V obdobju med obema svetovnima vojnama, ko je del slovenskega ozemlja spadal v Kraljevino SHS in pozneje v Kraljevino Jugoslavijo, je marsikateri slovenski kraj postavil spomenik v čast kraljevi družini Karađorđević. Pri postavljanju spomenikov zaslužnim monarhom manjši kraji niso želeli zaostajati za večjimi mesti, čeprav je bilo zbiranje denarja za spomenik za marsikatero lokalno skupnost precej velik zalogaj. Nenazadnje je bil spomenik znamenje prestiža, s katerim se je lokalna skupnost lahko dostojno oddolžila spominu na vladarja, hkrati pa tudi »označevalec« nacionalnega prostora. Prav zaradi slednjega so bili številni spomeniki kralju Aleksandru postavljeni v naseljih ob državnih mejah z Avstrijo. Leta 1937 so spomenik kralju Aleksandru postavili tudi na Rakeku, ki je s tem postal edini kraj ob jugoslovansko-italijanski meji s Karađorđevićevim spomenikom.

Ideja za postavitev spomenika na jugozahodni meji Kraljevine Jugoslavije se je porodila junija 1936. Takoj se je ustanovil pripravljalni odbor, ki mu je predsedoval Franjo Tavčar, tajnik odbora pa je bil Tone Gaspari, ravnatelj meščanske šole in brat slikarja Maksima Gasparija. Spomenik je izklesal akademski kipar Ivan Sajevic, v bron pa ga je vlilo podjetje Mostar na Galjevici v Ljubljani. »Mogočna kraljeva postava v nadnaravni velikosti stoji vzravnana, s pogledom proti meji in rokama oprtima na sablo. Kralj je upodobljen v vojaškem plašču, v svojem najljubšem odelu. Trg pred kolodvorom [tu je stal spomenik kralju Aleksandru; op. a.] so tudi primerno uredili, in naša obmejna postojanka ima sedaj prostor, kjer se bodo odslej vršile vse velike narodne manifestacije.« (Jutro, 19. 10. 1937)

V nedeljo, 17. oktobra 1937, je bil spomenik slovesno odkrit. Ljudje z vseh delov Notranjske pa tudi iz drugih krajev so se ta dan zgrinjali na Rakek – peš, s kolesom, z vozovi in avtobusi, ob 10. uri pa je iz Ljubljane krenil tudi vlak, na katerega se je že takoj na začetku vkrcalo preko 1000 potnikov. Na trgu pred rakovškim kolodvorom, ki je bil slavnostno okrašen z zelenjem in državnimi zastavami, se je trla množica obiskovalcev. Kot je razvidno iz ene izmed fotografij, ki so nastale na dan dogodka, so si nekateri čim boljši razgled na dogajanje zagotovili kar s streh bližnjih stavb. Nasproti spomenika je bila postavljena tribuna za častne goste – zastopnik kralja Petra II. divizijski general Lazar Tonić, ban Dravske banovine Marko Natlačen, zastopnik ministra vojske in mornarice brigadni general Dušan Dodić, francoski konzul Remerand, ljubljanski župan Juro Adlešič idr.

Slovesnost se je začela ob 12.30 s sprejemom kraljevega zastopnika divizijskega generala Tonića, ki mu je vojaška godba v pozdrav zaigrala koračnico. Zbrane sta nagovorila predsednik in tajnik pripravljalnega odbora, na koncu pa je župan rakovške občine Andrej Modic sprejel spomenik v varstvo. Na prireditvi je nastopil tudi moški zbor Sloga z dvema pesmima z nacionalnim nabojem: Slovan na dan! in Buči morje Adrijansko. Po končani slovesnosti je sledilo še polaganje vencev pred spomenikom s strani občin, društev, organizacij, šol itd. Kljub široki zastopanosti raznoraznih društev in organizacij na odkritju spomenika, ki »je bilo zamišljeno kot splošna, nadstrankarska, zgolj narodna prireditev« (Ponedeljski Slovenec, 18. 10. 1937), se prireditve niso udeležili Sokoli, Narodna odbrana in četniki, kar kaže na napete odnose med različnimi političnimi tabori.

Slaba štiri leta po odkritju spomenika, 11. aprila 1941, je na Rakek vkorakala prva italijanska patrulja. Že poleti istega leta je italijanska oblast podrla Aleksandrov spomenik, ki je potem nekaj časa stal pod enim izmed kozolcev v bližini, nato pa bil prepeljan neznano kam. Podobno usodo so doživeli tudi ostali spomeniki Karađorđevićem na slovenskem ozemlju, kar pa se je ohranilo do konca vojne, je nato odstranila nova oblast, ki ideji monarhije ni bila naklonjena. Trg pred rakovško železniško postajo je sicer obdržal svojo značilno podobo, namesto spomenika kralju Aleksandru pa sedaj tam stoji spomenik padlim borcem NOB, po katerih se trg danes tudi imenuje.

7. maja 1884 je bil v Adlešičih rojen Juro Adlešič – zadnji, enajsti otrok v družini Ivana Adlešiča, po domače imenovan Tojagin Ive, ki je bil župan Adlešičev in lastnik enega izmed trdnejših gruntov v kraju.

Po končani osnovni šoli v Adlešičih je Juro nadaljeval šolanje na ljubljanski klasični gimnaziji, kjer je leta 1904 maturiral. Leta 1910 je na dunajski univerzi promoviral iz prava. Pravniško kariero je začel kot pripravnik v odvetniški pisarni v Trstu, leta 1918 pa je v Ljubljani odprl svojo odvetniško pisarno.

Juro Adlešič je bil vsestransko družbeno in politično angažiran. Zanimala so ga gospodarska, politična in socialna vprašanj. Svoje prispevke je objavljal v različnih slovenskih časopisih, kot so Slovenec, Edinost, Čas in drugi. Bil je eden redkih intelektualcev pri nas, ki se je že pred prvo svetovno vojno ukvarjal z vprašanjem slovenskega izseljenstva. Ukvarjal se je tudi z dokumentiranjem belokranjskega ljudskega izročila. Še posebej pomembni so voščeni valji, na katere je leta 1914 v Adlešičih in Preloki snemal ljudsko petje.

