Drugo Jugoslavijo so zaznamovale živahne migracije izven in znotraj njenih meja: nekatere je spodbujala centralna vlada, druge so motivirale nastajajoča industrializacija, urbanizacija in povojna obnova države. Ljudje so se selili, da bi našli službo, zaradi poklicnega izobraževanja, neodvisnosti ali da bi izpolnili poklicne zahteve. Številni so sledili svojemu srcu, nekateri so se selili, da bi se pridružili zakoncu ali družinskim članom, spet tretji pa so preprosto potrebovali spremembo oziroma iskali nove priložnosti.

Vodilno načelo povojne medetnične usmeritve Jugoslavije, ki je bila programsko zasnovana kot skupnost enakopravnih narodov in narodnosti, je bilo povzeto v sloganu »bratstvo in enotnost, ki se je pojavljal v poimenovanjih številnih tovarn, šol, javnih prostorov, folklornih skupin in športnih ekip po vsej državi ter tudi moderne glavne avtoceste Ljubljana–Zagreb–Beograd–Skopje, ki so jo gradili od leta 1947 do sredine šestdesetih let in je povezovala štiri ustanovne republike ter državo kot celoto.

Po več letih izseljevanja je v sedemdesetih letih kot destinacija postala zanimiva Slovenija, najsevernejša od šestih zveznih republik. Čeprav imamo na voljo pomanjkljive in nepopolne evidence, se ocenjuje, da se je v obdobju med letoma 1945 in 1990 v Slovenijo priselilo približno 290.000 ljudi.

Med njimi tudi starša Lidije Jularić.

“Z očetom sta se prvič srečala leta 1964 na železniški postaji v Dragalovcih. Štiri leta kasneje sta se po naključju ponovno srečala. V tistem času sta oba želela spremembe –mama je hotela iti na svoje, oče pa je ugotovil, da je skrajni čas, da se poroči. Odločila sta se, da se vzameta. Tako se je mama iz rodne Čečave preselila k očetu v Dragalovce. Potem sta zgradila hišo. Gradila sta jo štiri leta in jo dokončala leta 1979.[Moj oče] je v Slovenijo je prišel delati leta 1963. Delal je v Borovnici v tovarni, ki izdeluje pohištvo. Službo mu je pomagal najti brat, ki je že delal v Sloveniji. Mama je živela sama v Bosni, oče pa je še naprej delal v Sloveniji. Domov je hodil vsak vikend z vlakom (350km daleč). Leta 1979 se je tudi mama preselila v Slovenijo (istega leta, kot sta dokončala hišo). Prišla je, ker ni hotela več tako živeti. V Sloveniji je dobila službo prek očetovega sodelavca. Čistiti je začela pisarniške prostore v holdingu državnega podjetja.”¹

Obdobje po drugi svetovni vojni je v Sloveniji zaznamovala veliko pomanjkanje stanovanj. 

Večja stanovanjska naselja so v Sloveniji, zaradi največje gostote prebivalstva predvsem v Ljubljani, začeli graditi v šestdesetih letih. Ponudbo komercialnih stanovanjskih posojil so prevzele banke, medtem ko so delovne organizacije omogočale ugodna stanovanjska posojila za svoje zaposlene. Soseska je postala simbol kulturne heterogenosti in s tem talilni lonec različnih identitet. Njihovi stanovalci so prihajali iz vseh delov Slovenije, s porastom priseljevanja pa tudi iz drugih jugoslovanskih republik.

“Preden je mama prišla, je oče živel v delavskem domu (tu so bili samo moški, ki so živeli sami). Na začetku, ko sta skupaj iskala stanovanje, ni bilo lahko. Oče je vzel en mesec dopusta. Šel je po gostilnah, kjer je od gostov zvedel, kdo daje stanovanje v najem. Gostom je plačal pijačo, včasih tudi kosilo, in tako zvedel, kje je prosto stanovanje. Vendar pa je bilo težje dobiti stanovanje, ko so lastniki slišali, da je iz Bosne. S preselitvijo se je počasi začel oblikovati nov način življenja. Začeli so se prilagajati novemu okolju, spoznali so nove prijatelje, dobili nove sosede. V Ljubljani so kupili stanovanje. V tem novem okolju so dobili tudi otroke.”, pripoveduje Lidija.

V času pred razpadom Jugoslavije je odnos do prišlekov postajal vse bolj odklonilen. Znaki nestrpnosti in izključevanja so začeli prihajati na dan že v osemdesetih in so se zaostrili v devetdesetih letih, vzporedno z razpadom jugoslavije in posledičnim izbruhom oboroženih spopadom. Do trenj je prihajalo tudi znotraj posameznih skupnosti, ki so jih zaznamovali ideološki spori in nesoglasja zaradi vojn v Jugoslaviji, ki so (s prekinitvami) trajale skoraj desetletje.

Po ocenah je v vojnah življenje izgubilo 140.000 ljudi, med katerimi so bili tudi številni sorodniki, prijatelji in znanci tistih, ki so se naselili v Sloveniji. Domovi njihovih prednikov so bili uničeni, nekdaj domači kraji pa so postali prizorišča vojn (in vojnih zločinov). Družinske vezi in nekoč običajna, pogosta mobilnost na širšem območju so bile pretrgane oziroma močno ovirane.

»Vojna je močno spremenila naša življenja. Našo hišo so izropali in za seboj pustili ruševine. Nehali smo hoditi v Bosno. Naše sorodnike so po koncu vojne izgnali, tako da danes v Bosni nimamo tako rekoč nobenega sorodnika. Leta 2002 smo šli prvič po vojni pogledat našo hišo. Moji starši še vedno hranijo ključ.«

Razumljivo je, da imajo naši domovi posebno mesto v naših srcih in so odraz tega, kdo smo. Kot ponazarja zgodba družine Jularić, pojem doma ni omejen le na fizične strukture, kot so naše hiše ali skupnost, v kateri živimo, temveč zajema tudi zapleteno mrežo čustev, spominov in izkušenj, ki nas opredeljujejo.  Ti so lahko povezani s kraji, tradicijami, čutnimi izkušnjami in ljudmi, ki jih povezujemo z domom. Z razumevanjem pomena doma v našem življenju lahko globlje razumemo tudi sami sebe. Še posebej za ljudi, ki migrirajo, je lahko dom več krajev hkrati. Kjuči, ki ne odpirajo več fizične hiše, pa lahko še vedno odklenejo vhoda doma, ki obstaja samo v spominu tistih, ki so v njem nekoč živeli.

