Podzbirka koles Muzeja novejše in sodobne zgodovine Slovenije se nahaja v sklopu Zbirke orodja, strojev, aparatov in prevoznih sredstev in je bila v letu 2024 prvič muzeološko predstavljena. Ob razstavi je izšel tudi katalog zbirke z naslovom Kolesa usod (na voljo v spletni trgovini). Zbirka v letu 2025 šteje 17 predmetov. Razstava je doživela odličen odziv javnosti in se ob njenem zaprtju obogatila še za dva pomembna predmeta. Del zbirke, otroška kolesa in tricikli, je danes del stalne postavitve v oglednem delu Depojev državnih muzejev v Pivki. Prav o otroških kolesarskih radostih teče beseda v pričujočem prispevku.

Ko opisujemo kolesa kot predmete v muzeju, se torej pred nami razgrinjajo ne le tehnični dosežki, ampak tudi zgodbe ljudi, ki so jih vozili.¹ Materialna kultura je temeljna in vsesplošna prisotna komponenta vsakdanjosti. Predmeti pogosto niso pasivni spremljevalci posameznikovega življenja, temveč aktivni nosilci pomenov: imajo simbolni pomen pri identiteti posameznika in so ključni v procesu oblikovanja tako osebnega kot kolektivnega spomina.² V prispevku se bomo osredotočili na nekaj vidnih predmetov v zbirki, ki odlično odslikujejo zgodovinski čas, v katerem so jih lastniki uporabljali.

Tricikel in kolo 2v1³

Otroški tricikel in kolo 2v1 modrikaste barve ima na sprednjem okvirju napis »Made in USSR« in je bil po spominu gospoda Jerneja Kalana iz Ljubljane pri hiši že pred letom 1950. Spominja se ga že kot majhen deček. Pred njim se je z njim vozila sestra Barbara, za njim pa še njegov brat. Četudi ga je Jernej hitro spremenil v njegovo »višjo različico«, se z njim ni velikokrat zapeljal.

Najverjetneje vožnja z njim ni bila najbolj udobna, saj so njegova kolesa oplaščena le z umetno maso. Tudi usnjeni sedež češkoslovaške izdelave, znamke Pionijr, k udobnejši vožnji zato žal ni veliko pripomogel. Zanimivost tricikla je njegova zelo stabilna konstrukcija, ki je varovala pred padci. Na tri(bi)ciklu se je večkrat zapeljal Jernejev mlajši brat, a tudi njemu ni uspel privabiti več veselja ob poganjanju. So pa možne modifikacije burile domišljijo obeh fantov, tako da je starejši zadnja kolesa uporabil kot priročen voziček, s katerim je uspel drugo prevozno sredstvo, kanu, lažje prepeljati na želeno lokacijo. Kolo je obtičalo na podstrešju, dokler ga 18. marca 2024 ni prevzel Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije.

Tri(bi)cikel pripoveduje tudi zgodbo ruskega vpliva na Jugoslavijo po letu 1945. Veterok DKV tri(bi)cikel, ki ga hranimo, so izdelovali od sredine 30. do verjetno poznih 50. let 20. stoletja v mestu Tula, ki leži v evropskem delu Rusije.

So pa tricikle te vrste, ki so bili tudi eni najbolj razširjenih v takratni Sovjetski zvezi, izdelovali še v mestu Grodno (Velosborochny zavod) in v današnjem Jekaterinburgu (Zavod TMZ Sverdlovsk). V navodilih za uporabo tri(bi)cikla lahko preberemo, da je bil namenjen vožnji po ravnih makadamskih in asfaltiranih poteh. Vzdrževanje tega malega prevoznega sredstva je bilo nujno, potrebno pa se ga je bilo lotiti natančno: redno ga je bilo potrebno čistiti in mazati, odstranjevati prah, pesek in ostalo umazanijo ter tudi preprečiti vožnjo po vodi. Svetovano je bilo čiščenje z mehko krpo, ki je bila predhodno navlažena s strojnim oljem.

Najverjetneje se je pod sedežem nahajala torbica kolesa, ki na muzejskem tri(bi)ciklu ni ohranjena. V njej sta se nahajala poseben ključ in izvijač, ki se ju je uporabilo pri razstavljanju kolesa. Zaželeno je bilo da se tri(bi)cikel pred zimo razstavi in na debelo namaže s strojnim oljem ter zavije v papir. Na tak način je bilo malo prevozno sredstvo skrbno pripravljeno na nove vožnje v novi sezoni.

Prav posebno darilo svetega Miklavža⁴

Otroška kolesa za večje otroke, nekje do 12. leta starosti, so bila dolgo časa skoraj nedosegljiva želja mnogih otrok, saj so svoje otroštvo živeli v 60. letih preteklega stoletja. A Mariji Maji Klun in njenemu bratu iz Ljubljane je dobri mož prinesel neizmerno veselje. Gospa Marija je spomin na to neizmerno veselje ubesedila v novembru leta 2018:

»Najin dedek Vinko je bil v Kraljevini Jugoslaviji finančnik in čeprav je bil v 60. že v pokoju, je imel še vedno mnogo zvez in poznanstev, pa tudi dobro pokojnino, kar je bila takrat velika redkost. Njegova družina je izvirala iz Trsta, od koder so se izselili po 1. svetovni vojni, ko je začel naraščati fašistični pritisk na Slovence. A nekaj znancev je le ostalo v Italiji in najin dedek se je obrnil na svojega prijatelja Gina. Svojima vnukoma je namreč želel pripraviti posebno presenečenje za sv. Miklavža. Gino je bil zaposlen kot uradnik pri premožnem tržaškem industrialcu. V Italiji v 60. letih otroška kolesa niso bila več takšno čudo in čeprav so bila draga, so si jih bogatejši lahko privoščili. Ko je hči njegovega delodajalca prerasla kolo, je Gino prosil, če ga lahko odkupi in pelje prijateljem čez mejo. Šlo je za italijansko otroško kolo znamke Marcon. Čeprav je bilo kolo rabljeno, je bilo za jugoslovanske pojme še vedno zelo drago, tako da si ga moji starši ne bi mogli privoščiti. A za plačilo je k sreči poskrbel dedek, ki je rad napravil vnukom kakšno veselje. Kako natančno so kolo spravili čez mejo, ostaja skrivnost, saj je bilo »švercanje« tako dragih stvari takšno protidržavno dejanje, da se o njem ni govorilo drugače kot šepetaje, pa še to ne pred otroki, da ne bi česa po pomoti izdali. Šlo je za zelo zapleten proces, pri katerem ni bil potreben le denar, ampak ogromno organizacije in tudi tveganja. Za eno otroško kolo! A nazadnje je kolo le srečno prispelo v Ljubljano. Pri nas doma je darila decembra nosil sv. Miklavž. Bila so preprosta: orehi, suho sadje, kakšna pomaranča, morda knjiga. Če sva imela z bratom posebno srečo, sva dobila tudi kakšno bolj imenitno darilo, npr. drsalke. A nikoli kolesa! O čem takem nisva upala niti sanjati. Pisalo se je leto 1962, stara sem bila šest let, moj brat Miha pa eno leto manj. Na Miklavžev večer sva pripravila skledice za darila in nestrpno pričakovala jutro. Že navsezgodaj sva poskakala iz postelj na mrzla tla (takrat je bilo normalno, da smo imeli v spalnici 15 stopinj) in se zapodila proti dnevni sobi. Še danes se spomnim najine nevere, ko sva v njej zagledala kolo. Čisto pravo pravcato kolo! Nanj sva začela lesti kar v sobi, vendar je kmalu prihrumel oče in nama preprečil namero. Sledilo je večdnevno učenje vožnje. Učil naju je oče. Naša ulica (danes praktično v centru Ljubljane, za Kinom Šiška) takrat še ni bila asfaltirana, ampak makadamska, tako da sem zaradi peska večkrat padla. A na koncu je le uspelo. Hura! Z ostalimi otroki smo drveli okrog hiš in po makadamu okoliških ulic. A le jaz sem imela čisto svoje, otroško kolo! Seveda sva si ga z bratom morala menjavati, a to ni zmanjšalo mojega veselja.«

Ko sta otroka kolo prerasla, je romalo v klet, kjer je čakalo na nove uporabnike. Hči lastnice kolesa je sedla nanj v 90. letih, a se z njim po blokovski soseski Fužine ni dolgo vozila. Otroci so jo namreč zbadali, da je njeno kolo »čudno«. Takrat je bilo kolo tudi prebarvano. Zaradi neuporabe je kolo spet romalo v klet vse do 24. septembra 2018, ko ga je hčerka prve lastnice podarila muzeju.

O lepo ohranjenem rdečem triciklu⁵

Potpićan na Hrvaškem je kraj, ki leži na vzhodnem delu istrskega polotoka. 23. januarja 1978 je iz proizvodnega traku že prišlo prvo otroško kolo, ki so ga izdelali v tamkajšnji Tovarni otroških igrač Potpićan (krajše TIP). Poleg omenjenega proizvodnega obrata je bilo mogoče najti v tem majhnem kraju še dva: v enem so izdelovali keramične izdelke, v drugem pa tankostenske cevi. Takratni direktor TIP Anton Buršić je napovedal, da bodo v proizvodnem letu 1978 izdelali štiri vrste otroških koles za starost od tri do deset let, štiri vrste otroških triciklov za starost od dveh do pet let ter otroške sobne gugalnice. Predvidevanja o letni izdelavi so bila velikopotezna: 75.000 otroških koles, 80.000 otroških triciklov in 15.000 gugalnic. Poleg naštetih izdelkov je direktor napovedal tudi izdelavo otroških »gokart« avtomobilčkov, ki jih bodo otroci poganjali na pedala. V tovarni, ki se je odprla leta 1977, je bilo zaposlenih 86 ljudi, večina v proizvodnji. Izdelke so tržili večinoma na domačem, jugoslovanskem trgu, pripravljali pa so se tudi na izvoz. Direktor TIP je poudaril tudi sprejemljive cene izdelkov ter pohvalil njihovo kvaliteto. »Domača igrala imajo več kovinskih in kromiranih delov in so uporabna dlje kot uvožena, ki imajo veliko plastičnih delov,« je še pojasnil novinarjem za časopis Glas Istre. Muzeju je tricikel darovala gospa Milena Trkman iz Ljubljane 29. marca 2021. Ob predaji je zatrdila, da so vsi deli tricikla originalni, žal pa ni znan čas nakupa. Zaradi izjemne ohranjenosti predmeta predpostavljamo, da tricikel ni bil veliko v uporabi, saj so zgodnja 80. leta 20. stoletja že postregla z več različnimi tipi otroških prevoznih sredstev, povečala pa se je tudi njihova (cenovna) dostopnost. Rdeči tricikel je večinoma res sestavljen iz kromiranih delov, iz umetne mase so sedež, deli pedal, ročke in tudi sprednji blatnik. Zanimivost je tudi možnost nastavljanja sedeža, tako da je bil tricikel primeren za zelo majhne otroke, ki so že toliko zrasli, da so dosegli pedala in imeli seveda že toliko moči, da so jih lahko obračali.

Včasih za nekatere predmete, ki jih prevzamemo v muzeju, lahko pridobimo veliko podatkov o lastnikih, uporabi. Predvsem za predmete, ki so se uporabljali v otroštvu, se lahko skriva marsikateri spomin, ki lahko razkrije veselje in žalosti otroških dni. Včasih je spominov manj, podatkov o predmetih pa skoraj nič. Velik doprinos so zato digitalno dostopni časopisni viri, morebitni pogovorni forumi ali pa zbirateljske spletne strani, ki lahko postrežejo z večjo količino relevantnih podatkov.

