Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije je v lanskem letu obeležil 50. obletnico izgradnjo prvega avtocestnega odseka v Sloveniji in takratni Jugoslaviji. Sprva načrtovana manjša fotografska razstava se je z vključitvijo zunanjih sodelavcev, različnih posameznikov (pričevalcev, donatorjev) in podjetij (družba DARS d. d.) razrasla v pravi projekt sestavljen iz razstave in zbornika, ki ga je finančno podprla družba DARS d. d.

Obdobje druge polovice šestdesetih let 20. stoletja v Sloveniji pomeni splošen družbeno-gospodarski razvoj, kjer je ob porastu potrošnje naraščalo tudi število osebnih vozil v zasebni lasti, zato se je prometna obremenjenost cest povečevala. Prav tako je na povečanje prometa vplivala tudi rast turizma z vse večjim obiskom tujih gostov, ki so prihajali k nam z lastnimi prevoznimi sredstvi. Zvezna vlada je namreč liberalizirala vizumski režim za prebivalce zahodnoevropskih držav, ki so v Jugoslavijo lahko vstopali brez večjih težav. Vse to pa je na plano potegnilo problem slabo razvitega cestnega sistema, zato je bila gradnja novih cest in avtocest praktično nujna. Leta 1969 je Cestni sklad SRS izdal temeljni dokument z naslovom Cestno omrežje in hitre ceste v SR Sloveniji: Načrt razvoja z načrtovanimi gradnjami cestnega in avtocestnega omrežja vse do konca osemdesetih let 20. stoletja. Elaborat je nastal s sodelovanjem različnih ustanov, inštitutov, posameznikov, politike in na podlagi pridobivanja statističnih podatkov, za katere so skušali najti različne predloge in optimalne rešitve, bil osnova gradnji cest in avtocest tudi v devetdesetih letih 20. stoletja. Gradnja prvega avtocestnega odseka pri nas je za čas začetka sedemdesetih let 20. stol. pomenila pravo revolucijo, novost in hkrati pokazala kompleksnost celotnega projekta izgradnje cestnega omrežja. Uporaba prve avtoceste je s seboj prinesla kup novitet za uporabnika. Takrat se je pojavil nov poklic cestninarja, začela se je pobirati cestnina, po dveh voznih pasovih se je lahko prvič peljalo v eno smer, …

Koncept razstave z naslovom »Slovenika, zares si čudovita!«, razstava ob 50. obletnici prvega odseka avtoceste v Sloveniji je temeljil na prikazu fotografij iz bogatih muzejskih fondov in zbirk. Za njen namen smo izbrali skoraj petdeset fotografij iz fondov Marjana Cigliča, Naceta Bizilja, Edija Šelhausa, Joca Žnidaršiča, Ivana Kramžarja, Vladimirja Čuka, Svetozarja Busića, Rudija Paškulina, Leona Jereta, ter nekaj iz arhiva Družbe za avtoceste RS. Informacije smo črpali iz časopisnega in arhivskega gradiva. Poznavanje teme so ob pridobljenem teoretičnem znanju dodatno obogatile izjave pričevalcev. Za potrebe razstave in zbornika smo posneli prve cestninarje, vzdrževalce, delavce na trasi, nadzorne gradbene inženirje in tudi posameznike, ki jim je gradnja vzela nekaj njihove zemlje. Vsak s svojo zgodbo in svojim pogledom na prvo avtocesto pri nas, a vsi s ponosom in lepimi spomini na dogodke ob gradnji. Razstavo so obogatili tudi muzejski predmeti: uniforme prvih cestninarjev, kovček za prevoz denarja (dinarjev) in torbica v katero so shranjevali devize ter knjiga dežurstev.

Za potrebe razstave in zbornika smo evidentirali in predstavili tudi gradivo, ki ga sicer hranijo druge ustanove ali posamezniki: Postojnska jama d. d. (Vpisi v zlato knjigo Postojnske jame ob začetku gradbenih del na avtocesti Vrhnika – Postojna, med njimi je podpis Staneta Kavčiča, tedanjega predsednika slovenskega izvršnega sveta), Notranjski muzej Postojna (seznam povabljenih na svečano otvoritev del na AC Vrhnika – Postojna, govor Mirana Fajdige, nekdanjega predsednika Skupščine občine Postojna ter govor ing. Lojzeta Blenkuša, direktorja Cestnega sklada SRS ob svečanem odprtju del na AC Vrhnika – Postojna), DARS d. d. – Avtocestna baza Postojna (kovčka za prevoz denarja), gospod Dušan Vatovec (torbica za prevoz deviz), gospod Vojko Mihelj (plombica, s katerimi so zaplombirali torbice za prevoz denarja) in dr. Janez Žmavc (Elaborat o dimenzioniranju voziščnih konstrukcij za AC odsek Vrhnika – Postojna – Razdrto, Priročnik za stabiliziranje materialov).

Razstavo smo postavili na dve lokaciji, v avlo muzeja ter na plato pred muzejem. Fotografije so si sledile po časovnem sosledju dogodkov. Začeli smo s slovesnim odprtjem ob začetku del ter prvo simbolično sproženo mino, ki jo je ob navzočnosti direktorja cestnega sklada SRS ing. Lojzeta Blenkuša (investitor gradnje) ter drugih gostov, sprožil tedanji predsednik Izvršnega sveta SRS Stane Kavčič. Nadaljevali smo s prikazom različnih faz gradnje od miniranja, do gradnje viaduktov Verd, Ivanje Selo, Ravbarkomanda. Od preboja železniškega nasipa pod Štampetovim mostom, kjer so tedaj odgovorni delavci preprečili hudo tragedijo, do zaključnih del asfaltiranja, nameščanja odbojnih ograj, risanja talnih oznak in na koncu slovesne otvoritve.

Po odprtju razstave se je gradivo, vezano na temo cest in gradbeništva začelo dodatno nabirati.

Dr. Janez Žmavc, vodja sektorja za kakovost, tehnologijo in razvoj v Republiški skupnosti za ceste je Muzeju podaril svojo bibliografijo v dvanajstih fasciklih ter diapozitive v šestnajstih lesenih škatlah, gospa Maja Žnidaršič, ki jim je avtocesta pri Uncu razdelila posest na dva dela, je podarila dva originalna dokumenta in sicer vabilo njenemu očetu na razgovor za službo cestninarja ter obvestilo o nastopu službe in nekaj reprodukcij fotografij. Direkcija RS za infrastrukturo nam je podarila enega redko ohranjenih izvodov elaborata Cestno omrežje in hitre ceste v SR Sloveniji: Načrt razvoja, več cestninarjev je podarilo svoja oblačila. Gospod Anton Zaletelj, nekdanji direktor podjetja Gradis je podaril publikacijo izdano ob 30-letnici podjetja, posamezne izvode glasila Gradisov vestnik ter promocijski film ob 60-letnici podjetja GIZ Gradis.

Ob tem je potrebno omeniti, da je zamisel za obeležitev 50. obletnice prve avtoceste v Sloveniji izzvala gospa Alijana Polh Drole, ki je že leta 2019 Muzeju donirala delovna oblačila svojega očeta, enega prvih cestninarjev.

Ob angažmaju gospe Polh Drole in donaciji oblačil še drugih cestninarjev tako v tekstilni zbirki hranimo dvanajst kosov različnih oblačil, od dežnih do zimskih plaščev, suknjič, hlače, srajco, kravato in kapo.

Delovna obleka cestninarjev na prvi avtocesti v Sloveniji, je bila sestavljena iz suknjiča, hlač, srajce, kravate, in kape. Suknjič je popolnoma nov in še ne uporabljen. To potrjuje originalno prišit kartonček z napisom: Maribor, naročilo št. 266, Ime: Marzidovšek Jože, UNEC. Suknjič je rjave barve, na zgornjem žepu je našitek z znakom/logotipom avtoceste zeleno-bele barve. Izdelovalec je Krojaško podjetje »Moda« Maribor. Srajca je svetlo rjave barve, iz bombaža in poliestra in neuporabljena. Gre za izdelek tovarne Labod. Kravata je rjave barve izdelana iz poliestra, na njej je napis »Avtocesta« in je izdelek tovarne Svilanit. Hlače so rjave barve. Kapa je temno rjave barve s črnim ščitkom, izdelovalec ni znan. Na notranji strani kape je bela nalepka s številko 56 (velikost).

Pozimi so obleki dodali še zimski plašč, ki ga Muzej prav tako hrani v svoji zbirki. Je temno rjave barve s toplo podlogo iz ovčje kože. Na notranji strani plašča je prišit našitek izdelovalca KTK (Kožarsko-tekstilni kombinat) Visoko OOUR Napredak Tešanj (Bosna in Hercegovina). Podloga iz ovčje volje je na plašč pripeta z zadrgo. Na podlogi je natisnjena številka 75. Zraven spada še priponka z napisom 030 DROLE EDO.

V zbirki Muzej hrani tri primerke cestninarskega dežnega plašča. Ti so temno rjave oziroma temne zeleno-rjave barve. Plašč ima kapuco, dva žepa in pas z rjavo pasno sponko. Pri zapenjanju so gumbi skriti. Dežni plašč nima tople podloge, na notranji strani pa je prišit našitek izdelovalca – Modne konfekcije Zagreb, OOUR 22. decembar, INI – TU – JNA, številka 44/168.

Zaradi večjega števila novo pridobljenih zelo raznolikih predmetov, diapozitivov, reprodukcij fotografij in posnetih pričevalcev, tega gradiva nismo razvrščali v različne muzejske zbirke, temveč smo se odločili ustanoviti novo tematsko zbirko o gradbeništvu in infrastrukturi v Sloveniji. Trenutno smo v fazi vzpostavljanja kontaktov z zaposlenimi v gradbenih podjetjih z namenom snemanja pričevanj, pridobivamo nove predmete, raziskujemo arhive nekdanjih gradbenih podjetij.

Menimo, da je področje gradbeništva v Sloveniji zgodovinsko in muzeološko slabo obdelano, zato nameravamo temu v prihodnjih letih nameniti več raziskovanja in predstavljanja.

Ljubljanski velesejem je nekdanji razstavni prostor na delu današnjega parka Tivoli, med Gosposvetsko, Lattermanovim drevoredom in Lipovim drevoredom, kjer je med letoma 1921 in 1955 potekala sejemska dejavnost. Po razpadu Avstro-Ogrskega cesarstva pop koncu prve svetovne vojne, je del današnjega slovenskega ozemlja prešlo pod novo državo, Kraljevino SHS. Slovenski gospodarski prostor, ki je bil stoletja vpet v gospodarske vezi znotraj nekdanjega velikega cesarstva, se je znašel pred novimi in nepoznanimi izzivi. Preusmeriti se je moral na trg nove skupne države. Dr. Milan Dular, ravnatelj ljubljanskega velesejma, zapiše:

Kakor je bila naša trgovina pod Avstrijo skoraj povsem le krajevnega pomena, tako so se pojavili po prevratu v zedinjeni Jugoslaviji popolnoma novi izgledi za razvoj naše trgovine z ostalimi deli države. Že takrat je bilo zaznati, da se bo industrijska delavnost v naši ožji domovini močno dvignila in da bo omogočen napredek in razvoj našega obrtništva. Vendar pa tedaj nismo imeli nobenega pregleda proizvodnje niti potreb porabnika izven naših ožjih meja pa tudi ne možnosti prodaje našega blaga. Tedaj, to je v najbolj nejasnih, vendar kar se tiče zvez, najugodnejših časih je nujna potreba spočela misel, organizirati ustanovo, ki naj odpomore nepreglednosti v trgovinstvu in pripomore do  prijateljskih trgovskih zvez z do sedaj nepoznanimi trgovci v nepoznanih krajih in s porabniki  nepoznanih zahtev.¹

Prav potrebe po odpiranju novih gospodarskih vezi v novonastali državi so bile eden izmed glavnih motivov za ustanovitev ljubljanskega velesejma. Dodatno spodbudo je predstavljala iniciativa Pokrajinske zveze obrtnih zadrug v Ljubljani, ki je na Ivana Šubica, tedanjega ravnatelja višje obrtne šole, naslovil pobudo, naj slednji naredi ankete o učnih tečajih za izobrazbo pomočnikov in mojstrov. Šubic je za 25. oktobra 1920 sklical svet, na katerem je poleg njega in predsednika pokrajinske zveze E. Franchettija sodelovalo še pet načelnikov ljubljanski obrtnih zadrug. Na tem posvetu so prišli do sklepa, da bi leta 1921 v Ljubljani priredili obrtno razstavo. Ta sestanek je sprožil proces, ki je vodil do organizacije prvega velesejma v Ljubljani leta 1921.²

Razstavne prostore je leta 1920/1921 postavil arhitekt Josip Costaperaria. Sprva so zgradili 5 večjih in 20 manjših paviljonov, tako da je prvi sejem leta 1921 obsegal približno 25.000 kvadratnih metrov površine. Svoj samostojen paviljon je zgradila tudi Češkoslovaška. Naslednje leto so svojo ponudbo razširili še na dodatnih 13.000 kvadratnih metrih, kjer je isti arhitekt uredil še dva velika paviljona (Paviljona K in L), restavracijski paviljon in vinotoč. Posamezniki lastniki so v tem delu dodali še svoje manjše paviljone, vinotoče in kavarne, tako da je na severozahodnem delu razstavišča nastalo velesejemsko zabavišče. Vsi paviljoni so bili narejeni iz lesa in postavljeni na nekakovostne temelje. Kanalizacije in hidrantov na območju še ni bilo, električna napeljava je bila provizorična. Ko se je velesejem izkazal za uspeh, so temelje ojačali, napeljali kanalizacijo, preuredili upravno stavbo in napeljali novo električno, plinovodno in vodno omrežje. Ob deseti obletnici razstavljanja, leta 1930, so zgradili še dva nova paviljona (paviljona N in M).³

V prvih treh letih so na velesejmu priredili samo vzorčne razstave, od leta 1924 pa so svojo tematsko ponudbo razširili in začeli prirejati po dve glavni razstavi na leto. Pomladanski velesejmi so bili navadno namenjeni vzorčnim razstavam, medtem ko so bili jesenski gospodarsko ali kulturno naravnani. Leta 1925 je Državni higienski zavod v Ljubljani najel paviljon L, v katerem je priredil stalno razstavo »higiensko« razstavo. Ta je na velesejmu tala vse do leta 1932, ko je strela in posledično požar uničil omenjeni paviljon. V sredini tridesetih let so se organizatorji pripravljali  na revitalizacijo in prenovo celotnega razstavnega prostora. Ker je bil velesejem uspeh, je bila njihova želja zgraditi trajno sejemsko razstavišče na isti lokaciji. Konec leta 1939 je bil izveden natečaj, na katerem je sodelovalo pet projektantov. Vodstvo velesejma je na mizo dobili štiri osnutke projektov, med katerimi je najbolje ocenila in posledično tudi izbrala projekt ing. arh. Vinka Glanza. Izvedba gradnje je bila načrtovana v letu 1941, do katere pa kasneje ni prišlo, saj se je vojna vihra presilila tudi v Jugoslavijo. Zadnja razstava se je zaključila 13. oktobra 1941.⁴

Med vojno so prostor velesejma zasedli okupacijski vojaki Italije, po kapitulaciji slednje pa Nemci. Vzpostavili so vojašnico in intendantsko službo za celoten ljubljanski garnizon. Enajstega novembra 1944 so zavezniška letala napadla območje in pri tem uničila skladišče nafte. Leta 1953 so za velesejemske potrebe izvedli razpis za gradnjo Gospodarskega razstavišča. Gradnja se je pričela leta 1955, sejmišče pa je bilo dokončano leta 1959, ko so se sejemske dejavnosti iz Tivolija dokončno preselile na novo območje. S tem se je zaključilo poglavje ljubljanskega velesejma, ki je v novi obliki zaživel na drugi lokaciji. Lokacija v Tivoliju je novo vsebino dobila leta 1961, ko so prostore velesejma dokončno porušili in na območju uredili parkirišče.