---

1. Slike in pričevanje Lidije Jularić povzememo po razstavi Najini starši so iz Bosne (Ljubljana, 2011), ki smo jo v muzeju novejše zgodovine Slovenije v manjšem obsegu, predstavili znotraj razstave Odjuga: zgodbe o identitetah na prepihu (Ljubljana, 2021). ↩︎

Na današnji dan, pred natanko 50 leti je Marjan Ciglič v svoj objektiv ujel utrinke zasnežene Ljubljane. V časopisu Dnevnik so takrat poročali, da »sneg ne sme padati v nedeljo. Kdo naj namreč v nedeljo najde tistega »odgovornega« uslužbenca zaprtih trgovin, ki mora skrbeti, da so pločniki pred lokalom počiščeni. Isto velja za mnoge odseke pločnikov, za katere morajo skrbeti občinske uprave. Na postaji Ljudske milice v centru so se, hočeš, nočeš, morali zadovoljiti, da začno zaradi nepočiščenih pločnikov pred trgovinskimi lokali in na drugih javnih prostorih ukrepati šele danes, ko bodo prišle na delo tudi »odgovorne« osebe.«

Zima pa ni predstavljala težav samo v Sloveniji, temveč tudi v drugih jugoslovanskih republikah in drugje. Tuje agencije so poročale tudi o nizkih temperaturah – na Švedskem so namerili – 19 stopinj, na Poljskem – 32, v okolici Vzhodnega Berlina pa kar -37,5 stopinj.

V letu 2022 smo z odkupom dela zasebne zbirke razglednic iz prve svetovne vojne muzejsko zbirko dopolnili s prizori iz vojaškega in ujetniškega življenja v Ljubljani v vojnem času. Med njimi smo odkupili tudi skupino starejših razglednic ljubljanskih vojašnic. V obdobju pred prvo svetovno vojno je bilo v Ljubljani več vojašnic: šempetrska vojašnica z bataljonom 17. pehotnega polka, pehotna vojašnica s tremi bataljoni 27. pehotnega polka, ki je bila širši javnosti znana po svojem častnem pokrovitelju belgijskemu kralju kot »belgijska vojašnica«.

V Ljubljani so bivali vojaki topniškega, artilerijskega polka št. 7, ki je leta 1898 dobil novo zgrajeno topniško vojašnico ob Dunajski cesti in dva bataljona 4. domobranskega pehotnega polka, ki sta bila nastanjena v leta 1891 zgrajeni C. kr. domobranski vojašnici ob Domobranski, danes Roški cesti. Če prištejemo še vojaška skladišča, konjušnico, vojaško kopališče na Ljubljanici, bližnje strelišče pod Golovcem, sanitetne oddelke in začasne barake vojaških pisarn ob Lattermanovem drevoredu, smo nekako povzeli stanje vojašnic in na vojsko vezanih lokacij v Ljubljani v času pred prvo svetovno vojno. Vojake, v začetku dvajsetega stoletja, 1. oktobra 1901 ustanovljenega 27. domobranskega pehotnega polka, so zaradi pomanjkanja prostorov nastanili v bivši ljubljanski tovarni sladkorja – cukrarni. Leta 1906 so se vojaki 27. domobranskega polka končno lahko preselili v novo ljubljansko vojašnico, ki je bila zgrajena ob Poljanski cesti. Po vseh bojnih izkušnjah na vzhodnem, soškem in tirolskem bojišču je bil polk 19. marca 1917 preimenovan v Gorski strelski polk št. 2 (K.k. Gebirgs Schützen Regiment N.2, GSR2).

Zgodovina Cesarsko-kraljevega domobranskega pehotnega polk št. 27 (K.k. Landwehr infanterie regiment Nr. 27, LIR 27 ) z nabornim okrajem na Kranjskem in Goriškem ter s sedežem v Ljubljani je precej dobro raziskana. O njegovi vojaški poti in usodah vojakov med prvo svetovno vojno je ohranjenih več odličnih spominskih in dnevniških zapisov. V polku je med drugimi služil pisatelj Ivan Matičič in o tem napisal spomine, ki so prvič izšli že leta 1922 in so v slovenskem prostoru prek ponatisov in razširjenih izdaj ohranjali spomin tako na omenjeni polk kot na prvo svetovno vojno. Polk je kot vse avstro-ogrske vojaške enote odseval strukturo svojega nabornega okraja in je po narodni sestavi moštva vključeval prek 85 % slovenskih vojakov. Podobno kot 4. domobranski pehotni polk pred tem se je tudi 27. domobranski pehotni polk, ki je dal ljubljanski vojašnici prepoznavno ime, 1. marca 1911 preoblikoval v avstrijsko gorsko enoto. To pomeni, da je bila enota posebej opremljena za gorske razmere in njeni vojaki izurjeni za potrebe in namene gorskega bojevanja. Datum preoblikovanja polka v gorsko enoto se šteje kot začetek slovenskih gorniških enot. Ob  stoletnici je bila temu dogodku prvič namenjena večja pozornost slovenske javnosti.

Spominske drobce kako je izgledalo šolanje v domobranski kadetnici in vojaško življenje pred in med svetovno vojno v vojašnicah in na bojiščih nam je zapustil slovenski častnik Herman Vidmar v neobjavljenem rokopisu, ki ga hrani Mojca Vidmar. Svoje spomine je Herman Vidmar začel pisati septembra 1926 in z desetletnim presledkom s pisanjem nadaljeval septembra 1936. Rodil se je v Lokvah nad Gorico v Trnovskem gozdu, 30. marca 1875, v družini trinajstih otrok »v gozdarski hiši v gozdu zraven državne ceste«. Po več selitvah se je njegova družina ustalila v Ljubljani. Njegova želja, da bi postal avstro-ogrski častnik se je začela uresničevati avgusta 1893, ko je z dunajske kadetnice dobil obvestilo, da je uspešno naredil sprejemne izpite.

Z vstopom v dunajsko domobransko kadetnico se je zanj začelo povsem novo življenje.