---

Opombe

1. Podrobnejše zgodbe, ki so v pričujočem prispevku podane kot povzetki, so v daljši različici dostopne v razstavnem katalogu z naslovom Kolesa usod : zbirka koles Muzeja novejše in sodobne zgodovine Slovenije = Bicycle destinies : the collection of bicycles from the National Museum of Contemporary History of Slovenia, 2024. ↩︎
2. Več o tem v prispevku MOTZ Marilyn, Material Culture and Heritage, https://onlinelibrary.wiley.com/doi/10.1002/9781118883341.ch11, 18.11.2025. ↩︎
3. Elektronska pošta, Jernej Kalan, 13. marec 2024, 27. marec 2024
   https://www.olx.ua/d/uk/obyavlenie/trehkolesnyy-velosiped-dkv-2-veterok-IDOOxAu.html, 27. marec 2024
   https://violity.com/ua/101497260-detskij-kombinirovannyj-velosiped-dkv-1930-50gg, 27. marec 2024
   http://20cola.com/gallery/veterok/, 27. marec 2024 ↩︎
4. Podatki, pridobljeni na podlagi pričevanje in zapisane zgodbe, november 2018. ↩︎
5. Časopis Glas Istre, 23. januar 1978, https://www.glasistre.hr/istra/na-danasnji-dan-u-glasu-istre-godina-je-1978-iz-tvornice-djecjih-igracaka-u-potpicnu-izlaze-i-djecji-bicikli-i-tricikli-ljuljacke-i-djecji-go-karts-automobili-771925, pridobljeno: 6. 2. 2024 ↩︎

Muzejsko fotografsko zbirko smo v nekaj letih povečali z več fotografskimi albumi iz obdobja prve svetovne vojne. Med njimi je tudi album 17. pehotnega polka s prizori življenja v strelskih jarkih na Šmihelu in v zaledju kraškega bojišča iz obdobja med oktobrom 1915 in februarjem 1916. Album A 57 je velikosti 38 x 26,7 cm, obsega 85 fotografij, večinoma formata 11 x 8,5 cm in je zelo dobro dokumentiran. Vsaka fotografija ima čitljiv podnapis v nemščini. Fotografije v albumu niso povsem neznane poznavalcem soškega bojišča in zgodovine 17. pehotnega polka, saj podoben album s fotografijami, narejenimi iz istih negativov, hrani v svoji zbirki tudi Goriški muzej. To potrjuje, da je bil album izdelan v več izvodih in razdeljen udeležencem bojev, najverjetneje primarno častnikom v spomin na dogodke, ki so jih doživeli na soškem bojišču. Zagotovo bi nam več o albumu in fotografijah razkril podatek o prvotnem lastniku in avtorju/jih fotografij, ki pa na žalost še vedno niso znani. Odgovor, zakaj je album pomemben, lahko iščemo v dejstvu, da gre za album ene od najpomembnejših vojaških enot na Slovenskem. Obenem pa so na fotografijah podobe vsakdanjega življenja vojakov v strelskih jarkih prve svetovne vojne na doberdobskem krasu, torej na geografski lokaciji, ki je postala simbol vojnega trpljenja, ki se je ohranil vse do današnjih dni: Oj, Doberdob, slovenskih fantov grob …

17. pehotni polk je bil ustanovljen davnega leta 1674 na Češkem in njegova zgodovina je od leta 1817 tesno povezana z deželo Kranjsko. Na Kranjskem je imel svoje naborno območje in v Ljubljani je bila njegova vojašnica in poveljstvo. S tem je postal osrednji domači polk s slovensko večino moštva in s tem povezano prepoznavnostjo v svojem okolju. V ljudskem spominu se je ohranil kot »pešpolk kranjskih Janezov« ali preprosto »Kranjski Janezi«. Drugo njegovo ime »cesarjeviči« po Ottu Habsburškemu, sinu cesarja Karla in polkovnemu pokrovitelju od konca leta 1916 dalje, pa je po razpadu monarhije hitreje odšlo v pozabo.

V začetku prve svetovne vojne so vojaki 17. pehotnega polka doživeli svoj ognjeni krst v bojih z rusko vojsko 26. avgusta 1914 v Galiciji. Pozneje so njegovi vojaki sodelovali na soškem in tirolskem bojišču v vojni proti Italiji. 23. maja 1915, z italijansko vojno napovedjo in odprtjem novega bojišča ob reki Soči, je avstro-ogrsko poveljstvo hitelo premeščati na hitro zbrane bataljone vojakov z vzhodnega bojišča in redke preostale enote iz zaledja. Za ustavitev trikrat številčnejšega nasprotnika so, z umikom iz predvojne mejne črte na gorske grebene, izkoristili naravne danosti terena; razstrelili so cestne in železniške mostove ter poplavili območja ob izlivu reke Soče. Tudi vojaki 17. pehotnega polka so bili oktobra 1915 z drugimi enotami 3. korpusa prestavljeni na soško bojišče. Pridružili so se svojemu 10. pohodnemu bataljonu, ki je že od začetka italijanskega napada od junija 1915 branil položaje pri Doberdobu. V prvih ofenzivah je bil pritisk napadalcev posebej intenziven prav na kraškem odseku soškega bojišča, ki je segal od Gorice na severu do Devina oz. Jadranskega morja na jugu. Na tem odseku bojišča so se od začetka bojev do spomladi 1916 z vojaki drugih narodov monarhije bojevale tudi stotnije in bataljoni vojakov iz slovenskih nabornih območij. Najhujši boji so potekali na širšem območju Doberdoba pri Martinščini (S. Martino del Carso), Šmihelu (S. Michele del Carso), Griži (Monte dei sei Busi) in Kosiču (M. Cosich), kjer so napadalci in branilci utrpeli hude izgube. Njihovo izkušnjo najdemo zabeleženo v dnevnikih in spominih, dogajanje na položajih 17. pehotnega polka pa je popisal tudi njihov poveljnik Otto Kiesewetter.

Kako je izgledalo vsakdanje življenje na prvi bojni črti pri Šmihelu /Sv. Mihaelu oziroma na Debeli griži in v bližnjem zaledju, lahko slutimo tudi iz fotografskih podob v obravnavanem albumu A57. Fotografije potrjujejo, da so bile bivalne razmere v strelskih jarkih izjemno slabe. Iz zapisov vemo, da so bili vojaki utrujeni, neprespani, umazani in razcapani. Vsakodnevno so živeli med nepokopanimi trupli in se borili z ušmi in podganami. Zato so se širile bolezni, med njimi tudi kolera in tifus. Obrambni položaji so bili v začetku bojev le zasilno utrjeni in hitro zgrajeni, zato pred silovitim topniškem obstreljevanjem niso omogočali najboljše zaščite. Kamniti kraški teren je še krepil uničevalno moč topniških izstrelkov in smrtonosne drobce kamenja pršil po slabo zaščitenih branilcih. Veliko težav je vojakom povzročala tudi preskrba z vodo in žeja, saj je na kamnitem, od sonca razžarjenem Krasu primanjkovalo vode.Vojaki so se podnevi v izpostavljenih zaklonih skušali čim manj premikati, da ne bi izdali svojih položajev nasprotniku. Z žičnimi ovirami prepredeno bojišče so ponoči osvetljevali reflektorji. Vojaki pa so v zavetju noči utrjevali porušene zaklone, dopolnjevali opremo, vezali presekane telefonske kable in kopali jarke ter kaverne.

Posamezne ofenzive so se na soškem bojišču običajno začenjale z nekaj urno ali nekaj dnevno topniško pripravo, ki je prehajala v bobneči ogenj. Vojaki so se takrat, razen »mrtvih straž«, umaknili iz prve bojne črte v kaverne in bližnja kritja. Ko se je topniški ogenj iz prve bojne črte preusmeril na zaledje, da prepreči prihod novih enot in omogoči lastni napad, je to bil znak branilcem, da so se vrnili na svoje položaje. V prvi bojni črti so pričakali juriš nasprotnikove pehote prek vmesnega polja, prepredenega z žičnimi ovirami, ki so jih posebni oddelki v zaščitnih oklepih in s škarjami za žico predhodno odstranjevali. Branilci so skušali ustaviti napadalce z ognjeno točo izstrelkov iz strojnic, pušk, topov in minometov, pozneje tudi z metalci plamena. Če je napadalcem uspelo priti do nasprotnikovih položajev, so jih tam pričakali od topovskega obstreljevanja povsem zblazneli vojaki, s puškami, bajoneti, gorjačami, bojnimi noži in nabrušenimi lopatkami. Ob vsem uporabljenem sodobnem orožju se je v teh trenutkih pokazalo barbarsko bistvo vojne. Ko se je spopad ustavil, so borbo, tokrat za reševanje ranjencev, prevzeli zdravniki in sanitetno osebje. Umrljivost med vojaki je bila izjemno visoka in preživeli so le težko čakali na zamenjavo in odhod iz prve bojne črte v zaledje. V zaledju bojišča so nastala številna pokopališča. Kraji na območju bojev na Krasu in na Goriškem so bili povsem opustošeni in razdejani. Ples nasilja in smrti se je s povečano silovitostjo ponavljal v vseh dvanajstih soških bitkah.

V prvih petih ofenzivah se, kljub velikemu številu mrtvih, bojna črta na bojišču ni bistveno spreminjala. Marca 1916 so bili vojaki polkov iz slovenskih nabornih območij, med njimi tudi vojaki 17. pehotnega polka, zaradi priprav na veliko avstro-ogrske ofenzivo na Tirolskem v večjem številu premeščeni na bojišče na območje severno od Asiaga. S pehotnim polkom, ki je bil označen s številko 17 in usodami vojakov, katerih prepoznavna barva na ovratnikih je bila temno rjavo-rdeča, so povezani številni kraji, ki jih hranimo v spominu kot primere vzdržljivosti, junaštva in trpljenja, od Doberdoba in Podgore, do Monte Chiese, Ortigare in Piave. Njihove pripovedi so vezane tudi na kraje v zaledju, kot je bil Judenburg, kjer so se njegovi vojaki uprli in bili grobo kaznovani, ali Lebring, kjer so se številni borili s pomanjkanjem in lakoto. Ne smemo pozabiti ranjencev v prenapolnjenih bolnišnicah daleč v zaledju in nepreštetih ujetnikov in ujetniških taborišč od Sibirije do Apeninskega polotoka in drugih lokacij in vojaških točk, kjer so »sedemnajsti« pustili svoje sledi.

---

Literatura

Karol Capuder, Zgodovina c. in kr. pešpolka št. 17, Celovec: Družba sv. Mohorja, 1915.
Otto Kieseweter, Mit den Siebzehnern im Weltkrieg, Vojni arhiv Dunaj (ÖST. STA/KA)
Vasja Klavora,Doberdob, Kraško bojišče 1915–1916, Celovec, Ljubljana, Dunaj 2007.
Franc Rueh, Moj dnevnik 1915 -1981, Ljubljana: Slovenska matica, 1999.
Drago Sedmak, Soška fronta 1915-1917, Nova Gorica: Goriški muzej, 1987.
Marko Simić, Po sledeh soške fronte, Ljubljana 1996.
Ferdinand Strobl von Ravelsberg, Geschichte des k.und k. Infanterie -Regiments Ritter von Milde Nr. 17, 1674 -1910, Laibach: Kleinmayr & Bamberg, 1911.
Marko Štepec (ur.) Slovenci in prva svetovna vojna 1914-1918, Ljubljana, 2010.
Marko Štepec, “Bedna kritja pod planoto tik nad Sočo”: v strelskih jarkih soškega bojišča 1915-1917, Zgodovina v šoli, št. 1-2, letnik 24, 2016, str. 28-38.
Janez J. Švajncer,»Kranjski Janezi« – tudi naša zgodovina, v: Karol Capuder, Zgodovina C. in kr. pešpolka št. 17, Ljubljana: Karantanija, 2005, str. 180 -187.