---

Viri in literatura

_{Dular, Milan, Ljubljanski sejem za naše gospodarstvo in kulturo, Kronika slovenskih mest, let. 7,. št. 2. (1940), 77–84.
Dular, Milan ur., Ljubljanski velesejem ob desetletnici 1921–1930. Ljubljana: Uprava ljubljanskega velesejma, 1930.}

1. Dular, Milan, Ljubljanski sejem za naše gospodarstvo in kulturo, Kronika slovenskih mest, 1940, let. 7,. št. 2., 77. ↩︎
2. Marn, Rudolf dr., Rojstvo ljubljanskega velesejma, v: Dular, Milan, Ljubljanski velesejem ob desetletnici 1921–1930, 20. ↩︎
3. Dular, Milan, Ljubljanski sejem za naše gospodarstvo in kulturo, 83. ↩︎
4. Prav tam, 77–84. ↩︎

Oktobra leta 2022 se je po desetletjih službovanja v Muzeju novejše zgodovine Slovenije poslovila kustosinja Jožica Šparovec in šla novim (upokojenskim) izzivom nasproti. Kot avtorica številnih razstav ter izvrstna poznavalka, proučevalka in dokumentalistka bogatega muzejskega fotografskega arhiva, zlasti fonda Edija Šelhausa, ki sta ji (bili) osebno blizu tudi tematika planinstva in alpinizma, je nedvomno pustila močan pečat. Z izrednim občutkom za zbiranje, predvsem pa zavedanjem, da je raznoliko gradivo z vsemi svojimi večplastnimi zgodbami slovenskega 20. in 21. stoletja, največ pozornosti deležno v muzejski ustanovi, je ob svojem slovesu prinesla skrbno zavit paket. V njem je bil porcelanast, ovalen pladenj bele barve za postrežbo hrane. Da gre za del jedilne opreme iz ljubljanskega hotela Tivoli, ki je v uporabi najkasneje od leta 1909, priča napis na njegovi daljši ovalni strani. Napis Hotel Tivoli in letnica 1909 sta vpeta v motiva petih prepletenih gorenjskih nageljnov ter petih modro in rdeče obarvanih src. Na spodnji strani sta konkavna številčna znaka, ki označujeta tip pladnja in številka kalupa (2128) ter znak tovarne.

Svoji hčerki in naši dolgoletni sodelavki Jožici Šparovec ga je leta 2019 podarila njena mama Terezija Černelič. Ob svoji upokojitvi leta 2022 ga je Jožica Muzeju podarila v trajno last in hkrati posredovala tudi naslednjo zgodbo:

»Kot je Terezija Černelič dne 22. 10. 2022 povedala hčerki Jožefi Šparovec, ji je pladenj v začetku 50-tih let 20. stoletja podarila gospa Ljubič (ali Lubič) (imena se ne spominja natančno, morda je bila Marija). Bila je sicer iz Gorenjske, a je nekaj let živela v Dečnem selu kot najemnica pri Lupšinovih. Preden se je od tam odselila, je svoje osebne stvari razdala in pladenj je podarila Tereziji Černelič, pri kateri je večkrat pomagala pri delu (okopavanju) na polju. Terezija Černelič predvideva, da je bila gospa Ljubič zaposlena v Hotelu Tivoli, ni pa o tem prepričana. Pladenj, ki je velik in težek, je družina Černelič uporabljala ob nedeljah, vendar večinoma ob praznikih in takrat, ko je k hiši prišlo večje število sorodnikov na kosilo. Shranjen je bil v leseni kredenci v kuhinji«.

44 cm širok, 30 cm globok in 6 cm visok pladenj bele barve je kljub občasni rabi odlično ohranjen. Po 113 letih se je vrnil v bližino izvora, na obronke tivolskega parka in ob vznožje Rožnika. Danes je shranjen v našem Cekinovem gradu, ki je od poslopja hotela Tivoli, bolj znanem kot Švicarija, oddaljen deset minut hoda. Zgodba pladnja, ki se začne v desetletju pred razpadom Avstro-Ogrske v 20. stoletju in se nadaljuje v 21. stoletje, je vsekakor vpeta v zanimivo zgodovino poslopij, ki so na območju današnje Švicarije, stale od 30-tih let 19. stoletja. Locirane v zelenju ljubljanskega Rožnika in parka Tivoli so stale nedaleč od Tivolskega gradu (dvorec Podturn) in današnjega Jakopičevega sprehajališča (Lettermanov drevored). Kazinsko društvo je skoraj istočasno z gradnjo Kazine (1836 – 1838) v mestnem središču, urejalo društveno zabavišče v nekdanji gozdarski hišici¹ na vzpetini nad dvorcem Podturn (Tivolski grad). Ob godbi in ognjemetu je bilo 8. junija 1835 tudi slovesno odprto. Poslopje z veliko teraso z razgledom, v kateri so delovale kavarna, mlekarna in terasa, kjer se je vsak dan zgodil koncert je kmalu postalo priljubljeno shajališče Ljubljančanov². Med svojim bivanjem v dvorcu Podturn je leta 1852 znameniti vojskovodja, grof Josef Radetzky, na platoju pred objekt kazinskega društva, dal zgraditi še t. i. Švicarsko hišo – Schweizerhaus³. Zaradi lesenega videza osrednje zgradbe in kamnite osnove so jo obiskovalci kmalu poimenovali Švicarija. Po grofovem odhodu iz Ljubljane leta 1856 je bila njegova švicarska hiša zapuščena do leta 1881, ko jo je mestna občina Ljubljana s postavitvijo dveh novih paviljonov ponovno oživela⁴.

Večinoma nemško govoreče najemnike so od konca 19. stoletja nasledil slovenski. Leta 1904 je objekte Švicarije prevzel zagnan hotelir Ivan Kenda, ki ga je v njegovi pobudi za gradnjo novega objekta na izjemni lokaciji ljubljanskega mestnega parka podprl tudi župan Ivan Hribar⁵. O gradnji »nove Švicarije« je ljubljanski občinski svet razpravljal na svoji seji 17. 3. 1908. »Župan je nujno predlagal, naj bi se sedanja Švicarija podrla ter bi se zgradila nova velika stavba, ki bi morala priti še letos pod streho. Inicijativo za to je dal sedanji najemnik Švicarije K e n d a (Ivan Kenda) , nakar se je za stvar zavzel župan sporazumno z arhitektom Kochom (Ciril Metod Koch)«⁶. Slednji je v iskanju narodnih motivov za novo poslopje prepotoval Gorenjsko in naročil fotografiranje hiš v narodnem slogu v Bohinju, Kropi, Kranjski gori, … Želja predlagateljev je bila, da nov hotel odraža izviren, domač slogu. Tudi z mislijo na to, da bi bila stavba v slogu gorenjski kmečkih hiš, vzor bodočim vilam, ki se bodo gradile v narodnem slogu. Za gradnjo je bilo predvidenih od 100.000 do 105.000 kron. Končni znesek gradnje nove Švicarije, pod nadzorom mestnega stavbnega mojstra Filipa Supančiča in investitorja Mestne občine Ljubljane pod vodstvom župana Ivana Hribarja, je bil še enkrat višji – 200.000 kron⁷. Ideje in predlogi snovalcev nove Švicarije so se kmalu uresničili. Po več kot sedemdesetih letih delovanja je bilo staro poslopje deloma podrto, ob njem pa je med letoma 1908 in 1910 nastajal nov objekt, hotel Tivoli. Predvsem zaradi lokacije, pa se je med ljudmi ohranilo popularnejše ime – Švicarija.

Poudarjanje t. i. narodnega sloga zunanjosti in notranjosti nove Švicarije je razvidno tako z »gorenjskih« lesenih gankov, okvirjih iz umetnega kamna okrog oken, mrež na oknih, kot stenskih in stropnih poslikavah z motivom gorenjskega nageljna v notranjščini – od vhodnega hodnika, stopnišča, hodnika v nadstropju⁸ ter v osrednji dvorani. Motiv gorenjskih nageljnov, ki se pojavi tudi na servirnem pladnju, se je vil še na stičišču stropa in sten ter stebrov velike dvorane. Narodno zavedna komponenta liberalcev, nosilcev »projekta hotela Tivoli«, je bila razvidna tudi iz izrecne zahteve, naj bodo pri strežbi »izključno posli in nastavljenci, ki so zmožni slovenskega jezika«⁹. Vztrajanje pri domačem slogu tudi za notranjo opremo pa pojasni stavek, da »mize, stoli in sobna oprava izdelala se bode razen velike dvorane v slogu poslopja, torej v domačem, slovenskem slogu in v tem vzdrževala«.¹⁰ Tudi pri nabavi pohištva za novi hotel Tivoli so se odločali med ponudbami domačih »tvrdk Primožiča in Naglasa v Ljubljani, Žumra v Gorjah, mizarske zadruge v St. Vidu in Solkanu in Puc & Comp. v Ljubljani«.¹¹ O nabavi jedilniške opreme za kuhinjo in restavracijo hotela Tivoli poročilo v Slovenskem narodu žal ne govori, izvemo pa da je bilo za 48 postelj, 32 omaric, 31 miz, 90 stolov, 32 zrcal, 48 malih omaric z marmornatimi ploščami, 32 malih omar, 24 blazinskih klopi, 48 odej iz perja, 48 žimnic, obstenje za sobo v domačem kmetskem slogu v pritličju, 60 miz v hotelskih sobah in 300 stolov, namenjenih 18 638 kron.¹² Dvonadstropna stavba v gorenjskem slogu, ki je služila tako hotelskim storitvam kot restavraciji ter prekrasen letni vrt je kmalu postal priljubljeno shajališče številnih gostov. Na pot do hotela Tivoli, so se obiskovalci odpravili peš, s kočijami, s fijakarji izpred hotela Slon, kasneje tudi z avtomobili. Pokriti s »kamelharkami«, odejami iz kamelje dlake, so gostje uživali ob dobrem kruhu, pecivu in beli kavi.¹³ Za zdrav duh v zdravem telesu in zabavo so poskrbeli z namakanjem v bližnjem knajpališču¹⁴ in na številnih plesih. Hotel Tivoli – Švicarija je bil v svoji zlati dobi do leta 1930 kot kavarna in gostilna pomembno mesto kulturnega in družabnega življenja ljubljanske (kulturniške) elite. Literati in politiki so se radi družili v t.i. kmetski sobi, v hotelski dvorani pa so se ob številnih priložnostih in obletnicah, odvijali različni kulturni dogodki¹⁵, od plesov in koncertov do slovesnih pogostitev ob številnih obletnicah.

Še preden je bil hotel dokončno zgrajen je nudil tudi kratko zimsko zatočišče literatu Ivanu Cankarju. V sobici drugega nadstropja hotela Tivoli je pozimi 1909/1910 napisal delo Bela krizantema. V »pribežališču grešnikov«, kot ga je poimenoval, so se radi zbirali tudi slovenski boemi, poleg Cankarja tudi Vladimir Levstik, Cveto Golar, …¹⁶ Čeprav v nasprotju s Cankarjem, zagovornikom ohranitve narodnega jezika in kulture, je njegova Jugoslovanska socialdemokratska stranka na svoji konferenci, 21. in 22. novembra 1909, v Hotelu Tivoli sprejela Tivolsko resolucijo, ki se je zavzemala za kulturno in jezikovno integracijo južnih Slovanov. Dobrih deset let kasneje in že v Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev pa je 11. aprila 1920, v hotelu potekal prvi zbor slovenskih komunistov. Hotel Tivoli-Švicarija kot prvotno mišljeno prenočišče predvsem za tuje goste ni nikoli zaživel. Po 1. svetovni vojni je spremenil najemnika, prevzel ga je A. Dolničar. Leta 1930 je potekala večja prenova stavbe, nekaj let kasneje pa so se v hotelske sobe preurejene v stanovanja, vselili ruski pribežniki. Pred drugo svetovno vojno si je tukaj svoje ateljejske prostore uredil kipar Ivan Zajec, najbolj znan kot avtor spomenika Franceta Prešerna v Ljubljani.

Po letu 1945 so visoki stropi pritličja Švicarije postali zanimivi zlasti za kiparje, ki so si tu uredili ateljeje. Ob »sostanovalcih«, potomcih ruskih pribežnikov so ustvarjali mnogi slovenski kiparji: Karel Putrih, Zdenko Kalin, , Dragica Čadež, Drago in Dušan Tršar, Lujo Vodopivec, Sergej Kapus, Stojan Batič, … Jakov Brdar. Specifika njenih številnih stanovalcev in uporabnikov je skozi desetletja ustvarila zanimivo skupnost, ki je nedvomno pripomogla, da je stavba obstala tudi v 21. stoletju. Dobrih 100 let po gradnji Hotela Tivoli so se končno začele uresničevati dolgoletne ideje o njegovi prenovi. Zadnji prebivalci so bili iz stanovanj in ateljejev v nadomestne prostore preseljeni leta 2012. Objekt je bil razglašen za kulturni spomenik lokalnega pomena in po temeljitih predpripravah in raziskavah se je leta 2015 začela njegova dvoletna prenova. Nove vsebine ji je vdahnilo novo ljubljansko kulturno, izobraževalno in družabno središče MGLC Švicarija, ki ohranja in dopolnjuje namembnosti zgodovinske stavbe.¹⁷ Med drugim z restavracijo in letnim vrtom nadaljuje prvotno tradicijo gostinske ponudbe in druženja, z ateljeji in rezidenčnim programom pa ohranja svojo vlogo zibelke slovenskega kiparstva.

Pravkar prebrano predstavlja le drobec prepletenih zgodb oseb, stavb in dogodkov, ki jih »pripoveduje« servirni pladenj iz hotela Tivoli. Številne pa še čakajo, da jih odkrijemo in predstavimo širši javnosti.