10. decembra 1935 je bil izvoljen za ljubljanskega župana. Poleg županske funkcije je bil tudi predsednik Družbe sv. Rafaela, podpredsednik Orlovske zveze, član banovinskega sveta in predsednik slovenske sekcije Zveze mest Kraljevine Jugoslavije.

V času, ko je prevzel županovanje, so se mestu priključevale okoliške vasi, zato je bila ena izmed prvih nalog njegove mestne uprave urbanizacija »vélike« Ljubljane. Ljubljana je v tem obdobju dobila tudi nekatere pomembne objekte arhitekta Jožeta Plečnika: pokrite tržnice, NUK in Žale. Poudarek je bil tudi na socialnem skrbstvu; za otroke in mladino je bila zgrajena meščanska šola na Viču, otroški dom v Trnovem in otroška zavetišča, za delavstvo je občina v dveh letih zgradila 114 prepotrebnih stanovanj. Delavsko skrbstvo je preskrbelo delo brezposelnim, odpravljeno je bilo otroško beračenje, beračenje odraslih pa omejeno. 8. februarja 1939, ob 90. obletnici smrti Franceta Prešerna, je občina na pobudo župana uvedla literarne nagrade, naslednje leto pa prvič podelila tudi Plečnikovo nagrado za najboljše stvaritve v arhitekturi in urbanizmu. V luči vse bolj zaostrenih razmer na evropskih tleh je mestna uprava uredila zaklonišča pred letalskimi napadi, hkrati pa je veliko pozornost namenila tudi oskrbi s prehrano: »Že precej mesecev pred izbruhom vojne z bivšo Jugoslavijo je veljala v vsej tej bivši državi Ljubljana kot edino mesto, ki je za primer vojne preskrbljeno s prehrano. Edino Ljubljana je po zaslugi energičnega in doslednega dr. Adlešiča imela predpisano zalogo. To je Ljubljančane rešilo v kritičnih trenutkih gladu vsaj prve dni, dokler ni prišla pomoč od drugod.« (Slovenec, 3. 6. 1942)

Nadaljnje načrte mestne uprave za napredek mesta je 6. aprila 1941 prekinil napad sil osi na Kraljevino Jugoslavijo. Še isti dan je župan preko radia nagovoril meščane: »Ljubljančani! Davi so se pričeli boji na državnih mejah. Junaško jih brani in vse nas varuje naša slavna vojska. Vanjo zaupajmo, varujmo svoje družine in svoje domove ter mirno opravljajmo svoje delo! Mestni uradi, zavodi in podjetja poslujejo redno dalje, predvsem je mestnemu prebivalstvu zagotovljena tudi prehrana. Obvezniki pasivne zaščite naj vestno in naglo izpolnjujejo odredbe mestnega zaščitnega urada in svojih starešin. Tudi vse hišne zaščite naj takoj prevzamejo svoje dolžnosti. Pospravite podstrešja, uredite zaklonišča, namestite orodje in izpolnjujte vsa že izdana navodila! Zatemnitev je strogo obvezna ter se mora izvajati z vso natančnostjo. Ohranite resnobo in mirno kri! Ne verujte vznemirljivim vestem in ne raznašajte jih! Varujte svojo in prav tako tujo lastnino! Kdor koli bi se pregrešil zoper red in varnost, bo po vojnem zakonu najstrožje kaznovan. Vsi Ljubljančani bodimo kakor ena sama velika družina: pomagajmo drug drugemu v vsaki potrebi!« (Trgovski list, 7. april 1940)

11. aprila 1941, po italijanski zasedbi Ljubljane, je Juro Adlešič v skladu z vojnim pravom okupatorju izročil mestne ključe. Tri dni pozneje je bil primoran na Magistratu sprejeti predstavnika italijanske zasedbene oblasti Emilia Graziolija, ki ga je najprej pozdravil v slovenščini, nato pa je pozdrav ponovil še v italijanščini: »Pozdravljam vas kot župan mesta Ljubljane v imenu mesta in meščanstva z željo, da boste dobrohotni našemu prebivalstvu.« (Slovenec, 16. 4. 1941) 2. junija 1942 je odstopil z mesta župana in se jeseni istega leta umaknil v Merano na Južnem Tirolskem. Prav zaradi županovanja v času italijanske okupacije je bil zaznamovan s pečatom kolaboracije, ki ga je spremljal do konca. Leta 1949 je emigriral v ZDA, kjer je živel v Kansasu in delal kot fizični delavec na posestvu rojakinje iz Bele krajine. Leta 1965 se je vrnil domov v Adlešiče, kjer je 29. septembra 1968 umrl. Pokopan je na vaškem pokopališču.

25. decembra kristjani po vsem svetu praznujejo božič – dan, ko se spominjajo Jezusovega rojstva; izjema so kristjani pravoslavne veroizpovedi, ki božič praznujejo 7. januarja. V času okrog zimskega solsticija (21. december), ko se dan začne daljšati, so sicer že v predkrščanski dobi mnoga ljudstva praznovala zmago »dobrega nad zlim« oziroma »sonca nad temo«. Krščanstvo je prevzelo marsikatera že uveljavljena praznovanja, šege in navade, da bi s tem olajšalo spreobrnitev poganskih narodov. Tudi poimenovanje praznika pri Slovencih in drugih južnoslovanskih narodih – božič – je predkrščanskega izvora in pomeni »sin boga« ali »mali (sončni) bog«, ki se rodi na zimski solsticij.

