Muzej novejše zgodovine Slovenije (MNZS) hrani vrsto tematsko in časovno raznolikih zbirk, ki z različnih zornih kotov predstavljajo zgodbe oseb, dogodkov in procesov v 20. in 21. stoletju v slovenskem etničnem prostoru.

Eni zadnjih večjih pridobitev in novo osnovanih zbirk predstavljata zbirki protokolarnih daril drugega in tretjega predsednika Republike Slovenije (PRS) dr. Janeza Drnovška (2002-2007) in dr. Danila Türka (2007 – 2012), ki sta jih prejela v času njunega predsedovanja. S tem se je nadaljevala kontinuiteta načrtnega zbiranja predsedniških protokolarnih daril. Naš muzej že od novembra 2002 hrani in upravlja darila prvega predsednika RS Milana Kučana (1992 – 2002). S prevzemom, ki ga je spodbudila tedanja direktorica dr. Marjeta Mikuž, so zbirke MNZS postale bogatejše za 702 protokolarni darili.

Izbor daril je bil kmalu zatem (15. decembrom 2002 – 31. januarjem 2003) razstavljen v prostorih našega muzeja. Občasna razstava z naslovom »Od brezove metle do srebrnega krožnika«, na kateri so bila na ogled raznolika darila ter domača in tuja odlikovanja, ki jih je predsednik Kučan prejel v obdobju svojega desetletnega predsedovanja, je naletel na izjemen odziv obiskovalcev. Slabih 19 let kasneje se je zbirka protokolarnih daril predsednikov RS dopolnila in znatno razširila. Po prizadevanju tedanje direktorice dr. Kaje Širok je bil namreč januarja 2021 sklenjen dogovor z uradom Predsednika Republike Slovenije (UPRS) in Vojaškim muzejem Slovenske vojske, kjer so bila darila shranjena, o prevzemu daril predsednikov RS dr. Janeza Drnovška in dr. Danila Türka. Darila so bila istega leta prevzeta, prepeljana in shranjena v depojih MNZ v okviru Državnih depojev v Pivki.

Vas zanima kaj so predsednikoma Republike Slovenije dr. Drnovšku in dr. Türku ob medsebojnih srečanjih podarili ruski voditelj Vladimir Putin, papež Benedikt XVI., generalni sekretar OZN Ban Ki – Moon, hrvaški predsednik Stjepan Mesić in številni drugi evropski in svetovni voditelji ter veleposlaniki v RS, slovenske občine, različne domače in tuje ustanove in posamezniki  ter s čim so ju razveselili vrtčevski otroci in šolarji?

Odgovor na zgornje vprašanje se nedvomno skriva v njuni izjemni zbirki protokolarnih daril, del katere je od maja 2022 na ogled v odprtih depojih našega Muzeja novejše zgodovine Slovenije (v okviru Depojev državnih muzejev) v Pivki. Nacionalna zakladnica predsedniških protokolarnih daril je prava paša za oči. Širok razpon daril sega od porcelanastih, srebrnih in glinenih čajnih/kavnih servisov, fotografij kronanih glav in predsedniških parov, umetelno izdelanih reliefov iz biserne matice, spominskih kovancev in kristalnih vaz pa tudi vrhunskih izdelkov domače obrti – vrhniškega pirha, tržiških čevljarskih svetil in miniatur kurentov do iskrenih otroških izdelkov ter številnih likovnih del bolj ali manj znanih avtorjev. Muzej je poleg predsedniških daril v hrambo in upravljanje prevzel tudi 369 fotografskih albumov. Enkratna fotografska kronika prikazuje številne protokolarne dogodke tako drugega PRS dr. Drnovška (tudi v vlogi predsednika vlade) kot tretjega PRS dr. Danila Türka. Fotografije njunih obiskov doma in v tujini ter sprejemov številnih gostov hkrati odlično dopolnjujejo in interpretirajo okoliščine, v katerih so bila darila podarjena.

To pa niso edina protokolarna in priložnostna darila, ki jih hrani in razstavlja naš muzej. V odprtih depojih MNZS v Pivki, si obiskovalci lahko ogledajo tudi darila Državnega sveta RS in darila, ki jih je RS poklonila svojim gostom ob prvem in drugem predsedovanju Svetu EU, leta 2008 in 2021. Zanimiv je tudi  nabor večinoma etnološko obarvanih daril jugoslovanskega predsednika Josipa Broza Tita, ki jih je prejel v času svojega bivanja v rezidenci Brdo pri Kranju, posamična darila podarjena najvišjim političnim funkcionarjem v socialistični Sloveniji in Jugoslaviji (Edvard Kardelj, Boris Kidrič, Miha Marinko, Sergej Kraigher, Lidija Šentjurc) ter darila, ki so jih slovenska gospodarska podjetja leta 1948 podarjala II. kongresu Komunistične partije Slovenije. Z zbiranjem (predsedniških) daril želimo nadaljevati tudi v prihodnje.