---

Viri in literatura

1. https://www.bistro-svicarija.si/blog/za-ivana-cankarja-je-bila-svicarija-lokacija-s-prekrasno-lego-kar-je-poglavitno-dot-dot-dot, 16. 3. 2023 ↩︎
2. Darinka Kladnik: Ljubljanske metamorfoze, LUXURIA, Ljubljana, december 1991, str. 144 ↩︎
3. https://www.zvkds.si/sl/entityform/2279, 16.3.2023 ↩︎
4. Pogovor s konservatorsko svetovalko Tatjano Adamič: https://www.metropolitan.si/scena/svicarija-cankar-je-to-stavbo-imenoval-pribezalisce-gresnikov-ces-tukaj-smo-se-zbirali/, 16. 3. 2023 ↩︎
5. Pogovor s konservatorsko svetovalko Tatjano Adamič: https://www.metropolitan.si/scena/svicarija-cankar-je-to-stavbo-imenoval-pribezalisce-gresnikov-ces-tukaj-smo-se-zbirali/, 16. 3. 2023 ↩︎
6. Slovenski narod: Nova Švicarija, 18. 3. 1908, št. 67, leto XLI, str. 2 ↩︎
7. Tivoli. Ljubljanski mestni park, ČZP Kmečki glas, Ljubljana, 1994, str. 71 ↩︎
8. Pogovor s konservatorsko svetovalko Tatjano Adamič: https://www.metropolitan.si/scena/svicarija-cankar-je-to-stavbo-imenoval-pribezalisce-gresnikov-ces-tukaj-smo-se-zbirali/, 16. 3. 2023 ↩︎
9. Tivoli. Ljubljanski mestni park, ČZP Kmečki glas, Ljubljana, 1994, str. 70 ↩︎
10. Tivoli. Ljubljanski mestni park, ČZP Kmečki glas, Ljubljana, 1994, str. 70 ↩︎
11. Slovenski narod: Nabava pohištva za Švicarijo, 3.3.1909, št. 50, leto XLII, str. 2 ↩︎
12. Slovenski narod: Nabava pohištva za Švicarijo, 3.3.1909, št. 50, leto XLII, str. 2 ↩︎
13. Tivoli. Ljubljanski mestni park, ČZP Kmečki glas, Ljubljana, 1994, str. 71 ↩︎
14. Aleš Smrekar, Bojan Erhatič, Mateja Šmid Hriba: Krajinski park Tivoli, Rožnik in Šišenski hrib, Georitem 16, Ljubljana, Založba ZRC, 2011 ↩︎
15. https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-GQSY7KG2/?euapi=1&query=%27keywords%3d%c5%a1vicarija+-+hotel+tivoli%40OR%40fts%3d%c5%a0vicarija+-+Hotel+Tivoli%27%27&sortDir=ASC&sort=date&pageSize=25 ↩︎
16. Pogovor s konservatorsko svetovalko Tatjano Adamič: https://www.metropolitan.si/scena/svicarija-cankar-je-to-stavbo-imenoval-pribezalisce-gresnikov-ces-tukaj-smo-se-zbirali/, 16. 3. 2023 ↩︎
17. http://www.mglc-lj.si/svicarija/o_svicariji, 17. 3. 2023 ↩︎

Drugo Jugoslavijo so zaznamovale živahne migracije izven in znotraj njenih meja: nekatere je spodbujala centralna vlada, druge so motivirale nastajajoča industrializacija, urbanizacija in povojna obnova države. Ljudje so se selili, da bi našli službo, zaradi poklicnega izobraževanja, neodvisnosti ali da bi izpolnili poklicne zahteve. Številni so sledili svojemu srcu, nekateri so se selili, da bi se pridružili zakoncu ali družinskim članom, spet tretji pa so preprosto potrebovali spremembo oziroma iskali nove priložnosti.

Vodilno načelo povojne medetnične usmeritve Jugoslavije, ki je bila programsko zasnovana kot skupnost enakopravnih narodov in narodnosti, je bilo povzeto v sloganu »bratstvo in enotnost, ki se je pojavljal v poimenovanjih številnih tovarn, šol, javnih prostorov, folklornih skupin in športnih ekip po vsej državi ter tudi moderne glavne avtoceste Ljubljana–Zagreb–Beograd–Skopje, ki so jo gradili od leta 1947 do sredine šestdesetih let in je povezovala štiri ustanovne republike ter državo kot celoto.

Po več letih izseljevanja je v sedemdesetih letih kot destinacija postala zanimiva Slovenija, najsevernejša od šestih zveznih republik. Čeprav imamo na voljo pomanjkljive in nepopolne evidence, se ocenjuje, da se je v obdobju med letoma 1945 in 1990 v Slovenijo priselilo približno 290.000 ljudi.

Med njimi tudi starša Lidije Jularić.

“Z očetom sta se prvič srečala leta 1964 na železniški postaji v Dragalovcih. Štiri leta kasneje sta se po naključju ponovno srečala. V tistem času sta oba želela spremembe –mama je hotela iti na svoje, oče pa je ugotovil, da je skrajni čas, da se poroči. Odločila sta se, da se vzameta. Tako se je mama iz rodne Čečave preselila k očetu v Dragalovce. Potem sta zgradila hišo. Gradila sta jo štiri leta in jo dokončala leta 1979.[Moj oče] je v Slovenijo je prišel delati leta 1963. Delal je v Borovnici v tovarni, ki izdeluje pohištvo. Službo mu je pomagal najti brat, ki je že delal v Sloveniji. Mama je živela sama v Bosni, oče pa je še naprej delal v Sloveniji. Domov je hodil vsak vikend z vlakom (350km daleč). Leta 1979 se je tudi mama preselila v Slovenijo (istega leta, kot sta dokončala hišo). Prišla je, ker ni hotela več tako živeti. V Sloveniji je dobila službo prek očetovega sodelavca. Čistiti je začela pisarniške prostore v holdingu državnega podjetja.”¹

Obdobje po drugi svetovni vojni je v Sloveniji zaznamovala veliko pomanjkanje stanovanj. 

Večja stanovanjska naselja so v Sloveniji, zaradi največje gostote prebivalstva predvsem v Ljubljani, začeli graditi v šestdesetih letih. Ponudbo komercialnih stanovanjskih posojil so prevzele banke, medtem ko so delovne organizacije omogočale ugodna stanovanjska posojila za svoje zaposlene. Soseska je postala simbol kulturne heterogenosti in s tem talilni lonec različnih identitet. Njihovi stanovalci so prihajali iz vseh delov Slovenije, s porastom priseljevanja pa tudi iz drugih jugoslovanskih republik.

“Preden je mama prišla, je oče živel v delavskem domu (tu so bili samo moški, ki so živeli sami). Na začetku, ko sta skupaj iskala stanovanje, ni bilo lahko. Oče je vzel en mesec dopusta. Šel je po gostilnah, kjer je od gostov zvedel, kdo daje stanovanje v najem. Gostom je plačal pijačo, včasih tudi kosilo, in tako zvedel, kje je prosto stanovanje. Vendar pa je bilo težje dobiti stanovanje, ko so lastniki slišali, da je iz Bosne. S preselitvijo se je počasi začel oblikovati nov način življenja. Začeli so se prilagajati novemu okolju, spoznali so nove prijatelje, dobili nove sosede. V Ljubljani so kupili stanovanje. V tem novem okolju so dobili tudi otroke.”, pripoveduje Lidija.

V času pred razpadom Jugoslavije je odnos do prišlekov postajal vse bolj odklonilen. Znaki nestrpnosti in izključevanja so začeli prihajati na dan že v osemdesetih in so se zaostrili v devetdesetih letih, vzporedno z razpadom jugoslavije in posledičnim izbruhom oboroženih spopadom. Do trenj je prihajalo tudi znotraj posameznih skupnosti, ki so jih zaznamovali ideološki spori in nesoglasja zaradi vojn v Jugoslaviji, ki so (s prekinitvami) trajale skoraj desetletje.

Po ocenah je v vojnah življenje izgubilo 140.000 ljudi, med katerimi so bili tudi številni sorodniki, prijatelji in znanci tistih, ki so se naselili v Sloveniji. Domovi njihovih prednikov so bili uničeni, nekdaj domači kraji pa so postali prizorišča vojn (in vojnih zločinov). Družinske vezi in nekoč običajna, pogosta mobilnost na širšem območju so bile pretrgane oziroma močno ovirane.

»Vojna je močno spremenila naša življenja. Našo hišo so izropali in za seboj pustili ruševine. Nehali smo hoditi v Bosno. Naše sorodnike so po koncu vojne izgnali, tako da danes v Bosni nimamo tako rekoč nobenega sorodnika. Leta 2002 smo šli prvič po vojni pogledat našo hišo. Moji starši še vedno hranijo ključ.«

Razumljivo je, da imajo naši domovi posebno mesto v naših srcih in so odraz tega, kdo smo. Kot ponazarja zgodba družine Jularić, pojem doma ni omejen le na fizične strukture, kot so naše hiše ali skupnost, v kateri živimo, temveč zajema tudi zapleteno mrežo čustev, spominov in izkušenj, ki nas opredeljujejo.  Ti so lahko povezani s kraji, tradicijami, čutnimi izkušnjami in ljudmi, ki jih povezujemo z domom. Z razumevanjem pomena doma v našem življenju lahko globlje razumemo tudi sami sebe. Še posebej za ljudi, ki migrirajo, je lahko dom več krajev hkrati. Kjuči, ki ne odpirajo več fizične hiše, pa lahko še vedno odklenejo vhoda doma, ki obstaja samo v spominu tistih, ki so v njem nekoč živeli.

---

1. Slike in pričevanje Lidije Jularić povzememo po razstavi Najini starši so iz Bosne (Ljubljana, 2011), ki smo jo v muzeju novejše zgodovine Slovenije v manjšem obsegu, predstavili znotraj razstave Odjuga: zgodbe o identitetah na prepihu (Ljubljana, 2021). ↩︎

V letu 2022 smo z odkupom dela zasebne zbirke razglednic iz prve svetovne vojne muzejsko zbirko dopolnili s prizori iz vojaškega in ujetniškega življenja v Ljubljani v vojnem času. Med njimi smo odkupili tudi skupino starejših razglednic ljubljanskih vojašnic. V obdobju pred prvo svetovno vojno je bilo v Ljubljani več vojašnic: šempetrska vojašnica z bataljonom 17. pehotnega polka, pehotna vojašnica s tremi bataljoni 27. pehotnega polka, ki je bila širši javnosti znana po svojem častnem pokrovitelju belgijskemu kralju kot »belgijska vojašnica«.

V Ljubljani so bivali vojaki topniškega, artilerijskega polka št. 7, ki je leta 1898 dobil novo zgrajeno topniško vojašnico ob Dunajski cesti in dva bataljona 4. domobranskega pehotnega polka, ki sta bila nastanjena v leta 1891 zgrajeni C. kr. domobranski vojašnici ob Domobranski, danes Roški cesti. Če prištejemo še vojaška skladišča, konjušnico, vojaško kopališče na Ljubljanici, bližnje strelišče pod Golovcem, sanitetne oddelke in začasne barake vojaških pisarn ob Lattermanovem drevoredu, smo nekako povzeli stanje vojašnic in na vojsko vezanih lokacij v Ljubljani v času pred prvo svetovno vojno. Vojake, v začetku dvajsetega stoletja, 1. oktobra 1901 ustanovljenega 27. domobranskega pehotnega polka, so zaradi pomanjkanja prostorov nastanili v bivši ljubljanski tovarni sladkorja – cukrarni. Leta 1906 so se vojaki 27. domobranskega polka končno lahko preselili v novo ljubljansko vojašnico, ki je bila zgrajena ob Poljanski cesti. Po vseh bojnih izkušnjah na vzhodnem, soškem in tirolskem bojišču je bil polk 19. marca 1917 preimenovan v Gorski strelski polk št. 2 (K.k. Gebirgs Schützen Regiment N.2, GSR2).

Zgodovina Cesarsko-kraljevega domobranskega pehotnega polk št. 27 (K.k. Landwehr infanterie regiment Nr. 27, LIR 27 ) z nabornim okrajem na Kranjskem in Goriškem ter s sedežem v Ljubljani je precej dobro raziskana. O njegovi vojaški poti in usodah vojakov med prvo svetovno vojno je ohranjenih več odličnih spominskih in dnevniških zapisov. V polku je med drugimi služil pisatelj Ivan Matičič in o tem napisal spomine, ki so prvič izšli že leta 1922 in so v slovenskem prostoru prek ponatisov in razširjenih izdaj ohranjali spomin tako na omenjeni polk kot na prvo svetovno vojno. Polk je kot vse avstro-ogrske vojaške enote odseval strukturo svojega nabornega okraja in je po narodni sestavi moštva vključeval prek 85 % slovenskih vojakov. Podobno kot 4. domobranski pehotni polk pred tem se je tudi 27. domobranski pehotni polk, ki je dal ljubljanski vojašnici prepoznavno ime, 1. marca 1911 preoblikoval v avstrijsko gorsko enoto. To pomeni, da je bila enota posebej opremljena za gorske razmere in njeni vojaki izurjeni za potrebe in namene gorskega bojevanja. Datum preoblikovanja polka v gorsko enoto se šteje kot začetek slovenskih gorniških enot. Ob  stoletnici je bila temu dogodku prvič namenjena večja pozornost slovenske javnosti.

Spominske drobce kako je izgledalo šolanje v domobranski kadetnici in vojaško življenje pred in med svetovno vojno v vojašnicah in na bojiščih nam je zapustil slovenski častnik Herman Vidmar v neobjavljenem rokopisu, ki ga hrani Mojca Vidmar. Svoje spomine je Herman Vidmar začel pisati septembra 1926 in z desetletnim presledkom s pisanjem nadaljeval septembra 1936. Rodil se je v Lokvah nad Gorico v Trnovskem gozdu, 30. marca 1875, v družini trinajstih otrok »v gozdarski hiši v gozdu zraven državne ceste«. Po več selitvah se je njegova družina ustalila v Ljubljani. Njegova želja, da bi postal avstro-ogrski častnik se je začela uresničevati avgusta 1893, ko je z dunajske kadetnice dobil obvestilo, da je uspešno naredil sprejemne izpite.

Z vstopom v dunajsko domobransko kadetnico se je zanj začelo povsem novo življenje.

»Do sedaj prost, svobodomiseln, narodnostno krepak, telesno izvrstno razvit, v vsakem pogledu še nepokvarjen sem prišel pod vojaško disciplino.« Življenje v kadetnici je povzel z besedami: »Takoj prve ure so nam inštruktorji v glavo vtepavali da nosimo »des Kaisers Rock«, da smo bodoči oficirji, da moramo držati na čast. Vsi, da ne moremo priti kot princi na svet; pokolenje iz nižjega stanu ni nobena sramota, vendar, da morajo oni, ki so iz nižjega stanu, počasi pozabiti, ter iskati občevanja le z osebami, ki so oficirskemu stanu primerne. Svojih staršev, bratov, sester, sorodnikov se ni treba sramovati, vendar se ni treba z njimi javno pokazati. … To je bila že prva grenka pilula.«

Razočaranja je v kadetnici že zgodaj doživel tudi glede narodne enakopravnosti. Zapisal je, da se je tudi glede »narodnosti pralo brez vode«: »Vse narodnosti so v monarhiji priznane, toda občevalni in službeni jezik v vojski je nemški, tega morajo vsi znati. Da bi se mu priučili, se je prepovedalo drugače med seboj občevati kot nemški. Bolj kot naši predstojniki so na to gledali naši nemški tovariši. … Prve dneve smo jih ubogali, kmalu pa ne več. Začeli so nas tožariti….  Vse politično in narodnostno mišljenje so nam takoj zatrli«. Gojenci naj bi vedno imeli pred očmi svoj cilj, da postanejo avstro-ogrski častniki, ki naj bi ne bili »narodnjaki, temveč samo Avstrijci in cesarjevi verni sluge«. Vidmar si je zabeležil, da so se »navidezno tega držali, v srcu pa so bili drugačni«. Svoje ostre kritične misli, ki so razkrivale dileme bodočega slovenskega častnika je omilil z besedami, da mora »resnici na ljubo navesti, da so drugače z nami lepo ravnali, da smo bili obilno in prav dobro prehranjeni, oblečeni in tudi stanovali smo udobno. Smatralo se nas je bolj kot bodoče mlajše tovariše«. Kratko povzeto: »Hrana je bila jako dobra in obilna. Spali smo na vojaških posteljah, slamnjačah, v sobah po 18 – 20 gojencev. Vsak teden smo enkrat imeli od 7 do 16 ure ekserciranje in vojaške vaje. Nato pa od 16 ure prosto, da smo lahko šli v mesto. V nedeljo je bila maša, popoldne pa prosto. Tako je šlo dan za dnem.« Njegovi slovenski sošolci, sodobniki in znanci, ki jih je srečeval v kadetnici so bili Rudolf Maister, Karl Petsche, Martin Majcen in drugi. O vsakemu si je zabeležil kakšno drobno opombo, značilnost ali usodo: »umrl je kot poročnik v Lvovu, bil odličen in neustrašen narodnjak« ali »Ljubljančan, o katerem se ni vedelo ali je Slovenec ali Nemec«, ki njegovim spominom dajejo osebno noto in dodaten zgodovinski pomen, saj razkrivajo vrednote in predsodke častnikov obravnavanega obdobja.