Praznovanje božičnih praznikov na Slovenskem se je skozi 20. stoletje zelo spremenilo. Pred drugo svetovno vojno je bil božič eden izmed najbolj priljubljenih praznikov, prepleten z mnogimi tradicijami in običaji. Po drugo svetovni vojni je bilo praznovanje božiča popolnoma omejeno na zasebno sfero, še posebej po letu 1953, ko je bil božič umaknjen s seznama dela prostih dni. Leta 1989, po več kot treh desetletjih, je božič zopet postal dela prost dan. Danes božič poleg kristjanov praznujejo tudi ostali, vendar ne v smislu Jezusovega rojstva, ampak kot praznik družinske povezanosti, topline doma in obdarovanja.

Včasih so božič praznovali precej bolj skromno kot danes. Četrto nedeljo pred božičem se začne advent, ki pomeni čas pričakovanja Jezusovega rojstva ter duhovno in zunanjo pripravo nanj. Nekaj dni pred praznikom so gospodinje spekle potice, medenjake in božični kruh – poprtnik. V tem času so bile tudi koline, zato se je na prazničnih mizah pogosto znašla svinjina. Za božič in novo leto se je na Slovenskem jedlo obilno, s čimer se je izkazovalo željo po blaginji v prihajajočem letu.

Na božični večer, ki je za vernike tudi prvi sveti večer, je družina imela božično večerjo ter skupaj postavila jaslice in okrasila drevesce. Nato je sledila molitev rožnega venca ob jaslicah ter blagoslov celotne hiše in gospodarskih poslopij. Blagoslov hiše in gospodarskih poslopij so nato ponovili še na dva sveta večera – na silvestrovo in na predvečer praznika sv. treh kraljev. Praznično odpravljeni so se skupaj odpravili k polnočnici. Pot so si razsvetljevali z baklami in si jo krajšali s petjem božičnih pesmi. Na božič so se zopet odpravili k maši in dan preživeli v družinskem krogu, naslednji dan, na štefanovo, pa so obiskali sorodnike in prijatelje. Nekoč so se ljudje počasi pripravljali na praznike, s čimer se je stopnjevalo pričakovanje in praznično vzdušje. Danes zaradi hitrega tempa življenja priprave na praznike marsikomu povzročajo stres. Večkrat se opomnimo, da se pred prazniki ustavimo, najdemo čas za druženje z našimi najbližjimi ter se v miru ozremo na staro leto in pripravimo na novo.

Princesa Marija, poznejša kraljica Marija Karađorđević, je bila rojena 6. januarja 1900 v mestu Gotha v Nemčiji. Njena starša sta bila princ Ferdinand Hohenzollern-Sigmaringen, član nemške knežje rodbine, in princesa Marija Edinburška, ki je bila po očetovi strani vnukinja britanske kraljice Viktorije, po mamini pa vnukinja ruskega carja Aleksandra II.

V letih Marijinega odraščanja je bil njen oče prestolonaslednik romunskega prestola, na katerem je tedaj sedel njegov stric kralj Karel I. Romunski. Ko je kralj Karel leta 1914 kmalu po začetku prve svetovne vojne umrl, je v tem turbulentnem času novi vladar Romunije postal Marijin oče.

Princesa Marija, ki so jo domači klicali Mignon, je že v otroštvu pokazala svoje dobro srce. O tem priča tudi pripetljaj z njenim mlajšim bratom Nikolajem. Ko jo je brat v prepiru pocukal za lase, ga je oče zagrabil za uho in rekel Mariji, naj ga pocuka nazaj. Marija te priložnosti ni izkoristila za maščevanje, pač pa je brata poljubila in očetu rekla, da je nič več ne boli. Njeni starši so poskrbeli, da je dobila dobro izobrazbo – na dvoru so jo šolali odlični angleški pedagogi, eno leto pa se je izobraževala tudi v Angliji. Tekoče je govorila romunsko, angleško, nemško in francosko, po poroki s kraljem Aleksandrom I. Karađorđevićem pa se je hitro naučila tudi srbščine. Ko je leta 1916 do tedaj nevtralna Romunija vstopila v vihro prve svetovne vojne na strani antantnih sil, je komaj 16-letna princesa skupaj z materjo in sestrama pomagala v bolnišnici pri skrbi za ranjene vojake.

Po koncu prve svetovne vojne so se pojavile hude napetosti med takratno Kraljevino SHS in Romunijo glede delitve ozemlja Banata. Ravno v tem času so politiki Kraljevine SHS iskali ženo za mladega kralja Aleksandra I. Karađorđevića, ki bi zagotovila nadaljevanje dinastije. Sklenili so, da bi bila za kraljevino najbolj koristna poroka z romunsko princeso Marijo, saj bi s to zvezo lahko rešili vse bolj zaostreni spor okrog Banata. Kljub temu, da je bila zakonska zveza dogovorjena, je imela princesa Marija srečo, saj ji je bil bodoči ženin že na prvem srečanju zelo všeč.

Kraljeva poroka se je ob prisotnosti velikega števila pomembnih svatov iz tujine odvila 8. junija 1922 v Beogradu, kamor je romunska princesa skupaj s starši prispela dva dni pred poroko z jahto kralja Aleksandra. Ob prihodu so ji pripravili veličasten sprejem, ki je bil tudi sneman. Kot zanimivost omenimo, da je bil posnetek s posebnim letalskim prevozom v roku 24 ur prepeljan v Veliko Britanijo, kjer je bil predvajan britanski javnosti. Mladoporočenca sta že pred poroko osnovala humanitarni fond, v katerega sta prva darovala milijon takratnih dinarjev, ter se obvezala, da bosta vsako leto v fond dala 300.000 dinarjev. Njuna želja je bila, naj ljudje namesto nakupa poročnih daril darujejo denar v ta fond. Kraljica Marija je bila tudi pozneje zelo angažirana v dobrodelni dejavnosti; pomoč je v različnih oblikah nudila vsem, ki so jo potrebovali, še zlasti pa novorojenčkom in materam, vdovam ter vojnim invalidom.

Kraljevemu paru so se v zakonu rodili trije sinovi, ki so dobili ime po narodih Kraljevine SHS/Jugoslavije – Peter po srbskem narodu, Tomislav po hrvaškem narodu in Andrej po slovenskem narodu. Kraljica je s tem, da je kralju rodila kar tri sinove, postala »vélika mati«.

