Ob koncu druge svetovne vojne je državno vodstvo socialistične Slovenije sprejelo smernice obnove porušene domovine. Po sovjetskem zgledu je prednjačila gospodarska obnova, v okviru te pa vnovična vzpostavitev prometnih poti. Poročanje o gradnji in obnovi porušene domovine je prvih nekaj povojnih let stalno polnilo novice in reportaže.

Ob popravilu železniške proge v dolini Soče lahko v reportaži Vlastje Simončiča v 34 številki ilustrirane revije Tovariš z dne 20. avgusta 1948. preberemo: »Pred postajo Avče pelje v počasni vožnji čez viadukt, da potnik tega skoraj ne opazi.« Reportaža poroča, da je obnavljanje stebra viadukta potekalo tako spretno, da je promet ves čas potekal nemoteno. Večina dela je bila opravljena ročno, brez uporabe strojev. 

7. oktobra 1972, pred natanko petdesetimi leti, se je med gradnjo prvega avtocestnega odseka v Sloveniji zgodil nepredviden dogodek, ki je vplival na nadaljnji potek gradnje.

Štampetov most oz. železniški viadukt je imel tri obstoječe loke, za potrebe avtoceste pa so potrebovali dodatna dva. Pri vrtanju se je izkazalo, da je glavnino materiala sestavljal glinast grušč, zato so se odločili za postopek injektiranja – v izvrtane vrtine so vbrizgali cementno suspenzijo. Cement naj bi se sprijel skupaj v homogeno gmoto in utrdil, vendar je vmes prišlo do težav, saj injektirana suspenzija ni dovolj utrdila grušča, zaradi česar se je nasip zrušil v odkop. Tam je zazevala ogromna luknja, nasip pa se je porušil do te mere, da so železniške tračnice obvisele v zraku. Delavci, ki so bili takrat na srečo vsi na malici, so po dogodku hitro stekli ob progi navzgor in navzdol in strojevodjo še pravočasno obvestili o nevarnosti. S tem so preprečili veliko katastrofo, saj bi vlak v nasprotnem primeru zgrmel z nasipa. Zaradi neljubega dogodka Štampetov most v času v uradnega odprtja avtoceste ni bil dokončan, zato je bil tam narejen obvoz. Dokončali so ga spomladi leta 1973.

Trajan, Fortuna, Vesta na vojaških razglednicah primorskih Slovencev v italijanski vojski

V letu 2022 se spominjamo stoletnice prvih vpoklicev primorskih Slovencev v italijanske oborožene sile. Zakonski odlok, s katerim je italijanska oblast vojaški nabor razširila na Slovence v pokrajinah, ki jih je pridobila z rapalsko pogodbo, je začela izvrševati torej leta 1922, še preden so oblast prevzeli fašisti. Vpoklici na redno služenje vojaškega roka in mobilizacija – v Etiopijo, Španijo in Albanijo med obema svetovnima vojnama ter na vsa bojišča druge svetovne vojne, na katerih so se spopadale italijanske oborožene sile – so potekali od 1922 do 1943.

Položaj primorskih Slovencev v italijanskih oboroženih silah je bil zelo kompleksen. Odhajali so v vojaško službo državi, ki ni bila njihova domovina in ki si je zadala »drugorodce popolnoma reintegrirati« z raznarodovalnimi pritiski, po drugi strani pa z »dobrohotnim ravnanjem v ljudeh vzbujati občutek o koristnosti njihove pripadnosti k Italiji.«¹ Razen najstarejših generacij je nabornike že od otroštva, zlasti od Gentilejeve šolske reforme, italijanski šolski sistem vzgajal v duhu, da je s pridobitvijo slovenskega ozemlja glas italijanskega Risorgimenta – gibanja za osvoboditev in združitev Italije – končno dosežen, fašističnemu sistemu nacionalne prevzgoje pa je bila od leta 1930 dodana še obvezna predvojaška vzgoja.² Izobraževanje se je odvijalo tudi v duhu večvrednosti rimske kulture.

Ena od oblik vsiljevanja pripadnosti Italiji so bili motivi iz rimskega imperija, ki jih je Mussolini izrabljal za izgradnjo fašistične družbe. Pojavljali so se tudi na razglednicah, ki so kot del vojaške pošte veljale za najpomembnejše komunikacijsko sredstvo med vojaki in civilisti. Razglednice z motivi kulturne dediščine določene pokrajine ali države so lahko zgolj ilustracije kulturne zgodovine in promocija le-te, ko pa se izdajajo v točno določene namene, v našem primeru za italijanske oborožene sile v fašističnem obdobju, in so jim dodani specifični naslovi ali tudi citati voditeljev, postanejo tudi močno propagandno orodje tako za vojake, ki so razglednice pošiljali, kot za civilno prebivalstvo, ki je razglednice prejemalo. Brezplačno so jih prejemali tudi vpoklicani in mobilizirani primorski Slovenci ter jih pošiljali svojcem domov v tedanjo Julijsko krajino Kraljevine Italije.

Motivi na razglednicah so prikazovali vojaška poveljstva in posamezne enote, vojake in heroje, zaveznike in nasprotnike, posebne kategorije razglednic predstavljajo razglednice t. i. notranje fronte, razglednice z ideološko vsebino, razglednice z oglasi za posojila in razglednice okupiranih ozemelj. Razglednice za potrebe vojske, ki so bile vojakom povsod dostopne, so postale pravo propagandno sredstvo, propagandni motivi, ilustracije in besedila s citati vladajočega Benita Mussolinija in kralja Viktorja Emanuela II., pa so v tolikšni meri zasedali prostor na razglednicah, da praznega prostora za pisanje skorajda ni bilo več. Razglednice, ki so ponazarjale določene vojaške konflikte med drugo svetovno vojno in ki so jih izdajala posamezna vojaška poveljstva, so bile presenetljivo maloštevilne. Med tovrstnimi so bile razglednice z motivi boja enajste armade za osvojitev kote 731 v Albaniji, XV. vojaškega korpusa na zahodni meji proti Franciji, boja divizije Giovani Fascisti v Bir el Gobi v Libiji ter razglednice druge in šeste italijanske armade, divizije Venezia in mejne straže Guardia alla Frontiera ter nekaterih drugih enot, ki so pričevale o italijanskih vojaških podvigih.³ Druge vojaško pomembne in za italijanske oborožene sile herojske epizode so bile upodobljene na razglednicah, ki jih je izdajal propagandni urad italijanske vojske; to so bile na primer ilustracije prodora italijanskih vojaških sil proti Egiptu, doživetje božiča vojakov v zasneženih jarkih na vzhodni fronti, spopada v Amba Alagi v Etiopiji in Mussolinija med vojaki.

Osredotočimo se na tri primere italijanskih vojaških razglednic z motivi iz rimskega imperija, ki jih najdemo v muzejski zbirki Osebnih zapuščin Slovencev v italijanskih oboroženih silah v obdobju fašizma.