Po končanem šolanju v kadetnici je bil Herman Vidmar dodeljen v prvo stotnijo 23. domobranskega pehotnega polka v Zadru in je začel živeti življenje mladega častnika. V oktobru 1901 je bil premeščen v Krakov, kjer je 1. novembra 1901 postal nadporočnik: »Deloma sem bil vesel, da sem prišel med Slovane, žalosten pa, ker sem bil daleč od Zorke«. Iz Krakovega je bil premeščen v trdnjavsko mesto Przemysl, pozneje v Prago, Dubrovnik in druge kraje Dalmacije. Po 18 letih »službe v tujini«, kot je sam zapisal, je končno prišel nazaj v » domovino« k 27. domobranskemu pehotnemu polku v Ljubljano. »Nepopisni so bili moji občutki, ko sem nastopil službo vkraju, kjer sem se šolal, kjer sem preživel lep del svoje mladosti. Z užitkom sem prehodil kraje, kjer smo se kot dijaki igrali. Na vse sem se spomnil. … Kdor je vedno živel v Ljubljani na varnem ta mojega veselja in zadovoljstva ne more razumeti.« Kljub domačemu, ljubljanskemu okolju v katerem se je kmalu uveljavil, pa njegovo splošno razočaranje nad odnosom visokih častnikov do nenemških narodov ni bilo nič manjše kot v drugih vojašnicah: »Polk je bil gorski Gebirgsregiment, vsled tega, in tudi iz političnih ozirov, je služilo v tem polku največ tujcev, nadutih nemških nacijonalcev, osobito Korošcev.«

Pred vojno so bili vojaki 27. domobranskega polka namenjeni za varovanje meje z Italijo in poslani na gorska območja od Gorice do Rombona. Tudi nadporočnik Herman Vidmar, ki je s svojimi vojaki služboval v okolici Kobarida in tik pred vojno vodil priprave za poletne vojaške vaje, naloge in organiziranje bivanja vojakov, se je spominjal: »Moj rajon je bil od Kuka (1700 m) do Matajurja (1900 m). Livek sam je bil 900 m nad morjem. Naloga: moštvo izučiti, da pozna vsak kot, odrediti obrambo in eventuelni napad. Zmajal sem z glavo, ko sem videl, da moji predniki niso ničesar naredili. Samo jedli, pili in eksercirali so, taktično niso sploh nič delali. Šel sem takoj na delo. Oficirjem to ni bilo ljubo, ker so bili lažje, a dlje zaposleni. Rekli so: brez ekserciranja ni vojaštva. Ko sem, dobil še 1 četo sem se spravil nad ceste in pota. Ljudem, vaščanom, sem šel na roko.« Ob tem terenskem delu je navezal tesne stike s slovenskimi prebivalci mejnega območja ob reki Soči.

Ker so izhodišče našega zapisa razglednice »nove« ljubljanske domobranske vojašnice, zaključujem z drobcem iz Vidmarjevih spominov, ki omenjajo načrte za gradnjo neke druge vojašnice za avstrijsko domobranstvo: »Zopet sedim enkrat v menaži pri pisalni mizi ter skiciram – novo vojašnico. Narisal sem jo kolikor sem pač znal.« Pri ljubiteljskem risanju ga je nepričakovano obiskal visok štabni častnik. Njegov nadrejeni je risbo pohvalil, dodal nekaj popravkov in mu predlagal naj vloži prošnjo za dovoljenje, da se v Liveku zgradi vojašnica. Kljub naklonjenosti pristojne komisije je uresničitev pobude preprečila svetovna vojna in z njo povezani dogodki. 14. avgusta 1914 so se pohodni bataljoni vojakov 27. domobranskega pehotnega polka, opremljeni in izurjeni za gorsko bojevanje, iz ljubljanske železniške postaje odpeljali proti bojišču v Galicijo.

---

Viri in literatura

TomažBudkovič, 27. domobranski pehotni polk, Slovenci in prva svetovna vojna 1914-1918, Ljubljana: Muzej novejše zgodovine Slovenije 2010, str. 28-29.

Die k. k. Landwehr Gebirgstruppen. Geschichte, Uniformierung und Ausrüstung der österreichischen Gebirgstruppen von 1906 bis 1918. Herausgeber: Hermann Hinterstoisser, M. Christian Ortner, Erwin A. Schmidl, Wien: Verlag Militaria 2006.

Miomir Križaj, Vojna pot 2. gorskega strelskega polka 1914 -1918, 1. do 17. del. 1. del: Vojnozgodovinski zbornik št. 32/2008 str. 29 -35; do 17. del: Vojnozgodovinski zbornik št. 48/2012, str. 40-49.

Zvezdan Marković, Vojaštvo v Ljubljani med prvo svetovno vojno, Vojaška zgodovina, letnik 15, št. 1, 2019, str. 23 -39.

David Erik Pipan, Naši gorski strelci. Slovenci v avstro-ogrskih vojaških gorskih enotah pred in med prvo svetovno vojno, Nova Gorica: Goriški muzej 2011.

Jože Suhadolnik, Nataša Budna Kodrič, Poljansko predmestje: zgodovinski in arhitekturni oris mestnega predela in objektov, lastniki hiš in arhivsko gradivo Zgodovinskega arhiva Ljubljana, Ljubljana: Zgodovinski arhiv Ljubljana 2013.

Janez Švajncer, Svetovna vojna 1914-1918, Maribor: Pokrajinski muzej Maribor 1988.

Herman Vidmar, Spomini, rokopis, družinska last, hrani Mojca Vidmar.

V letu muzejskih razstav o Jožetu Plečniku in športu vam predstavljam delo Plečnikovega učenca, arhitekta, predanega gornika, alpinista in gorskega reševalca, neuklonljivega človeka mnogih darov, Vlasta Kopača (1913–2006).

V Muzeju hranimo avtorjev izvod publikacije Razgled z Grintovca iz leta 1940, ki ga je ob petletnici svojega delovanja izdala Akademska skupina Slovenskega planinskega društva na Univerzi.¹ Vlasto Kopač je s peresom in tušem ustvaril 360 stopinjski panoramski pogled, ki nas popelje v smeri urinega kazalca od zahodnega Porezna krožno nazaj na izhodišče. Perorisba je dopolnjena s slovenskimi zemljepisnimi imeni, ki so jih določili Rudolf Badjura, dr. Anton Melik, dr. Anton Mrak, Henrik Pardubsky in Boris Režek. Kliše je izdelala Jugografika, natisnila pa Tiskarna Slovenija.

Vlasto Kopač, rojen leta 1913 v Žireh, se je za gorništvo in alpinizem navdušil prav v času študija arhitekture na Tehniški fakulteti Univerze kralja Aleksandra v Ljubljani² pri profesorju Jožetu Plečniku, kamor se je vpisal leta 1934. A njegovega zanimanja ne gre pripisovati vplivu secesijskega mojstra, pač pa prvim študijskim počitnicam, ki jih je preživel na Veliki planini kot najemnik pastirske koče. Na planino se je rad vračal, sledila so številna pohajanja po gorskih poteh in brezpotjih ter druženja in prijateljevanja s plezalsko druščino in z domačini – s pastirji, z drvarji, lovci in logarji. Pričel je zbirati starožitno izročilo ljudi, ki so živeli v okrilju Grintovcev, in postal član Akademske skupine Slovenskega planinskega društva.

Najpogosteje se je namenil v Kamniško-Savinjske Alpe, saj so mu bile najbližje. Grintovci so postali njegov drugi dom. Ko se je v soboto popoldan odtegnil od pisalne mize v arhitekturnem ateljeju Jožeta Plečnika, kjer je bil med letoma 1937 in 1940 zaposlen kot risar, se je s kolesom odpeljal proti Kamniški Bistrici in nato naprej v strmine. V gore je vse bolj goreče zahajal, opravil je več prvenstvenih plezalnih smeri in zimskih vzponov.

Leto 1940, ko je ustvaril predstavljeno perorisbo, je bilo zanj še posebno uspešno, saj se je udeležil prve odprave Akademske skupine Slovenskega planinskega društva v Durmitor. Obenem je pri Jožetu Plečniku sodeloval pri načrtovanju in gradnji Vrta mrtvih, pozneje imenovanega Žale, ki so ga uradno odprli julija 1940,³ imel pa je tudi druge projekte. 

In kako je veliki mojster arhitekture gledal na Kopačeve gorske podvige? Če se je s kolesom vrnil v Ljubljano šele v ponedeljek zjutraj ali pa je nekoliko podaljšal svojo alpinistično odisejado, se je nestrpno prestopal okoli Kopačeve mize. Včasih ga je prepričeval: »Pustite no te gore!« Ko pa mu je Kopač nekoč pokazal fotografije gora v srežu in mu pojasnil: »Gospod profesor, takole je tam gori,« je Plečnik povzel: »To je pa tako kakor ob stvarjenju sveta!« Po Kopačevih besedah naj bi nato malo bolje razumel, zakaj alpinisti »rinejo« v višave.⁴

Ljubezen do gora je Kopača dodobra zaznamovala. Gorska doživetja in načrti so ga izpolnjevali, bogatili, bodrili, na nek način reševali, nekajkrat tudi precej zapletli življenje. S podporo družine in z močjo, ki jo je črpal iz globokega spoštovanja narave, ni klonil predvojnim, predvsem pa izjemno težkim in trpkim vojnim ter povojnim preizkušnjam. Njegovo življenje je bilo podobno razbrazdanemu in krušljivemu svetu Grintovcev, polno vrhov in globeli. Večkrat so mu stregli po življenju, zato se je morda še bolj zavedal njegove dragocenosti in reševal tudi življenja drugih. Hribi so bili vselej posredi, ob najbolj žlahtnih in najtežjih, ob svetlih in temnih trenutkih. Leta 1936 je bil prvič zaprt zaradi komunistične propagande, ko je na Storžiču narisal srp in kladivo.⁵ Šele ko je prestal odrejeno štirimesečno zaporno kazen in spet zadihal zrak svobode, se je zares odločil, da se bo intenzivno posvetil alpinizmu.

Sledilo je nekaj zanj precej srečnih in uspešnih let, prepredenih s prvenstvenimi smermi in vzponi, vse dokler ni napočila vojna. Ostal je ujet v Ljubljano, kjer je bil odrezan od gora. Tu je deloval v ilegalni tehniki KPS ter se s svojim delom priključil uporu proti okupatorju.⁶ Oktobra 1943 ga je aretirala domobranska politična policija, januarja 1944 je bil v živinskem vagonu transportiran v koncentracijsko taborišče Dachau. V kasnejšem intervjuju se je spominjal, kaj mu je pomagalo pri preživetju: »Misliti si moral na stvari, ki so bile daleč od resničnega življenja v taborišču. Tudi na hribe.«⁷ Predvsem pa so ga reševali njegova trdna, uporna volja, da ga nihče ne bo zlomil, vera v pozitiven razplet dogodkov ter risarski talent, zaradi katerega je bil premeščen v taboriščno knjigoveznico. Tu se je na svojstven način uprl neznosnim razmeram.⁸ Zastavil si je cilj, »da bo to, kar se je v taborišču dogajalo, vse te grozote, narisal, da se bodo ohranile.«⁹ Ustvaril je risbe, ki jih danes kot trajen spomin in opomin hranimo v Muzeju. Zaradi velike iznajdljivosti, pazljivosti in sreče ga pri upodabljanju taboriščne stvarnosti ni nihče zalotil, saj bi to pomenilo neizbežno smrt.

Konec vojne je tako dočakal bolehen in shiran, a živ. Ko se je po osvoboditvi z drugim zavezniškim konvojem vrnil v Slovenijo, se je s prijateljem Borisom Režkom, ki je prišel iz italijanskega zapora, takoj povzpel na Grintovce. Ker je imel komaj 49 kg, mu je Režek pomagal pri hoji. Kopačev nahrbtnik je nosil vse do Kamniškega sedla, kjer sta našla odprto kočo. V roke sta vzela metlo in grablje ter jo pospravila. Naslednji teden sta se po Kamniški Beli že podala na Korošico, kjer sta očedila Kocbekov dom. Ponovno je bil teden za tednom v gorah, med domačini, starimi hribovskimi prijatelji in plezalskimi tovariši.

Kopač je po drugi svetovni vojni postal predsednik Planinskega društva Ljubljana-Matica in Planinskega društva Slovenije. Svoj polet je – tudi po poklicni poti – usmeril k postavitvi spomenikov ter k obnovi požganih ali porušenih planinskih postojank oz. postavitvi novih planinskih domov in dveh bivakov, pod Skuto in Ojstrico. Kot predsednik Odbora za planinstvo in alpinistiko Fizkulturne zveze Slovenije je pričel postavljati na noge krovno planinsko organizacijo, alpinistične odseke in Gorsko reševalno službo, pri čemer je mentorsko predajal znanje drugim in organiziral prvi povojni alpinistični tečaj za inštruktorje. Poskrbel je za izdelavo derez, cepinov, klinov, plezalk in vetrovk ter za uvoz ameriških vojaških najlonskih vrvi. Nova oprema je prinesla precejšen napredek in pripomogla k razvoju slovenskega alpinizma. 

Izrisal je prva povojna zemljevida Julijske Alpe (1952)ter Karavanke, Kamniške Alpe in soseščina (1954), ki pa ju je kot obsojenec na insciniranem dachauskem procesu oz. pomiloščenec ponovno ustvarjal v zaporu. Ko se je vrnil domov z zveznega tečaja za alpinistične inštruktorje, ki je potekalo v Vratih in ga je vodil Joža Čop, so ga 4. oktobra 1947 povsem nepričakovano aretirali in odpeljali v Zvezne zapore Uprave državne varnosti. Po desetmesečnem mučnem zasliševanju so ga na dachauskem procesu obsodili na smrt s streljanjem. Kopač se je kasneje spominjal, da so ga priprli nedolgo zatem, ko je zavrnil službo v Beogradu, ki mu je bila ponujena zaradi vojnih izkušenj in uspehov pri ponarejanju dokumentov – izpraševalec na zaslišanju mu je omenil, da so šele ob njegovi zavrnitvi začeli zbirati podatke in sporne govorice o njem. Tedaj si jim ni upal priznati, da je trajno službo odklonil prav zaradi ljubezni do gora, saj se jim ni želel ponovno odpovedati ali oddaljiti.¹⁰ 

V času postopka so mu odvzeli državljanske pravice in zaplenili imovino: »Plezalno vrv, cepin in nahrbtnik, dereze in plezalno železje pa so pustili, saj niso vedeli, kaj bi s tem počeli.«¹¹ Pobrali so tudi risalno orodje in ga pozneje v zaporu vrnili. Smrtno obsodbo so namreč preklicali, pomilostili so ga na dvajsetletni odvzem prostosti. Po štirih letih in pol prestajanja zaporne kazni je bil pogojno izpuščen.¹² Zemljevid Karavanke, Kamniške Alpe in soseščina (1954) je tako delno ustvarjal med prestajanjem zaporne kazni, končal pa ga je doma. Ponovno se je vrnil v gore in si postopoma osebno opomogel.