Spletni vir

Šentpetrska vojašnica 17. pehotnega polka https://www.muzej-nz.si/sentpetrska-vojasnica-17-pehotnega-polka/

Koncentracijsko taborišče Ljubelj, zunanja enota uničevalnega koncentracijskega taborišča Mauthausen, je med letoma 1943 in 1945 delovalo tik ob današnji slovensko-avstrijski meji. V njem so nacisti izkoriščali zapornike za gradnjo predora skozi Karavanke – strateške povezave med tretjim rajhom in jugovzhodnim frontnim območjem.

Nacistični načrt je predvideval izboljšanje infrastrukturne povezave nacistične Nemčije z jadranskim prostorom. Ljubeljski prelaz je bil ovira na strateški cesti, Reichstrasse 333, zato so odredili gradnjo ljubeljskega cestnega predora s pomočjo suženjskega dela internirancev in dela civilnih delavcev. Januarja 1943 so se začela pripravljalna dela za predor na južni (gorenjski) strani in februarja so okrajni delovni uradi v Kranju, Radovljici in Kamniku pošiljali pozive obrtnikom in kvalificiranim delavcem na svojem območju, da se morajo takoj javiti za delo na Ljubelju. Potrebovali so predvsem mizarje, minerje, kovače, a tudi nekvalificirane delavce. Delavci so marca 1943 začeli z vrtanjem predora. Zavrnitev dela je bila kazniva. Najprej so bili delavci nastanjeni v poslopjih na Zalem Rovtu nad Tržičem, V začetku leta 1943, pa so postavili civilno taborišče na desni strani ceste proti Ljubelju. Civilni delavci so bili večinoma Slovenci iz Tržiča, Podljubelja in drugih gorenjskih krajev. Nekaj je bilo tudi državljanov takratne Nezavisne države Hrvatske (NDH) in posameznikov iz drugih držav, Italijanov, Francozov, Slovakov, Grkov, Nemcev in Avstrijcev.

Junija 1943 je na Tržiško železniško postajo prispelo prvih sto internirancev iz Mauthausna, večinoma francoskih političnih zapornikov. Pod stražo esesovcev so gradili barake v taborišču in jih obdajali z bodečo žico in stražnimi stolpi. Takrat je začel nastajati tudi drug del koncentracijskega taborišča na severni strani Karavank, naselili pa so ga oktobra 1943.

V koncentracijskem taborišču Ljubelj so bili zaprti predvsem politični zaporniki, pripadniki drugih, v nacističnem sistemu izključenih skupin prebivalstva, in osebe s kriminalno preteklostjo različnih narodnosti. Točno število vseh internirancev zaprtih v koncentracijskem taborišču Ljubelj jug in sever ni znano, po etnični pripadnosti pa je bilo tam zaprtih okoli 800 Francozov, 540 Poljakov, 188 Rusov, 144 Jugoslovanov, izmed teh 110 Slovencev. Nemci in Avstrijci, ki so bili v taborišču zaprti, so bili predvsem osebe s kriminalno preteklostjo, izmed njih so izbirali notranje vodje taborišča in taboriščnikov, kapoje oziroma blokače. Drugi jetniki so prišli iz Češke, Norveške, Luksemburga, Grčije, Belgije, Nizozemske in od drugod.

Taborišče Ljubelj je bilo pod nadzorom enot SS. 100-članska četa pripadnikov SS je bivala v posebej zanje predvidenih barakah. Taborišče je vodil komandant, pripadnik enot SS. Sprva Julius Ludolf, ki ga je po kratkem času, 1. avgusta 1943, zamenjal Jakob Winkler. Delo je potekalo v nemogočih pogojih: dolge ure garanja, mraz, lakota, izčrpanost in nasilje so bili del vsakdana. Marsikdo je zaradi tega izgubil življenje. Cilj esesovskih vodij je bil uničenje internirancev s prisilnim delom, na kar nakazuje tudi izjava poveljnika taborišča Jakoba Winklerja: »Ne pozabite, da ste poraženi. Tukaj ne poznamo močnih in slabih, le delavce in mrliče! […] Tisti, ki noče delati, naj to mirno pove! Ubit bo!«¹ Poškodovane, bolne in izčrpane internirance so s transporti pošiljali nazaj v matično taborišče Mauthausen, kjer jih je doletela smrt. Točnega števila oseb umrlih na Ljubelju, ne poznamo.

Čeprav je bila vsaka komunikacija med civilnimi delavci in interniranci strogo prepovedana in kaznovana, so določeni posamezniki vseeno vzpostavili stik. Že ob prihodu so domačini internirancem dajali hrano in cigarete, kasneje pa je imel pri pomoči ključno vlogo zagotovo inženir Janko Tišler, ki je bil na Ljubelj poklican kot civilni delavec, leta 1944 pa je zaradi nevarnosti pobegnil in se pridružil partizanom.

Zvezo s Francozi, ki so delali pri vhodu v predor je vzpostavil že v začetku septembra 1943. Takrat je začel zbirati imena in naslove svojcev internirancev in z njimi vzpostavil stik. Zveza s Francozi je delovala vsak dan na štirih mestih. Ena v velikem skladišču, druga v delavnici, tretja v predoru na južni strani in četrta na severni strani predora. Od oktobra 1944 do junija 1944 je bilo s pomočjo te zveze s tržiške pošte poslanih nad 220 priporočenih pisem in ogromno število dopisnic, v istem času pa je na tržiško pošto prispelo nad 300 pisem in nad 50 paketov za internirance. Vso pošto je Tišler sprejemal v predoru. Tišlerjeva vloga je bila izjemna, a njegova pomoč ne bi bila mogoča brez podpore lokalnega okolja. Pomembno je poudariti, da so Tržičanke in Tržičani v tem nevarnem času znova in znova izkazovali pogum in človečnost, ne le s tihimi dejanji pomoči, temveč tudi z zavestnim tveganjem. Hrana, pisma, oblačila, informacije, vse to je internirancem dajalo občutek, da niso sami. Kot so zapisali številni preživeli, se je prav v Tržiču čutila razlika v podpori lokalnega prebivalstva. Tišlerjevo delovanje je bilo vtkano v širšo mrežo solidarnosti, ki se je razprostirala tako zunaj kot znotraj taborišča.

Tudi odporniško gibanje znotraj taborišča je postajalo vse močnejše. Izmed 28 pobegov iz taborišča jih je bilo kar 24 uspešnih. Pri mnogih je internirancem pomagal Tišler v sodelovanju z lokalnim prebivalstvom. Veliko pobeglih se je nato pridružilo partizanom.

7. maja 1945 je okoli 900 internirancev zapustilo koncentracijsko taborišče Ljubelj jug, spremljalo jih je 44 oboroženih pripadnikov SS. 8. maja 1945 jih je okoli 7. ure zjutraj blizu mesta Hundsdorf na Koroškem osvobodil Kokrški odred. 122 nekdanjih francoskih internirancev se je odločilo, da se pridružijo partizanskim vrstam maršala Tita, kjer so ustanovili bojno enoto, imenovano brigada Liberté. Preostale zapornike je proti domovini napotila angleška vojska. Člani brigade Liberté, ki so se utaborili na južnem Koroškem, so od 8. do 20. maja 1945 večinoma izvajali naloge, povezane z nadzorovanjem, najprej v Sv. Jakobu, nato na električni centrali in železniški postaji v mestu Rosenbach, na koncu pa še v železniškem predoru, ki je vodil do Jesenic. Vsakodnevno so patruljirali po okoliških hribih in zagotavljali mir med prebivalci. Ujeli so veliko pripadnikov SS, bivših taboriščnih kapojev in drugih sodelavcev okupatorja, ki so jih zaprli.

Območje KT Ljubelj po vojni

Po vojni je bilo območje koncentracijskega taborišča Ljubelj dolgo časa zastraženo, prav tako je bil zaprt predor Ljubelj. Ponovno so ga odprli leta 1964.

V 50ih letih prejšnjega stoletja je arhitekturno zasnovo za prenovo spominskega prostora prevzel arhitekt in umetnik Boris Kobe, tudi sam nekdanji interniranec nacističnega koncentracijskega taborišča Allach. V okviru tega je zasnoval tudi osrednji element spominskega prostora, spomenik J’accuse!/Obtožujem!, ki je bil postavljen leta 1954.

Ob slovesnosti postavitve, 29. avgusta 1954, so se tam zbrali številni obiskovalci, med njimi tudi nekdanji francoski interniranci. Od takrat na spominskem prostoru vsako leto junija potekajo proslave, ki opominjajo na dogodke, ki so se na Ljubelju dogajali med letoma 1943 in 1945.

---

Literatura

<sub>Charlet, Gaston G.
1966. Kaznilnica v snegu. Prevedel iz francoščine in komentiral France Šušteršič. Predgovor Jacques Lamy. Ljubljana: Zavod Borec.
Tišler, Janko in Jože Rovšek.
1995. Mauthausen na Ljubelju: Koncentracijsko taborišče na slovensko-avstrijski meji. Celovec: Slovenska prosvetna zveza.
Tišler, Janko in France Filipič
1988. Ljubelj. Podružnica Mauthausna. Ljubljana: Tiskarna Tone Tomšič.</sub>

Opombe

1. Tišler, Janko in Jože Rovšek. 1995. Mauthausen na Ljubelju: Koncentracijsko taborišče na slovensko-avstrijski meji. Celovec: Slovenska prosvetna zveza. ↩︎

Prisotnost topničarjev v Ljubljani je imela dolgo tradicijo. V času pred ljubljanskim aprilskim potresom 1895 so topničarji prebivali v Meščanski in Nušakovi zasebni vojašnici s konjušnico v Trnovem. Čeprav so bili nameščeni v predmestju, so bili neločljiv del ljubljanskega mestnega utripa in družabnega življenja.

Pisec članka o Stari Ljubljani se je v časopisu Jutro nostalgično ozrl na stare ljubljanske vojašnice in vojake, med njimi tudi na avstro-ogrske topničarje. O njih je zapisal: »Trnovska fara je imela dve vojašnici: eno prav blizu cerkve ob obrežju Gradaščice, drugo nekaj oddaljeno za cerkvijo, znano pod imenom Nušakova kasarna. V trnovskih vojašnicah so bili nastanjeni vojaki artilerijskega polka, ki so jim rekli kanonirji, bilo je pa tudi včasih nekaj konjenice, dragoncev in ulancev.« Njegov spominski zapis je omenjal »velik hrup« na Vegovi ulici, ko so ob poldnevu vojaki s konjskimi vpregami prevažali topove proti svoji vojašnici. Še bolj kot ropot vozov naj bi bile moteče hrupne vojaške trobente, ki so v veliko veselje dijakov in nejevoljo profesorjev redno motile pouk na bližnji realki.

Praviloma visoki in postavni »kanonirji« so piscu ostali v spominu po svojih značilnih uniformah in visokih škornjih. Poznal je tudi njihovega poveljnika stotnika, pozneje podpolkovnika Karla pl. Kastla, ki se je po upokojitvi zanimal za Elizabetino otroško bolnišnico ter kot član društva marljivo deloval za njeno dobro. Ob tem je zapisal, da »njegova vdova, hišna posestnica v Prečni ulici, še živi čila in zdrava ter je lastnica znane Ažmanove trgovine.« Pri tem ni pozabil omeniti njune hčerke, priznane slikarke in kiparke Elza pl. Obereigner. (Jutro, št. 71, 30. 3. 1943, str. 3)

Karl Kastl se je rodil 1848 in je zelo mlad vstopil v artilerijski polk v Dunajskem novem mestu. Prostovoljno se je javil za odhod na bojišče in sodeloval v »bitki vseh bitk« pri Kraljevem gradcu poleti 1866. V njej je bila avstrijska vojska poražena, posebej pa so se izkazali in pri tem imeli velike izgube, prav avstrijski topničarji, med njimi tudi enota v kateri je služil Karl Kastl. Svoje spomine na bitko je opisal v knjigi Moja doživetja z bojnega pohoda proti Prusiji leta 1866, ki je z doživetimi opisi in spremljajočimi študijami vredna branja. Po izkušnjah na bojišču in z njimi povezanimi napredovanji se je Karl Kastl vpisal na vojaško kadetnico in jo 1874 uspešno zaključil. Služil je pri trdnjavskem topništvu do premestitve v 12. poljski topniški polk, s katerim je sodeloval pri zasedbi Bosne in Hercegovine 1878. Leta 1892 je napredoval v stotnika in po reorganizaciji vojaških enot ostal pripadnik 7. diviziona topniškega polka (Divisions- Artillerie Regiment Nr. 7) v Ljubljani.