»Imperator nagrajuje svoje pogumne vojake«

Med propagandne razglednice iz skupine ‘vojakov in herojev’ sodi razglednica L’Imperatore ricompensa i suoi valorosi soldati (Imperator nagrajuje svoje pogumne vojake).⁴ Kakor je razvidno tudi iz napisa na razglednici, je motiv iz Trajanovega stebra v Rimu. Trajan (Imp. Caesar Nerva Traianus Augustus), ki je kot samostojni vladar vladal od leta 98 do 117, slovi kot zadnji veliki rimski zavojevalec. Ogromen vojni plen iz dačanske vojne je porabil tudi za financiranje forum Traiani – novega in največjega med cesarskimi trgi v Rimu, kamor je dal postaviti 38 metrov visok steber columna Traiani. Na vrhu stebra je stal (neohranjen) cesarjev kip, sam steber pa je ovijal okrog 200 metrov dolg friz z reliefnimi upodobitvami iz dačanskih vojn, na katerih je upodobljenih kar 2500 ljudi. Gre za prvega v vrsti cesarskih stebrov, ki so – podobno kot slavoloki – na propagandni način manifestirali podvige posameznih cesarjev.⁵ Prizor na razglednici je iz 44. (oz. 35.) reliefa na frizu, ki prikazuje prvo dačansko vojno (101–102), in Trajana, sedečega na stolu, ki nagrajuje svoje zveste vojake. Ob njem stojijo trije starejši častniki rimske vojske. Eden od vojakov se mu zahvaljuje s poljubom roke, dva v spodnjem levem kotu ga pozdravljata z dvignjeno roko.⁶ V zbirki osebnih zapuščin tovrstno razglednico zasledimo v evidentirani zapuščini Albina Žvaba. Razglednico je kot slovenski vojak v italijanski vojski iz artilerijske enote v Pulju poslal 1. 9. 1942 svoji družini v Kreplje na Krasu. Ta razglednica z motivom cesarja Trajana je bila predzadnja z motivom, ki jo je poslal domov. Preostale, ki jih je pisal že premeščen v Casale Monferrato v Piemontu in od oktobra 1942 z vzhodne fronte, so bile dopisnice brez motivov. Albin Žvab se z vzhodne fronte ni vrnil. Življenje je izgubil konec junija 1945 v vojnem ujetništvu v Kazahstanu.⁷ Na tej razglednici je moč iskati prispodobo o fašističnem ‘novem človeku’, ki je zahteval državljana – vojaka, vzgojenega po fašistični zapovedi ‘credere, obbedire, combattere’ (verjeti, ubogati, bojevati se).⁸

»Zmaga bo obrodila sadove« in »Za domovino se odpove odvečnemu«

Med razglednice t. i. notranje fronte, ki je terjala angažiranost vseh državljanov v vojno, sta uvrščeni razglednici z motivi iz rimskega obdobja, ki naj bi ljudi navdihovali za žrtvovanje za vojno. To sta razglednici z motivi z avgustejske razstave Mostra Augustea della Romanità v Rimu. Prva je La Vittoria darà i suoi frutti (Zmaga bo obrodila sadove) in druga Per la Patria si Rinunzia al Superfluo (Za domovino se odpove odvečnemu).⁹

Razglednica Zmaga bo obrodila sadove je na hrbtni strani opremljena z napisom, ki potrjuje, da je bila natisnjena za potrebe vojske in z dovoljenjem vrhovnega štaba kraljeve vojske (Cartolina postale per le forze armate, A cura dello Stato Maggiore R. Esercito). Na njej je relief boginje Fortune z rogom izobilja, kakršen je bil razstavljen na avgustejski razstavi v Rimu. Prav ob dotični podobi boginje Fortune, ki je po rimski mitologiji omogočala, da so se vojaki varno in zdravi vračali domov, je Benito Mussolini v Palazzo delle Esposizioni 23. septembra 1937 poslušal slavnosti govor ob odprtju razstave Mostra Augustea della Romanità.¹⁰ Impozantna razstava dediščine rimskega imperija, postavljena pet let po odprtju razstave o fašistični revoluciji v isti palači, je ob dvatisočletnici rojstva cesarja Avgusta politično idealno sovpadla v čas fašizma in predstavljala svet totalitarnega, militarističnega, tehnološkega in hierarhičnega sveta, na katerem je Mussolini gradil prenovo italijanskega ljudstva.¹¹ Glavni kurator razstave Giulio Quirino Giglioli je Mussoliniju ob odprtju razstave dejal, da se morajo državljani v sijoči luči rojstva novega rimskega imperija spominjati slave plemenitega rodu.¹² Temeljni fašistični mit je namreč predstavljala t. i. romanità oz. rimskost. Fašizem je rimskemu imperiju pripisoval osrednji pomen, imel ga je za začetnika italijanskega duha, kot sveti prostor, kjer se je prvič pokazala njegova veličina in civilizacijska vloga. Z mitom o Rimu je bil neločljivo povezan tudi fašistični koncept italianità. Prerojeno italijansko ljudstvo naj bi se dvignilo v novo življenje kot duhovni dedič Rimljanov, da bi ustvarilo novo civilizacijo.¹³ Posamezni spomeniki po državi so bili v času fašizma urbanistično izpostavljeni. Že od same ustanovitve italijanske države je bila razvidna težnja po poveličevanju rimske kulture in njenih ostankov. Pomembna povezava je bila tudi v primeru Julijske krajine, kjer so prisotnost rimskih ostankov izkoriščali za svoje ozemeljske zahteve in za dokazovanje dolge tradicije antične kulture in zgodovinske pravice nad ozemljem, ki je bilo večinsko slovensko.¹⁴

Razglednico Zmaga bo obrodila sadove je junija 1943 svojemu dekletu Vidi Korošec poslal Milko Matičetov,¹⁵ tedanji študent filologije na padovanski univerzi in prevajalec v štabu italijanske vojske in vojske Anteja Pavelića v Bileći. Ob podobi boginje Fortune je med drugim natipkal željo, naj živijo sonce, življenje, morje, rože in pošta. Tovrstna razglednica pa je ohranjena tudi od že omenjenega Albina Žvaba, ki je ob podobi na sprednji strani pripisal pozdrav svojemu bratu, ‘Saluti da Emilio’, medtem ko je preostale besede družini napisal izključno v slovenščini. Oddal jo je v Pulju, 27. 8. 1942.¹⁶ V istem mesecu, le nekoliko prej (12. 8. 1942) je družini v slovenščini pisal tudi razglednico Za domovino se odpove odvečnemu. Iz kataloga avgustejske razstave lahko razberemo, da je upodobitev Veste, boginje ognja na prestolu, in štirih vestalk ob svetem ognju ohranjena v Villa Albani v Rimu.¹⁷

Popularizaciji razstave Mostra Augustea della Romanità je bilo namenjenih več razglednic, med njimi tudi razglednica La Gemma Augustea – Mostra Avgvstea della Romanità, 23-settembre 1937 – XV, 23-settembre 1938 – XVI . Toda razglednica s kamejo Avgusta, Tiberija in Germanika kot mojstrovino umetne obrti iz avgustejskega obdobja in kot odsev rimskega kulta cesarja, ni bila uporabljena za propagandno razglednico v italijanski vojski, pač pa za promocijo razstave s pošiljanjem po simbolični ceni.¹⁸

