Koline v slovenski zgodovini in v njeni gastronomski dediščini pomenijo pomemben kmečki praznik, ki se odvije v hladnih zimskih dneh med novembrom in januarjem, a pogosto pred božično-novoletnimi prazniki. Predstavljajo zakol doma rejenega prašiča, pripravo in konservacijo mesnin, pogostitev z jedmi iz sestavin, ki jih je potrebno hitro porabiti in obdaritev sorodnikov, sosedov in pomočnikov – kolinarjev. Koline so bile nekdaj ključne za samooskrbo in za preživetje družin na podeželju. V današnjem času se po statističnih podatkih na družinskih kmetijah opravi manj kot petina vsega zakola prašičev v Sloveniji.

Koline je pred petdesetimi leti, v začetku leta 1974, fotografiral Nace Bizilj na kmetiji v Skaručni pod Šmarno goro. Na izbrani fotografiji je vaški kolinar Jernej Kos iz Zgornjih Gameljn, ki izdeluje jetrnice – klobase z nadevom iz jeter in riža ali kaše. V kozici so dodatna svinjska čreva za nadevanje, poleg pa špile, tanke in olupljene paličice, s katerimi je jetrnice zašpilil.

Praznovanja so lepši del naših življenj, predvsem tista okoli božiča in novega leta. V letu 1948 so otrokom pripravili praznovanje Novoletne jelke na Taboru. Časopis Tovariš postreže s podatkom, da se je začetek prireditev začel na Silvestrovo na praznično okrašenem Kongresnem trgu. Takrat je potekala tudi obdaritev otrok. Po njej so si otroci lahko ogledali dramsko igro iz Peterčkovih poslednjih sanj, sledila pa je še drsalna revija. Ostale prireditve so se do 4. januarja 1948 odvile v tedanjem fizkulturem domu na Taboru. Mladi obiskovalci so pozorno spremljali prizore iz pravljične igre ruskega pisatelja Samuila Jakovljeviča Maršaka Mucin dom, ki so jo uprizorili člani Drame.

Praznovanje Novoletne jelke je spodbujala povojna socialistična oblast, ki je v novem praznovanju združila ideje katoliških praznovanj miklavževanja in božiča. Praznovanje božiča je sicer v tem času javno še obstajalo, vse do leta 1952, ko je oblast ukinila božični dan kot dela prost dan ter prepovedala javna praznovanja ali obeležitve tega katoliškega praznika.

Fotoreporter Vlastja Simončič je priskrbel zanimivo fotoreportažo, objavljeno v 3. Tovariševi številki, ki je izšla 16. januarja 1948. Fotografijo, ki je objavljena v tem prispevku, je za objavo v Tovarišu izbral tudi Vlastja. Zanimivo pa je, da je podoba natisnjena zrcalno, po vsej verjetnosti zato, da bi tvorila učinkovit par s sosednjim posnetkom. Naslovna fotografija prispevka, ki jo je fotograf v objavi podnaslovil s “Ob proslavi Novoletne jelke je veseli Pavliha zabaval pionirčke z ugankami in šalami”, je pristala tudi na naslovnici Tovariševe številke in tudi tako poskrbela za večji poudarek novo vpeljanemu praznovanju.

Zgodbi o praznovanju božiča v času socializma lahko prisluhnete tudi v oddaji Sledi časa (23. 12. 2023).

Reka Ljubljanica je redno poplavljala mesto, zato so jo Ljubljančani več stoletij regulirali. Urejanje struge se je intenzivno začelo že v sredini osemnajstega stoletja, in sicer z gradnjo Grubarjevega prekopa leta 1773. Omenjen poseg sicer ni rešil težav in reka je še naprej poplavljala, zato so se mestne oblasti leta 1825 lotile poglabljanja in regulacije v samem središču mesta. Urejanje struge je svoj vrhunec doseglo v prvi polovici 20. stoletja, ko se je načrtovanja in gradnje bregov lotil arhitekt Jože Plečnik.