Obe uvodoma omenjeni stari vojašnici sta zaradi potresa postali neprimerni za bivanje in jih vojska po potresu ni več uporabljala. Ljubljanski topničarji so tako delili usodo številnih ljubljanskih prebivalcev, ki so ostali brez varne strehe na glavo in prebivali v šotorih. Po potresu so zapustili mesto in se preselili v bližnji Gradec (Graz) na Štajerskem. S tem je bila začasno prekinjena dolgoletna prisotnost topničarjev v Kranjski prestolnici. Ljubljančani, posebej trgovci, obrtniki in gostinci, niso bili zadovoljni z odhodom topniškega polka iz Ljubljane. Tudi uprava mestne občine pod vodstvom župana Ivana Hribarja se je trudila, da bi se topničarji vrnili, in je zato obljubila gradnjo sodobne vojašnice in s tem mestu zagotovila ne le posrednih zaslužkov, ampak tudi večje prihodke v mestno blagajno iz državnega proračuna. Z novim popotresnim prostorskim načrtom arhitekta Maksa Fabianija se je ideja po letu 1896 začela uresničevati.

Za gradnjo nove topniške vojašnice je bilo določeno nezazidano zemljišče za Bežigradom ob Dunajski cesti. Na podlagi sodobnih načrtov je začel nastajati obsežen vojaški kompleks z več simetrično razporejenih stavb, s stavbo glavnega poveljstva, poslopji za podčastnike in vojake, velikim osrednjim dvoriščem za postroj vojakov in pomožnimi objekti. Topniška vojašnica je vključevala prostore in skladišča za varno hranjenje topov ter vlečnih vozov za topove, strelivo, orodje in opremo. Prav tako je imela konjske hleve in jahalnico. Izbrana lokacija je bila ravno dovolj oddaljena od mesta in dovolj blizu železnice, da je omogočala izobraževanje in praktično vadbo s konji na prostem. Poslopja vojašnice so bila zgrajena v značilnem secesijskem slogu in tudi v arhitekturnem pomenu vredna pozornosti. Po vrnitvi topniškega polka v novo zgrajeno vojašnico je z njimi za stalno prišel v Ljubljano tudi Karl Kastl na mesto poveljnika baterije. Ob številnih dobljenih odlikovanjih je pridobil plemiški naziv in postal Karl Kastl Edler pl. Traunstätt. S činom majorja je bil upokojen 1904, leta 1908 pa je dobil še čin podpolkovnika in ob cesarjevem 80. rojstnem dnevu Viteški križec Reda Franca Jožefa 1. Istega leta se je tudi njegova enota preimenovala v 7. polk poljskega topništva (Feldkanonen Regiment Nr.7).

V času prve svetovne vojne in posebej po začetku bojev ob reki Soči je Ljubljana postala pomembno vojaško, prometno in preskrbovalno zaledno središče. Zaradi prihodov številnih vojakov iz vseh krajev monarhije na poti proti bojišču se je v mesto ponovno vrnila prostorska stiska. Okrepljena je bila še s številnimi ujetniki, begunci in ranjenci, ki so bili nameščeni po številnih zasilnih bolnišnicah po šolah, tovarnah in drugih javnih zgradbah.

Slovenski fantje so bili v času svetovne vojne vpoklicani tudi v štajerski 8. trdnjavski topniški bataljon v Ajdovščini ter v vipavsko 7. in 8. baterijo težkih možnarjev. S svojimi topniškimi baterijami so bili poslani na zahodno bojišče v Belgijo in Francijo. Nekateri so svoj ognjeni krst izkusili na vzhodnem bojišču v Galiciji, drugi so med prvo svetovno vojno v zavezništvu s centralnimi silami bili poslani v težke boje pri Galipoliju na turškem bojišču. Po raziskavah Draga Sedmaka so avstro-ogrske enote, med njimi posebej 15 cm havbične, 24 cm možnarske in 10 cm topniške baterije, sodelovale v bojih na Bližnjem vzhodu: na severu današnjega Iraka in v Siriji. Slovenski topničarji so vojno doživeli tudi v trdnjavskem topniškem polku št. 4 v Pulju. Še vedno ostajajo njihove usode in število neraziskano, dediščina in grobovi pa neznani ali pozabljeni.

Ljubljansko topniško vojašnico je po končani svetovni vojni prevzela vojska Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev, po letu 1945 pa JLA. Po njenem odhodu iz Slovenije 1991 so prostori vojašnice samevali do leta 1994, ko so vojaški kompleks podrli. Na delu zemljišča so zgradili stanovanjska poslopja Bežigrajskega dvora. Tako se je tudi arhitekturni del zgodbe o avstro-ogrski vojašnici zaključil. Ali je bilo podrtje najboljša rešitev ali je bil s tem izgubljen še en drobec avstro-ogrsko stavbne dediščine, pa bo pokazal čas.

---

Literatura

Angelika Hribar, Karl Kastl (1848-1920), njegova družina in javno delovanje v Ljubljani, v: Karl Kastl, Moja doživetja z bojnega pohoda proti Prusiji leta 1866, Ljubljana: Založba ZRC SAZU, 2016, str. 137-162.

Karl Kastl, Moja doživetja z bojnega pohoda proti Prusiji leta 1866, Ljubljana: Založba ZRC SAZU, 2016.

Zvezdan Marković, Vojaštvo v Ljubljani med prvo svetovno vojno, Vojaška zgodovina, letnik 15, št. 1, 2019, str. 23 -39.

Drago Sedmak, Kam usoda jih je peljala, Nova Gorica: Goriški muzej, 2014.

Rok Stergar, Vojski prijazen in zaželen garnizon, Ljubljana: Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 1999.

Darko Šarac, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihova sprememba skozi čas, Magistrsko delo, Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, 2009.

Miha Šimac, Od Kraljevega gradca do Ljubljane. Vojaška pot topniškega častnika Karla pl. Kastla, v: Karl Kastl, Moja doživetja z bojnega pohoda proti Prusiji leta 1866, Ljubljana: Založba ZRC SAZU, str. 95 -135.

Oktobra letos bi eno najpomembnejših imen slovenskega gradbeništva, podjetje GRADIS, praznovalo 80. obletnico delovanja. Njegova zgodovina predstavlja pomemben del gospodarskega  in infrastrukturnega razvoja Slovenije, hkrati pa odraža širše procese družbenih, političnih in ekonomskih preobrazb, ki so zaznamovale prostor nekdanje Jugoslavije in samostojne Slovenije.

Ustanovitev in prvi koraki

Podjetje, uradno poimenovano Ministrstvo za gradnje, Gradbena direkcija Slovenije »GRADIS«, državna gradbena podjetja, centrala Ljubljana, je bilo v okviru državnega gospodarskega plana s pravilnikom k uredbi Narodne vlade Slovenije ustanovljeno 4. oktobra 1945. Nastalo je z združevanjem in nacionalizacijo več dotedanjih gradbenih podjetij v Ljubljani in okolici, kot so Dukić ing. in drug, Gradbeno podjetje ing. Josip Dĕdek, podjetje Slograd in druga. Že ob ustanovitvi je zaposlovalo več kot 3.000 delavcev, ki so sodelovali pri velikopoteznih gradbenih projektih po Sloveniji in Jugoslaviji. Kot največje slovensko gradbeno podjetje je Gradis pomagal pri obnovi države v času prve petletke. Gradil je hidroelektrarne, železarne, tovarne, kasneje stanovanjske soseske, poslovne stavbe, trgovske in kmetijske objekte, ter sodeloval pri vzpostavitvi cestnega in elektroenergetskega omrežja. Poleg osnovne dejavnosti je združeval tudi lesnoindustrijsko, projektivno, strojno-prometno in železokrivsko.

Organizacija in rast

Kmalu po ustanovitvi je podjetje sprejelo svoj prvi poslovnik, ki je postavil temelje tehničnemu, komercialnemu in administrativnemu upravljanju. S tem je GRADIS postal eno najbolj organiziranih gradbenih podjetij in nosilec tehnološkega razvoja slovenskega in jugoslovanskega gradbeništva.

Direkcija s sedežem v Ljubljani je delovala kot centralno vodstvo podjetja s strokovnim svetom in centralnim knjigovodstvom. Na terenu pa so bila gradbišča s svojimi vodstvi. Direkcija je bila razdeljena na tajništvo, oddelke, odseke, knjigovodstvo, blagajno in ekonomat. Gradbišča so bila samostojne enote (vendar ne kot pravne osebe), morala so imeti samostojno knjigovodstvo. Podjetje je moralo imeti tudi svojo prometno bazo, skladišča, delavnice in stranske obrate s samostojnim knjigovodstvom, vezanim na centralno.

Preoblikovanje in samoupravljanje

S sprejetjem Temeljnega zakona o gospodarjenju z državnimi gospodarskimi podjetji in z višjimi gospodarskimi združenji po delovnih kolektivih je leta 1950 prišlo do sprememb. Po sprejetem pravilniku se je podjetje preimenovalo v Gradbeno industrijsko podjetje Slovenije – Ivan Maček Matija (Gradis IMM) s sedežem v Ljubljani. Ostalo je državno, pod vodstvom Glavne direkcije gradbenih podjetij LRS. Poslovanje podjetja je ostalo enako kot prej, delovno področje pa območje LRS, oz. po naročilu Glavne direkcije gradbenih podjetij LRS ali povabilu druge republike (jugoslovanske op. a.), je podjetje lahko opravljalo dela tudi zunaj LRS.

Z novim zakonom je prišlo do reorganizacije podjetja, saj so v skladu s prvim členom pravico do gospodarjenja s tovarnami, rudniki, prometnimi, prevoznimi, trgovinskimi, kmetijskimi, gozdnimi, komunalnimi in drugimi gospodarskimi podjetji, kot splošnim ljudskim premoženjem dobili delovni kolektivi. Ti pa so izvajali omenjeno gospodarjenje po delavskih svetih in upravnih odborih podjetij. Delavski svet, ki se je volil na eno leto je sestavljalo od 15 do 120 članov kolektiva. V pristojnost delavskega sveta je denimo sodila tudi pravica, da kot predstavnik delovnega kolektiva, voli in razrešuje upravni odbor in izvaja še druge z zakonom določene pravice.

Prvi delavski svet podjetja Gradis je bil izvoljen 21. oktobra 1950.

Vstop na tuje trge

V šestdesetih letih, v času gospodarske krize v Jugoslaviji, je podjetje priložnost poiskalo v tujini – in jo tudi našlo. Prvo pogodbo za investicijska dela je GRADIS sklenil z nemškim gradbenim podjetjem Philip Holzmann, A.G. iz Frankfurta. S tem je podjetje pridobilo lastna devizna sredstva, potrebna za nakup strojne opreme in nadomestnih delov, hkrati pa je omogočilo zaposlitev številnim delavcem iz domovine.

V Frankfurtu je Gradis zgradil bolnišnico, pivovarno, objekte za sejmišče, upravno poslopje zvezne banke ter več objektov v okolici mesta (hotele, trgovski center, stanovanjska naselja, idr.). Gradili so še v drugih nemških mestih, pa tudi v Avstriji, Franciji, Libiji, kasneje v  Iraku, idr. Povprečno je enota v šestdesetih in na začetku sedemdesetih let 20. stol. zaposlovala več sto delavcev. Število zaposlenih v Nemčiji se je v sedemdesetih letih zaradi ukrepov v zvezi z investicijami, začelo zmanjševati.