Ob kraljevi poroki je časopis Slovenec opisal vlogo kraljice: »Ona daje kralju srečno domače ognjišče, ki blagodejno vpliva na vodstvo države, v kolikor je po ustavi v rokah kralja. Čim srečnejši in zadovoljnejši je kralj, tem bolj so lahko srečni in zadovoljni tudi državljani, kajti ‘dobro ime’, kot so dejali stari, ‘težnjo, da se razširi tudi na druge.’ To je moč, s katero razpolaga kraljica, ki sicer po ustavi nima nobenih pravic in dolžnosti javnega značaja razen reprezentativnih. Njena sila je moralnega značaja: biti kralju dobra soproga, otrokom ljubeča mati, državljanom vzor vzvišenega življenja, posvečenega izključno dobremu.« (Slovenec, 8. 6. 1922)

9. oktobra 1934 je atentat na kralja Aleksandra v Marseillu pretrgal zakon jugoslovanskega kraljevega para in drastično spremenil življenje kraljice Marije. Smrt moža jo je tako užalostila, da je kar dve leti po njej nosila žalno črnino.

Po kraljevi smrti je kraljevi namestnik postal Aleksandrov mlajši brat knez Pavle, saj je bil prestolonaslednik princ Peter takrat še mladoleten. Spričo tega so odnosi med knezom Pavlom in njegovo ženo Olgo ter vdovo kraljico Marijo postajali vse bolj napeti. V drugi polovici 30. let je kraljica kupila hišo v Angliji, kjer je od leta 1938 preživljala čedalje več časa. Tu je bila tudi v trenutku, ko se je v Jugoslaviji začela druga svetovna vojna.

Eden njenih zadnjih javnih nastopov je bil 9. aprila 1941, ko je nagovorila BBC in pozvala k ohranitvi enotnosti Kraljevine Jugoslavije ter zaupanju v kralja in vojsko. Kraljica je tudi v izgnanstvu nadaljevala s svojim dobrodelnim in humanitarnim delom. Kot predsednica Rdečega križa v Londonu je ves čas pošiljala pakete pomoči jugoslovanskim vojnim ujetnikom. V Jugoslavijo se ni nikoli več vrnila.

Umrla je 22. junija 1961 v Londonu in bila pokopana v bližini gradu Windsor. Njene posmrtne ostanke so leta 2013 prenesli v cerkev sv. Jurija na Oplencu v Srbiji, kjer so pokopani njen mož in ostali člani dinastije Karađorđević.

Kraljica Marija je bila vzor dobre žene in matere, ki je veliko svojega časa posvetila karitativni dejavnosti. Po smrti moža se je odločila, da se bo bolj posvetila svojim osebnim zanimanjem. Bila je ljubiteljica umetnosti; družila se je s kiparjem Ivanom Meštrovićem in kiparko Ivo Despić Simovoić, pa tudi sama je risala, slikala in kiparila. Poleg tega je imela tudi bolj avanturistično plat. Bila je navdušena avtomobilistka, ki je imela rada hitro vožnjo. Že leta 1920 je kot prva ženska na Balkanu dobila vozniški izpit, v avtomobilu pa je velikokrat prevažala celo samega kralja. Prav tako se je rada odpravila na lov, o čemer pričajo tudi fotografije, ki jih hranimo v Zbirki časopisa Slovenec. Te in še nekatere druge fotografije predstavljamo v tokratnem prispevku.

14. oktobra 1809 je Napoleon Bonaparte z dekretom ustanovil t. i. Ilirske province, ki so do 13. oktobra 1814, ko so prenehale obstajati, obsegale zahodni del današnje Koroške, Kranjsko, Hrvaško, Vojno krajino jugozahodno od Save, Goriško, Trst, Istro, Dalmacijo do Boke Kotorske, ozemlje Dubrovniške republike ter današnjo Tirolsko. Gre za ozemlja, ki so jih Francozi po zmagi v peti koalicijski vojni vzeli Avstrijcem. Francoska oblast je s seboj prinesla tudi določne reforme v skladu z načeli francoske revolucije. Takratne intelektualce je navdušilo predvsem spoštovanje kulturne avtonomije in slovenskega jezika s strani novih oblasti ter krepitev šolskega sistema, kjer je bil učni jezik slovenščina. Kljub temu pa večina prebivalstva novi oblasti ni bila pretirano naklonjena, predvsem zaradi uvedbe visokih davkov, ki so jim ljudje rekli »fronki«.

Konec 19. in v začetku 20. stoletja so zaostrene nacionalne razmere v Avstro-Ogrski privedle do preoblikovanja spomina na Ilirske province. Pojavila se je idealizirana podoba takratne francoske oblasti. Francozi so bili predstavljeni kot osvoboditelji slovenskega naroda in kulture izpod habsburškega jarma, ki so poskrbeli tudi za razvoj slovenskega šolstva ter veljavo slovenskega jezika. Med obema vojnama se je začelo obdobje Ilirskih provinc še posebej poudarjati za krepitev vezi s politično zaveznico Francijo, Kraljevina SHS pa jih je izpostavljala tudi kot začetno točko povezovanja jugoslovanskih plemen. »Tako so se prvič v novem veku sklenili, vsaj deloma, bratje po krvi, in tako so tudi pri Slovencih, dasi ne pri vseh, začasno padle deželne meje.« (Slovenec, 13. 10. 1929)