Plečnik je ureditev nabrežij Ljubljanice začel že na Prulah pri Špici. Del med Špico in Trnovskim pristanom zaradi svoje ureditve deluje monumentalno. Med Prulskim mostom in Trnovskim pristanom se do levega brega reke spuščajo široke stopnice, na vrhu katerih rastejo mogočne vrbe, pod katerimi se vije peščena pot. Stopnice tečejo vse do izliva reke Gradaščice v Ljubljanico. Od tu naprej nabrežje Ljubljanice spremeni svojo podobo in ga zaznamuje visoko betonsko korito s travnatim, strmim nasipom, travno brežino in živo mejo. Pri današnjem Onkološkem inštitutu je postavil tudi zapornico, ki je služila za uravnavanje višine gladine Ljubljanice. Zasnoval jo je kot monumentalno mestno zgradbo, kot hišo na vodi s tremi stolpi, ki se opirajo na mogočno stebrovje. Plečnik je parkovno uredil tudi obe nabrežji in oba trga ob zapornici. Z njegovimi posegi se je urejanje struge Ljubljanice v večji meri tudi zaključilo. Sledili so še manjši posegi, a Ljubljančani so reko po skoraj treh stoletjih dokončno ukrotili.

Mojster slovenske fotografije Marjan Pfeifer se je rodil 19. januarja 1910 v Ljubljani. V sklopu Tiskovnega urada predsedstva Narodne vlade Slovenije, ki je nastal po drugi svetovni vojni, je delovala zelo močna fotosekcija, katere del je bil tudi Marjan Pfeifer. Njegove reportažne fotografije so bile večkrat objavljene v povojnih ilustriranih revijah. Serijo fotografij na Vršiču je Marjan Pfeifer posnel 11. januarja 1948. Nastal je cikel fotografij v katerem je zajel poglede na zasneženo Mojstrovko, kočo na Vršiču ter Martuljkovo skupino s ceste na Vršič. V zasneženih gorah, do katerih ni bilo mogoče priti drugače kot peš, je fotograf želel najti popoln likovni motiv – tega išče v obliki gora in posameznih dreves kot tudi v podobi obeh smučarjev, ki zreta proti goram. Mirko Kambič je v časopisu Delo 19. januarja 1990 ob Pfeiferjevi 80. letnici pisal o posvetitvi fotografa Marjana Pfeiferja “tipiki slovenske pokrajine”, ki jo je fotograf videl predvsem v solinah in gozdovih. V lepoti narave je iskal strukture in oblike, je še pisal Kambič, kar lahko zlahka opazimo tudi na reportažnih fotografijah, ki jih hrani Muzej.

Ne daleč od našega muzeja na Vodnikovi cesti v ljubljanski Šiški, je sredi petdesetih let prejšnjega stoletja stala 70-metrska skakalnica.

Skakalnico je zasnoval Stanko Bloudek, prostor zanjo pa so našli na Galetovem travniku, zato se je skakalnice hitro prijelo ime Galetova skakalnica. Blizu skakalnice je bila že urejena današnja Vodnikova cesta, zato so ob projektni zasnovi doskočišče skakalnice obdali z leseno ograjo.

Prva tekma na skakalnici se je odvila leta 1954, aktivna doba skakalnice pa je bila dolga zgolj trinajst let. Sprejeta je bila namreč odločitev, da klubi (Skakalnica je sodila kot objekt športnega kluba Enotnost) ne smejo imeti svojih objektov, zato so klubu skakalnico odvzeli in jo prepustili propadu. Se pa je zlasti iz začetka šestdesetih let ohranilo nekaj fotografskih posnetkov, ki nakazujejo, da je nekatere tekme smučarskih skokov v Ljubljani spremljalo tudi po več tisoč obiskovalcev. Do danes se je žal na tem mestu ohranil le zapuščen opečnato-betonski stolp s stopnicami v notranjosti.