Skrb za človeka in družbeni standard

Podjetje Gradis je vse od začetka svojega delovanja veliko skrb in pozornost namenjalo človeku. Izhajalo je iz prepričanja, da je človek v takratnem samoupravnem sistemu središče in končni cilj vsake aktivnosti. Posebno pozornost je namenjalo izobraževanju in zato štipendiralo številne dijake in študente gradbene stroke, ter usposabljalo vajence. Redno so se zaposleni družili na športnih igrah podjetja ter sodelovali tudi na vseslovenskih športnih igrah gradbincev. Za počitek in oddih svojih zaposlenih pa je Gradis zgradil več počitniških domov v Ankaranu, na Pohorju, v Poreču in Biogradu na moru.    

Podjetje je v začetku leta 1961 izdalo Pravilnik o organizaciji in poslovanju počitniških domov s prilogama cenikom in hišnim redom, ki je nastal na osnovi Zakona o ustanavljanju in poslovanju počitniških domov iz konca 50-ih let 20. stol., ter navodilih in sklepih delavskega sveta podjetja. Počitniški domovi so sodili v okvir Kadrovsko-socialne službe in delovali po navodilih delavskega sveta. Sicer pa jih je upravljal upravni odbor počitniških domov.

V »ceniku uslužnostnih storitev v počitniških domovih«  je denimo cena (za člane kolektiva) za prenočišče, kosilo, večerjo, zajtrk in »režijo« znesla 350 din, kar po današnjih izračunih znaša približno 7,46 eur. Za otroke do 6. leta starosti se je znesek prepolovil. Dodatno so gostje morali plačati še stroške prevoza z avtobusom, kar je po tedanjem ceniku zneslo 700 din (15,83 eur). V primeru, da so v počitniških domovih bivali tuji gostje, je bil znesek enakih storitev na osebo skoraj štirikratnik zgoraj omenjene cene. S hišnim redom so bila določena pravila obnašanja v počitniških domovih. Ob želji, da bi se gostje počutili kar se da prijetno in da bi pazili na inventar v domovih, pa velja opozoriti na nekaj duhovitih napotkov, ki še danes prikličejo nasmeh, na primer:

»V dneh vašega dopusta pustite vse skrbi doma, tukaj pa uživajte vsaj teh 14 dni brezskrbno življenje. Vroči solnčni žarki, naj vam obarvajo vašo kožo, da ste kakor na ražnju pečen odojek v valovih sinjega Jadrana. Morje pa naj vam hladi in blaži vaše bolečine in skrbi«.

»Da pa ne boste živeli v popolnem brezdelju smo vam priskrbeli dovolj zabave, bodisi v kegljišču, pri odbojki, šahiranju itd. Sitnim in jeznim ljudem pa igrice »Človek ne jezi se««.

»V kolikor se zgodi, da napadejo kogarkoli maligani v obliki Isterske »črnine« naj si vsak zapomni, da mu je postelja v tem primeru najboljši zaveznik in prijatelj«.

Organizacijske spremembe in samostojna pot

V začetku sedemdesetih let 20. stoletja, po uveljavitvi ustavnih sprememb, so se v Gradisu začele priprave na reorganizacijo. V skladu s prihajajočo novo ustavo so se, glede samoupravljanja in neposrednega odločanja delavca v združenem delu o vseh zadevah, povezanih z gospodarjenjem in upravljanjem podjetja, začeli priprave na organiziranje Temeljnih organizacij združenega dela (TOZD). Delavci so v sestavu GIP Gradis organizirali 18 temeljnih organizacij in se združili v delovno organizacijo GIP Gradis s samoupravnim sporazumom o združevanju. S sporazumom so uredili in določili medsebojna razmerja ter način poslovanja, osnovali so skupne službe. Samoupravni sporazum o združevanju v GIP Gradis so delavci TOZD-ov sprejeli na zborih aprila 1973, konec leta 1973 pa je bil izvršen tudi vpis v sodni register. Z organiziranjem t. i. TOZD-ov in določitvijo dejavnosti za vsako od njih, so bili dani vsi pogoji za njihovo poslovanje. Vsaka TOZD je imela svoj delavski svet in direktorja. Za doseganje skupno zastavljenih ciljev in za odločanje o skupnih zadevah, pa je deloval delavski svet, sestavljen iz delegatov vseh TOZD-ov.

V začetku leta 1990 so se TOZD-i s Samoupravnim sporazumom o spremembah v organiziranosti delovne organizacije GIP GRADIS, preoblikovali v samostojna podjetja, kar pa je vodilo v popolno osamosvojitev številnih projektantskih skupin.

Leta 1991 je bilo ustanovljeno Gospodarsko interesno združenje gradbeno industrijskih podjetij Gradis (GIZ GRADIS), ki je skupaj sodelovalo pri velikem nacionalnem projektu gradnje avtocestnega križa Slovenije. Kljub ambicioznemu začetku pa so poznejši gospodarski in politični pretresi privedli do propada ali stečajev mnogih deležnikov GIZ Gradis-a, od katerega je danes aktivno le še podjetje GRADIS, BP MARIBOR d.o.o.

Gradis je v času delovanja zgradil več kot 4.500 različnih objektov, 70% vseh po drugi svetovni vojni zgrajenih mostov, podvozov, viaduktov, več kot 150 skladišč, več kot 200 kilometrov cest. Prvi v Jugoslaviji je začel izdelovati gradbeno mehanizacijo, zgradil je 400 betonarn, 150 asfaltnih baz. Konec osemdesetih let 20. stol. je zaposloval skoraj 7.500 delavcev.

Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije je pred kratkim pripravil razstavo z naslovom Leta dela, truda in ponosa: zapuščina podjetja Gradis. V prihodnjem letu pa načrtuje skupaj z zunanjimi sodelujočimi, nekdanjimi zaposlenimi ter Zbornico gradbeništva in industrije gradbenega materiala pri Gospodarski zbornici Slovenije izid obsežnega zbornika, ki bo celovito predstavil zgodovino in dosežke slovenskega gradbenega velikana, ki je bilo ponos številnih generacij »gradisovk« in »gradisovcev«.

Od 13. februarja do 25. maja 2025 je bila v Galeriji S na Ljubljanskem gradu na ogled fotografska razstava Ljubljana – mesto v zelenem, ki jo je pripravil Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije v sodelovanju z Javnim zavodom Ljubljanski grad. Razstava je bila posvečena vsem zelenim površinam naše prestolnice – od najbolj poznanih in markantnih parkov pa do intimnih zelenih kotičkov mesta.

Urbane zelene površine so vse površine, ki v mesto vnašajo elemente narave – od zasebnih vrtov do javno dostopnih površin, kot so parki, igrišča, zelene površine v stanovanjskih območjih in ob javnih stavbah, rekreacijska območja, vrtički, zelene členitvene poteze, vodne in obvodne ureditve, mestni gozdovi, zelene površine v povezavi s prometnimi ureditvami, zelene površine posebne naravne in kulturne vrednosti ter parki in vrtovi, ki so urejeni s tematsko opredeljeno vsebino, nalogo in namenom (kot so Botanični in Živalski vrt, arheološki in spominski parki ter pokopališče Žale). Zelene površine pomembno sooblikujejo urbano okolje, hkrati pa blagodejno vplivajo na mestno mikroklimo in psihofizično počutje ljudi v mestu. Po eni strani nudijo prostor za raznovrstno rekreacijo in družabno življenje meščank in meščanov, po drugi strani pa ponujajo možnost umirjene dejavnosti, ki sprosti telo in duha. Naravno okolje prav tako spodbuja razvoj sproščene otroške igre in raziskovanja, ponuja možnost pristnega stika z naravo ter opazovanja cikličnosti letnih časov. V splošnem ima že sam pogled na zelenje blagodejne učinke na duševno zdravje in dobro počutje.

Tekom raziskovanja gradiva, ki ga hrani Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije, se je izkazalo, da je fotografij z omenjeno tematiko zelo veliko. Ljubljana danes, kljub temu, da je precej prerasla svoje okvire iz obdobja med obema svetovnima vojnama, sodi med najbolj zelene prestolnice Evrope, saj je kar 75 % vseh mestnih površin zelenih, okrog 100 let nazaj, ob manjši pozidavi, pa so bili zeleni elementi še bolj vtkani v mestno krajino. Iz širokega nabora fotografij se je izluščilo 36 tistih najbolj povednih in bistvenih, preko katerih je bila na razstavi prikazana vpetost mestnega zelenja v vsakdan Ljubljančank in Ljubljančanov v obdobju med obema svetovnima vojnama, hkrati pa so podobe na fotografijah obiskovalca usmerjale tudi k razmisleku o vlogi mestnega zelenja v današnjem času ter v prihodnje.

Ob omembi ljubljanskih zelenih površin gotovo marsikdo najprej pomisli na tri najbolj znamenite zelene »punkte« našega glavnega mesta: Jakopičevo sprehajališče v Tivoliju, Grajski grič z gradom in Kongresni trg s parkom Zvezda. Njihovo podobo, kot jo poznamo danes, je v obdobju med obema svetovnima vojnama oblikoval Jože Plečnik, eden izmed najpomembnejših slovenskih arhitektov. Ravno zato se je razstava s prikazom zelenih površin časovno omejila na obdobje 20. in 30. let preteklega stoletja, torej na čas, ko so mestni parki že dobivali podobo, kot jo imajo danes, obenem pa je bil celovit izgled mesta na splošno še zelo drugačen od današnjega. Prav ta kontrast, znano a hkrati drugačno, pri ljudeh izzove pristno zanimanje za podobo na fotografiji.

Med gradivom po številu izstopajo fotografije največjega ljubljanskega parka Tivoli – »zelenih pljuč Ljubljane« in ene izmed osrednjih družabnih točk mesta. Tako kot danes so tudi v preteklosti Ljubljančani radi preživljali prosti čas v Tivoliju, ki je ponujal pestro paleto aktivnosti. V parku so se nahajali gostinski objekti, Jakopičev paviljon – prvo namensko zgrajeno umetniško razstavišče na Slovenskem, športno-rekreacijski objekti, lepo urejene sprehajalne poti, Ljubljanski velesejem – prva in s tem najstarejša ustanova te vrste v Kraljevini SHS/Jugoslaviji itd. V tem obdobju je arhitekt Plečnik parku dodal široko tivolsko promenado, danes znano tudi kot Jakopičevo sprehajališče, ki povezuje park s centrom mesta. Za izpeljavo projekta je bilo potrebno podreti stari drevored. Sprehajališče so nasuli z belim peskom, ob njem pa zasadili mlada drevesa, ki niso dajala dovolj sence, zato so meščani sprehajališču rekli kar »Sahara«. Sprehod po promenadi je predstavljal pomemben del družabnega življenja za staro in mlado. Na sprehod so se meščani odpravili v vseh letnih časih, manj obiska na promenadi pa je bilo le v primeru močnega dežja, goste megle ali mraza. Najbolj priljubljena je bila popoldanska promenada, ki je potekala od štirih popoldne do zgodnjih večernih ur.  