V tem vzdušju je bil 13. oktobra 1929, ob 120-letnici ustanovitve Ilirskih provinc, na Valvasorjevem trgu (danes Trg francoske revolucije) v Ljubljani odkrit Ilirski steber, imenovan tudi Napoleonov spomenik. Zasnoval ga je arhitekt Jože Plečnik, ki je v ta namen uredil tudi njegovo okolico, bronasti glavi, ki sta na njem, pa sta delo kiparja Lojzeta Dolinarja. »Monumentalen snežnobel steber se vidi daleč naokoli. Spomenik stoji na 2.30 m širokem podstavku z izbočenim robom in je visok 14 metrov. Narejen je iz hvarskega marmorja. Na vogalih podstavka podpirajo srednji steber štirje po 40 cm debeli in 1.80 m visoki štirioglati stebriči. Med njimi sloni na 7 cm visoki blazinici kocka s stranico 1 m, na katero je položenih 16 enako širokih, a le 75 cm visokih marmornatih kvadrov, vrh katerih je pritrjen kovinast grb nove, svobodne Slovenije: polumesec stare Ilirije s tremi celjskimi zvezdami. Ob stiku 4. in 5. kvadra je na vsaki strani na stebru 55 cm visoka bronasta glava Ilirije, na drugi pa glava Napolenona.« (Slovenski narod, 12. 10. 1929) Na stebru so vklesani verzi, ki sta jih napisala Valentin Vodnik, sodobnik Ilirskih provinc, in Oton Župančič, vanj pa je vzidan prah padlega Napoleonovega vojaka.

Nedelja, 13. oktober 1929, je postregla s sončnim vremenom, kot naročenim za svečanosti ob odkritju spomenika. Po vsem mestu so visele državne trobojnice, hiše so bile okrašene s cvetjem in zastavicami, celo izložbe trgovin in avtomobili so bili ustrezno opremljeni za to priložnost. Dogajanje je pritegnilo veliko število ljudi. Že ob 10. uri dopoldne je s Krekovega trga proti Valvasorjevem trgu krenila velika povorka, na čelu katere je bila sokolska konjenica, za njo je stopala vojaška godba, v povorki pa so sodelovali tudi oddelki Orlov in Orlic, množice šolske mladine, skavti, ženske v narodnih nošah, čete gasilcev, ljubljanski pevski zbori ter mnoga narodna društva in organizacije. Na slavnostni tribuni, ki je bila postavljena pri Ilirskem stebru, so bili zbrani visoki francoski in jugoslovanski predstavniki: francoski minister Emile Dard, zastopnik francoske vojske general Roset, jugoslovanski minister za vojsko in mornarico ter predstavnik jugoslovanske vlade na ilirskih svečanostih armadni general Stevan Hadžić, komandant Dravske divizije in kraljev zastopnik general Sava Tripković, ter mnogi drugi. Po zaključku svečanosti na Valvasorjevem trgu se je odvila manifestacija še pred spomenikom Valentina Vodnika, ki je bil naklonjen takratni francoski oblasti. Časopis Slovenec z dne 15. oktobra 1929, je z navdušenjem sporočal, da je bila to »ena najlepših narodnih svečanosti, kar smo jih v Ljubljani sploh doslej doživeli.«

O pomembnosti dogodka prav tako priča njegova medijska pokritost – poleg vsega časopisja, ki je pisalo o njem, je dogodek prenašal tudi Radio Ljubljana, snemali sta ga kar dve francoski filmski družbi, v Zbirki časopisa Slovenec pa je ohranjenih 35 fotografij, ki prikazujejo dogajanje tistega dne.

Zdravilišče v Rogaški Slatini je eno izmed starejših in pomembnejših zdravilišč v Sloveniji ter tudi v Evropi. Kraj slovi po svoji mineralni vodi, ki vsebuje največ naravnega magnezija med vsemi mineralnimi vodami na svetu. Rogaška voda pomaga pri sladkorni bolezni, motnjah prebave, urejanju krvnega sladkorja, holesterola in krvnega tlaka, zdravljenju zgage in čezmernega izločanja želodčne kisline ter odpravi mišičnih krčev in glavobolov. Poleg tega ima še vrsto preventivnih zdravilnih učinkov. Vrelec v Rogaški Slatini se sicer prvič omenja leta 1141 v listini slazburškega škofa Konrada, s katero je grofu Wolfradu in njegovi ženi Hemmi dodelil 100 hub oz. posestev na Zgornjem Štajerskem, za razširitev njenega slovesa po svetu pa je zaslužen grof Peter Zrinski, eden izmed najmogočnejših fevdalcev tedanje Evrope. Leta 1665 so mu zaradi težav z jetri priporočili pitje rogaške mineralne vode, po čemer je Zrinski čudežno ozdravel. Že enajst let po tem dogodku je baron Peter Courty ob vrelcu zgradil gostišče s prenočišči, mineralno vodo pa so začeli tržiti.

Kljub temu, da je rogaška mineralna voda dosegla mednarodni sloves, je kraj ohranil vaški značaj vse do 19. stoletja, ko je dežela Štajerska, takratna lastnica vrelcev, tam zgradila najmodernejše, deželno vodeno zdravilišče. Kmalu je zdravilišče v Rogaški Slatini postalo najbolj obiskano letovišče na Slovenskem, tik pred začetkom prve svetovne vojne pa ga je prehitel Bled – ta je imel okoli 6000 gostov letno, Rogaška Slatina pa okrog 5000.

Prva svetovna vojna je naredila razvijajočemu se slovenskemu turizmu precejšnjo škodo. Upad turističnega obiska v prvih povojnih letih so reševali z raznimi ukrepi – od poenostavljenega postopka za pridobitev vizumov za potovanja v Kraljevino SHS do izboljšanja infrastrukture, turistične propagande v tujini in načrtnega pospeševanja turizma s strani države. Eden izmed takih ukrepov so bile tudi olajšave za prihod avstrijskih državljanov, sprejete leta 1921. Učinki tega ukrepa so se pokazali že v naslednjem letu, ko je naraslo število gostov na Bledu in v štajerskih zdraviliščih, tudi v Rogaški Slatini.