Geograf Danilo Furlan je v študiji, ki jo je napisal v letu 1955 želel podati razlago o neverjetni količini snežne odeje, ki je ogrnila Slovenijo med 11. in 15. februarjem 1952 in se zadržala še dolgo v marec. Ljubljana je tedaj prejela 125 cm svežega snega. Ker je sneg zapadel na sneženo podlago, je snežna odeja dosegla najvišjo opazovano višino dotlej, 149 cm. Tudi številni drugi kraji so po podatkih ARSO dosegli rekordno višino snega. Ponekod se vrednostim od takrat niso več niti približali. 15. februarja 1952 zjutraj je bilo tako v Bovcu izjemnih 188 cm snega, na Bledu pa le osem centimetrov manj. Na Vrhniki je snežna odeja segala 168 centimetrov visoko, le nekaj centimetrov manj snega je bilo v Kranju. Na vzhodu in jugu Slovenije je bila količina padavin manjša, a vseeno je skupna višina snežne odeje večinoma presegala pol metra.

Ilustirana revija Tovariš je v 11. številki, 14. marca 1952, obširneje poročala o tej naravni katastrofi, ki je prizadela celotno Slovenijo. Neverjetna količina snega je povzročila predvsem na Tolminskem in Idrijskem številne snežne plazove, nekatere vasi so bile več tednov odrezane od sveta. Zaradi treh dni, ko je nepretrgoma snežilo, je obstal tudi ves železniški in cestni promet. Vlada je razglasila splošno mobilizacijo prebivalstva, ki je pomagalo pri čiščenju snega, saj strojev in ljudi za takšno količino seveda ni bilo dovolj.

_{Viri:
Dlib
Dlib geografska študija.
Portal N1}

Slovenski knjižni sejem, ki se ravno v teh dneh odvija na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani (21. – 26. 11. 2023), je eden izmed najpomembnejših knjižno-kulturnih dogodkov v Sloveniji. Osrednji cilj sejma, ki je tokrat že 39. po vrsti, je promocija slovenske literature in spodbujanje branja, saj se na enem mestu srečujejo ljubitelji knjig, avtorji, založniki, knjigotržnice itd. Letos Slovenski knjižni sejem kot osrednjo osebnost sejma izpostavlja pesnika Karla Destovnika Kajuha.

Iz muzejske fototeke pa tokrat tudi mi objavljamo malce bolj »knjižno« obarvano fotografijo. Izložba Mladinske knjige je kot prikazuje fotografija z izbranimi knjižnimi deli in statistiko prodanosti knjig že leta 1960 nagovarjala ljudi, naj posežejo po kvalitetnih knjigah. Tudi mi vas z izbrano podobo vabimo, da obiščete sejem in posežete po njih. Prijetno branje.

V času prve svetovne vojne se je letalstvo vse bolj razvijalo in pripeljalo do strateške uporabe vojnega letalstva in bombardiranj izbranih ciljev v zaledju. Poleg človeških žrtev med civilisti in ogromne materialne škode so imeli napadi tudi močne psihološke posledice. Bombne napade so doživela mesta in prebivalci v zaledju italijansko avstro-ogrske bojne črte, med njimi: Innsbruck, Trient (Trento), Bozen (Bolzano), Poreč, Šibenik in Pulj. Poleg Ljubljane so bila v zaledju soškega bojišča bombardirana tudi mesta: Trst, Opčine, Piran, Idrija, Grahovo, Postojna, Jesenice in Koroška Bela.

Bombni napad na Koroško Belo in Javornik je bil osredotočen na industrijske objekte in železniške komunikacije na Jesenicah in okolici. Napad je potekal v dveh valovih 14. avgusta 1917, kot del strateških priprav na enajsto italijansko ofenzivo, ki se je začela nekaj dni pozneje. Iz 21 italijanskih bombnikov tipa Caproni je bilo odvrženo šest in pol ton bomb. Poleg dveh mrtvih v Javorniku so bili štirje prebivalci ranjeni, brez strehe pa je zaradi zažigalnih bomb ostalo 291 oseb.