Med evidentiranimi in originalnimi razglednicami, ki so jih domov pošiljali slovenski vojaki iz italijanske vojske, so v zbirki osebnih zapuščin tudi razglednice, ki jih je bilo moč kupiti v prosti prodaji in ki so prav tako promovirale in poveličevale dediščino rimskega imperija. Med njimi je na primer razglednica iz Aoste iz osebne zapuščine Virgilija Tavčarja z napisom Aosta (m. 575) Viale dell’Impero e statue di Giulio Cesare e Cesare Augusto (Avenija Rimskega imperija s spomenikoma Julija Cezarja in Avgusta v Aosti), pa tudi dve fotografiji z napisoma Aosta – Porta Pretoria (Pretorska vrata v Aosti) in Arco Trionf. all’Imp. Augusto (Avgustov slavolok v Aosti).¹⁹ Virgilij Tavčar je ohranil obsežno korespondenco in zbirko fotografij iz Aoste, kjer je leta 1937 obiskoval vojaško šolo alpinizma Duca degli Abruzzi in jo tudi uspešno zaključil, pa tudi spomine, ki so bili popolnoma drugačni tistim iz leta 1942, ko si je z begom z vzhodnega bojišča v Ukrajini reševal življenje.²⁰ Na avgustejski razstavi iz leta 1937 je bila med razstavljenimi fotografijami spomenikov iz avgustejske dobe v Italiji tudi fotografija pretorskih vrat iz Aoste, med monumentalnimi zgradbami pa tudi kopija Avgustovega slavoloka v Aosti.²¹ Fašizem je vrh ‘rimskosti’ našel prav v avgustejski dobi. Fotografije z rimskimi spomeniki, ki niso bile izdane kot razglednice, pač pa kot spominsko gradivo in se pojavljajo v zapuščinah Slovencev v italijanski vojski, predstavljajo še eno pomembno sredstvo obujanja rimske kulture v fašističnem času.

Razglednice z rimskimi motivi nedvomno poudarjajo superiorno rimsko kulturo in z vzponom fašizma pomagajo ustvarjati podobo ponovnega rojstva imperija. Slovenci v italijanskih oboroženih silah so tem podobam na razglednicah kljubovali, kolikor je bilo le mogoče – s pisanjem v slovenščini.

---

Opombe

1. Kacin Wohinz, Milica in Verginella, Marta. Primorski upor fašizmu 1920–1941. Društvo Slovenska matica, Ljubljana 2008, str. 359. ↩︎
2. Ghisleri, Arcangelo. Atlantino storico d’Italia. Bergamo: Istituto Italiano d’arti grafiche, 1923; Marušič, Branko. »Slovenci v italijanski vojski v dvajsetih in tridesetih letih 20. stoletja.« Izvestje raziskovalne postaje ZRC SAZU v Novi Gorici, 2011, 8. ↩︎
3. Della Volpe, Nicola: Esercito e propaganda nella seconda guerra mondiale (1940–1943). Roma: Stato Maggiore Esercito Ufficio Storico, 1998, str. 140. ↩︎
4. Della Volpe: Esercito, str. 153. ↩︎
5. Bratož, Rajko: Rimska zgodovina – 1. Od začetkov do nastopa cesarja Dioklecijana. Ljubljana: Zveza zgodovinskih društev Slovenije, Študentska založba, Filozofska fakulteta, 2007, str. 267. ↩︎
6. The First Dacian War: Relief Scene-by-Scene on Trajan’s Column in Rome: http://www.trajans-column.org/?page_id=107 (5. 9. 2020); Le scene sui rilievi della Colonna Traiana: https://www.capitolivm.it/speciali/le-scene-sui-rilievi-della-colonna-traiana/ (5. 9. 2020). ↩︎
7. Muzej novejše zgodovine Slovenije, Osebna zapuščina Albina Žvaba, evidentirano gradivo. ↩︎
8. Batič, Matic: »Dell’Italia nei confini / son rifatti gli Italiani«: Italijanski fašizem in njegov koncept italianità. Acta Histriae, let. 24, št. 4, 2006, str. 829. ↩︎
9. Della Volpe: Esercito, str. 169. ↩︎
10. Fotografija A00076149, Archivio Storico Luce, Archivio Fotografico. https://patrimonio.archivioluce.com/luce-web/detail/IL0010033592/12/mussolini-ascolta-discorso-inaugurazione-della-mostra-augustea-della-romanita.html (5. 9. 2020) ↩︎
11. Glej: Mostra augustea della romanità : catalogo. Roma: Casa editrice C. Colombo, 1938; Arthurs, J. (2012). Excavating Modernity: The Roman Past in the Fascist Italy, izvleček: University Press Scholarship Online: August 2016: https://www.universitypressscholarship.com/view/10.7591/cornell/9780801449987.001.0001/upso-9780801449987 (4. 9. 2020) ↩︎
12. Mostra Augustea della Romanità. Catalogo. Roma: Casa editrice C. Colombo, 1938. ↩︎
13. Batič, Matic: »Dell’Italia nei confini / son rifatti gli Itailiani«: Italijanski fašizem in njegov koncept italianità. Acta Histriae, let. 24, št. 4, 2006, str. 827. ↩︎
14. Glej: Bitelli, Remo: Claustra Alpium Iuliarum: Il confine di Rapallo e il fascismo: archeologia come esempio di continuità / Claustra Alpium Iuliarum: rapalska meja in fašizem: arheologija kot primer kontinuitete. Koper: Zgodovinsko društvo za južno Primorsko, Znanstveno raziskovalno središče Republike Slovenije, Pokrajinski muzej Koper, Ljubljana: Oddelek za arheologijo, Filozofska fakulteta, 1999; Novaković, Predrag: O fašizmu in arheologiji na Primorskem in v Istri. Annales – anali za istrske in mediteranske študije, let. 9, št. 2, 1999, str. 491-502. ↩︎
15. MNZS, Osebna zapuščina Milka Matičetovega. ↩︎
16. MNZS, Osebna zapuščina Albina Žvaba, evidentirano gradivo. ↩︎
17. Mostra Augustea della Romanità. Catalogo. Rim: Casa editrice C. Colombo, 1938, str. 672. ↩︎
18. Cartoline antiche / Old cards: La Gemma Augustea: https://www.bartko-reher-cartoline.it/ak/90-cartolina-antiche/31640-Rom/9105555-AK-Roma-Mostra-Augustea-della-Romanita-1937-La-Gemma-Augustea (10. 9. 2020). ↩︎
19. MNZS, Osebna zapuščina Virgilija Tavčarja. ↩︎
20. Glej: Štepec, Marko (ur.), Kokalj Kočevar, Monika (ur.): Pot domov. Ljubljana: Muzej novejše zgodovine Slovenije, 2015, str. 55-56. ↩︎
21. Mostra Augustea della Romanità. Catalogo. Roma: Casa editrice C. Colombo, 1938, str. 150, 147. ↩︎

Danes praznujemo dan slovenskega športa. Dan je bil razglašen kot državni praznik leta 2020 na pobudo Olimpijskega komiteja Slovenije. Datum, 23. september, so izbrali kot obletnico prvega predvajanja slovenske himen Zdravljice na olimpijskih igrah, kar se je zgodilo ob uspehih veslačev Iztoka Čopa in Luke Špika ter strelca Rajmonda Debevca v Sydneyju leta 2000.

Uspehi slovenskih športnikov se seveda niso začeli v času samostojne republike po letu 1991. Pot do izjemnih uspehov, ki jih danes dosegajo slovenski športniki so tlakovali slovenski športniki, ki so tekmovali še v dresih jugoslovanskih barv. Iz omenjenega obdobja izhaja tudi ena izmed športnih legend slovenskega športa – Ivo Daneu.