Aktualni predsednik (2. 12. 2022) Borut Pahor je v dveh predsedniških mandatih (2012-2022) in ob zelo aktivnem lokalnem in globalnem udejstvovanju prejel številna darila. Izbor smo si od UPRS izposodili in skupaj z darili njegovih treh predhodnikov razstavili na lanskoletni občasni razstavi SLOVENIJA. 30 LET. Seznam prejetih daril PRS Pahorja (do vključno leta 2020) je tudi javno dostopen. Komisija za preprečevanje korupcije (KPK) namreč od leta 2012 objavlja Kataloge prejetih daril organov RS, iz katerih so med drugim razvidna tudi darila, ki jih je prejel Urad oziroma PRS od začetka svojega prvega mandata leta 2002. V katalogih ni daril v vrednosti do 25 €, vsebuje pa tista, ki presegajo 75 €. Protokolarna ali priložnostna darila, ki presegajo vrednost 75 € namreč postanejo last RS, lokalne skupnosti oz. organizacije, kjer funkcionar opravlja svojo funkcijo.

Pomladi v letu 1946 je propagandni oddelek mestnega odbora Osvobodilne Fronte pripravil razstavo najboljših stenčasov različnih tovarn v trgovski šoli v Ljubljani. Stenčasi so bili ogledala družbe v socialističnem obdobju slovenske države, zlasti v njegovem prvem desetletju. To so bili stenski časopisi, ki so jih pridne roke okraševale, ročno risale, lepile nanje fotografije, se trudile z oblikovanjem besedila, ki je imelo mnogokrat propagandno politično noto. Stenčasi so bili namenjeni obveščanju, poročanju o preteklih dogodkih v tovarnah, društvih, javnih ustanovah ali pa samo znotraj rajona. Kološeva fotografija se nahaja v seriji fotografskih posnetkov znotraj filma FS 3128 v Zbirki Foto Slovenija. Fotografije več ali manj prikazujejo skupine radovednih bralcev, ki skrbno prebirajo vsebine. Med obiskovalci je fotografovo oko pritegnila meščanka s klobukom, ki se je sprehodila po razstavi. 

»Joco je Ahilova peta Muzeja novejše zgodovine Slovenije.« To je bila izjava Iva Vraničarja, dolgoletnega vodje fototeke Muzeja novejše zgodovine Slovenije – najbogatejše zbirke fotografij v državi iz obdobja več kot stotih let. Ivovo izjavo sem potem, ko se je Joco prvič navdušil nad muzejsko negoteko in s fotografijami rad sodeloval pri razstavi Samostojni! Fotografije in fotoreporterji o samostojni Sloveniji in vojni, zapisala v božično-novoletni voščilnici in pripisala željo, da bi se Ahil spremenil v Amorja. Ta muzejska anekdota, ki jo je – naključno ali ne – Joco prejel v času težav z Ahilovo tetivo, je dejansko poživila pot tesnejšemu sodelovanju med Jocom in muzejem. Deloma podarjene in deloma odkupljene fotografije v letih 2020–2022 so kronale prizadevanja po muzejski pridobitvi fotografskih originalov znamenitega imena slovenske fotografije.

V času epidemije covida je bila s podporo Muzeja novejše zgodovine Slovenije in Cankarjevega doma pripravljena razstava Jocovih fotografij z naslovom Leta preloma, posvečena tridesetletnici samostojne Slovenije. Ob Jocovem optimizmu ni nihče slutil, da je to zadnja razstava v njegovem življenju. Sočasno s prevzemanjem fotografij je potekalo dokumentiranje in digitaliziranje. V izogib večjim tveganjem okužbe s koronavirusom, prostor dokumentiranja ni postal muzej, pač pa gostoljubni dom Joca in njegove žene Ane v Ljubljani. Skozi Jocove roke, izostreno oko in bister um, je šel vsak, sleherni negativ fotografije ali vsaka kontaktna kopija fotografij preden jo je prepustil hrambi muzeja. Joco se je bolezni navkljub mesece razdajal, da bi ob fotografijah zapustil tudi njihovo sporočilno vrednost, kot jo je on sam videl in čutil. Nizal je brezštevilna imena znanih osebnosti doma in po svetu, utemeljeval, zakaj je potrebno določene fotografije posebej čuvati, priklical je ozadja nastanka fotografij in posebej označeval fotografske ‘izbranke’. To so bili njegovi zadnji sprehodi po življenjskem fotografskem opusu, ki so ga zapečatili superlativi kot še pri nobenem slovenskem fotografu doslej.