Stavba današnjega kompleksa Mladika, ki stoji ob Prešernovi cesti, je bila zgrajena leta 1907 po načrtih slovenskega arhitekta in urbanista Maksa Fabianija. Pobuda za gradnjo stavbe je bila tudi posledica rušilnega potresa 1895. Večji del denarja za gradnjo je daroval ladjar Josip Gorup. Licej je sestavljen iz dveh stavb. Sosednjo stavbo, ki z Mladiko tvori zaključeno celoto, so zgradili leta 1912 po načrtih slovenskega arhitekta Cirila Metoda Kocha. Obe stavbi je gradilo gradbeno podjetje, ki ga je v 19. stoletju ustanovil znani slovenski industrialec švedskega rodu Gustav Tönnies, ki v času gradnje sicer ni bil več živ. Njegovo delo in zapuščino so nadaljevali njegovi sinovi.

V stavbo se je naselil licej, dekliški internat. Med drugo svetovno vojno so kompleks zasedli sprva Italijani, nato Nemci. Po osvoboditvi Ljubljane so se vanj naselile enote jugoslovanske armade. Ta je v zgradbi uredila vojaško bolnico z imenom Vojna bolnica Mladika. Prostore sosednje vile so uporabljali oz. so v njih živeli v Mladiki zaposleni zdravniki.

Po osamosvojitvi so zgradbo ob koncu tisočletja (1996–2000) preuredili po načrtih Jurija Kobeta in v prostore naselili Ministrstvo za zunanje zadeve, ki je v stavbi še danes. 

Stavba kompleksa Mladika, mestni dekliški licej, Ljubljana, čas med obema vojnama, črno-bela fotografija, fotografska zbirka časopisa Slovenec, inv. št. SL2093.

Potret slikarja, oblikovalca, scenografa in likovnega pedagoga Tomaža Kržišnika je nastal februarja 1983 ob eni od ljubljanskih ulic. Vpet v zanimivo scenografijo impozantnih in ravno prav zanemarjeno poškodovanih dvoriščnih vrat, je bil izbran tudi za razstavo Janeza Bogataja »Osemdeseta. Desetletje(kulturnega) prehoda«.

Avtor fotografije se spominja, da je »Tomaža Kržišnika spoznal na redakciji Mladine, kamor je včasih prinesel kako ilustracijo za objavo. Ker sva ugotovila, da sva oba iz Poljanske doline, on iz Žirov, jaz iz Gorenje vasi, sva postala bolj pozorna eden na drugega in večkrat šla skupaj tudi na kavo«. Fotografijo, ki jo danes predstavljamo je Kržišnik potreboval za objavo. Kje, ga je Bogataj sicer pozabil vprašati, je bil pa portretiranec nedvomno zadovoljen z njo.

»Posneta je v Nazorjevi ulici. Takoj na levi strani je bila včasih trgovina Svet knjige, skozi tole pasažo se je potem prišlo na levo skozi skupna vrata v skladišče Sveta knjige in fotolaboratorij, ki smo ga imeli za Mladino in Pionirski list«.

Bogataj še doda, da sta si fotografijo na lanskoletni razstavi pred našim muzejem ogledala tudi s fotografinjo Barbaro Čeferin, vodjo ljubljanske Galerije Fotografija. Opazila je,« da je na tleh na desni strani, objektiv. Ta slika je posneta s širokokotnim objektivom, tisti objektiv na tleh je 105 mm teleobjektiv. Meni se je zdelo to prav hecno, ker tega sam nisem opazil.«

Tomaž Kržišnik, med drugim tudi avtor znaka podjetja Alpina (1969), nagrajenec Prešernovega sklada (1975) in dolgoletni profesor na oddelku za oblikovanje ALUO, se je poslovil letošnjega maja v 81. letu starosti.