Ivo Daneu velja za legendo slovenske in svetovne košarke. Z izjemno motorično in strelsko spodobnostjo je igral na mestu organizatorja in branilca. Za reprezentanco Jugoslavije je med letoma 1965 in 1970 zbral 209 nastopov in z njo krojil svetovni vrh. Nastopil je na treh olimpijskih igrah, treh svetovnih in šestih evropskih prvenstvih. Na svetovnem prvenstvu v Urugvaju leta 1967 je bil razglašen za najkoristnejšega igralca prvenstva. Istega leta je bil razglašen za najboljšega športnika Jugoslavije. Vrhunec kariere je bila osvojitev naslova svetovnega prvaka leta 1970 v Ljubljani, ki ga je osvojil kot kapetan ekipe.

Na fotografsko ustvarjanje Jožeta Kološe se v fotografskih zbirkah Muzeja novejše zgodovine Slovenije ne naleti zgolj po naključju, čeprav bi se na prvi pogled včasih celo zdelo tako. Kološev opus je med množico gradiva pravzaprav skromen, saj šteje zgolj 137 filmov. Pri pripravi razstavnih projektov, ki zajemajo prva socialistična leta, pa se kaj hitro znajdemo v iskanju med njegovimi fotografijami. Ovekovečenje prekmurskega življa namreč zre pretežno le iz njegovih fotografij.

Jože Kološa nadaljuje fotografsko ustvarjanje svojega očima Dragutina Reesha, sicer zagrebškega fotografa, s katerim se, kmalu po prerani smrti njegovega očeta, poroči mama Katarina. V zbirki Tekoče gradivo se nahajajo zgolj tri reprodukcije Reeshevih fotografij, a so toliko bolj pomembne, saj prikazujejo prihod madžarskih enot v Mursko Soboto 16. aprila 1941.¹ Prve korake v svet fotografije je Kološa naredil prav v času druge svetovne vojne. Leta 1940 je opravil izpit pri Združenju fotografov Ljubljani, tri leta kasneje pa izpit za mojstra fotografije v madžarskem Šopronu. Že jeseni istega leta je bil prisilno mobiliziran v madžarsko vojsko. Po koncu vojne je organiziral fotolaboratorij Komande prekmurskega vojnega območja v Murski Soboti in vodil fotoslužbo propagande mariborskega vojnega področja. Pričujoči prispevek ima namen osvetliti Kološevo zgodnje »predzgodovinsko« obdobje kot se izrazi Sava Stepanov v pravzaprav edini fotografski monografiji, ki se ukvarja s Kološevo fotografijo z naslovom Moja fotografija, izdani leta 1990. V tem času je Kološa kot fotoreporter deloval v Uradu za informacije pri predsedstvu vlade socialistične republike Slovenije v Ljubljani in kasneje pri podjetju Foto Slovenija. Kološeve fotografije na negativu povečini leica formata zajemajo čas med 12. aprilom 1945 in se končajo z zadnjim filmom iz 24. maja 1946. Nato žal sledi vrzel slabih pet let, ko so njegove fotografije zagotovo nastajale, a se je po do sedaj zbranih podatkih za njimi izgubila sled. Kološevo reportažno fotografijo, ki datira med leti 1951 in 1956 hranijo v Pomurskem muzeju Murska Sobota.² Zaradi selitve v Koper je fotografija pokrajine in življenja ob reki Muri pridobila dodatno področje ustvarjanja. Kološa je namreč v tovarni Tomos v letu 1959 organiziral fotoslužbo, se usmeril v industrijsko in reklamno fotografijo, hkrati pa je novo okolje še dodatno spodbudilo fotografovo umetniško žilico. Ogromno je razstavljal ter organiziral s fotografijo povezane prireditve: ena bolj znanih je mednarodna kolonija Koštabona. V letu 1975 pa je Jože Kološa pomagal pri ustanovitvi fotogalerije v Kopru, prve v Jugoslaviji.³

Fotografije podjetja Foto Slovenije je Muzej prevzemal po delih od leta 1951 dalje. Prvi del arhiva, gradivo partizanskih fotoreporterjev, prišlo v omenjenem letu. Mnogo kasneje, v  začetku 1970. letih se je Muzeju predalo gradivo, ki je nastajalo med letoma 1945 in 1951. Po sedaj znanih podatkih, so bili torej Kološevi posnetki predani Muzeju v letu 1971.⁴

Kološevi posnetki v zbirki Foto Slovenija tvorijo motivno-časovni lok povojnega obdobja: od porušenega Maribora in začetnih korakov obnove domovine do jasnih propagandno usmerjenih motivov izgradnje nove socialistične družbe. Liki udarnikov in delavcev v tovarnah sledijo politično idejni zasnovi poudarjene motivike socialnega realizma. Kot izpostavi Stuart Franklin pri obravnavi ozadja nastanka fotografij delavcev iz revnejših področjih Dorothee Lange iz 1930. let je percepcija motiva rezultat notranjega čutenja samega fotografa, ki želi s samim posnetkom nekaj izreči.⁵ Prvotni vzgibi iskanja motiva pri Langejevi se vsekakor razlikujejo od usmerjenega socialističnega, a v ozadju nastanka posnetkov lahko vlečemo vzporednice. Langejeva je želela poudariti revščino in uboštvo delavskega razreda, socialistični realizem pa je želel ustvariti »novega človeka« v obliki prikaza fizične moči. Kako je to uspelo Kološevim portretirancem? Po Aleksandru Bassinu⁶ socialni kontekst Kološevih fotografij lahko opazujemo že v študijah rok filovskih lončarjev in lončarju Pücku s pipo v ustih, motivih ki so nastali v letu 1940. Kajenje je v času nastanka fotografij obstajalo kot pogosta razvada in vsekakor ni bilo deležno tako splošnega pregona kot dandanes. Pipa za kajenje tobaka pri Kološevih delavcih učinkuje kot atribut za večje poudarjanje moškosti tako pri Moškem s pipo iz kovačnice Tovarne poljedelskih strojev Maribor iz leta 1945 kot pri figuri moškega iz Tovarne snežnih plugov in verig iz Lesc, posnetim leta 1946. Z mrkimi pogledi delavca ne izražata polnega povojnega delovnega zanosa, ki ga lahko opazimo pri Udarniku iz Jugoslovanskih državnih železnic v Mariboru. V ospredje stopa motiv udarnikovih rok, skoraj aristokratsko držo pa poudarjata pokrivalo in očala, ki bi pristajali osebi v diametralno nasprotnem okolju kot se sicer nahaja. V svojem zgodnjem obdobju Kološeve fotografije obravnavajo tipično socialne tematike in izkazujejo (politično) angažirano stališča njihovega umetnika. Povsem pa se avtor poetiki socialnega realizma povsem ni prepustil, kar se je kasneje prek njegovega ustvarjanja na polju fotografije tudi izkazalo. Z motivom (neslutenega) slovesa ali odhajanja se je Kološa ukvarjal kasneje, ko se je že preselil iz Prekmurja na Obalo, a vendar njegova reportažna fotografija izkazuje interese za tematiko odhajanja in prihajanja. Tako Kološevo fotografijo s skromno dokumentacijo Begunci iz Murske Sobote so skupaj z Nemci zbežali pred Rdečo Armado in so se vrnili v  Maribor, 12. julij 1945 razumemo predvsem kot študijo obraznih potez, med katerimi je izstopajoča ženska na desni in sodi pri Kološi v polje njegove angažirane umetnosti kot to razume Sava Stepanov⁷ s ciljem opozoriti na stiske posameznika. Kološeva Begunka, če jo lahko tako poimenujemo, bi zlahka pričevala sama zase, tako pa se v skupini ljudi s podobno usodo ne trudi pred fotografsko kamero skriti preživetih dogodkov preteklih dni ali mesecev. Iskanje izpovednih pogledov portretirancev je za Kološo še kako značilno, kar lahko vidimo tudi v njegovih bolj znanih portretih, če izpostavimo vsaj Ciganko Illo⁸, ki jo je Kološa fotografiral tako pred vojno v letu 1939, pa tudi po njej, leta 1946.