Prva Jocova spogledovanja s fotografijo so bila pri šoštanjski poklicni fotografinji, pri učiteljici zgodovine in moralne vzgoje in obenem ljubiteljici fotografiranja narave, pri gimnazijskem sošolcu v Celju, ki mu je posojal fotoaparat in pri bratu Julijanu v Ljubljani, ki mu je sredi Jocovega študija medicine prepustil fotografiranje za študentski list Tribuno. Na Tribuni na Poljanski cesti je organiziral Šoltovo temnico in se uril v razvijanju fotografij. Pravi podjetniški podvig mu je uspel konec šestdesetih let, ko je sprejel ponudbo za fotografiranje pri Foto študentskem servisu za osebne legitimacije na dvorišču Oražnovega doma na Wolfovi ulici, kjer je kot študent tudi domoval. Portretirance, med njimi tudi znane osebnosti, je znal razigrati in jim fotografije, za razliko od ljubljanskih fotografov, priskrbel že naslednji dan. Toda Jocov svet ni bil zaprt atelje umetne svetlobe, pač pa atelje na prostem v vseh spektrih družbe in narave. Tako je pristopil k fotografiranju za časopis Tedenska tribuna (TT) in za revijo Tovariš, kjer se je razživel v fotoreportažah.

Nad ponudbo fotografiranja za časopis Delo leta 1974 prvotno ni bil navdušen, zaradi bojazni, da bi mu dnevni tisk onemogočal fotoreportaže. Toda zaskrbljenost je spremenil v priložnost. S prenovitvijo fotografskega oddelka, novimi fotolaboratoriji in kadrovsko okrepitvijo je narekoval skokovit vzpon, ne le svojega lastnega dela, pač pa tudi ekipe sodelavcev fotoreporterjev, ki jo je kreiral. Tri leta po prihodu na Delo je v Van Goghovi galeriji v Amsterdamu kot prvi slovenski fotograf prevzel tretjo nagrado prestižne World Press Photo. Režijo je v kategorijah Narava in Foto sekvence prepričal z zaporedjem dramatičnih fotografij natovorjenega konja, ki je v zasneženem Triglavskem pogorju drsel proti prepadu, in vodnika, ki je zdrs v prepad preprečil. Isto leto je kot prvi slovenski fotograf prejel nagrado Prešernovega sklada. S foto ciklom Živinski vagoni je bil prepoznan za glasnika človečnosti.

Ustvarjalnost, radovednost, čut in vztrajnost so bili tudi v prihodnje del njegove fotografske biti, zato tudi uglednih naročil in nagrad ni manjkalo. Po upokojitvi leta 1998 je fotografiral za revijo Otrok in družina. Balzam za dušo pa so vse bolj postajale fotografije lepot Slovenije, ki jih je objavljal v impresivnih fotomonografijah. Joco Žnidaršič je zapustil zgodovinski fotografski opus. Osupljivi del zgodovine pišejo njegove fotografije.

Leto 2023 bo v Muzeju novejše zgodovine Slovenije Jocovo leto. Z muzejskimi aktivnostmi bo posvečeno spominu nanj. Premišljevanja o fotografskem opusu bodo utrla pot retrospektivni razstavi in knjigi v prihodnje, ki si ju je Joco Žnidaršič tako močno želel.  

Gospod Joco, počivajte v miru.

Irena Uršič, skrbnica Fotografskega fonda Joca Žnidaršiča

Dr. Janez Drnovšek, predsednik dveh držav (SFRJ in RS) in štirikratni predsednik vlade RS, je bil od leta 1989 do svoje prezgodnje smrti leta 2008 ena najbolj znanih in prepoznavnih slovenskih političnih osebnosti. Ekonomist z doktoratom, ki je tekoče govoril več jezikov, je svojo pot v visoko politiko začel z izvolitvijo za člana Predsedstva SFRJ leta 1989. Pred kuliso številnih sprememb in postopne demokratizacije slovenskega političnega prostora je s 57 % volilno podporo nekoliko presenetljivo premagal uveljavljenega politika Marka Bulca. 15. maja istega leta je po načelu rotacije za eno leto postal Predsednik predsedstva SFRJ. Po osamosvojitvi Republike Slovenije se je aktivneje vključil v slovensko politiko. Po padcu prve demokratično izvoljene vlade Lojzeta Peterleta spomladi 1992, ga je nasledil na mestu predsednika vlade in vodil drugo, tretjo, četrto in šesto Vlado RS. Potem ko je bil leta 2002 izvoljen za predsednika RS, je predčasno odstopil z mesta predsednika Vlade RS.

Dr. Drnovšek je kot dolgoletni predsednik vlade vseskozi sodeloval in spremljal proces približevanja RS k Evropski uniji (EU). Ta se je začela julija 1992 s pogajanji za sklenitev sporazuma o sodelovanju in končala s polnopravnim članstvom RS v EU, 1. maja 2004.¹ Dobrih 12 let zatem, ko so se prebivalci Slovenije decembra 1990 referendumsko odločali o tem, ali naj RS postane samostojna in neodvisna, so se  državljani 23. marca 2003 udeležili posvetovalnega referenduma o pristopu Republike Slovenije k Evropski uniji. Na vprašanje »Ali se strinjate, da Republika Slovenija postane članica Evropske unije?« so pritrdilno odgovorili v 89,61 %. Slovenija se je tako pridružila dotedanjim petnajstim članicam EU v njeni do tedaj največji širitvi. Hkrati se ji je pridružilo kar 10 držav novink, med katerimi je bila Slovenija po gospodarskih kazalcih (BDP-ja na prebivalca – 17.665 USD²) v samem vrhu.