Nad centrom mesta kraljuje Grajski grič z gradom – podoba, ki je prav tako pogosto prisotna na fotografijah iz obdobja med obema svetovnima vojnama, ki jih hrani muzej. Grič je bil in je še vedno priljubljena sprehajalna točka v Ljubljani. Najbolj posebna med sprehajalnimi potmi pa je gotovo pot po obzidju na Šancah, ki jo je Plečnik uredil iz ostankov nekdanje utrdbe iz 16. stoletja. Z njo je odstrl nove poglede na mesto, hkrati pa povezal mrežo sprehajalnih poti do Orlovega vrha. Plečnik je imel za Ljubljanski grad sicer pripravljen širši projekt prenove, ki pa zaradi pomanjkanja denarja ni bil realiziran. Grad je tudi primerna točka za družabne dogodke. V muzejskih zbirkah hranimo fotografijo iz obdobja med obema vojnama, ki prikazuje tradicionalno jurjevanje – dogodek ob godu svetega Jurija, zavetnika Ljubljane, kateremu je posvečena grajska kapela. Ob tej priložnosti so meščani množično romali na Ljubljanski grad, v Grajskem parku pa je bil organiziran tudi sejem. Del tradicije se ohranja še danes, ko na ta dan v kapeli svetega Jurija poteka sveta maša.

Na Kongresnem trgu so se skozi zgodovino, vse od njegovega nastanka v začetku 19. stoletja pa do danes, odvili pomembni dogodki v slovenski zgodovini. Kongresni trg skupaj s parkom Zvezda, ki je bil prvi ljubljanski javni park, tvori enega izmed najbolj prepoznavnih odprtih prostorov Ljubljane. Trg in park se lepo dopolnjujeta ter sta med sabo povezana v neločljivo celoto, ki predstavlja eno od središč družabnega življenja Ljubljančanov, k čemur dodatno prispeva tudi njuna lega v samem mestnem središču. Prav zato na fotografijah Kongresnega trga in parka Zvezda iz obdobja med obema svetovnima vojnama, ki jih hranimo v muzeju, prevladujejo podobe družabnih prireditev in srečanj, ki so se vršili na tem prostoru.

Poleg najbolj poznanih ljubljanskih zelenih površin se v muzejskih zbirkah in fondih skrivajo tudi podobe manj znanih zelenih kotičkov mesta. Na njih motivno izstopajo otroška igra, družinska intima ter mirno in zasebno preživljanje prostega časa. Marsikatere izmed zelenih površin na teh fotografijah so zaradi širitve mesta izginile. Tako se je denimo zgodilo s Habjanovim bajerjem v Rožni dolini, ali pa z drevesnico Kmetijske družbe na Poljanah, ki se je razprostirala ob današnji Poljanski cesti nasproti kasarne na Roški.

Kot najmogočnejši predstavniki rastlinskega sveta v mestu izstopajo drevesa, ki imajo še posebej izraženo vlogo pri vplivu na boljšo kakovost bivalnega okolja. S svojimi krošnjami nudijo osvežilno senco, nižajo visoke temperature, vlažijo in čistijo zrak ter zadržujejo prašne delce, hrup in izpušne pline. Zelene površine v mestu sodelujejo tudi pri uravnavanju odtočnega režima, ustvarjanju pogojev za varstvo pred naravnimi nesrečami (poplave, erozijski procesi) ter ohranjanju in spodbujanju biotske raznovrstnosti. V nekaterih gosto pozidanih predelih mesta so drevoredi edina možna oblika ozelenitve prostora. Drevoredi v mestu tkejo zeleno mrežo, ki med seboj povezuje mestne parke. Na fotografijah, na katerih so upodobljena drevesa, lahko hitro razberemo pomen osvežilne sence, ki je v vročih dneh za meščane izjemno dragocena – branjevci na tržnici so razpostavili svoje stojnice pod drevesi, delo v senci dreves je lažje, počitek oz. klepet na klopi pod drevesom.

Urejene zelene površine so za urbano območje ključnega pomena – izboljšujejo kakovost življenja meščank in meščanov, hkrati pa imajo tudi estetsko vlogo pri izgledu mesta, saj mehčajo ostre robove stavb in v sivino betona vnašajo barve. Zavedajmo se njihove vrednosti in skrbimo zanje – za danes, za jutri.

---

Literatura

_{Ina Šuklje Erjavec, Jana Kozamernik, Mojca Balant, Matej Nikšič, Zeleni sistem v mestih in naseljih: usmerjanje razvoja zelenih površin, Ljubljana: Ministrstvo za okolje in prostor, Direktorat za prostor, graditev in stanovanja, 2020.
Stanka Dešnik, Zgodovinski parki in vrtovi v Sloveniji, Ljubljana: Ministrstvo za kulturo, Uprava Republike Slovenije za kulturno dediščino, 1995.
Marjan Jančar, Ljubljana, mesto v zelenju, Radovljica: Didakta, 2001.
Jože Strgar, Tivoli, ljubljanski mestni park, Ljubljana: Kmečki glas, 1994.
Katja Jerman, Promenada v Ljubljani, Ljubljana: Viharnik, 2003.
Ivo Vraničar, Kongresni trg, Ljubljana: Muzej novejše zgodovine Slovenije, 2011.
Jelka Melik, Mateja Jeraj, Ljubljana, zeleno mesto, Ljubljana: Hart, 2016.
Damjan J. Ovsec, Družabni »punkti« Ljubljančanov, Gea: poljudnoznanstvena revija, letnik 8, št. 9, 1998, str. 10-11.
Damjan J. Ovsec, Zelena pljuča našega glavnega mesta, Gea: poljudnoznanstvena revija, letnik 7, št. 10, 1997, str. 10-12.}

Umetniški opus Ljuba Ravnikarja (1905–1973), nastal med internacijo v italijanskih taboriščih druge svetovne vojne, je dragocen vizualni dnevnik življenja v ujetništvu. Ravnikar, slikar in tigrovec, je skozi risbo in akvarel ujel prizore, ki na prvi pogled delujejo vsakdanje, a ob natančnejšem pogledu razkrivajo veliko več: vztrajanje pri človečnosti, iskanje smisla v brezsmislu in ohranjanje dostojanstva v razmerah, kjer je bila to stalnica odpora. Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije hrani v svoji zbirki poleg del iz drugih obdobij preko 200 taboriščnih del Ljuba Ravnikarja.

Ljubo Ravnikar je po študiju na Umetnostni akademiji na Dunaju in kasneje na slikarski šoli Mateja Sternena sprva deloval kot ilustrator, grafični oblikovalec in scenograf. Leta 1941 je bil interniran v Italijo in nato velik del vojne preživel v italijanskih zaporih in taboriščih, kjer je ustvaril obsežen opus risb, akvarelov in skic. Po kapitulaciji Italije se je pridružil partizanom Prekomorske brigade in o povratku je uspel ohraniti opus iz obdobja internacije, ki ostaja eno njegovih najmočnejših pričevanj o vojnem obdobju. V taboriščih je bil zaprt z več rojaki, med drugim tudi skupaj s tržaškim odvetnikom Fortunatom Mikuletičem, ki je kasneje v svojih spisih opisal patološko stanje internacije, ki ga je poimenoval Internatitis. Mikuletič je literarno zapisal tisto, kar je Ravnikar ujel v podobah, tj. vsakdanje življenje v ujetništvu, drobne trenutke preživetja in sožitja ter tudi absurda.

Ravnikarjeva dela iz taborišč niso monumentalne kompozicije, temveč intimni zapisi vsakdana. Večinoma gre za prizore vsakdanjika internacije (prehranjevanje, delo v delavnici), ki jih dopolnjujejo prizori krajine in vedut okoliških mest. Neredki so tudi prizori skupin moških, ki sedijo za mizami, so v pogovoru ali pa so zatopljeni v šahovsko partijo ali napeto igro s kartami. Ti prizori so dokumentarni, a hkrati tudi umetniško prečiščeni ter beležijo trenutke umika, v katerih so interniranci uspeli vzpostaviti neko lastno strukturo časa in smisel.

Ravnikarjeva risba je v teh prizorih neposredna, hitra, a nikoli površna. Slednje se vidi prav v skicah v tehniki svinčnika, kjer zasledimo živahno, skoraj nervozno risbo, ki pa kljub hitrosti ne izgubi jasnosti. Figure, začrtane z nekaj linijami, so z rahlim senčenjem spretno umeščene v prostor, ki ga vedno zaznamujejo enostavne, pregledne kompozicije. V času internacije je Ravnikar ustvaril kar nekaj del tudi v akvarelni tehniki, kjer se njegova poteza nekoliko umiri in kjer prideta do izraza njegova občutljivost za barvo in prostorsko razporeditev. Barvna paleta, ki pri Ravnikarju pogosto vključuje hladnejše modrine, sive odtenke, kombinirane s subtilnimi toplimi toni, spretno vizualno razmejuje notranjščine. Kompozicije, pogosto centrirane okoli miz in gest igralcev, poudarjajo povezave med upodobljenci, ne le njihove fizične bližine, temveč tudi vzpostavljeno človeško povezanost, trenutke prijateljstva in uteho. Ravnikar v prizorih igranja šaha ali kart deluje kot kronist, saj ne išče dramatičnih perspektiv, ampak daje prednost preglednosti in jasnosti. Prostor barake je na primer nakazan le z nekaj potezami, pogosto le z zaveso, oknom ali steno v ozadju. V nekaterih prizorih pa je prostor bolj razprt, posebno kadar so igralci prikazani zunaj, z veduto pokrajine v ozadju. Tam pridejo do izraza svetlejše barve in lahkotnejša kompozicija, ki ustvarja vtis svobode, čeprav začasne in omejene.

Najmočnejši element Ravnikarjevih podob so obrazi in telesne drže. V njih se kaže zbranost, koncentracija, a tudi notranja napetost. Njegovi liki niso anonimne figure, saj gre za slikarjeve znance, prijatelje, sointernirance. Še posebej v šahovskih partijah je mogoče čutiti simboliko pomena boja v iskanju utehe, ko se dve osebi v miselni igri spopadeta z mirnostjo in zbranostjo, kot da bi šlo za življenje samo. Ta tiha tekma, uokvirjena v preprosto mizico, postane metafora odpora in preživetja. Partija kart ali šaha sta dejavnosti, ki zahtevata družbo in prav slednje je bilo tisto, kar je internirancem pogosto omogočilo, da niso izgubili smisla samega sebe. V kolektivni izkušnji igre so našli nekaj, kar je nadomestilo manko svobode, tj. strukturo, ritmizacijo časa, občutek normalnosti.

Dela Ljuba Ravnikarja iz italijanskih taborišč so opomnik, da je mogoče tudi v najbolj nečloveških okoliščinah ustvariti prostor človečnosti. V njegovih akvarelih hladne barve barak in taboriščnih prostorov prežema toplina druženja, ki preusmeri pozornost stran od pomanjkanja in utesnjenosti. V risbah preprostih miz ob partiji kart ali šaha se razkriva tiha, a trdna monumentalnost odpora, ki se ni kazal v orožju, temveč v miselnosti, v ohranjanju koncentracije, razmisleka in človeške bližine.

Rudi Valenčič je bil v svojem času, v šestdesetih letih 20. stoletja, eden najuspešnejših slovenskih in jugoslovanskih kolesarjev.

Rudi Valenčič se je rodil 26. julija 1941, v majhni vasici v pivški občini, v Mali Pristavi. Svojo profesionalno kolesarsko pot je začel leta 1960, ko se je pridružil kolesarskemu klubu Rog Ljubljana. Klubu je ostal zvest skozi svojo celotno kariero, do leta 1973. Da je Rudi kolesarski talent, je bilo, najprej seveda v lokalnem okolju, kmalu opaženo. Brez težav je namreč sledil avtobusu, ki je vozil iz bližnje vasice Ribnica proti Pivki. Občudovanje domačinov si je pridobil z vožnjo v obratni smeri, ko je prispel na cilj še bistveno hitreje kot avtobus.