V obdobju med obema svetovnima vojnama je bila zdravilišče v Rogaški Slatini sprva v lasti Narodne vlade v Ljubljani, nato je prešlo v last Ministrstva za zdravje v Beogradu, od leta 1929 pa je z njim upravljala Dravska banovina. Rogaška Slatina je imela na podlagi državne uredbe o pospeševanju turizma z dne 28. 2. 1936 priznan status zdravilišča in je kot taka uživala določene ugodnosti. Veljala je za najbolj mondeno zdravilišče in letovišče v državi, kamor so prihajali bolje situirani sloji: trgovci, uradniki, zdravniki, odvetniki, profesorji, učitelji, tovarnarji, inženirji. Izmed desetih zdraviliških krajev je prav Rogaška Slatina imela največ tujih gostov. Kraju so ugled dvigovali tudi obiski pomembnih osebnosti; med drugimi se je leta 1883 v zdravilišču mudil avstrijski cesar Franc Jožef, leta 1909 pa ga je obiskal takrat še srbski prestolonaslednik Aleksander Karađorđević.

V obdobju med obema svetovnima vojnama zdravilišče ni bilo deležno intenzivnejše širitve, kljub temu pa je bilo zgrajeno nekaj novih objektov: hotel Nova Švicarija, vezna zgradba med Zdraviliškim domom in hotelom Styria ter novo športno kopališče, ki ga je projektiral Stanko Bloudek. Največji projekt je bila izgradnja hotela Jugoslovanski kralj (današnji hotel Slovenija), zgrajenega po načrtih Jožeta Plečnika. Šele z njegovo izgradnjo se je lahko sezona zdravilišča, ki je prvotno trajala od začetka maja do konca septembra, podaljšala v zimski čas, saj je imel urejeno ogrevanje. V obdobju med obema vojnama se je zdravilišče oglaševalo tudi v slovenskem časopisju, in sicer kot svetovno znano zdravilišče za bolezni želodca, čreves, ledvic, jeter, srca in živcev, kjer so izvajali hidroterapijo, mehanoterapijo in elektroterapijo, ki so ga nazivali kar slovenski »Karlovi vari«. Leta 1941, tik pred začetkom druge svetovne vojne pri nas, je zdraviliška uprava razpolagala s 16 objekti, ki so imeli 714 sob s 1060 ležišči in 455 pomožnimi ležišči. Močne nastanitvene kapacitete pa so imeli tudi zasebniki, ki so leta 1941 znašale okrog 600 ležišč.

Med drugo svetovno vojno so bili v zdravilišču nastanjeni predvsem bolni in ranjeni nemški vojaki, nekaj je bilo tudi civilistov. Konec vojne je zdravilišče dočakalo v precej slabem stanju, zato so se v povojnem času lotili njegove prenove.

29. avgusta 1931 je bil v nabito polni Unionski dvorani v Ljubljani premierno prikazan prvi slovenski celovečerni film V kraljestvu Zlatoroga. Premiere so se udeležile mnoge takratne pomembne osebnosti: ban Dravske banovine Drago Marušič, divizijski general Bogoljub Ilić, knezoškof Gregorij Rožman in še mnogi drugi. Kljub temu, da je bil film nem, kar je bilo v primerjavi s takratnim filmskim svetom precej zastarelo, saj je bil prvi delno zvočni film z naslovom The Jazz Singer prikazan že leta 1927, ga je občinstvo zelo dobro sprejelo – v prvih desetih dneh predvajanja si ga je v Ljubljani ogledalo kar 15.000 ljudi.

Film je nastal pod okriljem gorniškega kluba Turistovski klub Skala. Na 35-milimetrski filmski trak ga je posnel, režiral ter montiral glasbenik, fotograf in gornik Janko Ravnik, scenarij zanj je napisal pisatelj Juš Kozak, pri njegovi izdelavi pa so sodelovali tudi drugi člani kluba. Glavne vloge so odigrali znani gorniki: Joža Čop, Miha Potočnik in Herbert Drofenik. Projekt je od ustvarjalcev terjal veliko prostovoljnega dela ter kar nekaj potrpljenja in vztrajnosti, saj so le s težavo zbrali denar zanj. Med meceni, ki so podprli njihovo delo, so bili med drugimi kabinet ministrskega predsednika Antona Korošca, ljubljanska mestna občina, oblastni odbor, banska uprava ter ministrstvo za trgovino in industrijo.

Zgodba tega dokumentarno-igranega filma je precej preprosta. Trije predstavniki različnih stanov, ljubljanski študent, jeseniški železar in gorenjski kmet, se za nekaj dni skupaj odpravijo v slovenske gore z namenom, da se povzpnejo na Triglav. Med potjo odkrivajo lepote pokrajine in se seznanijo z življenjem tamkajšnjih prebivalcev – kmetov, gozdarjev, planšarjev, sirarjev. Po vzponu na Triglav se spustijo v Bohinj in se nato vrnejo vsak na svoj dom z željo, da bi se čim prej spet srečali. Film se zaključi s ponovnim snidenjem glavnih likov v Zlatorogovem kraljestvu, ki ga tokrat obiščejo v zimski idili.   

Film ima izrazito patriotski naboj, saj so v kadre ujete lepote slovenske pokrajine in idiličen prikaz življenja tamkajšnjih prebivalcev. O tem priča tudi uvodni napis filma, ki se glasi: »Ta film je nem. Toda kljub temu doni ob njem v naših srcih mogočna pesem: ‘Sveta si zemlja slovenska.’ Če bo film vzbudil to občutje pri slehernem, je dosegel več kakor svoj namen.« Hkrati pa je bil film tudi del turistične propagande, namenjene predvsem tujini, saj se je v tem času začel ponoven razvoj turizma na Slovenskem, ki je bil pred tem prekinjen s prvo svetovno vojno. Tako so v filmu prikazani tudi Ljubljana, Bled in Bohinj, ki so še danes ene izmed najbolj obiskanih turističnih destinacij v Sloveniji. »Film bo služil zlasti v tujskoprometne propagandne svrhe in bo zlasti šolam postal izborno učilo domovinoznanstva.« (Ilustrirani Slovenec, 27. 9. 1931)

Od premiere filma mineva že 94 let, pa vendar je še vedno zanimiv za ogled, saj je edinstven dokument svojega časa. Prikazuje znane kraje, ki pa imajo danes kljub nekaterim podobnostim vseeno povsem drugačno podobo, pri čemer najbolj izstopajo Ljubljana, Kranj, Kranjska Gora, Jesenice, kraji v Bohinju in Bled. Izjemno dragoceni pa so tudi posnetki Triglavskega ledenika, v preteklosti znanega pod imenom Zeleni sneg, ki je imel takrat precej večji obseg, kot ga ima danes.