Po uradni dolžnosti se je Kološa udejstvoval povojnih proslav in manifestacij, ki so prek parol izražale pripadnost novemu političnemu ustroju. Iz balkona dvorane Mladinskega doma v Murski Soboti tako spremljamo nastop pevskega zbora na eni prvih povojnih manifestacij v aprilu 1945, ki v dokumentaciji nosi naslov »akademija«. Žanrski motiv je osredotočen okoli napisa ŽIVEL MARŠAL TITO!, ki mu je podrejena celotna vsebina. Pogledi na osrednje dogajanje so prisotni tudi na drugih posnetkih, kot bi fotograf vsakih znova poskušal zajeti celoten prostor dogajanja: odrske prizore tako spremljamo iz višine na način, da je na posnetku mogoče zaobjeti večino publike, ki je dogodku prisostvovala. Tudi pri drugih množičnih dogodkih, se je Kološa poskušal postaviti na podobne kote fotografiranja. Predvsem ena skupina pa ga je na množičnih dogodkih še posebej pritegnila. Otroke je fotograf zabeležil kot stranske opazovalce, ki se spretno zavihtijo na prostore, od koder zlahka opazujejo dogajanje in niso v napoto odraslim. Trije dečki tako radoživo spremljajo prvomajsko proslavo leta 1945 v Murski Soboti tako, da so se namestili na zunanji del okenskega okvira v spodnjem nadstropju: ne previsoko, a še vedno višje kot veliki odrasli pod njimi. Edini sorazmerno trdni prostor v skoraj povsem porušeni ulici v Mariboru so v času obiska Borisa Kidriča 10. junija 1945 našli otroci v stolpiču, ki je kot železna konstrukcija edini ostal ohranjen v razdejani okolici. Pozitivna in hkrati nova moralno-politična obveza vsakega državljana je postajalo vključevanje v množične dogodke, čemur pritrjujejo tudi številne fotografije povojnega časa.⁹ Naloga uradnega vladnega fotoreporterja je bila predstaviti živahnost in množičnost prvih povojnih manifestacij, kar se izraža tudi v količini teh posnetkov tako pri Kološi kot tudi pri drugih fotografih povojne dobe¹⁰: Marjanu Pfeiferju, Zvonetu Mahoviču, Leonu Jeretu, Ediju Šelhausu in Vlastji Simončiču ter drugih. Kolektivnost je v prvih povojnih letih brez dvoma močno prevladovala nad individualnostjo.¹¹

V času slovesnosti ob postavitvi spomenika zmage v Murski Soboti 12. avgusta 1945 sledimo seriji posnetkov dogajanja, ki je trajalo več dni. Velik poudarek je fotograf dal postavitvi slovenskega grba na podstavku, za katerega ni točno znano, kje se je nahajal. Predvideva se, da je bil postavljen za čas otvoritve spomenika zmage, danes pa ne obstaja več.¹² V zbirki Foto Slovenija se s tematiko odkritja spomenika zmage ukvarjajo fotografije Jožeta Divjaka, Marjana Pfeiferja st. in Rudija Vavpotiča, a nihče od omenjenih ni fotografsko zabeležil omenjenega spomenika. Prav tako je Kološa edini, ki se je na fotografiji ukvarjal s predstavitvijo spomenika kot podolgovatega kubusa, segajočega v nebo, kjer se simbol peterokrake zvezde izgublja v temini ozadja. Posnetku se je avtor posvetil v nočnih urah, ko nov marmorni monolit še ni imel imenitne družbe. Vsekakor gledalcu sproža razmislek v novo pomenskost samega motiva. Spomenik Rdeče armade je po koncu druge svetovne vojne nastajal v skladu z izrazito propagandno nalogo kot jasna promocija nove ideologije in podpore. Spomenik, narejen po načrtih ruskega arhitekta Arončika, je precej posegel v prostor murskosoboškega trga in bil v času postavitve paradni konj nove estetike socialističnega realizma.¹³ Poleg Kološe je bilo na prizorišču več fotografov, tako domačih kot tujih. Ta številčnost je seveda pripomogla k dobri medijski pokritosti dogodka.

Pregled Kološeve dokumentarne reportažne fotografije v zbirki Foto Slovenija, ki jo hranimo v Muzeju novejše zgodovine Slovenije je ponudil paleto možnosti o vlečenju vzporednic tako s Kološevim ustvarjanjem pred letom 1945 kot kasnejšim ustvarjanjem, če ne posegamo v polja njegovih kolažev in abstrakcij. Posnetki krajine, ki se ji je Kološa še posebej rad posvečal, se nakazujejo v skoraj povsem porušeni stavbi v Mariboru, pri kateri so ostali edino še štrleči dimniki kot osamljeni spomin na težo vojnih dni. Krajini se Kološa v ohranjenih reportažnih fotografijah ni posebej posvečal, tako je povečini zgoščena okoli posnetkov razrušenega Maribora. Nekaj kasnejše mistike, ki jo najdemo na njegovih fotografijah pokrajine ob Muri, se izkazuje na fotografijah začasnega železniškega mostu čez reko Muro med Veržejem in Dokležovjem. Fotograf je izkoristil meglo za prikaz neskončnosti železniške poti.

Morda neposrečen kot fotografiranja napisa je fotograf zajel pri celopostavni figuri partizana, političnega komisarja prekmurskega vojnega področja, Jožeta Mirtiča, za katerim je na steni zapisana parola ŽIVELI HRABRI PARTIZANI,¹⁴ pa je na fotografiji ostal prikazan zgolj ABRI PART. Slovesno poziranje v uniformi in orožjem v rokah se pridružuje več tisoč somotivom, nastalih v času druge svetovne vojne. Spominski posnetki v obdobju druge svetovne vojne so na slovenskih tleh nastajali v največjem številu, postavljeni ob bok dokumentarno-propagandni »uradni« viziji nastajanja tovrstnih motivov. Tovrstno fotografiranje izhaja iz predvojne prakse vse bolj dostopnega fotografiranja v ateljejih, ko so se ljudje odločali za odtis svoje podobe na papirju in tako zamrznili trenutek za večnost.  Skoraj pogovor med osebama lahko izluščimo iz fotografije plesalcev v belokranjski narodni noši, ki je nastala v času proslave ob peti obletnice ustanovitve OF na ljubljanskem stadionu 27. aprila 1946. Dinamika, ki jo lahko doživljamo ob pogledu na Kološeve fotografije plesalcev in glasbenikov odstirajo avtorjevo čutenje in notranji svet umetnikov. Kološa je kot vodja ansambla in violinist v času pred drugo svetovno vojno redno muziciral, z glasbo pa ostal povezan tudi prek fotografije, ki je v iskanju umetniškega izraza na koncu zmagala.¹⁵

Več kot pol stoletja je preteklo od začetkov Kološeve reportažno dokumentarne fotografije, prek katere je začel spoznavati sam medij ter ga tekom svojega življenja dodobra raziskal. V prvem povojnem letu je prispeval k številnim žanrskim prizorom večinoma iz štajerskega in prekmurskega okolja, če omenimo številčno najbolj zastopane: ruševine po končani vojni in njihovo odstranjevanje, politične manifestacije z obveznim beleženjem parol in plakatnega gradiva, ustvarjanje podobe novega socialističnega človeka prek portretnih fotografij delavcev v tovarnah, iskanje socialne komponente v fotografijah vsakdanjika podeželskega in meščanskega življa ter izkazano fotografovo poznavanje notranjega sveta pri  motivih, ki se navezujejo na svet glasbe in plesa.