Uspešnemu posvetovalnemu referendumu je 16. april 2003 sledil podpis Pristopne pogodbe k EU v prestolnici takrat predsedujoče države EU Grčije, v Atenah. Vodja delegacij in hkrati tudi eden od podpisnikov pogodbe je bil predsednik Republike Slovenije (PRS) dr. Janez Drnovšek, v času pristopnih pogajanj predsednik Vlade RS. Ob tej priložnosti mu je gostitelj, predsednik grške vlade Constantine Simitis podaril simbolično darilo. Prejel je srebrno skodelico na nizkem podstavku z umetelno oblikovanima ročajema ob strani (15 x 7 x 10 cm), ki stoji na kvadratnem podstavku (8 x 8 x 5 cm) iz pleksija. Na sprednji stranici je ploščica z vgraviranim napisom v angleškem jeziku  “SIGNITURE OF THE TREATY OF ACCESSIONTO THE EUROPEAN UNION ATHENS 16 APRIL 2003” (Podpis pristopne pogodbe k Evropski uniji, Atene, 16. april 2003).

Zanimivo ozadje zgodbe o podpisovanju pogodbe, s katero je RS 1. maja 2004 postala ena od 25 članic EU, pa se skriva tudi v enem³ od 369 fotografskih albumov protokolarnih dogodkov PRS dr. Drnovška in dr. Türka, ki jih je muzej prevzel hkrati s predsedniškimi darili. Albumi, urejeni po letih, mesecih in posameznih protokolarnih dogodkih, so opremljeni tudi z obvestili za medije, ponekod tudi s programom obiska⁴. Nič drugače ni v primeru njegovih aprilskih obveznosti leta 2003. Iz  albuma 6/2003, ki fotografsko dokumentira Drnovškove protokolarne obveznosti od 9. do 24. aprila 2003 izvemo, da je predsednik še 15. aprila 2003 na ločenih dogodkih prevzel poverilna pisma izrednega in pooblaščenega veleposlanika Velikega vojvodstva Luksemburg g. Paula Faberja ter japonskega veleposlanika g. Hroshija Hashimota, dan zatem pa se je je udeležil Vrhunskega zasedanja EU – podpisa pristopne pogodbe in evropske konference.

Iz priloženega programa obiska⁵ je razvidna vsa intenziteta dvodnevnega dogajanja, 16. in 17. aprila 2003. Pot vodje delegacije PRS dr. Drnovška se je začela ob 9.30, ko je v družbi dr. Janeza Potočnika, ministra za evropske zadeve in nekaj najbližjih sodelavcev z vladnim letalom poletel z brniškega letališča. Po pristanku na letališču v Atenah ob 12.30 je bilo ob 12.55 že predviden prihod v Zappeion Hall. Po kosilu za vodje držav/vlad, ki sta se ga udeležila s predsednikom vlade Republike Slovenije mag. Tonetom Ropom, so se vodje držav in vlad po protokolarnem vrstnem redu odpeljali v atensko Agoro. Pred kuliso zgodovinske lokacije se je ob 15.15 začela ceremonija podpisa. Po otvoritvenem govoru gostitelja predsednika vlade Simitisa so podpisniki po abecednem redu in predvidenem tri minutnem nagovoru podpisali oba dokumenta. »Treaty of Accesion« in »Final Act«. Slovenski PRS dr. Drnovšek je bil na vrsti kot 20 od 24 govornikov. V govoru je med drugim poudaril, da »je za Slovenijo in Evropo danes pomemben dan« in pred 220 državniki iz 25 sedanjih in prihodnjih članic med drugim dodal, da »Evropa lahko postane model tvornega in trdnega sodelovanja med narodi«⁶. Pogodbo sta podpisala skupaj s predsednikom vlade Republike Slovenije mag. Ropom, kasneje jo je podpisal tudi minister za zunanje zadeve dr. Dimitrij Rupel⁷.

V fotografskem albumu 6/2003 sta v papirnati mapi z vizitko grškega predsednika vlade Simitisa shranjeni tudi dve spominski fotografiji. Leva je s skupinskega fotografiranja, ki so se ga takoj po podpisu pogodbe, pozno popoldne (med 17.30 in 17.45) udeležili tudi predsednik RS, predsednik vlade in minister za zunanje zadeve, desna je nastala dan kasneje. Po skoraj 3 urni ceremoniji podpisa je ob 18. uri sledila enourna tiskovna konferenca vodstva EU z desetimi državami pristopnicami, na kateri je govoril dr. Drnovšek. Za najvišje predstavnike – vodje držav/vlad in ministre za zunanje zadeve se je zgodovinski dan ob 23. uri zaključil z večerjo, ki jo je gostil predsednik Grčije Stephanopoulos v obmorskem predelu Vouliagmeni, nedaleč od središča Aten.  