Po vrnitvi iz zapora ni bil nikdar več funkcionar planinske organizacij,¹³ vendar je ostal njen zvest sodelavec. Leta 1956 je dobil službo v Referatu za spomeniško varstvo pri Okrajnem ljudskem odboru Ljubljana, leta 1963 je postal ravnatelj Medobčinskega zavoda za spomeniško varstvo Ljubljana, ki ga je vodil do upokojitve leta 1969. Na tem področju je bil aktiven še dolgo po upokojitvi. Sodeloval je pri obnovi številnih slovenskih gradov, postavitvi Poti ob žici¹⁴ ter prenovi Plečnikovih Žal in Ljubljanske tržnice, za kar je prejel več prestižnih nagrad.¹⁵

Njegovo življenjsko delo pa je prav gotovo projekt zaščite naravne in stavbne dediščine ter zasnova turistične podobe Velike planine. S poznavanjem in posluhom za starobitno stavbno dediščino in naravno okolje ter njuno skladnost je dosegel, da je bila Velika planina spomeniško zaščitena, izdelal je urbanistični program in varstveni režim ter sprojektiral šest tipov počitniških koč, ki so bile zasnovane po zgledu starih stanov oz. pastirskih koč.¹⁶ Podal je tudi predlog za razglasitev Kamniškega narodnega parka, ki pa ni bil sprejet.

Kopač je v svojem življenju v pisani besedi in risbi upodobil različne tematike s področja gorništva, alpinizma, narodopisja, imenoslovja in arhitekture. Sodeloval je pri postavitvi več (gorniških) razstav in likovno opremil številne publikacije. Oblikoval je prapore za Planinsko zvezo, Gorsko reševalno službo in za mnoga planinska društva, številne društvene, jubilejne in častne planinske plakete, značke, diplome in priznanja.

Leta 1989 mu je Planinska zveza Slovenije dodelila naziv častni predsednik Planinske zveze Slovenije za pomembne zasluge pri vseobčem razvoju slovenskega planinstva, Gorska reševalna služba pa častni znak GRS. Leta 1999 je prejel najvišje slovensko državno odlikovanje, Zlati častni znak svobode Republike Slovenije »za zasluge pri ohranjanju in vrednotenju kulturne dediščine, za življenjsko delo in za vse, kar je dobrega napravil za Slovenijo«.

***

Kopač je s svojo pokončno držo, z zavzetim udejstvovanjem in neumornim delom dal neizbrisen pečat slovenskemu planinstvu, alpinizmu, gorskemu reševanju ter ohranitvi naravne in kulturne dediščine. Njegovo življenjsko zgodbo je v prispevku Vlasto Kopač – neuklonljivi človek z ljubečo predanostjo strnila hčerka Mojca Kopač. Muzeju je podarila več očetovih predmetov, med njimi predstavljeno gradivo iz leta 1940. Razgled z Grintovca je bil ponatisnjen leta 1946, vendar tokrat brez avtorjevega imena. Reprodukcija originalne perorisbe je bila objavljena prav tako leta 2006 v prvi samostojni knjigi Vlasta Kopača Iverí z Grintovcev, ki je izšla posthumno, kmalu po avtorjevi smrti. Vlasto Kopač jo je pripravljal do zadnjih dni – svojim Grintovcem je ostal zvest do konca življenja.

Kopačeva življenjska zgodba se je kakor razgledi z Grintovcev pela od visokih vrhov do ozkih globeli in zložnih ravnic, osebne stopinje si je utiral s peresom in z vetrom gora. Njegov največji dosežek pa lahko nemara prepoznamo v tem, da je kljub gorkim preizkušnjam, stiskam in najvišjim priznanjem uspel ohraniti preprosto in iskreno človečnost.

Na prehodu v leto 2023 tudi vam želim veliko širokih in odprtih razgledov ter srčno predanost vsemu, kar imate radi.

Vesele praznike in srečno!

***

Zanimivosti

Vlasto Kopač je perorisbo narisal po zgledu litografije Panorama vom Grintovc (2559), ki jo je ustvaril krajinski slikar Alfred Zoff (1852–1927), za poimenovanje je poskrbel Johannes Frischauf (1837–1924), znameniti avstrijski matematik, geodet, kartograf in alpinist. Slednji je v Kamniško-Savinjskih Alpah preplezal več smeri, markiral poti, določil višine gora in prelazov ter o njih pisal obširne članke. Panoramski pogled je leta 1876 izšel kot priloga k letopisu Avstrijskega turistovskega kluba (ÖTC –Österreichischer Touristen-Clubs). V tem času sta na Slovenskem delovali dve društvi – poleg omenjenega še Avstrijsko planinsko društvo (ÖAV – Österreichischer Alpenverein). Slovensko planinsko društvo je bilo ustanovljeno šele leta 1893, njenemu nastanku pa je botrovala prebujena narodna zavest, ki je več desetletij netila in iskrila tekmovalnost med avstrijskimi oz. nemškimi in slovenskimi alpinisti.

Zato je toliko bolj zanimivo, da so v zgibani prilogi Panorama von Grintovec iz leta 1876, ki sta jo ustvarila avstrijska avtorja, zapisana slovenska poimenovanja gora. Johannes Frischauf je bil znan po tem, da se je upiral germanizacijskim težnjam in strujam. Zaradi vseh zaslug ga je Slovensko planinsko društvo že istega leta, ko je bilo ustanovljeno, imenovalo za častnega člana. Danes je po njem poimenovan Frischaufov dom na Okrešlju. Knjižnica SŠM, inv. št. 12301.

---

Med drugo svetovno vojno so bili pastirski stanovi in Kapela Marije Snežne požgani, ohranili sta se le dve bajti. Kopačeva prizadevanja za povojno obnovo in premišljen razvoj turistične podobe Velike planine predstavlja njegovo življenjsko delo. Odnos med naravno in kulturno dediščino ter turizmom oz. gospodarsko koristjo na Veliki planini še danes ostaja aktualno vprašanje. Prihodnost bo pokazala, ali bo kdaj zaživela Kopačeva zamisel o razglasitvi Kamniškega narodnega parka ali regijskega naravnega parka. Predhodnice omenjene ideje so pravzaprav stare več kot 100 let, člani Muzejskega društva so že leta 1920 v Spomenici predlagali ustanovitev varstvenega parka Kamniške Alpe. Danes je Velika planina zavarovana kot krajinski park, Regijski park Kamniško-Savinjske Alpe pa je že več let v ustanavljanju.

---

Literatura

_{Tone Cevc, Velika planina: življenje, delo in izročilo pastirjev, Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1972.
Dachau:fotografije in risbe iz koncentracijskega taborišča s komentarjem, Hardvik Pirnovar (ur.), Celje: Skupnost internirancev Dachaua za Slovenijo, 1999.
Dachau: zbornik, Bojan Ajdič et al. (ur.), Ljubljana: Borec, 1981.
Dachauski procesi: (raziskovalno poročilo z dokumenti), Martin Ivanič (ur.), Ljubljana: Komunist, 1990.
Gore in ljudje, let. 1, 1946.
Gore in ljudje, let. 2, 1947.
Matija Horvat, “Nič nisem zagrešil in tudi milosti ne bom prosil”: Vlasto Kopač in slovenska pravna država, Delo, 55, 31. avg. 2013, št. 20, str. 12–13.
Marija Klobčar, Vlasto Kopač (3. junij 1913–27. april 2006): in memoriam, Traditiones, 35, 2006, št. 1, str. 257–261.
Mojca Kopač, Vlasto Kopač – neuklonljiv človek, Žirovski občasnik, 34, 2013, št. 43, str. 139–148.
Vlasto Kopač, Iverí z Grintovcev, Ljubljana: Planinska zveza Slovenije, 2006.
Vlasto Kopač: Oblikovanje počitniških zaselkov na Veliki planini: diplomska naloga, Ljubljana: [V. Kopač], 1995.
Vlasto Kopač: Ovalna pastirska bajta in njene razvojne modifikacije, Planšarske stavbe v Vzhodnih Alpah, Tone Cevc (ur.), Ljubljana: Znanstvenoraziskovalni center SAZU 1995, str. 82–93.
Marjeta Keršič-Svetel, Vlasto Kopač: pogovor s častnim predsednikom PZS ob bližnji 90-letnici, Planinski vestnik, 103, 2003, št. 4, str. 40–45.
Vlasto Kopač, Razgled z Grintovca 2558 m, Ljubljana: Akademska skupina SPD, 1940.
Vlasto Kopač, Razgled z Grintovca 2558 m, Ljubljana: PDS, 1946.
Zamenjani pogled: risbe Vlasta Kopača iz koncentracijskega taborišča Dachau (1944–1945): razstavni katalog ob 100-letnici rojstva Vlasta Kopača: KZ-Gedenkstäte Dachau, Dachau, 27. april–2. september 2012, Muzej novejše zgodovine Slovenije, Ljubljana, 1.–30. junij 2013, Kaja Širok, Jožica Šparovec in Darko Lesjak (ur.), Ljubljana: Muzej novejše zgodovine Slovenije, 2012.
Gregor Lobe, Naj le počakajo vrhovi: zadnji projekt inženirja Vlasta Kopača, Planinski vestnik, 106, 2006, št. 10, str. 16–18.
Miha Naglič, Domovi Vlasta Kopača, Žirovski občasnik, 27, 2006, št. 36, str. 86–88.
Miha Naglič, Iz nemškega v slovenski Dachau in iz obeh v planine, v svobodo …: pogovor z arhitektom Vlastom Kopačem, Žirovski občasnik, 15/16, (1995/1996), št. 21/22, str. 5–24.
Miha Naglič, Vlasto Kopač: 1913–2006, Delo, 48, 6. maj 2006, št. 102, str. 15.
Miha Naglič, Vlasto Kopač (1913–2006), Žirovski občasnik, 27, 2006, št. 36, str. 85–86.
Marjan Oblak, Vlasto Kopač – devetdesetletnik, Delo, 45, 3. jun. 2003, št. 126, str. 4.
Marjan Oblak, Vlasto Kopač in njegovih 85 let: dipl. inž. arh., konzervator, alpinist, gorski reševalec, častni predsednik PZS, Planinski vestnik, 98, 1998, št. 6, str. 248–250.
Planinski vestnik, letn. 40, 1940.
Planinski zbornik: ob 110-letnici Slovenskega planinskega društva in Planinske zveze Slovenije, Božidar Lavrič (ur.), Ljubljana: Planinska zveza Slovenije, 2003.
Borut Peršolja, Spomin in opomin: ob bližnji stoletnici rojstva Vlasta Kopača, Planinski vestnik, 112, 2012, št. 11, str. 23.
Tadeja Primožič, Njegovo srčno dobroto je bilo mogoče preprosto čutiti, Žirovski občasnik, Žirovski občasnik, 27, 2006, št. 36, str. 83–84.
Marjan Raztresen, Zgodba o alpinistovem izginotju: Vlasto Kopač – drugi častni predsednik, Planinski vestnik, 89, 1989, št. 12, str. 513–517.
Tone Škarja, Časten častni predsednik PZS: osemdeset let Vlasta Kopača, Planinski vestnik, 93, 1993, št. 7/8, str. 295–296.
Zora Torkar, Velika planina: pastirska dediščina iz zbirke Vlasta Kopača, Kamnik: Medobčinski muzej, 2008.
Zgodovina reševanja v gorah nad Kamnikom: ob devetdesetletnici Gorske reševalne službe Slovenije in osemdesetletnici Postaje Gorske reševalne službe Kamnik, France Malešič (ur.), Ljubljana: Planinska zveza Slovenije, 2002.
Alfred Zoff, Johannes Frischauf, Panorama vom Grintovc (2559), Wien: Verlag des Oesterreichischen Touristen-Club, 1876.}

Opombe

1. Akademska skupina SPD je delovala že od leta 1935, uradno pa je bila ustanovljena leta 1937. ↩︎
2. Današnja Univerza v Ljubljani. ↩︎
3. Gradnja Žal se je nadaljevala vse do italijanske okupacije leta 1941. ↩︎
4. Prim. Marjeta Keršič-Svetel, Vlasto Kopač: pogovor s častnim predsednikom PZS ob bližnji 90-letnici, Planinski vestnik, 103, 2003, št. 4, str. 41. ↩︎
5. V študentskih letih je bil član t. i. naprednega akademskega Društva Triglav, po svojem prepričanju pa je bil komunist. Član Komunistične partije Slovenije je postal leta 1938. ↩︎
6. Deloval je v ilegalni Centralni tehniki KPS v grafičnem in dokumentnem sektorju, obenem je likovno opremljal številne publikacije partizanskega tiska. Ponarejal je dokumente, žige, štampiljke in plačilna sredstva okupacijskih oblasti, izdeloval je žige partizanskih enot in poveljstev, naredil je osnutke partizanskih znamk, nekaterih praporov, oznak vojaški činov idr. S tehnično dovršenim in ustvarjalnim delom je reševal življenja in spodbujal k uporu. Knjižnica MNZS hrani več vojnih publikacij, ki jim je Kopač vtisnil likovno podobo. ↩︎
7. Prav tam, str. 42. ↩︎
8. V taborišču je zbolel in prišel v bolniško barako, zatem pa v taboriščno knjigoveznico. Svojo mizo je imel potisnjeno v kot; tu je skrivaj upodabljal prizore, ki jim je bil priča. Podobe je risal na manjše liste v velikosti razglednic, jih skril v razcepljen karton in ga zalepil. Kartonske odrezke je nato hranil kot knjigoveški material. ↩︎
9. Prav tam. ↩︎
10. Prim. prav tam, str. 516. ↩︎
11. Marjan Raztresen, Zgodba o alpinistovem izginotju: Vlasto Kopač – drugi častni predsednik, Planinski vestnik 89, 1989, št. 12, str. 515. ↩︎
12. Leta 1976 je bila objavljena razveljavljena sodba. ↩︎
13. Leta 1948 je bila kot naslednica Planinskega društva Slovenije ustanovljena Planinske zveze Slovenije. ↩︎
14. Vlasto Kopač, ki je bil med vojno sam priča življenju v Ljubljani, obdani v žico, je po vojni izpeljal idejo o ureditvi Poti ob žici okupirane Ljubljane, znane tudi kot Pot ob žici, Pot spomina in tovarištva oz. danes Pot ali Zeleni prstan Ljubljane. Izbral je 35,5 km dolgo traso, izdelal načrte in postavil 102 spominska stebra. Mesto Ljubljana mu je za njegove vojne in povojne zasluge leta 1982 podelilo Zlato plaketo ilegalca. ↩︎
15. Za obnovo propadajočih Plečnikovih Žal, ki se je pričela leta 1986 in zaključila leta 1992, je leta 1992 prejel Plečnikovo priznanje. Za sodelovanje pri obnovi Plečnikove tržnice v Ljubljani je leta 1996 prejel Plečnikovo medaljo, Slovensko konservatorsko društvo mu je podelilo tudi Steletovo priznanje. ↩︎
16. Stan običajno pomeni pastirsko kočo, izjema je Velika planina, kjer stan pomeni pastirsko selišče s tremi ali več kočami. ↩︎

Muzej novejše zgodovine Slovenije (MNZS) hrani vrsto tematsko in časovno raznolikih zbirk, ki z različnih zornih kotov predstavljajo zgodbe oseb, dogodkov in procesov v 20. in 21. stoletju v slovenskem etničnem prostoru.