»Do sedaj prost, svobodomiseln, narodnostno krepak, telesno izvrstno razvit, v vsakem pogledu še nepokvarjen sem prišel pod vojaško disciplino.« Življenje v kadetnici je povzel z besedami: »Takoj prve ure so nam inštruktorji v glavo vtepavali da nosimo »des Kaisers Rock«, da smo bodoči oficirji, da moramo držati na čast. Vsi, da ne moremo priti kot princi na svet; pokolenje iz nižjega stanu ni nobena sramota, vendar, da morajo oni, ki so iz nižjega stanu, počasi pozabiti, ter iskati občevanja le z osebami, ki so oficirskemu stanu primerne. Svojih staršev, bratov, sester, sorodnikov se ni treba sramovati, vendar se ni treba z njimi javno pokazati. … To je bila že prva grenka pilula.«

Razočaranja je v kadetnici že zgodaj doživel tudi glede narodne enakopravnosti. Zapisal je, da se je tudi glede »narodnosti pralo brez vode«: »Vse narodnosti so v monarhiji priznane, toda občevalni in službeni jezik v vojski je nemški, tega morajo vsi znati. Da bi se mu priučili, se je prepovedalo drugače med seboj občevati kot nemški. Bolj kot naši predstojniki so na to gledali naši nemški tovariši. … Prve dneve smo jih ubogali, kmalu pa ne več. Začeli so nas tožariti….  Vse politično in narodnostno mišljenje so nam takoj zatrli«. Gojenci naj bi vedno imeli pred očmi svoj cilj, da postanejo avstro-ogrski častniki, ki naj bi ne bili »narodnjaki, temveč samo Avstrijci in cesarjevi verni sluge«. Vidmar si je zabeležil, da so se »navidezno tega držali, v srcu pa so bili drugačni«. Svoje ostre kritične misli, ki so razkrivale dileme bodočega slovenskega častnika je omilil z besedami, da mora »resnici na ljubo navesti, da so drugače z nami lepo ravnali, da smo bili obilno in prav dobro prehranjeni, oblečeni in tudi stanovali smo udobno. Smatralo se nas je bolj kot bodoče mlajše tovariše«. Kratko povzeto: »Hrana je bila jako dobra in obilna. Spali smo na vojaških posteljah, slamnjačah, v sobah po 18 – 20 gojencev. Vsak teden smo enkrat imeli od 7 do 16 ure ekserciranje in vojaške vaje. Nato pa od 16 ure prosto, da smo lahko šli v mesto. V nedeljo je bila maša, popoldne pa prosto. Tako je šlo dan za dnem.« Njegovi slovenski sošolci, sodobniki in znanci, ki jih je srečeval v kadetnici so bili Rudolf Maister, Karl Petsche, Martin Majcen in drugi. O vsakemu si je zabeležil kakšno drobno opombo, značilnost ali usodo: »umrl je kot poročnik v Lvovu, bil odličen in neustrašen narodnjak« ali »Ljubljančan, o katerem se ni vedelo ali je Slovenec ali Nemec«, ki njegovim spominom dajejo osebno noto in dodaten zgodovinski pomen, saj razkrivajo vrednote in predsodke častnikov obravnavanega obdobja.

Po končanem šolanju v kadetnici je bil Herman Vidmar dodeljen v prvo stotnijo 23. domobranskega pehotnega polka v Zadru in je začel živeti življenje mladega častnika. V oktobru 1901 je bil premeščen v Krakov, kjer je 1. novembra 1901 postal nadporočnik: »Deloma sem bil vesel, da sem prišel med Slovane, žalosten pa, ker sem bil daleč od Zorke«. Iz Krakovega je bil premeščen v trdnjavsko mesto Przemysl, pozneje v Prago, Dubrovnik in druge kraje Dalmacije. Po 18 letih »službe v tujini«, kot je sam zapisal, je končno prišel nazaj v » domovino« k 27. domobranskemu pehotnemu polku v Ljubljano. »Nepopisni so bili moji občutki, ko sem nastopil službo vkraju, kjer sem se šolal, kjer sem preživel lep del svoje mladosti. Z užitkom sem prehodil kraje, kjer smo se kot dijaki igrali. Na vse sem se spomnil. … Kdor je vedno živel v Ljubljani na varnem ta mojega veselja in zadovoljstva ne more razumeti.« Kljub domačemu, ljubljanskemu okolju v katerem se je kmalu uveljavil, pa njegovo splošno razočaranje nad odnosom visokih častnikov do nenemških narodov ni bilo nič manjše kot v drugih vojašnicah: »Polk je bil gorski Gebirgsregiment, vsled tega, in tudi iz političnih ozirov, je služilo v tem polku največ tujcev, nadutih nemških nacijonalcev, osobito Korošcev.«

Pred vojno so bili vojaki 27. domobranskega polka namenjeni za varovanje meje z Italijo in poslani na gorska območja od Gorice do Rombona. Tudi nadporočnik Herman Vidmar, ki je s svojimi vojaki služboval v okolici Kobarida in tik pred vojno vodil priprave za poletne vojaške vaje, naloge in organiziranje bivanja vojakov, se je spominjal: »Moj rajon je bil od Kuka (1700 m) do Matajurja (1900 m). Livek sam je bil 900 m nad morjem. Naloga: moštvo izučiti, da pozna vsak kot, odrediti obrambo in eventuelni napad. Zmajal sem z glavo, ko sem videl, da moji predniki niso ničesar naredili. Samo jedli, pili in eksercirali so, taktično niso sploh nič delali. Šel sem takoj na delo. Oficirjem to ni bilo ljubo, ker so bili lažje, a dlje zaposleni. Rekli so: brez ekserciranja ni vojaštva. Ko sem, dobil še 1 četo sem se spravil nad ceste in pota. Ljudem, vaščanom, sem šel na roko.« Ob tem terenskem delu je navezal tesne stike s slovenskimi prebivalci mejnega območja ob reki Soči.

Ker so izhodišče našega zapisa razglednice »nove« ljubljanske domobranske vojašnice, zaključujem z drobcem iz Vidmarjevih spominov, ki omenjajo načrte za gradnjo neke druge vojašnice za avstrijsko domobranstvo: »Zopet sedim enkrat v menaži pri pisalni mizi ter skiciram – novo vojašnico. Narisal sem jo kolikor sem pač znal.« Pri ljubiteljskem risanju ga je nepričakovano obiskal visok štabni častnik. Njegov nadrejeni je risbo pohvalil, dodal nekaj popravkov in mu predlagal naj vloži prošnjo za dovoljenje, da se v Liveku zgradi vojašnica. Kljub naklonjenosti pristojne komisije je uresničitev pobude preprečila svetovna vojna in z njo povezani dogodki. 14. avgusta 1914 so se pohodni bataljoni vojakov 27. domobranskega pehotnega polka, opremljeni in izurjeni za gorsko bojevanje, iz ljubljanske železniške postaje odpeljali proti bojišču v Galicijo.

---

Viri in literatura

TomažBudkovič, 27. domobranski pehotni polk, Slovenci in prva svetovna vojna 1914-1918, Ljubljana: Muzej novejše zgodovine Slovenije 2010, str. 28-29.

Die k. k. Landwehr Gebirgstruppen. Geschichte, Uniformierung und Ausrüstung der österreichischen Gebirgstruppen von 1906 bis 1918. Herausgeber: Hermann Hinterstoisser, M. Christian Ortner, Erwin A. Schmidl, Wien: Verlag Militaria 2006.