Naslednji dan, 17. april 2003, se je začel z dvournim zasedanjem Evropske konference. Po njenem zaključku je ob 12.15 nastala druga spominska skupinska fotografija shranjena v albumu 6/2003. Ceremoniji sajenja oljk, posvečeni miru in olimpijskemu ognju⁸, je ob 13. uri sledila skupna tiskovna konferenca slovenskih predstavnikov – podpisnikov in prisotnih pri podpisu: PRS dr. Janeza Drnovška, predsednika vlade mag. Toneta Ropa, predsednika Državnega zbora RS Boruta Pahorja⁹ in ministra za zunanje zadeve dr. Dimitrija Rupla. Sledil je aperitiv in ob 13.45 kosilo. Pol ure po zaključku kosila je ob 15.50 v enaki, 6-članski zasedbi kot dan prej poletelo vladno letalo z letališča v Atenah in ob 16.50  pristalo v Ljubljani.

Na zgodovinskem dogodku, ki je Slovenijo umestil v krog držav EU, so med drugimi prisostvovale osebnosti, ki so, in (nekatere) še vedno zaznamujejo slovenski in evropski družbeno-politični prostor: Alojz Peterle, predsednik komisije DZ za Evropske zadeve, Jelko Kacin, predsednik Odbora DZ za zunanjo politiko, Janez Lenardič, svetovalec predsednika vlade za zunanje zadeve, Jožica Puhar, veleposlanica RS v Grčiji in dr. Ciril Štokelj, veleposlanik, vodja misije RS pri EU.

Naslednji dogodek, ki se ga je po zgodovinskem podpisu pogodbe v Atenah udeležil dr. Drnovšek je bilo odprtje 8. slovenskih Dnevov knjige 22. aprila 2003 na Kongresnem trgu v Ljubljani.

---

Opombe

1. https://www.gov.si/teme/vkljucevanje-slovenije-v-evropsko-unijo/, 30. 11. 2022 ↩︎
2. Delo, Božo Mašanović: Evropska širitev s kočljivo perspektivo, 17. april 2003, št. 89, str. 3 ↩︎
3. ALBUM 6/2003. Hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije ↩︎
4. Obveznosti PRS dr. Drnovška v mandatu 2002 – 2007 so razvidne tudi na https://www.bivsi-predsednik.si/up-rs/2002-2007/jd.nsf/vseobjaveweb?OpenView&start=1401&count=20 ↩︎
5. Shranjen v ALBUM 6/2003. Hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije ↩︎
6. Delo, Božo Mašanović: Slovenija podpisala Pristopno pogodbo, 17. april 2003, št. 89, str. 1 ↩︎
7. https://www.uradni-list.si/_pdf/2004/Mp/EPsl2000.pdf, SKLEPNA LISTINA POGODBE O PRISTOPU K EVROPSKI UNIJI 2003, UL RS št. 3/2004, 10. 2. 2004, glej str. 2101. ↩︎
8. Atene so avgusta 2004 gostile poletne olimpijske igre moderne dobe. ↩︎
9. Današnji predsednik RS Borut Pahor je  tudi podpisnik odloka o razpisu posvetovalnega referenduma v vstopu v EU, ki ga je DZ sprejel 30. januarja 2003. ↩︎

Veseli december, ki ga zaznamuje tudi tradicionalen prižig lučk po slovenskim mestih, je v polnem teku. S tokratnim izborom praznično okrašene stavbe Merkur, kasnejšim Centromerkurjem in današnjo Galerijo Emporium, vas bomo popeljali nazaj v leto 1967.

Te dni so nas po nekaterih delih Slovenije že razveselile prve snežinke in napovedale, da je zima pred vrati.

Fotografija, ki jo objavljamo je bila posneta na današnji dan leta 1965. Njen avtor je fotograf Marjan Ciglič. Marjan Ciglič (Kranj, 3. 9. 1924, Ljubljana, 8. 7. 1998) se je za fotografa izučil v ateljeju mojstra Franceta Juga v Kranju. Po 2. svetovni vojni je delal v različnih fotografskih studiih, leta 1957 pa se je zaposlil pri časopisni hiši Dnevnik in ji ostal zvest več kot 40 let, tudi ko je bil uradno že upokojen. V tem času je ustvaril neprecenljiv fotografski opus, ocenjen na več kot 300.000 originalnih, predvsem črno-belih negativov formatov leica in 6 x 6 cm. Fotografije prikazujejo različne vidike, od pomembnih političnih dogodkov, do na videz preprostih vsakdanjih trenutkov, zato so dragocen dokument prikazovanja časa in razumevanja življenja Slovencev, za svoje delo pa je leta 1980 prejel Tomšičevo nagrado.  