»Rad sem počakal Tamov avtobus, ki ga je vozil Uršič. Cesta je bila asfaltna. Ne vem, kako hitro je avtobus vozil, kakšnih 50 km/h pa že. »Nabil« sem se zadaj v zavetrje, da sem lahko vozil za njim, navzdol sem ga pa seveda prehitel.« (pogovor z Rudijem Valenčičem, 13. 2. 2025)

Zato se je sovaščan, Jože Požar, ki je takrat študiral v Ljubljani, dogovoril s kolesarskim klubom Rog, da so Rudija poklicali na poizkusno vožnjo. Kljub temu, da se je treninga z izkušenimi kolesarji udeležil na običajnem starejšem kolesu, italijanske znamke Bottecchia, z le tremi prestavami in brez kolesarske opreme, je uspešno zaključil trening in z odliko opravil preizkus. Najprej je bil sprejet v mladinsko sekcijo, toda zaradi izrednega talenta je že naslednje leto prestopil v člansko ekipo.  »Če bi se klubu pridružil še kakšno leto prej, bi imel še boljše rezultate«, je v prispevku R. Markovića iz revije Tempo (11.8.1971) še pristavil njegov trener Zvone Zanoškar. Rudiju sta se v letih, ki so sledila, pridružila še oba njegova brata, Jože in Pavel Valenčič, ki sta prav tako nanizala odlične kolesarske uspehe.

Kolesarski klub Rog je nastal v sklopu tovarne koles Rog v letu, ko se je osnovala tudi tovarna, torej v letu 1948. Na začetku kolesarji niso vozili specialk, temveč so poganjali navadna kolesa, ki jih je tovarna tedaj izdelovala. V letu 1953 je klub organiziral nakup prvih športnih koles, tedaj pa je nastala tudi ekipa, ki sta jo sestavljala brata Zanoškar (Zvone in Silvo), Janez Žirovnik in Ivan Valant. V letu 1953 je glavni trener postal Zvone Zanoškar, ki je tedaj s 23. leti postal najmlajši trener v Jugoslaviji. Tri leta kasneje je Zanoškar končal trenersko šolo v Beogradu in bil med leti 1964 in 1979 trener jugoslovanske kolesarske reprezentance.

Rudi Valenčič je bil član jugoslovanske državne reprezentance deset let, med leti 1961 in 1971. Med njegovimi dosežki izstopajo številne zmage, med katerimi izpostavljamo le na največje. V letih 1962 in 1963 je bil deseti na svetovnem prvenstvu v ekipni vožnji na čas. Na Dirki po Jugoslaviji je slavil v letih 1964 in 1968, leta 1964 in 1967 je bil državni prvak Jugoslavije v cestni dirki, ekipno pa je bil državni prvak kar sedemkrat. Zmagal je tudi na dirki po Makedoniji leta 1967, leta 1971 pa tako po dirki po Srbiji kot tudi po dirki po Sloveniji in Hrvaški. Leta 1967 je osvojil drugo mesto na dirki po Avstriji. Etapno zmago je slavil na Tour de l`Avenir (amaterska različica kolesarske dirke po Franciji) leta 1963, v skupni razvrstitvi pa končal na 19. mestu. Etapno zmago je slavil tudi na tritedenski dirki v Maroku leta 1968, v skupnem seštevku pa dirko končal na četrtem mestu. V treh zaporednih letih od leta 1967 je bil trikratni slovenski prvak posamezno, dvakrat – v letih 1967 in 1969 – pa je bil celo prvak v gorskem kolesarstvu.

Leta 1968 je nastopil na poletnih olimpijskih igrah v Ciudad de Mexicu, kjer je v posamični cestni dirki osvojil 39. mesto. Za vodilnim Italijanom Pierfrancom Vianellijem (4:41,25) je zaostal za sedem minut (4:48,03). V ekipnem kronometru na 100 kilometrov je takrat jugoslovanska reprezentanca zasedla 16. mesto.

Vzdevek »Orel iz Pivke« je dobil na četrti etapi Dirke po Jugoslaviji leta 1966. Etapa je potekala med mestoma Titograd (Podgorica) in Kotor, dolga je bila 151 km.  Etape se je udeležilo 80 kolesarjev, ki so vozili s povprečno hitrostjo 38,2 km/h). V Sportskih novostih so vratolomni spust na etapi pospremili s sledečimi besedami: »Na fičku je kazalec hitrosti obstal pri številki 90. Ali je to sploh mogoče? Valenčič je ubežnik, ruski kolesar Pominov pa zmaje z glavo. Zagotovo se bo hrabrost tega vrtoglavega pobega izplačala. Valenčič si to namreč zasluži. V Kotorju bomo lahko pozdravili najboljšega v etapi in v skupnem seštevku in pozdravili novo rumeno majico.« (Sportske novosti, četrtek, 8. september 1966.)

S kolesom, ki ga je Rudi Valenčič podaril Muzeju novejše in sodobne zgodovine Slovenije in bo od maja 2025 na ogled v Depojih državnih muzejev v Pivki, se je udeležil olimpijskih iger v Mehiki v letu 1968 in isto leto z njim zmagal na Dirki po Jugoslaviji. Kolo je bilo kasneje prebarvano pri avtoličarju v Hraščah, prvotno je bilo namreč modre barve. Deli kolesa so vsi originalni, vsi italijanske izdelave, le napere so Rogove. Zamenjani so bili le tisti deli, ki so lahko sčasoma prepereli. Kolo je bilo narejeno po meri pri Ivanu Valantu, bivšem kolesarju in kasneje odličnem sestavljavcu koles. Nalepke, ki so sedaj na kolesu, so Rogove.

Rudi Valenčič je muzeju podaril tudi kolesarsko čelado, rokavice in čevlje, dve kolesarski rumeni majici, kapo in trenirko z napisom Rog Ljubljana, jugoslovansko odlikovanje red dela z zlatim vencem iz leta 1971, vezane izvode posebnih izdaj časopisa Delo z naslovom Mexico 1968 – Olimpijsko Delo, ter pokal, ki ga je leta 1964 prejel kot zmagovalec tretje kolesarske etape Dirke po Jugoslaviji.  Zbirka orodja, strojev, aparatov in prevoznih sredstev Muzeja novejše in sodobne zgodovine Slovenije je tako bogatejša za odlične predmete, ki s seboj nosijo tudi pomenljive zgodbe iz zgodovine slovenskega profesionalnega kolesarstva.

26. junija 1991 je na Trgu Republike v Ljubljani potekala zgodovinska slovesnost ob razglasitvi samostojne in neodvisne Republike Slovenije. Na osrednjo državno proslavo so iz skupščine skupaj prišli predsednik predsedstva Milan Kučan, predsednik vlade Lojze Peterle in predsednik skupščine France Bučar. Prvič je bila izobešena slovenska zastava in zaslišala se je slovenska himna Zdravljica. Milan Kučan je pregledal častno četo in na koncu slavnostnega govora izrekel znamenite besede: “Danes so dovoljene sanje, jutri je nov dan”. 

Toda pravo praznovanje se je začelo šele po koncu uradne slovesnosti. Slovenski politični vrh je v skupščini nazdravili s penečim vinom.

Nepregledna množica zbranih pa se je iz Trga Republike spontano preselila proti staremu delu mesta. Obiskovalci so do zadnjega kotička napolnili Kongresni trg, Prešernov trg, prostor pred Magistratom, Gornji in Stari trg ter mestne mostove.

Ljudje so se sprehajali po ulicah, rajali in kupovali spominke – pastirske klobuke, majice z osamosvojitvenimi slogani ter nageljne, ki se jih je dalo kupiti za drobiž. Naslednji dan je v časopisu pisalo, da bi tisti, ki bi takrat prodajal slovenske zastave z novim grbom, gotovo dobro zaslužil.

Veliko ljudi je prihajalo s slovenskimi trobojnicami, brez grba ali zvezde, nekateri pa so grb na trobojnico ročno sešili kar doma. Med redkimi, ki so zastavo z grbom imeli, so bili trije moški z okrašenim avtom v narodnih nošah, med katerimi je bil tudi nekdanji kandidat za predsednika Republike Slovenije Ivan Kramberger.

Isti dan je bila v Ljubljani na Prešernovem trgu tudi otvoritev na novo postavljene makete centra Ljubljane in odkritje obnovljenega vodnjaka na Levstikovem trgu. Vzdušje je prekinil le izzivalen prelet letal Jugoslovanske ljudske armade, ki je na trenutke med ljudi prinesel občutek negotovosti, a ga je kmalu pregnala narodnozabavna glasba z odrov na Kongresnem trgu in Prešernovem trgu. Tam so sledili nastopi folklornih skupin, pevskih zborov, recitatorjev in lutkovnih predstav, med njimi znamenita Kozlovska sodba v Višnji gori. Poseben aplavz je požel Akademski pevski zbor s pesmijo »Lipa zelenela je«, ki jo je občinstvo nagradilo s silovitim navdušenjem

Mesto se je kopalo v penini in točenem pivu, ki so ju prodajali na stojnicah po izjemno nizkih cenah. Nad Ljubljano so zasijali ognjemeti, ki so jih prižgali na gradu in na strehi Maximarketa. Lokali v Stari Ljubljani in drugod so bili odprti pozno v noč, a gostinci kljub pripravam niso mogli postreči vse množice. Vzdušje v mestu je bilo veselo, prešerno, napolnjeno z upanjem in ponosom.

V nov dan so se ljudje zbudili v samostojno državo, ki pa je samostojnost morala braniti še v kratkotrajni, a uspešni vojni.

---

_{Viri:
Časopis Delo, Ljubljana, sreda 26. junij 1991, vezana izdaja. Dostopno na: https://www.dlib.si/listalnik/URN_NBN_SI_DOC-23QBT4R3/2/index.html
Časopis Delo, Ljubljana, četrtek 27. junij 1991, vezana izdaja. Dostopno na: https://www.dlib.si/listalnik/URN_NBN_SI_DOC-I55R472S/index.html}

10. avgusta 2023 je Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije prevzel sklop pohištvenih elementov z zanimivim zgodovinskim ozadjem. Osem stolov, govorniški pult in trodelna, masivna miza je bilo namreč izdelanih kot del opreme 12. kongresa Zveze socialistične mladine Slovenije (ZSMS), ki je potekal med 4. in 6. aprilom 1986 v Krškem.

Za hrambo stolov v različnih barvnih kombinacijah in z individualno oblikovanimi naslonjali, barvitega masivnega govorniškega pulta in mize je 37 let skrbel Anton  Petrič, v času krškega kongresa tudi član njegovega predsedstva in vodja komisije za protokol. Impozantno pohištvo naj bi izdelali v podjetju Stilles Sevnica, ki je od druge polovice 40-tih sodelovalo pri opremljanju številnih reprezentančnih in protokolarnih objektov, državnih rezidenc in hotelov, v sedemdesetih letih 20. stoletja pa so se usmerili v  izdelavo lastnih linij stilnega pohištva za opremo stanovanj.[1]

ZSMS, ki je organizirala kongres v Krškem je bila družbenopolitična organizacija (DPO), z najmlajšim članstvom, ki je poleg vodilne Zveze komunistov Slovenije (ZKS) s Socialistično zvezo delovnega ljudstva (SZDL) tvorila vodstveno jedro tedanje slovenske politične oblasti v Socialistični republiki Sloveniji. Na kongresu v Krškem, ki je veljal za prelomnega v več pogledih, je ZSMS napovedala aktivnejše vključevanje v družbene procese in možnost javnega delovanja novih družbenih gibanj ter se hkrati v povsem praktičnih vprašanjih začela oddaljevati od ostalih DPO-jev.

Obdobje splošne krize v prvi polovici osemdesetih let z vse bolj izrazitim razkorakom med deklariranim stanjem in dejansko situacijo se je odražalo tudi v vse večjem nezadovoljstvu mladih. Naraščajoča brezposelnost v Jugoslaviji je prizadela predvsem mlajšo populacijo, politično stagnacijo so doživljali tudi mladinski politiki. Vse izrazitejše so bile njihove težnje po samostojnosti v mladinski organizaciji, ki je do tedaj veljala za rekrutacijsko bazo Zveze komunistov Slovenije, tudi v tesni zvezi z očitki njihovim političnim mentorjem glede družbenega in političnega stanja v katerega so pripeljali državo. Njihova stališča in kritike praznovanja dneva mladosti, vojaške parade in drugih aktualnih dogajanj so, v začetnem obdobju postopne demokratizacije slovenskega prostora, naletele na različne obtožbe in kritike tako s strani slovenskega kot zveznega političnega vrha in DPO- jev.[2]

»Ta čas je naš čas, mi nimamo drugega časa, zato bomo tukaj in sedaj odpirali temeljna vprašanja našega življenja,«[3] je bilo eno od izhodišč za usmeritve 12. kongresa ZSMS v Krškem aprila 1986.

