralno državo, ki se je imenovala Svobodno tržaško ozemlje. To je bilo sedem let kasneje, po kar nekaj napetostih, z londonskim sporazumom razdeljeno med Italijo in Jugoslavijo.

Meja med obema državama, ki velja še danes, je bila dokončno potrjena z Osimskimi sporazumi, ki sta jih obe akterki podpisali 10. novembra 1975.

Te dni obeležujemo 60. obletnico nastanka prvega barvnega slovenskega celovečernega filma Srečno, Kekec!. Film je leta 1963 režiral Jože Gale po literarni podlogi Josipa Vandota in za film prirejenem scenariju Ivana Ribiča. Večino filma so posneli v Trenti in Logu pod Mangartom, notranje prizore pa kar v Ljubljani na Letališki ulici, kjer danes stoji BTC.

V časopisu Mladina je novinar, 13. julija 1963, takole poročal iz Trente: »Prvi kadri novega Kekca so že na traku. Iskanje Kekca, Rožleta in Mojce je trajalo zelo dolgo. Za Kekca so imeli nad 2.000 kandidatov. …Glavno vlogo so zaupali Velimiru Gjurinu, 11-letnemu Ljubljančanu, ki je letos končal šesti razred osemletke, Mojca je postala 9-letna Ljubljančanka Blanka Florjan. Martin Mele, šolar iz Šiške, pa igra Rožleta.« Poleg omenjene trojice so v filmu zaigrali še Ruša Bojec (Pehta), Bert Sotlar (oče Skalar), Marija Goršič (mati Skalarjeva) in Stane Sever kot berač.

Direktor filma je bil Dušan Povh, direktor fotografije Ivan Marinček, za kamero pa je stal snemalec Belec. Fotografski aparat, s pomočjo katerega so nastale in ohranile neverjetne fotografije med in ob snemanju, je mirno v rokah držal fotografski mojster Božo Štajer.

V času slovesnosti ob postavitvi spomenika zmage v Murski Soboti, 12. avgusta 1945, v naših fotografskih zbirkah in fondih sledimo seriji posnetkov dogajanja, ki je trajalo več dni. Velik poudarek je fotograf Jože Kološa dal postavitvi slovenskega grba na podstavku, za katerega ni natanko znano, kje se je nahajal. Predvideva se, da je bil postavljen za čas otvoritve spomenika zmage, danes pa ne obstaja več.

V zbirki Foto Slovenija se s tematiko odkritja spomenika zmage ukvarjajo fotografije Jožeta Divjaka, Marjana Pfeiferja st. in Rudija Vavpotiča, a nihče od omenjenih ni fotografsko zabeležil omenjenega spomenika. Prav tako je Kološa edini, ki se je na fotografiji ukvarjal s predstavitvijo spomenika kot podolgovatega kubusa, segajočega v nebo, kjer se simbol peterokrake zvezde izgublja v temini ozadja. Posnetku se je avtor posvetil v nočnih urah, ko nov marmorni monolit še ni imel imenitne družbe. Vsekakor gledalcu sproža razmislek v novo pomenskost samega motiva.

Spomenik Rdeče armade je po koncu druge svetovne vojne nastajal v skladu z izrazito propagandno nalogo kot jasna promocija nove ideologije in podpore. Spomenik, narejen po načrtih ruskega arhitekta Arončika, je precej posegel v prostor murskosoboškega trga in bil v času postavitve paradni konj nove estetike socialističnega realizma. Poleg Kološe je bilo na prizorišču več fotografov, tako domačih kot tujih. Ta številnost je seveda pripomogla k dobri medijski pokritosti dogodka.

Cerkev Sv. Petra. Je najstarejša farna cerkev v Ljubljani. V njeni okolici so arheologi odkrili veliko srednjeveško grobišče, ki ima eno izmed ključnih vlog pri dataciji prve poselitve območja po koncu antike. Najstarejša omemba cerkve na tem območju sega v leto 1262. Omenjeno je, da v njej službuje prvi po imenu znani župnik Peter, ki pa je v pisnih virih omenjen tudi že leta 1162.

Prednica sedanje cerkve je bila zgrajena leta 1358. V času verskih bojev so imeli protestanti svoj poseben prostor na šemptereskem pokopališču, na katerem so pokopali tudi Jurija Dalmatina. Novo cerkev so začeli graditi leta 1726, dokončali pa so jo leta 1731. Zgradili so trijadrno baziliko z dvema zvonikoma. Cerkev je bila v potresu leta 1895 poškodovana, zato so jo obnovili.

Tik pred drugo svetovno vojno je pročelje cerkve uredil arhitekt Ivan Vurnik, mozaike na cerkvi pa je naredila njegova žena Helena Vurnik.

Poletni čas je tudi čas številnih koncertov, veselic in glasbenih festivalov. Minuli teden smo tako dobili novo zmagovalko Melodij morja in sonca, prihajajoči konec tedna pa nas glasbeniki vabijo na Festival Pivo in cvetje v Laško.