21. november so Združeni narodi na seji Generalne skupščine leta 1997 razglasili za svetovni dan televizije. Za Slovence bolj pomemben datum pa je 15. april 1968, ko je Ljubljanska televizija začela oddajati večerni dnevnik v slovenščini.

Prvo predvajanje je bilo sicer predvideno za 1. januarja 1969, a se je na pobudo liberalističnega gibanja v Jugoslaviji, v katerem so se posamezne republike zavzemale za večjo možnost soodločanja v skupnih zadevah, predvajal že kar osem mesecev prej. Čeprav je bil Dnevnik sprva bolj podoben radijskim poročilom, so ga gledalci sprejeli z odobravanjem. Prvi urednik televizijskega dnevnika je bil Marko Rožman. Nad ekipo pa je bdel Dušan Fortič, takratni direktor TV Ljubljana.

Fotografski fond Franceta Cerarja, ki ga je muzej prevzel leta 2011, bogati zanimiv fotografski album, v katerem so ujete podobe XI. poletnih olimpijskih iger. Le te so se v Berlinu odvijale med prvim in šestnajstim avgustom leta 1936.

France Cerar je bil ljubiteljski fotograf iz Lukovice pri Domžalah. Rodil se je 28. septembra 1904 v Rafolčah pri Lukovici, kjer je spoznal tudi svojo soprogo Marijo Polanc. Leta 1929 sta se nato preselila v Lukovico, tu se jima je v prihodnjih letih rodilo pet otrok. Po izobrazbi je bil elektromonter in svojo zaposlitev je kot rajonski elektromonter opravljal za Elektro podjetje, pokrival je področje Črni graben in Moravska dolina. Že od rosnih let ga je zanimala tudi fotografija. Znanje ni pridobival kot član kakšnega fotografskega kluba, temveč s prebiranjem številnih nemških in slovenskih revij, ki so poročale o razvoju fotografskih tehnik, materialov in fotoaparatov. V svojem domovanju si je uredil majhno temnico, ki je po pripovedovanju otrok vedno ostala zaklenjena, otroci pa so si občudovanje očeta pri razvijanju morali »zaslužiti«.

Franceta Cerarja lahko kot ljubiteljskega fotografa uvrstimo v t. i. drugi močni val amaterske fotografije, ki ga je bilo na slovenskem zaznati v tridesetih letih 20. stoletja. Takrat so se na tržišču pojavila kamere Leica, novi Kodakovi modeli in tudi nekatere druge miniaturne kamere. Številni so se odločali za nakup plošč, plan-filmov in filmov v zavitku (Mimosa, Agfa, …). Dostopni pa so bili tudi že različni povečevalniki, skodelice za razvijanje in predvsem fotoaparati, ki »zmorejo vse sami.«¹ Tudi France Cerar je svoje fotografska ustvarjanja iz »fotoaparata na meh« kmalu prenesel na Leico, ki jo je prenašal v svojem žepu.

Fotografska zapuščina Franceta Cerarja danes obsega približno 270 steklenih plošč, 420 posnetkov na fotografskem papirju ter okoli 200 ohranjenih negativov različnih formatov. Nekatere družinske fotografije je njegova družina ohranila kot del družinske zapuščine, muzeju pa je poleg že omenjenih fotografij predala še ličen fotografski album, ki vsebuje 50 fotografij formata 6 x 9 cm. Kako je pot Franceta Cerarja vodila v Berlin, ni znano. Morda je na pot odpotoval kot član Radia Ljubljana, ki se je po radijskih zvezah dnevno javljajo v domovino. Morda pa si je olimpijsko dogajanje ogledal v organizaciji Športnega kluba Planina, kateremu je uspelo organizirati devet dni trajajoči izlet, ki je potekal med 5. in 14. avgustom 1936.

Pod okriljem Športnega kluba Planina se je na ogled olimpijskih iger odpravilo kar 788 Slovencev in Slovenk. Odpotovali so v dveh posebnih vlakih, ki sta skupno štela kar 13 vagonov. »Vsak voz ima svojo vidno številko – vseh skupaj je trinajst, sedem in šest – povrh je še vsak okrašen z zelenimi venci in državnimi trobojkami. Osmi voz, ki je na koncu prvega vlaka, nosi velik napis Jugoslavija. Tu je osrednje vodstvo.«², je 6. avgusta 1936 poročal časopis Slovenec. Potovali so s skupnim potnim listom, ki je tehtal kar 3 kg in pol, vsak član pa je za potovanje prejel svojo legitimacijo.³ Fotografije v ohranjenem fotografskemu albumu potrjujejo pot, ki sta jo avgustovske dni leta 1936 beležila slovenska časopisa. Popotnike je pot na ogled olimpijade vodila preko Salzburga v München. Tukaj so si skupno ogledali Deutsches Museum in nekaj glavnih znamenitosti Münchna.⁴