Prvo telovadno društvo Sokol je nastalo leta 1862 v Pragi, njegov ustanovitelj pa je bil Miroslav Tyrš, češki filozof in umetnostni zgodovinar. Društvo je pomenilo protiutež Turnverein-u, nemškim telovadnim organizacijam. Po Tyrševih načelih je poslanstvo Sokola temeljilo na telesni, moralni, demokratični in narodni vzgoji. Člani so se med seboj tikali in nazivali z »brat in sestra«, s čimer so poudarjali pripadnost drug drugemu in sokolski ideji.

Leto pozneje, 1863, je po češkem zgledu v Ljubljani nastalo telovadno društvo Južni Sokol, ki je bilo leta 1867 prepovedano, že naslednje leto pa je bil ustanovljen Ljubljanski Sokol, nato pa so začela nastajati sokolska društva tudi po slovenskih drugih krajih. Na Slovenskem je bil Sokol izrazito narodnostno in panslavistično naravnan, večina njegovih članov pa je pripadala liberalnemu taboru.

Kralj Aleksander Karađorđević je v sokolstvu prepoznal močan potencial za gradnjo enotnega jugoslovanskega naroda. V obdobju Kraljevine Jugoslavije je bil spisan Zakon o ustanovitvi Sokola Kraljevine Jugoslavije, ki je bil takrat edina dovoljena telovadna organizacija. Po zakonu so sokolske enote sestavljala sokolska društva, sokolske župe in Sokolska zveza s sedežem v Beogradu.

Leta 1941 so Nemci in Italijani sokole ukinili, leta 1945, po koncu vojne, pa so se samoukinili. Sokolska zveza Slovenije se je ponovno ustanovila šele v samostojni Republiki Sloveniji – leta 1995.

Sokoli iz raznih dežel so se srečevali na pokrajinskih zletih, ki so bili priložnost za krepitev vezi med slovanskimi narodi. Na jubilejnem II. pokrajinskem zletu, ki je med 2. in 6. avgustom 1934 potekal v Zagrebu, so obeležili 60. obletnico ustanovitve prvega hrvaškega sokolskega društva v Zagrebu, 30. obletnico ustanovitve Hrvaške sokolske zveze, 20. obletnico prvega srečanja za ustanovitev Jugoslovanske sokolske zveze (1914) in 10. obletnico obnove Slovanske sokolske zveze (1924). Na zletu so poleg Sokolov iz vseh delov Kraljevine Jugoslavije sodelovala tudi sokolska društva Čehoslovakov, Rusov, Poljakov in Bolgarov. Za slednje je bil to prvi nastop v vrstah slovanskega sokolstva po sprejemu v Slovansko sokolsko zvezo. Starosta bolgarskega sokolstva, Dimitrije Lazov, je v svojem govoru na zletu poudaril: »Slovanski narodi so tako močni in krepki, da lahko sami odločajo o svoji usodi. Slovanski narodi imajo svojo dušo in svoja čuvstva.« (Jutro, 3. 8. 1934)

Zagrebškega sokolskega zleta se je udeležilo okrog 30.000 Sokolic in Sokolov, v mesto pa so se zgrinjale tudi množice gledalcev. Slavnostni sprevod, ki je v nedeljo, 5. avgusta, potekal po ulicah Zagreba, si je ogledalo kar 100.000 gledalcev, v sprevodu pa je bilo več kot 23.000 Sokolic in Sokolov, od katerih je bilo okrog 600 konjenikov.

Zleta se je udeležil tudi admiral Dragutin Prica, predstavnik kralja Aleksandra Karađorđevića, ki je zagrebški sokolski župi v imenu kralja podaril dragocen prapor.

Javne telovadbe v okviru zleta so se odvijale na stadionu, ki je bil zgrajen posebej za to priložnost, in se je razprostiral na več kot 120.000 m2 površine, s čimer je bil največji stadion na Balkanu. Na njem je bilo prostora za 5200 nastopajočih in za najmanj 60.000 gledalcev.

Kljub veliki množici ljudi, ki se je v teh dneh nahajala v Zagrebu, je bila vsa logistika dobro organizirana. Mesto pa je naredilo na obiskovalce zleta še en pozitiven vtis: »Gostilne, trgovine, stojnice so znižale svoje cene na minimum, marsikateri trgovec je šel tako daleč, da prodaja svoje blago v sokolskih dneh Sokolom brez dobička, neki obrtnik povrača tujim klientom za naročila v teh dneh celo stroške, ki so jih imeli z vožnjo. In tudi tramvaj je znižal svoje cene, in sicer ne samo Sokolom, temveč v urah največjega prometa vsem brez izjeme. To je treba omeniti, ker se pri nas v podobnih prilikah zgodi včasi – nasprotno.« (Jutro, 5. 8. 1934)

Na začetku 20. stoletja so v Evropi in Združenih državah Amerike začela nastajati mladinska gibanja, cilj katerih je bila ponovna povezava mladih, predvsem iz mestnega, industrijskega okolja, z življenjem v naravi. Tako se je v Nemčiji pojavilo gibanje, ki se je imenovalo Ptice selivke, v severni Ameriki je Ernest Thompson Seton, ki je živel sredi kanadskih gozdov v povezavi z naravo in Indijanci, leta 1902 ustanovil gozdovniško organizacijo, leta 1908 pa je lord Robert Baden Powell v Angliji ustanovil skavte. »Navduševal je mlade ljudi, da žive zlasti ob počitnicah, namesto da bi lenarili in delali neumnosti, v prosti naravi, si vse potrebno, to je streho, jed, tudi krpanje obleke, oskrbujejo sami in si na svežem zraku ne krepe le telesa, nego se vadijo biti tudi neodvisni od pomoči drugih in utrjevati svojo voljo.« (Vesna, ilustrirana modna revija, november 1921)