Eni zadnjih večjih pridobitev in novo osnovanih zbirk predstavljata zbirki protokolarnih daril drugega in tretjega predsednika Republike Slovenije (PRS) dr. Janeza Drnovška (2002-2007) in dr. Danila Türka (2007 – 2012), ki sta jih prejela v času njunega predsedovanja. S tem se je nadaljevala kontinuiteta načrtnega zbiranja predsedniških protokolarnih daril. Naš muzej že od novembra 2002 hrani in upravlja darila prvega predsednika RS Milana Kučana (1992 – 2002). S prevzemom, ki ga je spodbudila tedanja direktorica dr. Marjeta Mikuž, so zbirke MNZS postale bogatejše za 702 protokolarni darili.

Izbor daril je bil kmalu zatem (15. decembrom 2002 – 31. januarjem 2003) razstavljen v prostorih našega muzeja. Občasna razstava z naslovom »Od brezove metle do srebrnega krožnika«, na kateri so bila na ogled raznolika darila ter domača in tuja odlikovanja, ki jih je predsednik Kučan prejel v obdobju svojega desetletnega predsedovanja, je naletel na izjemen odziv obiskovalcev. Slabih 19 let kasneje se je zbirka protokolarnih daril predsednikov RS dopolnila in znatno razširila. Po prizadevanju tedanje direktorice dr. Kaje Širok je bil namreč januarja 2021 sklenjen dogovor z uradom Predsednika Republike Slovenije (UPRS) in Vojaškim muzejem Slovenske vojske, kjer so bila darila shranjena, o prevzemu daril predsednikov RS dr. Janeza Drnovška in dr. Danila Türka. Darila so bila istega leta prevzeta, prepeljana in shranjena v depojih MNZ v okviru Državnih depojev v Pivki.

Vas zanima kaj so predsednikoma Republike Slovenije dr. Drnovšku in dr. Türku ob medsebojnih srečanjih podarili ruski voditelj Vladimir Putin, papež Benedikt XVI., generalni sekretar OZN Ban Ki – Moon, hrvaški predsednik Stjepan Mesić in številni drugi evropski in svetovni voditelji ter veleposlaniki v RS, slovenske občine, različne domače in tuje ustanove in posamezniki  ter s čim so ju razveselili vrtčevski otroci in šolarji?

Odgovor na zgornje vprašanje se nedvomno skriva v njuni izjemni zbirki protokolarnih daril, del katere je od maja 2022 na ogled v odprtih depojih našega Muzeja novejše zgodovine Slovenije (v okviru Depojev državnih muzejev) v Pivki. Nacionalna zakladnica predsedniških protokolarnih daril je prava paša za oči. Širok razpon daril sega od porcelanastih, srebrnih in glinenih čajnih/kavnih servisov, fotografij kronanih glav in predsedniških parov, umetelno izdelanih reliefov iz biserne matice, spominskih kovancev in kristalnih vaz pa tudi vrhunskih izdelkov domače obrti – vrhniškega pirha, tržiških čevljarskih svetil in miniatur kurentov do iskrenih otroških izdelkov ter številnih likovnih del bolj ali manj znanih avtorjev. Muzej je poleg predsedniških daril v hrambo in upravljanje prevzel tudi 369 fotografskih albumov. Enkratna fotografska kronika prikazuje številne protokolarne dogodke tako drugega PRS dr. Drnovška (tudi v vlogi predsednika vlade) kot tretjega PRS dr. Danila Türka. Fotografije njunih obiskov doma in v tujini ter sprejemov številnih gostov hkrati odlično dopolnjujejo in interpretirajo okoliščine, v katerih so bila darila podarjena.

To pa niso edina protokolarna in priložnostna darila, ki jih hrani in razstavlja naš muzej. V odprtih depojih MNZS v Pivki, si obiskovalci lahko ogledajo tudi darila Državnega sveta RS in darila, ki jih je RS poklonila svojim gostom ob prvem in drugem predsedovanju Svetu EU, leta 2008 in 2021. Zanimiv je tudi  nabor večinoma etnološko obarvanih daril jugoslovanskega predsednika Josipa Broza Tita, ki jih je prejel v času svojega bivanja v rezidenci Brdo pri Kranju, posamična darila podarjena najvišjim političnim funkcionarjem v socialistični Sloveniji in Jugoslaviji (Edvard Kardelj, Boris Kidrič, Miha Marinko, Sergej Kraigher, Lidija Šentjurc) ter darila, ki so jih slovenska gospodarska podjetja leta 1948 podarjala II. kongresu Komunistične partije Slovenije. Z zbiranjem (predsedniških) daril želimo nadaljevati tudi v prihodnje.

Aktualni predsednik (2. 12. 2022) Borut Pahor je v dveh predsedniških mandatih (2012-2022) in ob zelo aktivnem lokalnem in globalnem udejstvovanju prejel številna darila. Izbor smo si od UPRS izposodili in skupaj z darili njegovih treh predhodnikov razstavili na lanskoletni občasni razstavi SLOVENIJA. 30 LET. Seznam prejetih daril PRS Pahorja (do vključno leta 2020) je tudi javno dostopen. Komisija za preprečevanje korupcije (KPK) namreč od leta 2012 objavlja Kataloge prejetih daril organov RS, iz katerih so med drugim razvidna tudi darila, ki jih je prejel Urad oziroma PRS od začetka svojega prvega mandata leta 2002. V katalogih ni daril v vrednosti do 25 €, vsebuje pa tista, ki presegajo 75 €. Protokolarna ali priložnostna darila, ki presegajo vrednost 75 € namreč postanejo last RS, lokalne skupnosti oz. organizacije, kjer funkcionar opravlja svojo funkcijo.

Dr. Janez Drnovšek, predsednik dveh držav (SFRJ in RS) in štirikratni predsednik vlade RS, je bil od leta 1989 do svoje prezgodnje smrti leta 2008 ena najbolj znanih in prepoznavnih slovenskih političnih osebnosti. Ekonomist z doktoratom, ki je tekoče govoril več jezikov, je svojo pot v visoko politiko začel z izvolitvijo za člana Predsedstva SFRJ leta 1989. Pred kuliso številnih sprememb in postopne demokratizacije slovenskega političnega prostora je s 57 % volilno podporo nekoliko presenetljivo premagal uveljavljenega politika Marka Bulca. 15. maja istega leta je po načelu rotacije za eno leto postal Predsednik predsedstva SFRJ. Po osamosvojitvi Republike Slovenije se je aktivneje vključil v slovensko politiko. Po padcu prve demokratično izvoljene vlade Lojzeta Peterleta spomladi 1992, ga je nasledil na mestu predsednika vlade in vodil drugo, tretjo, četrto in šesto Vlado RS. Potem ko je bil leta 2002 izvoljen za predsednika RS, je predčasno odstopil z mesta predsednika Vlade RS.

Dr. Drnovšek je kot dolgoletni predsednik vlade vseskozi sodeloval in spremljal proces približevanja RS k Evropski uniji (EU). Ta se je začela julija 1992 s pogajanji za sklenitev sporazuma o sodelovanju in končala s polnopravnim članstvom RS v EU, 1. maja 2004.¹ Dobrih 12 let zatem, ko so se prebivalci Slovenije decembra 1990 referendumsko odločali o tem, ali naj RS postane samostojna in neodvisna, so se  državljani 23. marca 2003 udeležili posvetovalnega referenduma o pristopu Republike Slovenije k Evropski uniji. Na vprašanje »Ali se strinjate, da Republika Slovenija postane članica Evropske unije?« so pritrdilno odgovorili v 89,61 %. Slovenija se je tako pridružila dotedanjim petnajstim članicam EU v njeni do tedaj največji širitvi. Hkrati se ji je pridružilo kar 10 držav novink, med katerimi je bila Slovenija po gospodarskih kazalcih (BDP-ja na prebivalca – 17.665 USD²) v samem vrhu.

Uspešnemu posvetovalnemu referendumu je 16. april 2003 sledil podpis Pristopne pogodbe k EU v prestolnici takrat predsedujoče države EU Grčije, v Atenah. Vodja delegacij in hkrati tudi eden od podpisnikov pogodbe je bil predsednik Republike Slovenije (PRS) dr. Janez Drnovšek, v času pristopnih pogajanj predsednik Vlade RS. Ob tej priložnosti mu je gostitelj, predsednik grške vlade Constantine Simitis podaril simbolično darilo. Prejel je srebrno skodelico na nizkem podstavku z umetelno oblikovanima ročajema ob strani (15 x 7 x 10 cm), ki stoji na kvadratnem podstavku (8 x 8 x 5 cm) iz pleksija. Na sprednji stranici je ploščica z vgraviranim napisom v angleškem jeziku  “SIGNITURE OF THE TREATY OF ACCESSIONTO THE EUROPEAN UNION ATHENS 16 APRIL 2003” (Podpis pristopne pogodbe k Evropski uniji, Atene, 16. april 2003).

Zanimivo ozadje zgodbe o podpisovanju pogodbe, s katero je RS 1. maja 2004 postala ena od 25 članic EU, pa se skriva tudi v enem³ od 369 fotografskih albumov protokolarnih dogodkov PRS dr. Drnovška in dr. Türka, ki jih je muzej prevzel hkrati s predsedniškimi darili. Albumi, urejeni po letih, mesecih in posameznih protokolarnih dogodkih, so opremljeni tudi z obvestili za medije, ponekod tudi s programom obiska⁴. Nič drugače ni v primeru njegovih aprilskih obveznosti leta 2003. Iz  albuma 6/2003, ki fotografsko dokumentira Drnovškove protokolarne obveznosti od 9. do 24. aprila 2003 izvemo, da je predsednik še 15. aprila 2003 na ločenih dogodkih prevzel poverilna pisma izrednega in pooblaščenega veleposlanika Velikega vojvodstva Luksemburg g. Paula Faberja ter japonskega veleposlanika g. Hroshija Hashimota, dan zatem pa se je je udeležil Vrhunskega zasedanja EU – podpisa pristopne pogodbe in evropske konference.

Iz priloženega programa obiska⁵ je razvidna vsa intenziteta dvodnevnega dogajanja, 16. in 17. aprila 2003. Pot vodje delegacije PRS dr. Drnovška se je začela ob 9.30, ko je v družbi dr. Janeza Potočnika, ministra za evropske zadeve in nekaj najbližjih sodelavcev z vladnim letalom poletel z brniškega letališča. Po pristanku na letališču v Atenah ob 12.30 je bilo ob 12.55 že predviden prihod v Zappeion Hall. Po kosilu za vodje držav/vlad, ki sta se ga udeležila s predsednikom vlade Republike Slovenije mag. Tonetom Ropom, so se vodje držav in vlad po protokolarnem vrstnem redu odpeljali v atensko Agoro. Pred kuliso zgodovinske lokacije se je ob 15.15 začela ceremonija podpisa. Po otvoritvenem govoru gostitelja predsednika vlade Simitisa so podpisniki po abecednem redu in predvidenem tri minutnem nagovoru podpisali oba dokumenta. »Treaty of Accesion« in »Final Act«. Slovenski PRS dr. Drnovšek je bil na vrsti kot 20 od 24 govornikov. V govoru je med drugim poudaril, da »je za Slovenijo in Evropo danes pomemben dan« in pred 220 državniki iz 25 sedanjih in prihodnjih članic med drugim dodal, da »Evropa lahko postane model tvornega in trdnega sodelovanja med narodi«⁶. Pogodbo sta podpisala skupaj s predsednikom vlade Republike Slovenije mag. Ropom, kasneje jo je podpisal tudi minister za zunanje zadeve dr. Dimitrij Rupel⁷.

V fotografskem albumu 6/2003 sta v papirnati mapi z vizitko grškega predsednika vlade Simitisa shranjeni tudi dve spominski fotografiji. Leva je s skupinskega fotografiranja, ki so se ga takoj po podpisu pogodbe, pozno popoldne (med 17.30 in 17.45) udeležili tudi predsednik RS, predsednik vlade in minister za zunanje zadeve, desna je nastala dan kasneje. Po skoraj 3 urni ceremoniji podpisa je ob 18. uri sledila enourna tiskovna konferenca vodstva EU z desetimi državami pristopnicami, na kateri je govoril dr. Drnovšek. Za najvišje predstavnike – vodje držav/vlad in ministre za zunanje zadeve se je zgodovinski dan ob 23. uri zaključil z večerjo, ki jo je gostil predsednik Grčije Stephanopoulos v obmorskem predelu Vouliagmeni, nedaleč od središča Aten.  

Naslednji dan, 17. april 2003, se je začel z dvournim zasedanjem Evropske konference. Po njenem zaključku je ob 12.15 nastala druga spominska skupinska fotografija shranjena v albumu 6/2003. Ceremoniji sajenja oljk, posvečeni miru in olimpijskemu ognju⁸, je ob 13. uri sledila skupna tiskovna konferenca slovenskih predstavnikov – podpisnikov in prisotnih pri podpisu: PRS dr. Janeza Drnovška, predsednika vlade mag. Toneta Ropa, predsednika Državnega zbora RS Boruta Pahorja⁹ in ministra za zunanje zadeve dr. Dimitrija Rupla. Sledil je aperitiv in ob 13.45 kosilo. Pol ure po zaključku kosila je ob 15.50 v enaki, 6-članski zasedbi kot dan prej poletelo vladno letalo z letališča v Atenah in ob 16.50  pristalo v Ljubljani.

Na zgodovinskem dogodku, ki je Slovenijo umestil v krog držav EU, so med drugimi prisostvovale osebnosti, ki so, in (nekatere) še vedno zaznamujejo slovenski in evropski družbeno-politični prostor: Alojz Peterle, predsednik komisije DZ za Evropske zadeve, Jelko Kacin, predsednik Odbora DZ za zunanjo politiko, Janez Lenardič, svetovalec predsednika vlade za zunanje zadeve, Jožica Puhar, veleposlanica RS v Grčiji in dr. Ciril Štokelj, veleposlanik, vodja misije RS pri EU.

Naslednji dogodek, ki se ga je po zgodovinskem podpisu pogodbe v Atenah udeležil dr. Drnovšek je bilo odprtje 8. slovenskih Dnevov knjige 22. aprila 2003 na Kongresnem trgu v Ljubljani.