France Cerar je obiskal t. i. »Ehrentempel auf dem Königsplatz«, katerega je od leta 1930 za ideološko in upravno središče uporabljala nacistična stranka. V dveh t. i. templjih časti so se hranili posmrtni ostanki ubitih v Hitlerjevem državnem udaru konec leta 1923. Tempelj je bil sicer povsem uničen leta 1947, do danes pa se ni ohranilo skoraj nič.⁵

Zvečer sta vlaka nadaljevala pot proti Berlinu, kamor so izletniki prispeli 7. avgusta ob 6.35 uri. »Slovenci obeh spolov, so se kaj hitro udomačili v Berlinu, privadili tempu in običajem ter so odkrivali podnevi in ponoči zanimivosti in lepote tega 4 milijonskega velemesta. Pač se je marsikdo zavozil na U., na S. ali drugih vozilih, tudi z avioni so leteli na Tempelhofu, povozilo pa le ni nikogar. Občudovali so na razglednih avtobusih mesto, ogledovali si Postdam, se vozili na ladjah po jezerih okolice, … strmeli nad vrvenjem velemestnega življenja, najbolj pa nad prireditvami olimpijade.«⁶

V ohranjenem fotografskem albumu lahko občudujemo prav zgoraj zapisane utrinke. Izstopajo predvsem fotografije, ki so z oddaljenostjo od dogodkov pridobile na dokumentarni vrednosti. Takšna je na primer fotografija spomenika, posvečena nemškemu državnemu kanclerju Ottonu von Bismarku (Bismarck Nationaldenkmal). Kip je prvotno, kar je razvidno tudi na fotografiji v albumu, stal pred stavbo nemškega `parlamenta´ (Reichtaga). Leta 1938 so ga na željo Adolfa Hitlerja prestavili v berlinski mestni park Tiergarten, kjer je umeščen še danes.⁷ Zanimiv posnetek upodablja tudi enega prvih povsem kovinskih letal znamke JUNKERS JU 52/3m, znano tudi pod imenom »Teta Ju.«⁸ Posnetek je verjetno nastal na letališču Tempelhof v Berlinu, prvem potniškem letališču v Evropi. Ohranila se je tudi fotografija, na kateri je razvidno poslopje t. i. Hiše narodov (Haus Vaterland), palače na JZ stani Potsdamer Platza, ki se je lahko v tridesetih letih pohvalila z največjo kavarno na svetu, s kinodvorano in številnimi tematskimi restavracijami. Poslopje je bilo v zavezniškem bombardiranju leta 1943 povsem uničeno, po vojni pa je zaradi svoje lege ob berlinskem zidu postalo nikogaršnje ozemlje.⁹ Podobna usoda je doletela tudi fotografijo Spominske cerkve cesarja Viljema (Kaiser Wilhelm Gedächtniskkirche). Cerkev je bila zgrajena med letoma 1891 in 1895 in bila leta 1943 prav tako uničena v enem izmed zračnih napadov. Poleg ostankov cerkve so leta 1961 iz obarvanih steklenih zidakov zgradili novo moderno cerkev.¹⁰

Kar deset fotografij v albumu odslikava dogajanje na olimpijskih igrah. Poletne olimpijske igre v Berlinu so bile namreč prve olimpijske igre, kjer so na otvoritveni slovesnosti prižgali olimpijski ogenj, ki je preko sedmih držav pripotoval v Berlin iz Grčije. V šestnajstih dneh, kolikor so trajale olimpijske igre, je bilo prodanih preko 4 milijonov vstopnic, sodelovalo pa je 49 držav ter kar 3.963 športnikov (331 ženk in 3.632 moških). Takrat jugoslovanske barve je zastopalo 120 športnikov, ki so po poročanju časopisa Slovenec nastopili v modrih jopičih in belih hlačah. Zgolj 23 športnikov in 5 športnic jugoslovanske odprave je bilo slovenskega rodu. Berlinskim olimpijskih iger se je kot zadnjih v svoji karieri udeležil takrat 37-telovadec Leon Štukelj, ki je v Berlinu v vaji na krogih osvojil srebrno olimpijsko medaljo. Kljub temu, da je oprava športnikov iz Nemčije osvojila največ medalj, je bil daleč najuspešnejši tekmovalec, temnopolti ameriški atlet Jesse Owens z osvojenimi kar štirimi zlatimi odličji.¹¹

Izletniki so 9. avgusta 1936 obiskali še mesto Hamburg, »… (luko, rotovž, en velik parnik, Hagenbeckov živalski vrst, itd.), ki je vsem izjemno ugajal. Naslednji tri dni so nadaljevali svoj spored v Berlinu …« potovanje opisuje časopis Slovenec 15. avgusta 1936.¹² V domovino so se vrnili preko Nürnberga in Salzburga.