3421 Kološevih posnetkov pričuje o povojni stvarnosti in je slikovna zgodovina pomembnejših dogodkov kreiranja nove države. Četudi se časovni slikovni lok prehitro konča, ta že ustvarja podlago iz katere je umetnik črpal v zrelejših letih kot nesporni kronist dogodkov v krajih onstran Mure.

---

Opombe

1. Ena izmed reprodukcij je objavljena v katalogu Fotoaparat in vojna: fotografije druge svetovne vojne iz zbirk Muzeja novejše zgodovine, 2019, str. 97. ↩︎
2. Več o tem v katalogu Prekmurskega muzeja z naslovom Kološ Jože Kološa, izdanem leta 2020. ↩︎
3. Kološa Jože, Moja fotografija, 1990, str. 172. ↩︎
4. Vraničar Ivo, Zbirka Foto Slovenija (1945 – 1973), Fototeka: fotografska zapuščina XX. stoletja, 2017, 262-263. ↩︎
5. Stuart Franklin, The Documentary Impulse, 2016. ↩︎
6. Str. 11, 23-27. ↩︎
7. Kološa Jože, Moja fotografija, 1990, str. 15. ↩︎
8. Prav tam, str. 36,37. ↩︎
9. Slovenska novejša zgodovina, 2005, str. 869. ↩︎
10. Fonde fotografov hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije. ↩︎
11. Marko Klavora, Tipologija časa: demonstracije in manifestacije kot spontani izraz »ljudstva«? Vidik prebivalcev Zgornjega Posočja, v: Začasna meja: življenje in hrepenenje v coni A, 2017, str. 101. ↩︎
12. Za dodatno dokumentacijo se zahvaljujem kolegi Tamari Andrejek iz Pomurskega muzeja Murska Sobota. ↩︎
13. Mohar Katarina, »Svoboda je spomenik«, Spomenik zmage v Murski Soboti – nastanek, usoda, kontekst, 2013, http://uifs1.zrc-sazu.si/files/AHAS_18_2_MOHAR.pdf (14.5.2022). ↩︎
14. Celoten zapis je jasno viden na posnetku FS2023/17. ↩︎
15. Janez Balažic, Umetniški fotograf Jože Kološa – Kološ, v: Kološ Jože Kološa, 2020, str. 17. ↩︎

Letos obeležujemo 50-obletnico XX. poletnih olimpijskih iger v Münchenu leta 1972. Iger se je udeležil tudi znani fotoreporter Edi Šelhaus, takrat zaposlen pri časopisu Delu, ki je tam posnel več kot 5.000 posnetkov, sedaj v hrambi Muzeja novejše zgodovine Slovenije kot del obsežnega fonda Edija Šelhausa. Iz izbora teh posnetkov je muzej že leta 2012 pripravil razstavo »Münchenski olimpijski utrinki 1972 – iz fotografske zbirke Edija Šelhausa« (avtorica razstave Jožica Šparovec). Na razstavi so bili med drugim posnetki 24-tih slovenskih športnikov, nekaterih jugoslovanskih in drugih športnikov iz držav udeleženk, jugoslovanskih in nekaterih drugih dobitnikov medalj, pa tudi posnetki tragične zgodbe napada palestinskih teroristov na izraelsko ekipo, ki je zahteval 17 smrtnih žrtev. Izbor iz omenjene razstave bo v prvi polovici septembra 2022 na ogled v prostorih Olimpijskega komiteja Slovenije na Ameriški ulici 2 v Ljubljani.

Letos obeležujemo 50. obletnico XX. poletnih olimpijskih iger v Münchenu leta 1972. Iger se je udeležil tudi znani fotoreporter Edi Šelhaus, takrat zaposlen pri časopisu Delu, ki je bil kot fotoreporter sicer kar na štirih olimpijskih igrah, a le v Münchnu uradno akreditiran. Tam je posnel več kot 5.000 posnetkov, sedaj v hrambi Muzeja novejše zgodovine Slovenije kot del obsežnega fonda Edija Šelhausa. Iz izbora teh posnetkov je muzej že leta 2012 ob 40-letnici iger pripravil razstavo »Münchenski olimpijski utrinki 1972 – iz fotografske zbirke Edija Šelhausa« z avtorico razstave Jožico Šparovec.

Na razstavi so bili posnetki otvoritve iger, raznih zanimivosti in utripa, predvsem pa posnetki 24-tih slovenskih, nekaterih jugoslovanskih in drugih športnikov iz držav udeleženk, jugoslovanskih in nekaterih drugih dobitnikov medalj, pa tudi posnetki tragične zgodbe napada palestinskih teroristov na izraelsko ekipo. Petega septembra zgodaj zjutraj so namreč palestinski komandosi vdrli v olimpijsko vas, ubili dva člana izraelske ekipe in zajeli devet izraelskih športnikov, sodnikov in trenerjev, drama pa  je trajala ves dan in še ponoči naslednjega dne ter se končala  grozljivo: umrlo je 17 ljudi, od tega 11 članov izraelske ekipe (pet športnikov, trije sodniki in trije trenerji), pet palestinskih komandosov in en nemški policist.

Jugoslavija je na igrah leta 1972 osvojila dve zlati, eno srebrno in eno bronasto medaljo, med Slovenci pa je bila med posamezniki najboljša metalka kopja Nataša Urbančič z doseženim petim mestom. Svetovni košarkarski prvaki iz leta 1970 (ekipa Jugoslavije) so bili na teh igrah šele peti. Izbor iz omenjene razstave bo v prvi polovici septembra 2022 na ogled v prostorih Olimpijskega komiteja Slovenije na Ameriški ulici 2 v Ljubljani.

V muzejski zbirki razglednic iz obdobja prve svetovne vojne hranimo precej bogato zbirko slovenskih razglednic, ki so jih risali slovenski slikarji in so znane pod imenom Vojska v slikah. Zbirko, ki jo ves čas dopolnjujemo, smo v preteklosti že predstavili v katalogih in na muzejskih spletnih straneh. Razglednice so zanimiv muzejski predmet, ki s svojo naslovno stranjo s poštnimi žigi, znamkami, sporočili, pozdravi, podpisi, naslovi in drugim skrivajo bogastvo podatkov o osebah, ki so jim bile namenjene ali so jih pošiljale in njihovim življenjskim zgodbam. Pri tem niti ne omenjamo avtorjev risb, fotografij, različnih motivov in vsebin, ki razglednice umeščajo na posebno mesto med muzejskimi zbirkami in ohranjajo njihovo priljubljenost med zbiralci. Poslane in popisane razglednice pozornemu bralcu razkrivajo številne drobne osebne zgodbe in pričevanja o času v katerem so nastale.