---

Opombe

1. https://www.gov.si/teme/vkljucevanje-slovenije-v-evropsko-unijo/, 30. 11. 2022 ↩︎
2. Delo, Božo Mašanović: Evropska širitev s kočljivo perspektivo, 17. april 2003, št. 89, str. 3 ↩︎
3. ALBUM 6/2003. Hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije ↩︎
4. Obveznosti PRS dr. Drnovška v mandatu 2002 – 2007 so razvidne tudi na https://www.bivsi-predsednik.si/up-rs/2002-2007/jd.nsf/vseobjaveweb?OpenView&start=1401&count=20 ↩︎
5. Shranjen v ALBUM 6/2003. Hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije ↩︎
6. Delo, Božo Mašanović: Slovenija podpisala Pristopno pogodbo, 17. april 2003, št. 89, str. 1 ↩︎
7. https://www.uradni-list.si/_pdf/2004/Mp/EPsl2000.pdf, SKLEPNA LISTINA POGODBE O PRISTOPU K EVROPSKI UNIJI 2003, UL RS št. 3/2004, 10. 2. 2004, glej str. 2101. ↩︎
8. Atene so avgusta 2004 gostile poletne olimpijske igre moderne dobe. ↩︎
9. Današnji predsednik RS Borut Pahor je  tudi podpisnik odloka o razpisu posvetovalnega referenduma v vstopu v EU, ki ga je DZ sprejel 30. januarja 2003. ↩︎

Fotografski fond Franceta Cerarja, ki ga je muzej prevzel leta 2011, bogati zanimiv fotografski album, v katerem so ujete podobe XI. poletnih olimpijskih iger. Le te so se v Berlinu odvijale med prvim in šestnajstim avgustom leta 1936.

France Cerar je bil ljubiteljski fotograf iz Lukovice pri Domžalah. Rodil se je 28. septembra 1904 v Rafolčah pri Lukovici, kjer je spoznal tudi svojo soprogo Marijo Polanc. Leta 1929 sta se nato preselila v Lukovico, tu se jima je v prihodnjih letih rodilo pet otrok. Po izobrazbi je bil elektromonter in svojo zaposlitev je kot rajonski elektromonter opravljal za Elektro podjetje, pokrival je področje Črni graben in Moravska dolina. Že od rosnih let ga je zanimala tudi fotografija. Znanje ni pridobival kot član kakšnega fotografskega kluba, temveč s prebiranjem številnih nemških in slovenskih revij, ki so poročale o razvoju fotografskih tehnik, materialov in fotoaparatov. V svojem domovanju si je uredil majhno temnico, ki je po pripovedovanju otrok vedno ostala zaklenjena, otroci pa so si občudovanje očeta pri razvijanju morali »zaslužiti«.

Franceta Cerarja lahko kot ljubiteljskega fotografa uvrstimo v t. i. drugi močni val amaterske fotografije, ki ga je bilo na slovenskem zaznati v tridesetih letih 20. stoletja. Takrat so se na tržišču pojavila kamere Leica, novi Kodakovi modeli in tudi nekatere druge miniaturne kamere. Številni so se odločali za nakup plošč, plan-filmov in filmov v zavitku (Mimosa, Agfa, …). Dostopni pa so bili tudi že različni povečevalniki, skodelice za razvijanje in predvsem fotoaparati, ki »zmorejo vse sami.«¹ Tudi France Cerar je svoje fotografska ustvarjanja iz »fotoaparata na meh« kmalu prenesel na Leico, ki jo je prenašal v svojem žepu.

Fotografska zapuščina Franceta Cerarja danes obsega približno 270 steklenih plošč, 420 posnetkov na fotografskem papirju ter okoli 200 ohranjenih negativov različnih formatov. Nekatere družinske fotografije je njegova družina ohranila kot del družinske zapuščine, muzeju pa je poleg že omenjenih fotografij predala še ličen fotografski album, ki vsebuje 50 fotografij formata 6 x 9 cm. Kako je pot Franceta Cerarja vodila v Berlin, ni znano. Morda je na pot odpotoval kot član Radia Ljubljana, ki se je po radijskih zvezah dnevno javljajo v domovino. Morda pa si je olimpijsko dogajanje ogledal v organizaciji Športnega kluba Planina, kateremu je uspelo organizirati devet dni trajajoči izlet, ki je potekal med 5. in 14. avgustom 1936.

Pod okriljem Športnega kluba Planina se je na ogled olimpijskih iger odpravilo kar 788 Slovencev in Slovenk. Odpotovali so v dveh posebnih vlakih, ki sta skupno štela kar 13 vagonov. »Vsak voz ima svojo vidno številko – vseh skupaj je trinajst, sedem in šest – povrh je še vsak okrašen z zelenimi venci in državnimi trobojkami. Osmi voz, ki je na koncu prvega vlaka, nosi velik napis Jugoslavija. Tu je osrednje vodstvo.«², je 6. avgusta 1936 poročal časopis Slovenec. Potovali so s skupnim potnim listom, ki je tehtal kar 3 kg in pol, vsak član pa je za potovanje prejel svojo legitimacijo.³ Fotografije v ohranjenem fotografskemu albumu potrjujejo pot, ki sta jo avgustovske dni leta 1936 beležila slovenska časopisa. Popotnike je pot na ogled olimpijade vodila preko Salzburga v München. Tukaj so si skupno ogledali Deutsches Museum in nekaj glavnih znamenitosti Münchna.⁴

France Cerar je obiskal t. i. »Ehrentempel auf dem Königsplatz«, katerega je od leta 1930 za ideološko in upravno središče uporabljala nacistična stranka. V dveh t. i. templjih časti so se hranili posmrtni ostanki ubitih v Hitlerjevem državnem udaru konec leta 1923. Tempelj je bil sicer povsem uničen leta 1947, do danes pa se ni ohranilo skoraj nič.⁵

Zvečer sta vlaka nadaljevala pot proti Berlinu, kamor so izletniki prispeli 7. avgusta ob 6.35 uri. »Slovenci obeh spolov, so se kaj hitro udomačili v Berlinu, privadili tempu in običajem ter so odkrivali podnevi in ponoči zanimivosti in lepote tega 4 milijonskega velemesta. Pač se je marsikdo zavozil na U., na S. ali drugih vozilih, tudi z avioni so leteli na Tempelhofu, povozilo pa le ni nikogar. Občudovali so na razglednih avtobusih mesto, ogledovali si Postdam, se vozili na ladjah po jezerih okolice, … strmeli nad vrvenjem velemestnega življenja, najbolj pa nad prireditvami olimpijade.«⁶

V ohranjenem fotografskem albumu lahko občudujemo prav zgoraj zapisane utrinke. Izstopajo predvsem fotografije, ki so z oddaljenostjo od dogodkov pridobile na dokumentarni vrednosti. Takšna je na primer fotografija spomenika, posvečena nemškemu državnemu kanclerju Ottonu von Bismarku (Bismarck Nationaldenkmal). Kip je prvotno, kar je razvidno tudi na fotografiji v albumu, stal pred stavbo nemškega `parlamenta´ (Reichtaga). Leta 1938 so ga na željo Adolfa Hitlerja prestavili v berlinski mestni park Tiergarten, kjer je umeščen še danes.⁷ Zanimiv posnetek upodablja tudi enega prvih povsem kovinskih letal znamke JUNKERS JU 52/3m, znano tudi pod imenom »Teta Ju.«⁸ Posnetek je verjetno nastal na letališču Tempelhof v Berlinu, prvem potniškem letališču v Evropi. Ohranila se je tudi fotografija, na kateri je razvidno poslopje t. i. Hiše narodov (Haus Vaterland), palače na JZ stani Potsdamer Platza, ki se je lahko v tridesetih letih pohvalila z največjo kavarno na svetu, s kinodvorano in številnimi tematskimi restavracijami. Poslopje je bilo v zavezniškem bombardiranju leta 1943 povsem uničeno, po vojni pa je zaradi svoje lege ob berlinskem zidu postalo nikogaršnje ozemlje.⁹ Podobna usoda je doletela tudi fotografijo Spominske cerkve cesarja Viljema (Kaiser Wilhelm Gedächtniskkirche). Cerkev je bila zgrajena med letoma 1891 in 1895 in bila leta 1943 prav tako uničena v enem izmed zračnih napadov. Poleg ostankov cerkve so leta 1961 iz obarvanih steklenih zidakov zgradili novo moderno cerkev.¹⁰

Kar deset fotografij v albumu odslikava dogajanje na olimpijskih igrah. Poletne olimpijske igre v Berlinu so bile namreč prve olimpijske igre, kjer so na otvoritveni slovesnosti prižgali olimpijski ogenj, ki je preko sedmih držav pripotoval v Berlin iz Grčije. V šestnajstih dneh, kolikor so trajale olimpijske igre, je bilo prodanih preko 4 milijonov vstopnic, sodelovalo pa je 49 držav ter kar 3.963 športnikov (331 ženk in 3.632 moških). Takrat jugoslovanske barve je zastopalo 120 športnikov, ki so po poročanju časopisa Slovenec nastopili v modrih jopičih in belih hlačah. Zgolj 23 športnikov in 5 športnic jugoslovanske odprave je bilo slovenskega rodu. Berlinskim olimpijskih iger se je kot zadnjih v svoji karieri udeležil takrat 37-telovadec Leon Štukelj, ki je v Berlinu v vaji na krogih osvojil srebrno olimpijsko medaljo. Kljub temu, da je oprava športnikov iz Nemčije osvojila največ medalj, je bil daleč najuspešnejši tekmovalec, temnopolti ameriški atlet Jesse Owens z osvojenimi kar štirimi zlatimi odličji.¹¹

Izletniki so 9. avgusta 1936 obiskali še mesto Hamburg, »… (luko, rotovž, en velik parnik, Hagenbeckov živalski vrst, itd.), ki je vsem izjemno ugajal. Naslednji tri dni so nadaljevali svoj spored v Berlinu …« potovanje opisuje časopis Slovenec 15. avgusta 1936.¹² V domovino so se vrnili preko Nürnberga in Salzburga.

Prav zagotovo France Cerar ni bil edini izmed 788 izletnikov, ki je v Berlin vzel svoj fotoaparat. O tem priča tudi oglas, objavljen v časopisu Slovenec 25. avgusta 1936, v katerem pozivajo »Udeležence, ki so sami napravili (z lastnimi fotoaparati) mnogo slik, posnetkov v Nemčiji in Avstriji, vljudno prosimo, da nam po možnosti pošljejo po en izvod dobro uspelih slik – posnetkov – za skupni album. Prosimo pa seveda gratis.«.¹³ Koliko fotografskega gradiva je Športnemu klubu Planina uspelo zbrati ni znano, žal niti tega, ali je do oblikovanja skupnega fotografskega albuma zares prišlo in ali se je le ta kje ohranil.

France Cerar, ki je 27. septembra 1960 umrl, je vseeno sam oblikoval in zapustil lično izdelan albumu, v katerem se je ohranila izjemna fotografova zapuščina.

---

Opombe

1. Po: Jerneja Ferlež, Fotografiranje v Mariboru 1918-1941, Ljubljana 2002, str. 60–61. ↩︎
2. Slovenec, št. 178, 6. avgust 1936, str. 2 ↩︎
3. Po: Slovenec, št. 186, 15. avgust 1936, str. 15. ↩︎
4. Prav tam, str. 15. ↩︎
5. Več o »Ehrentempel auf dem Königsplatz«: http://en.wikipedia.org/wiki/Ehrentempel terhttp://www.deutsche-denkmaeler.de/Muenchen.htm (6. 11. 2022). ↩︎
6. Slovenec, št. 186, 15. avgust 1936, str. 15. ↩︎
7. Več: http://en.wikipedia.org/wiki/Bismarck_Memorial ali http://www.deutsche-denkmaeler.de/Muenchen.htm  (6. 11. 2022). ↩︎
8. Več: http://marodes.de/component/content/article/35-einleitung/166-tempelhof-zentralfughafen-berlin ter http://www.lufthansa-ju52.de/en/Fleet/Junkers-JU-52/index.php  (6. 11. 2022). ↩︎
9. Več: https://en.wikipedia.org/wiki/Haus_Vaterland (6. 11. 2022). ↩︎
10. Več: https://www.gedaechtniskirche-berlin.de (6. 11. 2022). ↩︎
11. Po: http://www.olympic.org/berlin-1936-summer-olympics (6. 11. 2022). ↩︎
12. Po: Slovenec, št. 186, 15. avgust 1936, str. 15. ↩︎
13. Slovenec, št. 193, 25. avgust 1936, str.  4. ↩︎

Trajan, Fortuna, Vesta na vojaških razglednicah primorskih Slovencev v italijanski vojski

V letu 2022 se spominjamo stoletnice prvih vpoklicev primorskih Slovencev v italijanske oborožene sile. Zakonski odlok, s katerim je italijanska oblast vojaški nabor razširila na Slovence v pokrajinah, ki jih je pridobila z rapalsko pogodbo, je začela izvrševati torej leta 1922, še preden so oblast prevzeli fašisti. Vpoklici na redno služenje vojaškega roka in mobilizacija – v Etiopijo, Španijo in Albanijo med obema svetovnima vojnama ter na vsa bojišča druge svetovne vojne, na katerih so se spopadale italijanske oborožene sile – so potekali od 1922 do 1943.

Položaj primorskih Slovencev v italijanskih oboroženih silah je bil zelo kompleksen. Odhajali so v vojaško službo državi, ki ni bila njihova domovina in ki si je zadala »drugorodce popolnoma reintegrirati« z raznarodovalnimi pritiski, po drugi strani pa z »dobrohotnim ravnanjem v ljudeh vzbujati občutek o koristnosti njihove pripadnosti k Italiji.«¹ Razen najstarejših generacij je nabornike že od otroštva, zlasti od Gentilejeve šolske reforme, italijanski šolski sistem vzgajal v duhu, da je s pridobitvijo slovenskega ozemlja glas italijanskega Risorgimenta – gibanja za osvoboditev in združitev Italije – končno dosežen, fašističnemu sistemu nacionalne prevzgoje pa je bila od leta 1930 dodana še obvezna predvojaška vzgoja.² Izobraževanje se je odvijalo tudi v duhu večvrednosti rimske kulture.

Ena od oblik vsiljevanja pripadnosti Italiji so bili motivi iz rimskega imperija, ki jih je Mussolini izrabljal za izgradnjo fašistične družbe. Pojavljali so se tudi na razglednicah, ki so kot del vojaške pošte veljale za najpomembnejše komunikacijsko sredstvo med vojaki in civilisti. Razglednice z motivi kulturne dediščine določene pokrajine ali države so lahko zgolj ilustracije kulturne zgodovine in promocija le-te, ko pa se izdajajo v točno določene namene, v našem primeru za italijanske oborožene sile v fašističnem obdobju, in so jim dodani specifični naslovi ali tudi citati voditeljev, postanejo tudi močno propagandno orodje tako za vojake, ki so razglednice pošiljali, kot za civilno prebivalstvo, ki je razglednice prejemalo. Brezplačno so jih prejemali tudi vpoklicani in mobilizirani primorski Slovenci ter jih pošiljali svojcem domov v tedanjo Julijsko krajino Kraljevine Italije.