Miomir Križaj, Vojna pot 2. gorskega strelskega polka 1914 -1918, 1. do 17. del. 1. del: Vojnozgodovinski zbornik št. 32/2008 str. 29 -35; do 17. del: Vojnozgodovinski zbornik št. 48/2012, str. 40-49.

Zvezdan Marković, Vojaštvo v Ljubljani med prvo svetovno vojno, Vojaška zgodovina, letnik 15, št. 1, 2019, str. 23 -39.

David Erik Pipan, Naši gorski strelci. Slovenci v avstro-ogrskih vojaških gorskih enotah pred in med prvo svetovno vojno, Nova Gorica: Goriški muzej 2011.

Jože Suhadolnik, Nataša Budna Kodrič, Poljansko predmestje: zgodovinski in arhitekturni oris mestnega predela in objektov, lastniki hiš in arhivsko gradivo Zgodovinskega arhiva Ljubljana, Ljubljana: Zgodovinski arhiv Ljubljana 2013.

Janez Švajncer, Svetovna vojna 1914-1918, Maribor: Pokrajinski muzej Maribor 1988.

Herman Vidmar, Spomini, rokopis, družinska last, hrani Mojca Vidmar.

V sedemdesetih letih 20. stoletja se je Jugoslavija in z njo Socialistična republika Slovenija soočala z nenehno rastjo inflacije, ki je v osemdesetih letih dosegla vrtoglavo stopnjo. Leta 1978 je Slovenija prejela prvi zemeljski plin iz Sovjetske zveze. Le-ta ni predstavljal le priliva izredno pomembne surovine in vir energije, temveč, po izjavah gospodarstvenikov, tudi »uspeh mogočne ustvarjalne sile novega socialističnega prijateljstva med deželama.«(Delo, 17. 11. 1978) Medtem ko se je predsednik Socialistične republike Romunije Nicolae Ceausescu mudil pri gostitelju Josipu Brozu Titu v Beogradu, so v Vodicah pri Ljubljani, 17. novembra 1978 simbolično odprli zahodni krak jugoslovanskega plinovodnega omrežja, po katerem je stekel plin iz Sibirije. Toda v prvem desetletju oskrba z edinim dobaviteljem plina iz Sovjetske zveze (začetek dobave zemeljskega plina iz Alžirije je bil namreč šele po osamosvojitvi Slovenije, leta 1992), ni bila zanesljiva. Delo je leto pozneje (22. 11. 1979) poročalo, da se utegne dobava pralnega praška, kave in južnega sadja, izboljšati, »nekoliko dlje pa bomo morali potrpeti, če bomo hoteli brez težav kupiti meso, pa tudi za premog in plin se bo še treba postaviti v vrsto.« Dnevnikov fotoreporter Nace Bizilj je ob koncu sedemdesetih let fotografiral eno od tovrstnih »razgrabitev« plina, potem ko so ljudje, da bi si zagotovili dragoceni plin, ne le čakali v vrstah, pač pa se prerivali, prebijali skozi okna in tekli z jeklenkami.

Na današnji dan se je leta 1891 na Jesenicah rodila prva slovenska koncertna pevka in pedagoginja Pavla Lovše. Je potomka glasbene družine Bolè. Petje je študirala v Ljubljani, na Dunaju, Reki in v Milanu. Njen prvi večji solistični nastop je bil leta 1907, ko je nastopila v Bendlovem Švanda dudáku. Od tega nastopa naprej je pela kot solistinja. Odlikovala se je z mehkim, bleščečim glasom, odlično tehniko in interpretacijo. Nastopala je po Evropi in Ameriki, v letih od 1921 do 1927 pa je bila solistka ljubljanske opere. Kot koncertna solistinja je nastopila v velikih delih teh-le skladateljev: Sattner (Oljki, Soči, Assumptio), Parma (Povodni mož), Dvořák (Stabat Mater), C. Franck (Les béatitudes), Haydn (Štirje letni časi, Stvarjenje), Mozart (Requiem), Vit. Novák (Vihar). V operah je pela nad 20 večjih partij in kreirala vlogo Jerice (Gerbić, Nabor), Minke (Foerster, Gor. slavček v novi predelavi) in Tajde (Sattner, Tajda). — Z velikim uspehom poučuje kot zasebna učiteljica solopetje.

Ta vikend bo v Kranjski Gori potekalo tekmovanje alpskih smučark za svetovni pokal, poimenovano Zlata lisica. Mednarodna smučarska tekma sicer tradicionalno poteka na mariborskem Pohorju, a zaradi težav s pomanjkanjem snega se tekmovanje letos ponovno seli v Kranjsko Goro.

Prva tekma za Zlato lisico je bila na Pohorju 27. in 28. februarja 1964. Organizirani sta bili dve slalomi tekmi, na katerih je obakrat zmagala francoska olimpijska zmagovalka Marielle Goitschel. Prve tri tekmovalke za skupno zmago so dolga leta okoli vratu dobivale lisičje kožuhe, le te pa so leta 1995 zamenjale zlate broške iz rumenega, belega in rdečega zlata. Najuspešnejša smučarka je Veni Schneider s sedmimi skupni zmagami, med Slovenkami pa so prestižno nagrado za skupinsko zmago na tekmovanju dobile smučarke Mateja Svet (1988 in 1990), Urška Horvat (1997) in Tina Maze (2013).

29. decembra 1972 je minilo natanko 50 let, ko je bila prva avtocesta v Sloveniji in v Jugoslaviji uradno predana prometu. Odprtja so se udeležili najvišji slovenski politični predstavniki Sergej Kraigher s soprogo Lidijo Šentjurc, Andrej Marinc, Janez Vipotnik, Jože Globočnik, Leopold Krese, Franc Leskošek – Luka, Franc Šetinc, ter predstavniki občin, delovnih kolektivov ter ljudske armade. Nova avtocesta, dolžine 32 (31,99) km in širine 26 m, je bila načrtovana in zgrajena kot štiripasovnica z odstavnim pasom, sama gradnja pa je bila razdeljena na tri pododseke, in sicer na Vrhnika – Logatec, Logatec – Unec in Unec – Postojna. Gradili so jo 30 mesecev, pri gradnji pa je sodelovalo več kot 40 različnih podjetij iz celotne Jugoslavije.

Na današnji dan pred 32 leti so bili v tedanji Skupščini R Slovenije slovesno razglašeni rezultati plebiscita, ki je potekal tri dni prej. V nedeljo, 23. decembra 1990 so se namreč volivci že drugič v letu 1990 (prvič so odšli na demokratične in večstrankarske volitve aprila 1990) odpravili na volišča. Na zgodovinsko vprašanje, »ali naj Republika Slovenija postane samostojna in neodvisna država«, jih je pritrdilno odgovorilo 88,5 %. Plebiscita, ki je bil popoln uspeh, se je udeležilo več kot 93 % volilnih upravičencev.