Za začetek skavtstva na Slovenskem se šteje 22. oktober 1922, ko je v Ljubljani nastala prva skavtska skupina pod vodstvom Franca Pintarja. Istega leta je nastala tudi skavtska skupina v Celju, ki jo je vodil Vladimir Okulič. Že leta 1923 je bila ustanovljena krovna skavtska organizacija na Slovenskem, imenovana Župa skavtov v Sloveniji, ki je postala članica jugoslovanske skavtske organizacije. Tega leta sta potekala tudi prva skavtska tabora na Slovenskem – eden v Kamniški Bistrici, drugi pa v Logarski dolini, leta 1928 pa je v Gameljnah pri Ljubljani potekal prvi župni tabor, na katerem so se zbrali skavti iz vse Slovenije. Vsi jugoslovanski skavti so se srečevali na t. i. saveznih taborih; prvi med njimi je potekal leta 1924 v Sarajevu. Slovenski skavti so se poleg domačih dogodkov udeleževali tudi mednarodnih dogodkov, kot npr. vseslovanskih taborov, od katerih je bil najbolj znan tabor v Pragi leta 1931, ter svetovnih skavtskih taborov v letih 1929 (Birkenhead, Anglija), 1933 (Gödöllő, Madžarska) in 1937 (Vogelenzang, Nizozemska).

Sedem let po nastanku prve slovenske skavtske skupine so svoj steg, imenovan steg Kraljice Alenčice, dobila tudi dekleta. Konec leta 1940 je bilo v Sloveniji 1380 članov in članic skavtske organizacije, od tega 77,4 % skavtov in 22,6 % skavtinj. Velja pripomniti, da je skavtizem plodna tla za razvoj našel predvsem v mestnem okolju. Člani skavtov so bili predvsem otroci uradnikov, nameščencev, izobražencev, obrtnikov in trgovcev, v tridesetih letih pa so se jim priključevali tudi otroci delavcev in kmetov.

Skavti so bili zelo ponosni na svojo uniformo. Njen najbolj značilen del je bil trd širokokrajni klobuk rjavo zelene barve, ki pa zaradi relativno visoke cene ni bil obvezen del uniforme. Klobuk ni bil samo atraktiven, ampak tudi praktičen – lahko si ga uporabil za prenašanje vode in za pitje namesto skodelice.

Leta 1941 je bila zaradi 2. svetovne vojne slovenska skavtska organizacija razpuščena, njena oprema pa predana Rdečemu križu.

24. septembra 1932 je bil na Zaloški cesti 9 v Ljubljani odprt sanatorij Šlajmerjev dom. Sanatorij je bil v lasti Trgovskega bolniškega in podpornega društva v Ljubljani, ki je združevalo vse zaposlene v trgovinski dejavnosti. Društvo je oskrbovalo bolne člane, pomagalo pri plačilu pogrebnih stroškov umrlih članov in podpiralo člane, ki so bili potrebni pomoči, svojim članom pa je nudilo tudi bolniško zavarovanje. Sanatorij je bil zgrajen z namenom zagotavljanja čim bolj kakovostne zdravstvene oskrbe članom društva. V tistem času je bilo to eno izmed najmodernejših zdravilišč v vsej državi.

Sanatorij je bil urejen v nekdanji vili pionirja slovenske moderne kirurgije Edvarda Šlajmerja, po katerem je bil tudi poimenovan. Sprejemal je vse operativne in interne primere, izvzeti so bili bolniki z nalezljivimi in duševnimi boleznimi ter porodnice. Imel je dve operacijski dvorani, septično in antiseptično, laboratorij, rentgen ter celo vrsto drugih naprav. Celotna stavba je bila skrbno načrtovana. Prostori v njej so bili premišljeno razporejeni in lično urejeni, posebna pozornost pa je bila posvečena njihovi higieni: »Vse je urejeno tako, da se nabira kar najmanj prahu in da se da vse čistiti.« (Slovenec, 5. 5. 1940) »Sanatorij ima 50 prostorov. V kleti so najmoderneje urejene kuhinje s plinskimi štedilniki, potem umivalnica, pralnica, shrambe za živila in naprava za centralno kurjavo. Vse delo v pralnici se opravlja s pomočjo hladilnih strojev. V shrambi je velika hladilna naprava (frigidaire). Higienična centrala za kurjavo dovaja segreto vodo po radiatorjih, ki so nameščeni po sobah in hodnikih. Ta centralna kurjava se kuri z nafto, ki ima to prednost, da ne povzroča smradu in dima. Ves obrat v gospodinjstvu se vrši s pomočjo nafte, elektrike in plina, razen enega pralnega kotla, ki mora biti kurjen z drvmi.« (Domači prijatelj, junij 1933) Poleg tega je imel kar tri dvigala – eno za prevažanje bolnikov, drugo za prevoz hrane, tretje pa za čisto perilo.

Sprva je bilo bolnikom namenjenih 30 postelj, od tega so bile 4 postelje namenjene najmlajšim pacientom, po prenovi sanatorija leta 1940 pa se je število bolniških postelj povečalo na okrog 100, na novo pa je bil odprt še porodniški oddelek. Bolniške sobe so bile udobno in moderno opremljene, bolnikom pa so bili na voljo tudi park okrog stavbe in dve terasi na strehi.  

Leta 1945 je Trgovsko bolniško in podporno društvo prenehalo obstajati. Zavarovance je prevzel Državni zavod za socialno zavarovanje v Beogradu. Od leta 1947 v prostorih nekdanjega sanatorija Šlajmerjev dom deluje Ortopedska klinika Ljubljana.