Med razglednicami iz serije Vojska v slikah smo pridobili dve, ki  sta bili poslani znanemu slovenskemu pisatelju Janezu Jalnu. Prva, z božičnimi voščili in ljubljanskim vojaškim cenzurnim žigom, mu je bila poslana v Srednjo Vas pri Bohinju, kjer je služboval kot duhovnik v vojnem času: »Dragi!  Vesele božične praznike in srečno blagoslova polno novo leto! Upam, da boš vsaj v prihodnjem letu izpolnil svojo obljubo. Z Bohincem sva pričakovala dan na dan – pa njega ni bilo. Srčno bodi pozdravljen.«¹ Druga razglednica iz vojnega časa, ki ni iz skupine Vojska v slikah, je bila prav tako poslana v Srednjo vas, 24. maja 1916. Z njo mu je brat sporočal: »Mami kar po starem. Dva dni zelo slabo, naslednji dan nekoliko boljše.«² Tretja ponovno iz serije Vojska v slikah pa mu je bila poslana v Staro Loko. Njena zanimivost je, da je bila poslana po vojni, opremljena s prvo slovensko znamko – verigarjem, ki trga suženjske okove. Narejena je bila po risbi slikarja Ivana Vavpotiča, za 20 vinarjev in napisom Država SHS, v latinici in cirilici. Poštne znamke z motivom verigarja, so prišle v promet 3. januarja 1919, torej dober mesec po združitvi v geografsko širšo in politično drugačno državo, Kraljevino SHS. Na razglednici mu je brat sporočal: »Sedaj sem vojak, mislim da gremo kmalu v Prekmurje. Pozdrav; Jožef J. Jalen, ekspozitura kraljevega 37 pešpolka, Ljubljana, sem v Šentpetrski kasarni.«³ Razglednica posredno govori o bojih za mejo nove države po prvi svetovni vojni.

Naslovnik razglednic, pisatelj Janez Jalen se je rodil 26. maja 1891, po maturi je bil sprejet v ljubljansko bogoslovje in tudi v njegovo življenjsko pot je usodno posegla prva svetovna vojna. Raziskovalec njegovega dela in življenja France Pibernik je zapisal, da je začetku vojne zaključil tretji letnik teologije in se pred nadaljevanjem zadnjega letnika, srečal s težkimi ranjenci v rezervni bolnišnici v Ljubljani, kamor je bil dodeljen za pomoč septembra 1914. V duhovnika je bil posvečen junija 1915, kmalu po italijanskem napadu na avstro-ogrsko. Njegovo prvo službeno mesto je bilo v bohinjski Srednji vasi, kjer se je v vlogi kaplana znašel v neposrednem zaledju soškega bojišča z vsemi omejitvami in stiskami, ki jih je prinesla vojna in bližina bojne črte: naraščajoče število vojaštva, vojna zakonodaja, uničevanje pridelkov in premoženja, širjenje bolezni, prehranska kriza in pomanjkanje. Območje Bohinja, z ozkotirno železnico med Bohinjsko Bistrico in Ukancem ter žičniškim sistemom in tovornimi potmi do položajev v krnskem pogorju, je postalo pomembno preskrbovalno središče avstro-ogrske vojske s številnimi objekti, delavnicami in bolnišnico. »Sovraštvo se je razpaslo po svetu. Evropa gori, silen boj divja po njej. Na vzhodu in zahodu, na severu in jugu, na suhem in z morja se zaletavajo sovražniki v našo domovino, da bi jo ponižali in poteptali, uničili in razdelili. A ves njihov trud je zaman sami ginejo v sramoti…« so misli o vojni odzvanjale v pridigah Janeza Jalna.⁴ V dvoletnem obdobju bivanja v Srednji vasije v poostrenih razmerah prehranske krize prevzel vodenje konzumnega društva in aprovizacije,  postal okrajni šolski nadzornik in posrednik med vojaško komando, županom in vaščani. Z njimi je stkal tesne vezi, ki jih je ohranjal tudi po vojni. Leta 1917 je postal vojni kurat, najprej v vojni bolnišnici v Gradcu in pozneje v taborišču  Lebring, kjer se je srečal z izjemno slabimi razmerami: »Lebring. Hungerlager, stradališče so mu rekli. Kaj bi drugo pripovedoval. Naj mrliška knjiga pove svoje . Kot vzrok smrti, je pri nekaterih vpisano aushungerung, izstradanje. Pa je prišel ukaz, da se ne sme kot vzrok smrti nikdar vpisati izstradanje, ampak allgemeine kürperschwäuche, splošna oslabelost telesa.«⁵ V Lebringu je dočakal konec vojne, po razpadu monarhije pomagal vračajočim vojakom in bil 13. novembra 1918 odpuščen iz vojaške službe.

Služboval je po različnih krajih Slovenije: Besnica, Šmarje, Črnomelj, Stara Loka, Ljubljana in drugje. V ospredje je vse bolj prihajala njegovo pisanje in vseživljenjska želja po pridobitvi delovnih pogojih, ki bi mu polno omogočali literarno ustvarjanje h kateremu se je vedno vračal in nam zapustil obsežno bibliografijo. Ukvarjal se je tudi s filmom, saj je 1932 napisal scenarij za prvi slovenski igrani film Triglavske strmine, ki ga je režiral Ferdo Delak. Med drugo svetovno vojno je napisal svoji med bralci najpopularnejši deli Bobri v treh delih in povest Trop brez zvoncev. Obe sta izšli v Slovenčevi knjižnici, ki je med drugo svetovno vojno izhajala v Ljubljani. Pisateljevo »kršenje kulturnega molka«, je bilo po končani vojni eden od razlogov za njegov krajši zapor in njegove knjige so prišle na seznam prepovedanih in iz knjižnic izločenih knjig. To ni motilo številnih bralcev, med katerimi so ohranjale svojo priljubljenost in se pozneje, s ponatisi tudi vrnile na knjižne police. Pisatelj Janez Jalen je umrl 12. aprila 1966.    

---

Literatura

Janez Jalen, Edini, ki sem ga kdaj nahrulil, Bojevnik.Spomini vojnih veteranov prve svetovne vojne, Ljubljana: Karantanija 2014, str. 74-78.
Janez Jalen, Lebring, Bojevnik.Spomini vojnih veteranov prve svetovne vojne, Ljubljana: Karantanija 2014, str. 78-79.
Janez Jalen, Lebring, Bojevnik.Spomini vojnih veteranov prve svetovne vojne, Ljubljana: Karantanija 2014, str. 178-180.
Andrijan Lah, Književniki in književnice v komunističnih zaporih, Ljubljana: Založba Družina 2017, str. 21 – 23.
Miloš Mikolič, Razglednice zbirke Vojska v slikah 1914-1918, Vojnozgodovinski zbornik št. 25, 2006, str. 23 -30. 
France Pibernik, Janez Jalen, Življenjska in pisateljska pot, Celje: Mohorjeva družba 2003.
Marko Štepec, Razglednice Vojska v slikah, (R) evolucija Muzeja: 70 zgodb o XX. stoletju, 1948 -2018, Ljubljana: Muzej novejše zgodovine Slovenije 2018, str. 20-21.
Marjeta Žebovc, Slovenski književniki rojeni do leta 1899, Ljubljana: Karantanija, 2005.
Marjeta Žebovc, Janez Jalen: Pisatelj in duhovnik za vse Slovence, Smlednik 2022.