Več o okoliščinah, ki so privedle do plebiscita in nastanka Republike Slovenije si lahko ogledate in preberete v večkrat nagrajeni veliki ilustrirani knjigi, OSAMOSVOJITEV skoraj vse o poti k lastni državi. Skupaj sta jo izdala Založba Miš in Muzej novejše zgodovine Slovenije in dostopna na: https://www.miszalozba.com/knjige/osamosvojitev/

V letu muzejskih razstav o Jožetu Plečniku in športu vam predstavljam delo Plečnikovega učenca, arhitekta, predanega gornika, alpinista in gorskega reševalca, neuklonljivega človeka mnogih darov, Vlasta Kopača (1913–2006).

V Muzeju hranimo avtorjev izvod publikacije Razgled z Grintovca iz leta 1940, ki ga je ob petletnici svojega delovanja izdala Akademska skupina Slovenskega planinskega društva na Univerzi.¹ Vlasto Kopač je s peresom in tušem ustvaril 360 stopinjski panoramski pogled, ki nas popelje v smeri urinega kazalca od zahodnega Porezna krožno nazaj na izhodišče. Perorisba je dopolnjena s slovenskimi zemljepisnimi imeni, ki so jih določili Rudolf Badjura, dr. Anton Melik, dr. Anton Mrak, Henrik Pardubsky in Boris Režek. Kliše je izdelala Jugografika, natisnila pa Tiskarna Slovenija.

Vlasto Kopač, rojen leta 1913 v Žireh, se je za gorništvo in alpinizem navdušil prav v času študija arhitekture na Tehniški fakulteti Univerze kralja Aleksandra v Ljubljani² pri profesorju Jožetu Plečniku, kamor se je vpisal leta 1934. A njegovega zanimanja ne gre pripisovati vplivu secesijskega mojstra, pač pa prvim študijskim počitnicam, ki jih je preživel na Veliki planini kot najemnik pastirske koče. Na planino se je rad vračal, sledila so številna pohajanja po gorskih poteh in brezpotjih ter druženja in prijateljevanja s plezalsko druščino in z domačini – s pastirji, z drvarji, lovci in logarji. Pričel je zbirati starožitno izročilo ljudi, ki so živeli v okrilju Grintovcev, in postal član Akademske skupine Slovenskega planinskega društva.

Najpogosteje se je namenil v Kamniško-Savinjske Alpe, saj so mu bile najbližje. Grintovci so postali njegov drugi dom. Ko se je v soboto popoldan odtegnil od pisalne mize v arhitekturnem ateljeju Jožeta Plečnika, kjer je bil med letoma 1937 in 1940 zaposlen kot risar, se je s kolesom odpeljal proti Kamniški Bistrici in nato naprej v strmine. V gore je vse bolj goreče zahajal, opravil je več prvenstvenih plezalnih smeri in zimskih vzponov.

Leto 1940, ko je ustvaril predstavljeno perorisbo, je bilo zanj še posebno uspešno, saj se je udeležil prve odprave Akademske skupine Slovenskega planinskega društva v Durmitor. Obenem je pri Jožetu Plečniku sodeloval pri načrtovanju in gradnji Vrta mrtvih, pozneje imenovanega Žale, ki so ga uradno odprli julija 1940,³ imel pa je tudi druge projekte. 

In kako je veliki mojster arhitekture gledal na Kopačeve gorske podvige? Če se je s kolesom vrnil v Ljubljano šele v ponedeljek zjutraj ali pa je nekoliko podaljšal svojo alpinistično odisejado, se je nestrpno prestopal okoli Kopačeve mize. Včasih ga je prepričeval: »Pustite no te gore!« Ko pa mu je Kopač nekoč pokazal fotografije gora v srežu in mu pojasnil: »Gospod profesor, takole je tam gori,« je Plečnik povzel: »To je pa tako kakor ob stvarjenju sveta!« Po Kopačevih besedah naj bi nato malo bolje razumel, zakaj alpinisti »rinejo« v višave.⁴

Ljubezen do gora je Kopača dodobra zaznamovala. Gorska doživetja in načrti so ga izpolnjevali, bogatili, bodrili, na nek način reševali, nekajkrat tudi precej zapletli življenje. S podporo družine in z močjo, ki jo je črpal iz globokega spoštovanja narave, ni klonil predvojnim, predvsem pa izjemno težkim in trpkim vojnim ter povojnim preizkušnjam. Njegovo življenje je bilo podobno razbrazdanemu in krušljivemu svetu Grintovcev, polno vrhov in globeli. Večkrat so mu stregli po življenju, zato se je morda še bolj zavedal njegove dragocenosti in reševal tudi življenja drugih. Hribi so bili vselej posredi, ob najbolj žlahtnih in najtežjih, ob svetlih in temnih trenutkih. Leta 1936 je bil prvič zaprt zaradi komunistične propagande, ko je na Storžiču narisal srp in kladivo.⁵ Šele ko je prestal odrejeno štirimesečno zaporno kazen in spet zadihal zrak svobode, se je zares odločil, da se bo intenzivno posvetil alpinizmu.

Sledilo je nekaj zanj precej srečnih in uspešnih let, prepredenih s prvenstvenimi smermi in vzponi, vse dokler ni napočila vojna. Ostal je ujet v Ljubljano, kjer je bil odrezan od gora. Tu je deloval v ilegalni tehniki KPS ter se s svojim delom priključil uporu proti okupatorju.⁶ Oktobra 1943 ga je aretirala domobranska politična policija, januarja 1944 je bil v živinskem vagonu transportiran v koncentracijsko taborišče Dachau. V kasnejšem intervjuju se je spominjal, kaj mu je pomagalo pri preživetju: »Misliti si moral na stvari, ki so bile daleč od resničnega življenja v taborišču. Tudi na hribe.«⁷ Predvsem pa so ga reševali njegova trdna, uporna volja, da ga nihče ne bo zlomil, vera v pozitiven razplet dogodkov ter risarski talent, zaradi katerega je bil premeščen v taboriščno knjigoveznico. Tu se je na svojstven način uprl neznosnim razmeram.⁸ Zastavil si je cilj, »da bo to, kar se je v taborišču dogajalo, vse te grozote, narisal, da se bodo ohranile.«⁹ Ustvaril je risbe, ki jih danes kot trajen spomin in opomin hranimo v Muzeju. Zaradi velike iznajdljivosti, pazljivosti in sreče ga pri upodabljanju taboriščne stvarnosti ni nihče zalotil, saj bi to pomenilo neizbežno smrt.