Prav zagotovo France Cerar ni bil edini izmed 788 izletnikov, ki je v Berlin vzel svoj fotoaparat. O tem priča tudi oglas, objavljen v časopisu Slovenec 25. avgusta 1936, v katerem pozivajo »Udeležence, ki so sami napravili (z lastnimi fotoaparati) mnogo slik, posnetkov v Nemčiji in Avstriji, vljudno prosimo, da nam po možnosti pošljejo po en izvod dobro uspelih slik – posnetkov – za skupni album. Prosimo pa seveda gratis.«.¹³ Koliko fotografskega gradiva je Športnemu klubu Planina uspelo zbrati ni znano, žal niti tega, ali je do oblikovanja skupnega fotografskega albuma zares prišlo in ali se je le ta kje ohranil.

France Cerar, ki je 27. septembra 1960 umrl, je vseeno sam oblikoval in zapustil lično izdelan albumu, v katerem se je ohranila izjemna fotografova zapuščina.

---

Opombe

1. Po: Jerneja Ferlež, Fotografiranje v Mariboru 1918-1941, Ljubljana 2002, str. 60–61. ↩︎
2. Slovenec, št. 178, 6. avgust 1936, str. 2 ↩︎
3. Po: Slovenec, št. 186, 15. avgust 1936, str. 15. ↩︎
4. Prav tam, str. 15. ↩︎
5. Več o »Ehrentempel auf dem Königsplatz«: http://en.wikipedia.org/wiki/Ehrentempel terhttp://www.deutsche-denkmaeler.de/Muenchen.htm (6. 11. 2022). ↩︎
6. Slovenec, št. 186, 15. avgust 1936, str. 15. ↩︎
7. Več: http://en.wikipedia.org/wiki/Bismarck_Memorial ali http://www.deutsche-denkmaeler.de/Muenchen.htm  (6. 11. 2022). ↩︎
8. Več: http://marodes.de/component/content/article/35-einleitung/166-tempelhof-zentralfughafen-berlin ter http://www.lufthansa-ju52.de/en/Fleet/Junkers-JU-52/index.php  (6. 11. 2022). ↩︎
9. Več: https://en.wikipedia.org/wiki/Haus_Vaterland (6. 11. 2022). ↩︎
10. Več: https://www.gedaechtniskirche-berlin.de (6. 11. 2022). ↩︎
11. Po: http://www.olympic.org/berlin-1936-summer-olympics (6. 11. 2022). ↩︎
12. Po: Slovenec, št. 186, 15. avgust 1936, str. 15. ↩︎
13. Slovenec, št. 193, 25. avgust 1936, str.  4. ↩︎

2. novembra 2022 je minilo osemintrideset let od tragične smrti svetovno znanega slovenskega alpinista Aleša Kunaverja. Usodnega dne se je Aleš skupaj s prijateljem Tonijem Hieblerjem iz Nemčije, ki je pisal knjigo Alpe iz zraka s helikopterjem podal na fotografiranje naših Julijcev. Helikopter, v katerem so bili štirje potniki, je strmoglavil nad Blejsko Dobravo.

Aleš Kunaver je bil zaslužen slovenski alpinist, vodja petih jugoslovanskih himalajskih odprav in ene odprave v Hindukuš, snemalec prvih slovenskih in jugoslovanskih himalajskih filmov, konstruktor alpinistične opreme, gorski reševalec in predavatelj. Umrl je le nekaj mesecev zatem, ko se je vrnil z uspešne šestnajste jugoslovanske odprave.

Telovadec Miroslav Cerar je najuspešnejši slovenski športnik v obdobju Socialistične federativne republike Jugoslavije. Na konju z ročaji je držal naslov svetovnega prvaka dvanajst let in olimpijskega osem let. Leta 1985 je prejel olimpijski red (L’Ordre Olympique)priznanje Mednarodnega olimpijskega komiteja. Poleg Leona Štuklja je bil Miroslav Cerar eden izmed dveh individualnih (so)ustanoviteljev Olimpijskega komiteja Slovenije (1991).

Dobitnik treh olimpijskih medalj
Dobitnik šestih medalj na svetovnih prvenstvih

Dosežki na olimpijskih igrah:
1968 OI MEXICO prvo mesto, konj z ročaji
1964 OI TOKIO prvo mesto, konj z ročaji
1964 OI TOKIO tretje mesto, drog

Medalje na svetovnih prvenstvih:
1962 SP PRAGA prvo mesto, bradlja
1962 SP PRAGA prvo mesto, konj z ročaji
1966 SP DORTMUND prvo mesto, konj z ročaji
1970 SP LJUBLJANA prvo mesto, konj z ročaji
1966 SP DORTMUND tretje mesto, bradlja
1958 SP MOSKVA tretje mesto, konj z ročaji