Prav poseben koncert je avgusta 1981 na portoroški plaži uprizoril slovenski kantavtor in kitarist Tomaž Domicelj. Glasbenik je bil večkrat gost glasbenega festivala Melodije morja in sonca, kar nekaj njegovih skladb pa je še danes uvrščenih na domače glasbene lestvice. Med najbolj znanimi skladbami so zagotovo pesmi Slovenskega naroda sin, Danes bo srečen dan, Kamionar, Jamajka, Življenje je lepo, … Žal nimamo podatka, katero pesem je Tomaž Domicelj zapel naključnim obiskovalcem plaže, a kot prikazuje fotografija, je nenadejani »koncert« očitno uspel.

Pred petdesetimi leti, 21. junija 1973 je bil premierno predvajan celovečerni film, romantična drama Cvetje v jeseni, ki je nastala po istoimenski povesti pisatelja Ivana Tavčarja. Zaljubljenca, Presečnikovo Meto in odvetnika Janeza sta odigrala veliki gledališki osebnosti, Milena Zupančič in Polde Bibič. Celovečerni film je z imenitno ustvarjalsko ekipo in igralsko zasedbo, ob melodijah Urbana Kodra, navduševal gledalce in kritike. Na poletnem Festivalu jugoslovanskega igranega filma v Pulju leta 1973 je prejel tri nagrade. Nagrajenci so bili: Matjaž Klopčič, Zlata arena za režijo, Niko Matul, Zlata arena za scenografijo in Milena Zupančič, ki je prejela Srebrno areno za igro. Festival je spremljal fotoreporter Joco Žnidaršič in se posebej posvetil nagrajeni Mileni Zupančič. Fotografija je nastala med stebri rimske arene v Pulju.

Kraljevini Jugoslavija, katere dela je bilo tudi današnje slovensko ozemlje, je obstajala med letoma 1918 in 1941. Urejena je bila kot unitarna, parlamentarna, ustavna monarhija, ki ji je vladala dinastija Karađorđevićev. Kor prvi jugoslovanski kralj ej državi vlada Peter I., ki ga je leta 1921 nasledil sin Aleksander, ki je vlada do leta 1934, ko je umrl v atentatu. Imel je tri sinove, in sicer Petra, Tomislava in Andreja. Kraljeva družina je imena izbrala po načelu »plemen«, ki so sestavljala državo. Peter, ki je bil tudi prestolonaslednik in kasnejši kralj Peter II. Je dobil »srbsko« ime, Tomislav »hrvaško« in Andrej »slovensko«. S padcem Jugoslavije ob invaziji sil osi leta 1941, se je zaključila tudi vladavina Karađorđevićev, ki kot dinastija sicer še vedno obstajajo in so aktivni v današnji Srbiji.

Karel Česnik, rojen v Predosljah pri Kranju, je bil vpoklican v graški 27. pehotni polk in služil je tudi 2. bosansko-hercegovskem pehotnem polku. Odšel je na severni odsek soškega, pozneje na tirolsko bojišče. S seboj je imel  fotoaparat in ohranil se je  njegov vojni dnevnik. Vanj si je o letu 1915 zapisal: »Sedem mesecev tega leta sem prebil neprestano na fronti … Upamo vsi zatrdno, da se v tem letu srečno povrnemo domov.«  Skupna želja se mu ni tako kmalu uresničila. Dogodke junija 1916 je beležil z besedami, ki so izražale naveličanost: »Prihodnji dnevi vsi enaki. Dežuje kar neprestano. Novega se ne zgodi nič. Artilerija strelja skoraj vsak dan več ali manj, naša in sovražna.« 

Do konca vojne je bil trikrat odlikovan in dosegel je čin nadporočnika. Po razpadu monarhije se je vključil med koroške borce za severno mejo nove države. V muzejski zbirki hranimo 150 fotografij na steklenih ploščah in filmskih negativih iz njegove zapuščine, ki nam jih maja 2013 podarila Majda Česnik. Gre za pomemben fond fotografij s številnimi manj znanimi podobami vojne.

Na skupinski fotografiji, ki jo tokrat objavljamo, stoji poročnik Karel Česnik na sredini med vojaki z vrčkom piva v roki, v trenutkih prostega časa.

V teh dneh se je začela gradnja nadomestnega železniškega nadvoza čez Dunajsko cesto v središču Ljubljane. Nov nadvoz naj bil imel šest železniških tirov, dva tira bosta dobili tudi progi proti Kamniku in Gorenjski.

V času obnove se napovedujejo zapore cestnega prometa na Dunajski cesti, ki predstavlja eno glavnih vpadnic v mestno središče. Prestolnici se tako v času obnove obeta prometni kolaps.

Težave pa ljubljansko železniško vozlišče pestijo že vse od 50-ih let naprej. Že leta 1955 je bil tako zabeležen podatek, da se zapornice na takratni Titovi cesti (danes Dunajski) zapro kar 165-krat na dan, kar je pomenilo zaporo ceste za kar 7 ur. Leta 1961 so najprej porušili sedem gospodarskih objektov ter iz območja preselili 57 družin. Gradnja podvoza se je začela marca 1962, nad njo pa je ves čas gradnje nemoteno potekal železniški promet. Obnovljena Titova cesta je bila za promet odprta 8. novembra 1962. Novozgrajeni 40 metrov dolg in 20 metrov širok podvoz je za železniški promet omogočal štiri železniške tire.