Konec vojne je tako dočakal bolehen in shiran, a živ. Ko se je po osvoboditvi z drugim zavezniškim konvojem vrnil v Slovenijo, se je s prijateljem Borisom Režkom, ki je prišel iz italijanskega zapora, takoj povzpel na Grintovce. Ker je imel komaj 49 kg, mu je Režek pomagal pri hoji. Kopačev nahrbtnik je nosil vse do Kamniškega sedla, kjer sta našla odprto kočo. V roke sta vzela metlo in grablje ter jo pospravila. Naslednji teden sta se po Kamniški Beli že podala na Korošico, kjer sta očedila Kocbekov dom. Ponovno je bil teden za tednom v gorah, med domačini, starimi hribovskimi prijatelji in plezalskimi tovariši.

Kopač je po drugi svetovni vojni postal predsednik Planinskega društva Ljubljana-Matica in Planinskega društva Slovenije. Svoj polet je – tudi po poklicni poti – usmeril k postavitvi spomenikov ter k obnovi požganih ali porušenih planinskih postojank oz. postavitvi novih planinskih domov in dveh bivakov, pod Skuto in Ojstrico. Kot predsednik Odbora za planinstvo in alpinistiko Fizkulturne zveze Slovenije je pričel postavljati na noge krovno planinsko organizacijo, alpinistične odseke in Gorsko reševalno službo, pri čemer je mentorsko predajal znanje drugim in organiziral prvi povojni alpinistični tečaj za inštruktorje. Poskrbel je za izdelavo derez, cepinov, klinov, plezalk in vetrovk ter za uvoz ameriških vojaških najlonskih vrvi. Nova oprema je prinesla precejšen napredek in pripomogla k razvoju slovenskega alpinizma. 

Izrisal je prva povojna zemljevida Julijske Alpe (1952)ter Karavanke, Kamniške Alpe in soseščina (1954), ki pa ju je kot obsojenec na insciniranem dachauskem procesu oz. pomiloščenec ponovno ustvarjal v zaporu. Ko se je vrnil domov z zveznega tečaja za alpinistične inštruktorje, ki je potekalo v Vratih in ga je vodil Joža Čop, so ga 4. oktobra 1947 povsem nepričakovano aretirali in odpeljali v Zvezne zapore Uprave državne varnosti. Po desetmesečnem mučnem zasliševanju so ga na dachauskem procesu obsodili na smrt s streljanjem. Kopač se je kasneje spominjal, da so ga priprli nedolgo zatem, ko je zavrnil službo v Beogradu, ki mu je bila ponujena zaradi vojnih izkušenj in uspehov pri ponarejanju dokumentov – izpraševalec na zaslišanju mu je omenil, da so šele ob njegovi zavrnitvi začeli zbirati podatke in sporne govorice o njem. Tedaj si jim ni upal priznati, da je trajno službo odklonil prav zaradi ljubezni do gora, saj se jim ni želel ponovno odpovedati ali oddaljiti.¹⁰ 

V času postopka so mu odvzeli državljanske pravice in zaplenili imovino: »Plezalno vrv, cepin in nahrbtnik, dereze in plezalno železje pa so pustili, saj niso vedeli, kaj bi s tem počeli.«¹¹ Pobrali so tudi risalno orodje in ga pozneje v zaporu vrnili. Smrtno obsodbo so namreč preklicali, pomilostili so ga na dvajsetletni odvzem prostosti. Po štirih letih in pol prestajanja zaporne kazni je bil pogojno izpuščen.¹² Zemljevid Karavanke, Kamniške Alpe in soseščina (1954) je tako delno ustvarjal med prestajanjem zaporne kazni, končal pa ga je doma. Ponovno se je vrnil v gore in si postopoma osebno opomogel.

Po vrnitvi iz zapora ni bil nikdar več funkcionar planinske organizacij,¹³ vendar je ostal njen zvest sodelavec. Leta 1956 je dobil službo v Referatu za spomeniško varstvo pri Okrajnem ljudskem odboru Ljubljana, leta 1963 je postal ravnatelj Medobčinskega zavoda za spomeniško varstvo Ljubljana, ki ga je vodil do upokojitve leta 1969. Na tem področju je bil aktiven še dolgo po upokojitvi. Sodeloval je pri obnovi številnih slovenskih gradov, postavitvi Poti ob žici¹⁴ ter prenovi Plečnikovih Žal in Ljubljanske tržnice, za kar je prejel več prestižnih nagrad.¹⁵

Njegovo življenjsko delo pa je prav gotovo projekt zaščite naravne in stavbne dediščine ter zasnova turistične podobe Velike planine. S poznavanjem in posluhom za starobitno stavbno dediščino in naravno okolje ter njuno skladnost je dosegel, da je bila Velika planina spomeniško zaščitena, izdelal je urbanistični program in varstveni režim ter sprojektiral šest tipov počitniških koč, ki so bile zasnovane po zgledu starih stanov oz. pastirskih koč.¹⁶ Podal je tudi predlog za razglasitev Kamniškega narodnega parka, ki pa ni bil sprejet.

Kopač je v svojem življenju v pisani besedi in risbi upodobil različne tematike s področja gorništva, alpinizma, narodopisja, imenoslovja in arhitekture. Sodeloval je pri postavitvi več (gorniških) razstav in likovno opremil številne publikacije. Oblikoval je prapore za Planinsko zvezo, Gorsko reševalno službo in za mnoga planinska društva, številne društvene, jubilejne in častne planinske plakete, značke, diplome in priznanja.

Leta 1989 mu je Planinska zveza Slovenije dodelila naziv častni predsednik Planinske zveze Slovenije za pomembne zasluge pri vseobčem razvoju slovenskega planinstva, Gorska reševalna služba pa častni znak GRS. Leta 1999 je prejel najvišje slovensko državno odlikovanje, Zlati častni znak svobode Republike Slovenije »za zasluge pri ohranjanju in vrednotenju kulturne dediščine, za življenjsko delo in za vse, kar je dobrega napravil za Slovenijo«.

***

Kopač je s svojo pokončno držo, z zavzetim udejstvovanjem in neumornim delom dal neizbrisen pečat slovenskemu planinstvu, alpinizmu, gorskemu reševanju ter ohranitvi naravne in kulturne dediščine. Njegovo življenjsko zgodbo je v prispevku Vlasto Kopač – neuklonljivi človek z ljubečo predanostjo strnila hčerka Mojca Kopač. Muzeju je podarila več očetovih predmetov, med njimi predstavljeno gradivo iz leta 1940. Razgled z Grintovca je bil ponatisnjen leta 1946, vendar tokrat brez avtorjevega imena. Reprodukcija originalne perorisbe je bila objavljena prav tako leta 2006 v prvi samostojni knjigi Vlasta Kopača Iverí z Grintovcev, ki je izšla posthumno, kmalu po avtorjevi smrti. Vlasto Kopač jo je pripravljal do zadnjih dni – svojim Grintovcem je ostal zvest do konca življenja.