Opombe

1. Razglednica: Ivan Vavpotič, Kar meč, kar strel jih pomori …, Vojska v slikah št. 80, 1915, Muzej novejše zgodovine Slovenije. ↩︎
2. Razglednica: Trenska kolona na kraškem bojišču, Poslana Ivanu (Janezu) Jalnu, v Srednjo vas pri Bohinjski Bistrici, 24. 5. 1916, Muzej novejše zgodovine Slovenije. ↩︎
3. Razglednica: Anton Koželj, Zdrava morska zvezda …, Vojska v slikah št. 124, 1917, Muzej novejše zgodovine Slovenije. ↩︎
4. France Pibernik, Janez Jalen, Življenjska in pisateljska pot, Celje: Mohorjeva družba 2003, str. 37.  ↩︎
5. Janez Jalen, Lebring, Bojevnik. Spomini vojnih veteranov prve svetovne vojne, Ljubljana: Karantanija 2014, str. 178. ↩︎

Edi Šelhaus, znani slovenski fotoreporter časopisov Slovenski poročevalec in Delo ter tednika Tovariš, je tako po službeni dolžnosti kot na lastno iniciativo prepotoval Slovenijo po dolgem in počez in tako tudi na Primorskem posnel mnogo zanimivih fotografij. 

Muzej novejše zgodovine Slovenije je doslej pripravil že 10 razstav Šelhausovih fotografij iz njegovega izjemno obsežnega opusa, ki ga hrani muzej. Ideja za novo razstavo z naslovom Edi Šelhaus na Bovškem in ob reki Soči je nastala zaradi dejstva, da se je avtorica razstave Jožica Šparovec v iskanju pomoči pri raziskovanju vsebine nekaterih fotografij obrnila na prijateljico Gizelo Flajs iz Bovca. Ta se je izjemno zavzela in s podatki pripomogla k dokumentiranju fotografij. Zelo obsežen Šelhausov fotografski fond je ob prevzemu  namreč imel le zelo skope podatke o vsebini, večji del fotografij pa je bil celo povsem brez njih, zato bi bilo dokumentiranje brez pomoči domačinov iz omenjenih krajev izredno težavno in zamudno.

Pri raziskovanju vsebine pa je pomagala tudi Gizelina hčerka Tina z objavo nekaterih fotografij na spletnem portalu »Pu Buško«, ki je prinesel presenetljiv odziv publike in s tem tudi precej podatkov o fotografijah. Razstava je tako prvenstveno namenjena prebivalcem Posočja, seveda pa tudi vsej slovenski in širši publiki. Glede na to je razstava od aprila do septembra 2022 najprej gostovala in bila na ogled v Tolminskem muzeju v Tolminu in nato v Kulturnem domu v Bovcu, v septembru 2022 (do 25. septembra) pa bo na ogled še v preddverju viteške dvorane Muzeja novejše zgodovine Slovenije.

Razstava na ogled postavlja črno-bele fotografije iz Zgornjega Posočja – iz Bovca,  Kal – Koritnice, Čezsoče, Žage, Serpenice, Trnovega, Kobarida, Tolmina, Mosta na Soči in iz Kanala ob Soči, pa tudi iz  Strmca in Trente, iz obdobja med letoma 1958 in 1976. Na fotografijah oživijo nekdanje podobe krajev, ulic, hiš, prometa in vsakdanjega življenja ljudi, starejših in otrok, ki se v marsičem razlikujejo od današnjih dni. Fotografije poleg utrinkov iz vsakdanjega življenja ljudi in motivov iz krajev od Trente do Kanala ob Soči pripovedujejo tudi zgodbe, med njimi o nekdanji pletarski zadrugi na Žagi, o življenju v Čezsoči, o načrtovanem atentatu na Benita Mussolinija v Kobaridu leta 1938 in o rešenih ameriških zavezniških letalcih, sestreljenih med 2. svetovno vojno. 

Zgodba o pletarski zadrugi na Žagi je bila kot fotoreportaža objavljena v tedniku Tovariš, nekatere fotografije pa v časopisih ali na pregledni razstavi ob 100. obletnici rojstva Edija Šelhausa leta 2019. Kar nekaj pa jih je prvič na ogled javnosti.

V letu 2022 mineva 50 let od četrte jugoslovanske himalajske odprave na Makalu v Nepalu (8.475 m), ki je potekala med 15. avgustom in 18. novembrom 1972.  V odpravi so bili sami Slovenci. Vodja je bil karizmatični Aleš Kunaver, osem je bilo alpinistov, člani odprave pa so bili še zdravnik, trije znanstveniki, ki so na območju gibanja odprave preučevali živalski, rastlinski in geološki svet, novinar in 10 nepalskih Šerp.

Člani odprave na Brniku 15. avgusta 1972 – slovo pred odhodom na Makalu. Zgoraj slika z leve: predsednik Komisije za odpravo v tuja gorstva pri PZS inž. Pavle Šegula, politik Marijan Brecelj, dr. Miha Potočnik (prejšnji predsednik PZS), botanik dr. Tone Wraber, Janez Brojan – Bron, ornitolog dr. Janez Gregori, zdravnik Borut Pirc, vodja Aleš Kunaver, Matija Maležič, novinar Zoran Jerin, Marjan Manfreda – Marjon, Danilo Cedilnik – Den, Franc Štupnik – Cicko, Stane Belak – Šrauf, Janko Ažman, Janez Kunstelj s hčerko v naročju in geograf dr. Jurij Kunaver.

Vrh so želeli doseči po najtežji smeri – čez južno steno, a so vzpon oteževali plazovi, hud mraz, sneženje, pa tudi slaba podpora Šerp, ki niso bili usposobljeni za prenos tovora na velike višine. Ob koncu odprave jih je presenetilo izredno močno sneženje. Zaradi tega jim iz doline niso več mogli dostavljati hrane, ki jo je že zmanjkovalo. Kljub temu so z izrednimi napori uspeli preseči magično mejo 8000 m.

Najvišje (približno do 8200 m) sta prišla Janko Ažman in Matija Maležič in potrebovala bi le še en dan, da bi prišla na vrh. Kljub požrtvovalnim naporom vodje Aleša Kunaverja in alpinista Dena Cedilnika, ki sta vršni navezi odnesla kisik in hrano, so morali po 57 dnevih plezanja v steni zaradi  hudega sneženja hitro pobrati najpomembnejšo opremo z gore in se s 50 nosači, ki so bili večinoma bosi in slabo oblečeni, spustiti proti dolini, ki so jo z izrednimi napori, izčrpani in lačni, dosegli po šestih dneh hoje.

Čeprav niso prišli na vrh, je dosežek odprave močno odmeval med poznavalci v alpinističnem svetu – po le 12 letih, ko so prvič videli Himalajo, so se jugoslovanski alpinisti približali najboljšim odpravam na svetu.

Pomembnost njihovega dosežka sta potrdila dva nadaljnja poskusa po njihovi smeri, saj avstrijski odpravi leta 1973 in ameriški z mednarodno udeležbo leta 1974 ni uspelo ponoviti njihovega dosežka. Vrh Makaluja je jugoslovanska odprava dosegla leta 1975, ko je nanj stopilo kar sedem članov ali ena tretjina odprave, med njimi Marjan Manfreda – Marjon brez kisika, kar je bil takrat svetovni alpinistični rekord.

Glej: Jožica Šparovec, Dušica Kunaver: Himalajski vodja Aleš Kunaver, Muzej novejše zgodovine Slovenije, 2014 (razstavni katalog)