Motivi na razglednicah so prikazovali vojaška poveljstva in posamezne enote, vojake in heroje, zaveznike in nasprotnike, posebne kategorije razglednic predstavljajo razglednice t. i. notranje fronte, razglednice z ideološko vsebino, razglednice z oglasi za posojila in razglednice okupiranih ozemelj. Razglednice za potrebe vojske, ki so bile vojakom povsod dostopne, so postale pravo propagandno sredstvo, propagandni motivi, ilustracije in besedila s citati vladajočega Benita Mussolinija in kralja Viktorja Emanuela II., pa so v tolikšni meri zasedali prostor na razglednicah, da praznega prostora za pisanje skorajda ni bilo več. Razglednice, ki so ponazarjale določene vojaške konflikte med drugo svetovno vojno in ki so jih izdajala posamezna vojaška poveljstva, so bile presenetljivo maloštevilne. Med tovrstnimi so bile razglednice z motivi boja enajste armade za osvojitev kote 731 v Albaniji, XV. vojaškega korpusa na zahodni meji proti Franciji, boja divizije Giovani Fascisti v Bir el Gobi v Libiji ter razglednice druge in šeste italijanske armade, divizije Venezia in mejne straže Guardia alla Frontiera ter nekaterih drugih enot, ki so pričevale o italijanskih vojaških podvigih.³ Druge vojaško pomembne in za italijanske oborožene sile herojske epizode so bile upodobljene na razglednicah, ki jih je izdajal propagandni urad italijanske vojske; to so bile na primer ilustracije prodora italijanskih vojaških sil proti Egiptu, doživetje božiča vojakov v zasneženih jarkih na vzhodni fronti, spopada v Amba Alagi v Etiopiji in Mussolinija med vojaki.

Osredotočimo se na tri primere italijanskih vojaških razglednic z motivi iz rimskega imperija, ki jih najdemo v muzejski zbirki Osebnih zapuščin Slovencev v italijanskih oboroženih silah v obdobju fašizma.

»Imperator nagrajuje svoje pogumne vojake«

Med propagandne razglednice iz skupine ‘vojakov in herojev’ sodi razglednica L’Imperatore ricompensa i suoi valorosi soldati (Imperator nagrajuje svoje pogumne vojake).⁴ Kakor je razvidno tudi iz napisa na razglednici, je motiv iz Trajanovega stebra v Rimu. Trajan (Imp. Caesar Nerva Traianus Augustus), ki je kot samostojni vladar vladal od leta 98 do 117, slovi kot zadnji veliki rimski zavojevalec. Ogromen vojni plen iz dačanske vojne je porabil tudi za financiranje forum Traiani – novega in največjega med cesarskimi trgi v Rimu, kamor je dal postaviti 38 metrov visok steber columna Traiani. Na vrhu stebra je stal (neohranjen) cesarjev kip, sam steber pa je ovijal okrog 200 metrov dolg friz z reliefnimi upodobitvami iz dačanskih vojn, na katerih je upodobljenih kar 2500 ljudi. Gre za prvega v vrsti cesarskih stebrov, ki so – podobno kot slavoloki – na propagandni način manifestirali podvige posameznih cesarjev.⁵ Prizor na razglednici je iz 44. (oz. 35.) reliefa na frizu, ki prikazuje prvo dačansko vojno (101–102), in Trajana, sedečega na stolu, ki nagrajuje svoje zveste vojake. Ob njem stojijo trije starejši častniki rimske vojske. Eden od vojakov se mu zahvaljuje s poljubom roke, dva v spodnjem levem kotu ga pozdravljata z dvignjeno roko.⁶ V zbirki osebnih zapuščin tovrstno razglednico zasledimo v evidentirani zapuščini Albina Žvaba. Razglednico je kot slovenski vojak v italijanski vojski iz artilerijske enote v Pulju poslal 1. 9. 1942 svoji družini v Kreplje na Krasu. Ta razglednica z motivom cesarja Trajana je bila predzadnja z motivom, ki jo je poslal domov. Preostale, ki jih je pisal že premeščen v Casale Monferrato v Piemontu in od oktobra 1942 z vzhodne fronte, so bile dopisnice brez motivov. Albin Žvab se z vzhodne fronte ni vrnil. Življenje je izgubil konec junija 1945 v vojnem ujetništvu v Kazahstanu.⁷ Na tej razglednici je moč iskati prispodobo o fašističnem ‘novem človeku’, ki je zahteval državljana – vojaka, vzgojenega po fašistični zapovedi ‘credere, obbedire, combattere’ (verjeti, ubogati, bojevati se).⁸

»Zmaga bo obrodila sadove« in »Za domovino se odpove odvečnemu«

Med razglednice t. i. notranje fronte, ki je terjala angažiranost vseh državljanov v vojno, sta uvrščeni razglednici z motivi iz rimskega obdobja, ki naj bi ljudi navdihovali za žrtvovanje za vojno. To sta razglednici z motivi z avgustejske razstave Mostra Augustea della Romanità v Rimu. Prva je La Vittoria darà i suoi frutti (Zmaga bo obrodila sadove) in druga Per la Patria si Rinunzia al Superfluo (Za domovino se odpove odvečnemu).⁹

Razglednica Zmaga bo obrodila sadove je na hrbtni strani opremljena z napisom, ki potrjuje, da je bila natisnjena za potrebe vojske in z dovoljenjem vrhovnega štaba kraljeve vojske (Cartolina postale per le forze armate, A cura dello Stato Maggiore R. Esercito). Na njej je relief boginje Fortune z rogom izobilja, kakršen je bil razstavljen na avgustejski razstavi v Rimu. Prav ob dotični podobi boginje Fortune, ki je po rimski mitologiji omogočala, da so se vojaki varno in zdravi vračali domov, je Benito Mussolini v Palazzo delle Esposizioni 23. septembra 1937 poslušal slavnosti govor ob odprtju razstave Mostra Augustea della Romanità.¹⁰ Impozantna razstava dediščine rimskega imperija, postavljena pet let po odprtju razstave o fašistični revoluciji v isti palači, je ob dvatisočletnici rojstva cesarja Avgusta politično idealno sovpadla v čas fašizma in predstavljala svet totalitarnega, militarističnega, tehnološkega in hierarhičnega sveta, na katerem je Mussolini gradil prenovo italijanskega ljudstva.¹¹ Glavni kurator razstave Giulio Quirino Giglioli je Mussoliniju ob odprtju razstave dejal, da se morajo državljani v sijoči luči rojstva novega rimskega imperija spominjati slave plemenitega rodu.¹² Temeljni fašistični mit je namreč predstavljala t. i. romanità oz. rimskost. Fašizem je rimskemu imperiju pripisoval osrednji pomen, imel ga je za začetnika italijanskega duha, kot sveti prostor, kjer se je prvič pokazala njegova veličina in civilizacijska vloga. Z mitom o Rimu je bil neločljivo povezan tudi fašistični koncept italianità. Prerojeno italijansko ljudstvo naj bi se dvignilo v novo življenje kot duhovni dedič Rimljanov, da bi ustvarilo novo civilizacijo.¹³ Posamezni spomeniki po državi so bili v času fašizma urbanistično izpostavljeni. Že od same ustanovitve italijanske države je bila razvidna težnja po poveličevanju rimske kulture in njenih ostankov. Pomembna povezava je bila tudi v primeru Julijske krajine, kjer so prisotnost rimskih ostankov izkoriščali za svoje ozemeljske zahteve in za dokazovanje dolge tradicije antične kulture in zgodovinske pravice nad ozemljem, ki je bilo večinsko slovensko.¹⁴

Razglednico Zmaga bo obrodila sadove je junija 1943 svojemu dekletu Vidi Korošec poslal Milko Matičetov,¹⁵ tedanji študent filologije na padovanski univerzi in prevajalec v štabu italijanske vojske in vojske Anteja Pavelića v Bileći. Ob podobi boginje Fortune je med drugim natipkal željo, naj živijo sonce, življenje, morje, rože in pošta. Tovrstna razglednica pa je ohranjena tudi od že omenjenega Albina Žvaba, ki je ob podobi na sprednji strani pripisal pozdrav svojemu bratu, ‘Saluti da Emilio’, medtem ko je preostale besede družini napisal izključno v slovenščini. Oddal jo je v Pulju, 27. 8. 1942.¹⁶ V istem mesecu, le nekoliko prej (12. 8. 1942) je družini v slovenščini pisal tudi razglednico Za domovino se odpove odvečnemu. Iz kataloga avgustejske razstave lahko razberemo, da je upodobitev Veste, boginje ognja na prestolu, in štirih vestalk ob svetem ognju ohranjena v Villa Albani v Rimu.¹⁷

Popularizaciji razstave Mostra Augustea della Romanità je bilo namenjenih več razglednic, med njimi tudi razglednica La Gemma Augustea – Mostra Avgvstea della Romanità, 23-settembre 1937 – XV, 23-settembre 1938 – XVI . Toda razglednica s kamejo Avgusta, Tiberija in Germanika kot mojstrovino umetne obrti iz avgustejskega obdobja in kot odsev rimskega kulta cesarja, ni bila uporabljena za propagandno razglednico v italijanski vojski, pač pa za promocijo razstave s pošiljanjem po simbolični ceni.¹⁸

Med evidentiranimi in originalnimi razglednicami, ki so jih domov pošiljali slovenski vojaki iz italijanske vojske, so v zbirki osebnih zapuščin tudi razglednice, ki jih je bilo moč kupiti v prosti prodaji in ki so prav tako promovirale in poveličevale dediščino rimskega imperija. Med njimi je na primer razglednica iz Aoste iz osebne zapuščine Virgilija Tavčarja z napisom Aosta (m. 575) Viale dell’Impero e statue di Giulio Cesare e Cesare Augusto (Avenija Rimskega imperija s spomenikoma Julija Cezarja in Avgusta v Aosti), pa tudi dve fotografiji z napisoma Aosta – Porta Pretoria (Pretorska vrata v Aosti) in Arco Trionf. all’Imp. Augusto (Avgustov slavolok v Aosti).¹⁹ Virgilij Tavčar je ohranil obsežno korespondenco in zbirko fotografij iz Aoste, kjer je leta 1937 obiskoval vojaško šolo alpinizma Duca degli Abruzzi in jo tudi uspešno zaključil, pa tudi spomine, ki so bili popolnoma drugačni tistim iz leta 1942, ko si je z begom z vzhodnega bojišča v Ukrajini reševal življenje.²⁰ Na avgustejski razstavi iz leta 1937 je bila med razstavljenimi fotografijami spomenikov iz avgustejske dobe v Italiji tudi fotografija pretorskih vrat iz Aoste, med monumentalnimi zgradbami pa tudi kopija Avgustovega slavoloka v Aosti.²¹ Fašizem je vrh ‘rimskosti’ našel prav v avgustejski dobi. Fotografije z rimskimi spomeniki, ki niso bile izdane kot razglednice, pač pa kot spominsko gradivo in se pojavljajo v zapuščinah Slovencev v italijanski vojski, predstavljajo še eno pomembno sredstvo obujanja rimske kulture v fašističnem času.

Razglednice z rimskimi motivi nedvomno poudarjajo superiorno rimsko kulturo in z vzponom fašizma pomagajo ustvarjati podobo ponovnega rojstva imperija. Slovenci v italijanskih oboroženih silah so tem podobam na razglednicah kljubovali, kolikor je bilo le mogoče – s pisanjem v slovenščini.

---

Opombe

1. Kacin Wohinz, Milica in Verginella, Marta. Primorski upor fašizmu 1920–1941. Društvo Slovenska matica, Ljubljana 2008, str. 359. ↩︎
2. Ghisleri, Arcangelo. Atlantino storico d’Italia. Bergamo: Istituto Italiano d’arti grafiche, 1923; Marušič, Branko. »Slovenci v italijanski vojski v dvajsetih in tridesetih letih 20. stoletja.« Izvestje raziskovalne postaje ZRC SAZU v Novi Gorici, 2011, 8. ↩︎
3. Della Volpe, Nicola: Esercito e propaganda nella seconda guerra mondiale (1940–1943). Roma: Stato Maggiore Esercito Ufficio Storico, 1998, str. 140. ↩︎
4. Della Volpe: Esercito, str. 153. ↩︎
5. Bratož, Rajko: Rimska zgodovina – 1. Od začetkov do nastopa cesarja Dioklecijana. Ljubljana: Zveza zgodovinskih društev Slovenije, Študentska založba, Filozofska fakulteta, 2007, str. 267. ↩︎
6. The First Dacian War: Relief Scene-by-Scene on Trajan’s Column in Rome: http://www.trajans-column.org/?page_id=107 (5. 9. 2020); Le scene sui rilievi della Colonna Traiana: https://www.capitolivm.it/speciali/le-scene-sui-rilievi-della-colonna-traiana/ (5. 9. 2020). ↩︎
7. Muzej novejše zgodovine Slovenije, Osebna zapuščina Albina Žvaba, evidentirano gradivo. ↩︎
8. Batič, Matic: »Dell’Italia nei confini / son rifatti gli Italiani«: Italijanski fašizem in njegov koncept italianità. Acta Histriae, let. 24, št. 4, 2006, str. 829. ↩︎
9. Della Volpe: Esercito, str. 169. ↩︎
10. Fotografija A00076149, Archivio Storico Luce, Archivio Fotografico. https://patrimonio.archivioluce.com/luce-web/detail/IL0010033592/12/mussolini-ascolta-discorso-inaugurazione-della-mostra-augustea-della-romanita.html (5. 9. 2020) ↩︎
11. Glej: Mostra augustea della romanità : catalogo. Roma: Casa editrice C. Colombo, 1938; Arthurs, J. (2012). Excavating Modernity: The Roman Past in the Fascist Italy, izvleček: University Press Scholarship Online: August 2016: https://www.universitypressscholarship.com/view/10.7591/cornell/9780801449987.001.0001/upso-9780801449987 (4. 9. 2020) ↩︎
12. Mostra Augustea della Romanità. Catalogo. Roma: Casa editrice C. Colombo, 1938. ↩︎
13. Batič, Matic: »Dell’Italia nei confini / son rifatti gli Itailiani«: Italijanski fašizem in njegov koncept italianità. Acta Histriae, let. 24, št. 4, 2006, str. 827. ↩︎
14. Glej: Bitelli, Remo: Claustra Alpium Iuliarum: Il confine di Rapallo e il fascismo: archeologia come esempio di continuità / Claustra Alpium Iuliarum: rapalska meja in fašizem: arheologija kot primer kontinuitete. Koper: Zgodovinsko društvo za južno Primorsko, Znanstveno raziskovalno središče Republike Slovenije, Pokrajinski muzej Koper, Ljubljana: Oddelek za arheologijo, Filozofska fakulteta, 1999; Novaković, Predrag: O fašizmu in arheologiji na Primorskem in v Istri. Annales – anali za istrske in mediteranske študije, let. 9, št. 2, 1999, str. 491-502. ↩︎
15. MNZS, Osebna zapuščina Milka Matičetovega. ↩︎
16. MNZS, Osebna zapuščina Albina Žvaba, evidentirano gradivo. ↩︎
17. Mostra Augustea della Romanità. Catalogo. Rim: Casa editrice C. Colombo, 1938, str. 672. ↩︎
18. Cartoline antiche / Old cards: La Gemma Augustea: https://www.bartko-reher-cartoline.it/ak/90-cartolina-antiche/31640-Rom/9105555-AK-Roma-Mostra-Augustea-della-Romanita-1937-La-Gemma-Augustea (10. 9. 2020). ↩︎
19. MNZS, Osebna zapuščina Virgilija Tavčarja. ↩︎
20. Glej: Štepec, Marko (ur.), Kokalj Kočevar, Monika (ur.): Pot domov. Ljubljana: Muzej novejše zgodovine Slovenije, 2015, str. 55-56. ↩︎
21. Mostra Augustea della Romanità. Catalogo. Roma: Casa editrice C. Colombo, 1938, str. 150, 147. ↩︎