Kopačeva življenjska zgodba se je kakor razgledi z Grintovcev pela od visokih vrhov do ozkih globeli in zložnih ravnic, osebne stopinje si je utiral s peresom in z vetrom gora. Njegov največji dosežek pa lahko nemara prepoznamo v tem, da je kljub gorkim preizkušnjam, stiskam in najvišjim priznanjem uspel ohraniti preprosto in iskreno človečnost.

Na prehodu v leto 2023 tudi vam želim veliko širokih in odprtih razgledov ter srčno predanost vsemu, kar imate radi.

Vesele praznike in srečno!

***

Zanimivosti

Vlasto Kopač je perorisbo narisal po zgledu litografije Panorama vom Grintovc (2559), ki jo je ustvaril krajinski slikar Alfred Zoff (1852–1927), za poimenovanje je poskrbel Johannes Frischauf (1837–1924), znameniti avstrijski matematik, geodet, kartograf in alpinist. Slednji je v Kamniško-Savinjskih Alpah preplezal več smeri, markiral poti, določil višine gora in prelazov ter o njih pisal obširne članke. Panoramski pogled je leta 1876 izšel kot priloga k letopisu Avstrijskega turistovskega kluba (ÖTC –Österreichischer Touristen-Clubs). V tem času sta na Slovenskem delovali dve društvi – poleg omenjenega še Avstrijsko planinsko društvo (ÖAV – Österreichischer Alpenverein). Slovensko planinsko društvo je bilo ustanovljeno šele leta 1893, njenemu nastanku pa je botrovala prebujena narodna zavest, ki je več desetletij netila in iskrila tekmovalnost med avstrijskimi oz. nemškimi in slovenskimi alpinisti.

Zato je toliko bolj zanimivo, da so v zgibani prilogi Panorama von Grintovec iz leta 1876, ki sta jo ustvarila avstrijska avtorja, zapisana slovenska poimenovanja gora. Johannes Frischauf je bil znan po tem, da se je upiral germanizacijskim težnjam in strujam. Zaradi vseh zaslug ga je Slovensko planinsko društvo že istega leta, ko je bilo ustanovljeno, imenovalo za častnega člana. Danes je po njem poimenovan Frischaufov dom na Okrešlju. Knjižnica SŠM, inv. št. 12301.

---

Med drugo svetovno vojno so bili pastirski stanovi in Kapela Marije Snežne požgani, ohranili sta se le dve bajti. Kopačeva prizadevanja za povojno obnovo in premišljen razvoj turistične podobe Velike planine predstavlja njegovo življenjsko delo. Odnos med naravno in kulturno dediščino ter turizmom oz. gospodarsko koristjo na Veliki planini še danes ostaja aktualno vprašanje. Prihodnost bo pokazala, ali bo kdaj zaživela Kopačeva zamisel o razglasitvi Kamniškega narodnega parka ali regijskega naravnega parka. Predhodnice omenjene ideje so pravzaprav stare več kot 100 let, člani Muzejskega društva so že leta 1920 v Spomenici predlagali ustanovitev varstvenega parka Kamniške Alpe. Danes je Velika planina zavarovana kot krajinski park, Regijski park Kamniško-Savinjske Alpe pa je že več let v ustanavljanju.

---

Literatura

_{Tone Cevc, Velika planina: življenje, delo in izročilo pastirjev, Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1972.
Dachau:fotografije in risbe iz koncentracijskega taborišča s komentarjem, Hardvik Pirnovar (ur.), Celje: Skupnost internirancev Dachaua za Slovenijo, 1999.
Dachau: zbornik, Bojan Ajdič et al. (ur.), Ljubljana: Borec, 1981.
Dachauski procesi: (raziskovalno poročilo z dokumenti), Martin Ivanič (ur.), Ljubljana: Komunist, 1990.
Gore in ljudje, let. 1, 1946.
Gore in ljudje, let. 2, 1947.
Matija Horvat, “Nič nisem zagrešil in tudi milosti ne bom prosil”: Vlasto Kopač in slovenska pravna država, Delo, 55, 31. avg. 2013, št. 20, str. 12–13.
Marija Klobčar, Vlasto Kopač (3. junij 1913–27. april 2006): in memoriam, Traditiones, 35, 2006, št. 1, str. 257–261.
Mojca Kopač, Vlasto Kopač – neuklonljiv človek, Žirovski občasnik, 34, 2013, št. 43, str. 139–148.
Vlasto Kopač, Iverí z Grintovcev, Ljubljana: Planinska zveza Slovenije, 2006.
Vlasto Kopač: Oblikovanje počitniških zaselkov na Veliki planini: diplomska naloga, Ljubljana: [V. Kopač], 1995.
Vlasto Kopač: Ovalna pastirska bajta in njene razvojne modifikacije, Planšarske stavbe v Vzhodnih Alpah, Tone Cevc (ur.), Ljubljana: Znanstvenoraziskovalni center SAZU 1995, str. 82–93.
Marjeta Keršič-Svetel, Vlasto Kopač: pogovor s častnim predsednikom PZS ob bližnji 90-letnici, Planinski vestnik, 103, 2003, št. 4, str. 40–45.
Vlasto Kopač, Razgled z Grintovca 2558 m, Ljubljana: Akademska skupina SPD, 1940.
Vlasto Kopač, Razgled z Grintovca 2558 m, Ljubljana: PDS, 1946.
Zamenjani pogled: risbe Vlasta Kopača iz koncentracijskega taborišča Dachau (1944–1945): razstavni katalog ob 100-letnici rojstva Vlasta Kopača: KZ-Gedenkstäte Dachau, Dachau, 27. april–2. september 2012, Muzej novejše zgodovine Slovenije, Ljubljana, 1.–30. junij 2013, Kaja Širok, Jožica Šparovec in Darko Lesjak (ur.), Ljubljana: Muzej novejše zgodovine Slovenije, 2012.
Gregor Lobe, Naj le počakajo vrhovi: zadnji projekt inženirja Vlasta Kopača, Planinski vestnik, 106, 2006, št. 10, str. 16–18.
Miha Naglič, Domovi Vlasta Kopača, Žirovski občasnik, 27, 2006, št. 36, str. 86–88.
Miha Naglič, Iz nemškega v slovenski Dachau in iz obeh v planine, v svobodo …: pogovor z arhitektom Vlastom Kopačem, Žirovski občasnik, 15/16, (1995/1996), št. 21/22, str. 5–24.
Miha Naglič, Vlasto Kopač: 1913–2006, Delo, 48, 6. maj 2006, št. 102, str. 15.
Miha Naglič, Vlasto Kopač (1913–2006), Žirovski občasnik, 27, 2006, št. 36, str. 85–86.
Marjan Oblak, Vlasto Kopač – devetdesetletnik, Delo, 45, 3. jun. 2003, št. 126, str. 4.
Marjan Oblak, Vlasto Kopač in njegovih 85 let: dipl. inž. arh., konzervator, alpinist, gorski reševalec, častni predsednik PZS, Planinski vestnik, 98, 1998, št. 6, str. 248–250.
Planinski vestnik, letn. 40, 1940.
Planinski zbornik: ob 110-letnici Slovenskega planinskega društva in Planinske zveze Slovenije, Božidar Lavrič (ur.), Ljubljana: Planinska zveza Slovenije, 2003.
Borut Peršolja, Spomin in opomin: ob bližnji stoletnici rojstva Vlasta Kopača, Planinski vestnik, 112, 2012, št. 11, str. 23.
Tadeja Primožič, Njegovo srčno dobroto je bilo mogoče preprosto čutiti, Žirovski občasnik, Žirovski občasnik, 27, 2006, št. 36, str. 83–84.
Marjan Raztresen, Zgodba o alpinistovem izginotju: Vlasto Kopač – drugi častni predsednik, Planinski vestnik, 89, 1989, št. 12, str. 513–517.
Tone Škarja, Časten častni predsednik PZS: osemdeset let Vlasta Kopača, Planinski vestnik, 93, 1993, št. 7/8, str. 295–296.
Zora Torkar, Velika planina: pastirska dediščina iz zbirke Vlasta Kopača, Kamnik: Medobčinski muzej, 2008.
Zgodovina reševanja v gorah nad Kamnikom: ob devetdesetletnici Gorske reševalne službe Slovenije in osemdesetletnici Postaje Gorske reševalne službe Kamnik, France Malešič (ur.), Ljubljana: Planinska zveza Slovenije, 2002.
Alfred Zoff, Johannes Frischauf, Panorama vom Grintovc (2559), Wien: Verlag des Oesterreichischen Touristen-Club, 1876.}

Opombe

1. Akademska skupina SPD je delovala že od leta 1935, uradno pa je bila ustanovljena leta 1937. ↩︎
2. Današnja Univerza v Ljubljani. ↩︎
3. Gradnja Žal se je nadaljevala vse do italijanske okupacije leta 1941. ↩︎
4. Prim. Marjeta Keršič-Svetel, Vlasto Kopač: pogovor s častnim predsednikom PZS ob bližnji 90-letnici, Planinski vestnik, 103, 2003, št. 4, str. 41. ↩︎
5. V študentskih letih je bil član t. i. naprednega akademskega Društva Triglav, po svojem prepričanju pa je bil komunist. Član Komunistične partije Slovenije je postal leta 1938. ↩︎
6. Deloval je v ilegalni Centralni tehniki KPS v grafičnem in dokumentnem sektorju, obenem je likovno opremljal številne publikacije partizanskega tiska. Ponarejal je dokumente, žige, štampiljke in plačilna sredstva okupacijskih oblasti, izdeloval je žige partizanskih enot in poveljstev, naredil je osnutke partizanskih znamk, nekaterih praporov, oznak vojaški činov idr. S tehnično dovršenim in ustvarjalnim delom je reševal življenja in spodbujal k uporu. Knjižnica MNZS hrani več vojnih publikacij, ki jim je Kopač vtisnil likovno podobo. ↩︎
7. Prav tam, str. 42. ↩︎
8. V taborišču je zbolel in prišel v bolniško barako, zatem pa v taboriščno knjigoveznico. Svojo mizo je imel potisnjeno v kot; tu je skrivaj upodabljal prizore, ki jim je bil priča. Podobe je risal na manjše liste v velikosti razglednic, jih skril v razcepljen karton in ga zalepil. Kartonske odrezke je nato hranil kot knjigoveški material. ↩︎
9. Prav tam. ↩︎
10. Prim. prav tam, str. 516. ↩︎
11. Marjan Raztresen, Zgodba o alpinistovem izginotju: Vlasto Kopač – drugi častni predsednik, Planinski vestnik 89, 1989, št. 12, str. 515. ↩︎
12. Leta 1976 je bila objavljena razveljavljena sodba. ↩︎
13. Leta 1948 je bila kot naslednica Planinskega društva Slovenije ustanovljena Planinske zveze Slovenije. ↩︎
14. Vlasto Kopač, ki je bil med vojno sam priča življenju v Ljubljani, obdani v žico, je po vojni izpeljal idejo o ureditvi Poti ob žici okupirane Ljubljane, znane tudi kot Pot ob žici, Pot spomina in tovarištva oz. danes Pot ali Zeleni prstan Ljubljane. Izbral je 35,5 km dolgo traso, izdelal načrte in postavil 102 spominska stebra. Mesto Ljubljana mu je za njegove vojne in povojne zasluge leta 1982 podelilo Zlato plaketo ilegalca. ↩︎
15. Za obnovo propadajočih Plečnikovih Žal, ki se je pričela leta 1986 in zaključila leta 1992, je leta 1992 prejel Plečnikovo priznanje. Za sodelovanje pri obnovi Plečnikove tržnice v Ljubljani je leta 1996 prejel Plečnikovo medaljo, Slovensko konservatorsko društvo mu je podelilo tudi Steletovo priznanje. ↩︎
16. Stan običajno pomeni pastirsko kočo, izjema je Velika planina, kjer stan pomeni pastirsko selišče s tremi ali več kočami. ↩︎

15. decembra 1981 je slovenski alpski smučar, Boris Strel, v Cortini d´Amprezzo prismučal prvo moško veleslalomsko zmago, edino zmago, ki je bila vse do zmage Žana Kranjca, 18. decembra 2018, tudi edina slovenska moška veleslalomska zmaga.

Boris Strel je bil v osemdesetih letih, ko je bilo jugoslovansko smučanje na vrhuncu, del ekipe smučarskih junakov, ki so jo tvorili še Bojan Križaj, Rok Petrovič in Jože Kuralt. Vrhunec kariere Borisa Strela je bila sezona 1981/1982, v kateri je prišel do svoje edine zmage v svetovnem pokalu. Le to je zgolj tri mesece kasneje dopolnil z bronastim odličjem na svetovnem prvenstvu v Schladmingu, kar je bilo prvo odličje za slovensko smučanje na svetovnih prvenstvih.

Ob osvojitvi odličja na svetovnem prvenstvu je Boris Strel dočakal veličasten sprejem svojih krajanov na mestnem trgu v Škofji Loki.