Priprave na 12. kongres ZSMS

Leta 1986 so imele vse osrednje družbeno politične organizacije (ZKS, SZDL in ZSMS) kongrese, ki so sprožili  premike v vrhovih slovenske politike.[4] 

11. kongresu ZSMS oktobra 1982 v Novem mestu, na katerem so delegati ugotavljali stanje, je aprila 1986 po ustaljenem ritmu sledil 12. kongres, kjer so mladinci poskušali ugotoviti vzroke ter nakazati izhod iz situacije.

ZSMS je  v obdobju med dvema kongresoma vodila Republiška konferenca ZSMS (RK ZSMS), ga načeloma sklicala vsaka štiri leta in bila zavezana k uresničevanju kongresnih usmeritev.

Na svoji seji 25. aprila 1985 [5] je sprejela sklep o imenovanju Odbora za pripravo XII. kongresa ZSMS, ki je skrbel za izvedbo in usklajevanje vsebinskih in organizacijskih priprav na kongres. Odbor pod vodstvom predsednika Roberta Černeta (takratnega predsednika RK ZSMS) je nato oblikoval svoj sekretariat za operativno usklajevanje del, pripravil predloge in imenoval komisije za pripravo posameznih dokumentov kongresa in organizacijske priprave.

Hkrati je RK ZSMS pozvala občinske konference ZSMS naj do 15. junija 1985 preverijo možnosti za pripravo in izvedbo kongresa tudi ob pogoju, da zagotovijo delovne pogoje za okoli 900 delegatov, gostov in novinarjev ter vso potrebno logistiko, ki jo zahteva organizacija tako množične večdnevne  prireditve.

Z zadnjim sklepom seje je bilo dogovorjeno, da RK ZSMS z Društvom oblikovalcev Slovenije pripravi interni natečaj za idejno zasnovo celostne grafične podobe (CGP) kongresa, najboljše tri zasnove se na osnovi razpisa tudi odkupijo za enkratno odškodnino. Rok za izdelavo idejnih rešitev je bil 20. 8. 1985.[6]

17. julija 1985  si je pet članov odbora in sekretariata odbora ogledalo Krško, ki je »kandidiralo« za izvedbo kongresa in ga pozitivno ocenilo.[7] Pretehtali so tehnične, prostorske  in druge pogoje za organizacijo kongresa, preverili možnosti prehrane za večje število ljudi, ureditev obratovalnih časov trgovin in gostiln, beseda je tekla tudi o ureditvi mesta, ulic, izložb in ostalih javnih površin.

Kot najugodnejša termina za kongres so predvideli, 4. – 6. april 1986, ki se je izkazal za ugodnejšega,  ter  25. – 27. april 1986  z opombo, da se 10. aprila začne zagrebški velesejem in je zasedenost kapacitet večja[8].

Sekretariat odbora za pripravo 12. kongresa je 16. avgusta 1985 obravnaval kandidaturi Občinske konference (OK) ZSMS Krško ter s precejšnjo zamudo prispelo kandidaturo Občinske konference ZSMS Koper in menil, »da se je v toku dosedanjih priprav na 12. kongres  ZSMS OK ZSMS Krško bolje organizirala, tako pri mobilizaciji vse družbenopolitične skupnosti in ostalih DPO kot pri zagotavljanju tehničnih pogojev in materialne osnove za uspešno delo kongresa.« [9] Odboru za pripravo 12. kongresa ZSMS ja predlagal, da organizacijo kongresa podeli Občinski konferenci ZSMS Krško.

Istočasno so sklenili, da se celostno grafično podobo (CGP) krškega kongresa gradi na grafičnih elementih 11. kongresa ZSMS,  vzpostavljen je bil stik z oblikovalcema Miljenkom Liculom in Rankom Novakom. Slednja naj bi zaradi prezasedenosti  delala na idejnem projektu, pri izvedbi pa bi sodelovali njuni sodelavci. Vse publikacije in aktivnosti naj bi nosile znak 12. kongresa ZSMS. Dogovorili so se, da zberejo ponudbe za tisk in sklenejo pogodbe z najugodnejšim ponudnikom.

CGP za XII. kongres ZSM Slovenije  je nato osnoval grafični oblikovalec Miljenko Licul. Decembra 1985 je bila predvidena priprava šestih sklopov gradiv: gradiva XII. kongresa ZSMS, obvestila delegatom in gostom, oznake (nalepke in bedži), ureditev mesta Krško- Brežice, ureditev dvorane za plenarno zasedanje ter sklop raznolikih gradiv od pisemske ovojnice- amerikanke do zahval. [10] 

Center za organizirano preživljanje prostega časa je moral na podlagi avgustovske seje čimprej pripraviti program spremljajočih kongresnih prireditev, Center za informiranje, raziskovanje in založništvo pa program informativno-propagandne dejavnosti v pripravah na kongres. [11]

Priprave na kongres so se začele gostiti v decembru. Med drugim so bili izdelani letaki z gesli (Da beseda ne bo delikt, Demokratizirajmo politično kulturo, Manj, toda bolje delati, Za samostojno in odgovorno ZSMS, …[12], pripraviti je bilo potrebno pregled  kulturne ponudbe za organizacijo kulturnih prireditev.[13]

Potekali so pogovori o ureditvi mesta in ogledi predvidenih kongresnih prizorišč, tudi glavne prireditvene dvorane s 550 sedeži v Delavsko kulturnem domu Edvard Kardelj (kongresne aktivnosti so nato potekale še v mali in sejni dvorani ter avli DKD).

»Center dvorane naj bi predstavljala miza s stoli za delovno predsedstvo, zato ni potrebno veliko dekoracije, nejasno koliko je članov delovnega predsedstva, oder bi bilo potrebno zravnati s tlemi, toda ne v isti višini«.[14] v zapisniku ogleda slednjič zasledimo omembo in predviden status kongresnega pohištva,

Vprašanje števila članov delovnega predsedstva kongresa je delno rešil predlog, »da zaradi prostora v dvorani sekretariat odbora predlaga 9 – člansko delovno predsedstvo [15]:  Robert Černe, Dušanka Weiss, Tone Anderlič, Tone Petrovič, Albin Kevc, Sandi Češko, Saša Lovrenčič, Marija Fabčič in Rade Radinovič (Miro Bregar)[16].

Naslednjič in zadnjič se kratka informacija o pohištvu pojavi v zapisniku seje sekretariata  3. februarja 1986. Zapis navaja, da je za opremo dvorane  DKD Edvard Kardelj Krško zadolžena Dragana Midič, ki mora pripraviti specifikacije materialov za opremo – mizo s stoli za delovno predsedstvo ter govorniški pult. [17]

Za ureditev trga pred DKD z osrednjim spomenikom Matija Gubca, druge osrednje kongresne lokacije, kjer se je odvijal kulturno – umetniški del kongresa je bil zadolžen arhitekt Matej Vozlič. [18]

Vsebinsko in kulturno umetniško dogajanje na kongresu

Krški kongres je tudi uradno nakazal spremembe v politiki in načinu delovanja ZSMS. Tako v svojem vsebinskem delu, s sprejetimi sklepi in nadaljnjimi usmeritvami kot tudi v spremljajočem programu kongresa , ki je tudi z aktualnim glasbenim programom nedvomno želel privabiti mlade, ki jim uradna politika sicer ni bila blizu.

Že pred začetkom kongresa, 4. aprila 1986, so bile v Krškem organizirane številne prireditve. Uvod v mesec okroglih miz, glasbenih, gledaliških, plesnih in drugih dogodkov je 1. marca 1986 naznanil Udarec na prvi marec – srečanje z glasbeno skupino Poljska malca z gosti v Domu mladih Krško. [19] Nezaustavljiv pohod nove tehnologije so med drugim najavljali  računalniški dnevi v OŠ Jurija Dalmatina v organizaciji Zveze organizacij za tehnično kulturo Slovenije.

Potem, ko so se delegati in gostje po regijskem ključu namestili v Dijaška domova Brežice in Krško, v hotel »Turist« Brežice ter v Bungalove Čatež, kjer so prenočevali predstavniki ljubljanske in celjske regije [20], se je s prvim plenarnim zasedanjem, z izvolitvijo organov kongresa, določitvijo dnevnega reda ter s pozdravnim govorom predsednika RK ZSMS Roberta Černeta v veliki dvorani DKD Edvard Kardelj,  4. aprila 1986 ob 18.00 začel 12. kongres ZSMS v Krškem. [21]

Vsebinski del kongresa se je v soboto 5. aprila nadaljeval z delom treh komisij (Družbenoekonomska protislovja socialistične samoupravne družbe in specifičen družbeni položaj mladih, Za razvoj revolucionarne vsebine političnega sistema socialističnega samoupravljanja, Za ZSMS kot množično in najširšo fronto mlade generacije). [22] Vanje so bile vabljene tudi številne osebe, ki so se že uveljavljale v ZSMS, kot tudi tiste, ki so od konca osemdesetih let 20. stoletja vstopale in kasneje zaznamovale novo nastajajoč politični prostor. [23]

12. kongres ZSMS se je po drugem plenarnem zasedanju ter sprejetju sklepov, stališč in pobud, ki jih je oblikovala posebna komisija, končal v nedeljo 6. aprila 1986. [24]

ZSMS se je na kongresu dokončno zavzela za samostojno politično usmeritev, podprla dejavnosti v preteklih štirih letih, izrazila nove ekološke in mirovne zahteve ter zahteve po odpravi smrtni kazni ter verbalnega delikta. Poleg tega je izpostavila še zahteve po svobodi govora in civilnem služenju vojaškega roka ter v svoj program hkrati uvrstila podporo drobnemu gospodarstvu in pravici do stavke. [25]

Med drugim so delegati predlagal popolno rehabilitacijo po nedolžnem obsojenih na Dachauskih procesih, kar bi moralo slediti že izvedeni kazenski rehabilitaciji in povračilu odškodnin. [26] Komisija za razvoj revolucionarnih vsebin političnega sistema socialističnega samoupravljanja je predlagala, da zgodovinopisje dokončno razreši vprašanje Dachauskih procesov, s tem, da se zgodovinarjem omogoči vpogled v do tedaj zaprto arhivsko gradivo. [27]

Poleg vsebinskega dela kongresa, ki je večinoma potekal v dvorani Delavsko – kulturnega doma Edvard Kardelj Krško, se je predstavitveni in kulturno umetniški del večinoma odvijal na trgu pred njim. Ob spomeniku Matije Gubca je bilo že v petek, 4. aprila živahno na in ob stojnicah, kjer so se s transparenti, z brošurami, plakati, bedži/ priponkami, knjigami, … predstavljali klub Lilith, fotogrupa M/ Mladina, ekologi, mirovniki  duhovna gibanja, brigadirji ter predstavniki mladinskih in študentskih časopisov ter knjižnih izdaj. [28]

V med kongresnem obdobju je ZSMS svoje interese začela uresničevati tudi preko neformalnih, novih družbenih gibanj, ki so bila v Krškem predstavljena z mobilizacijskim geslom »Legalizirajmo nova družbena gibanja«.

Oder na trgu Matije Gubca je nakazoval osrednji dogodek prvega kongresnega večera. Nastopom glasbenih in plesnih skupin iz Posavja, je od 19.20 ure sledil  koncert aktualnih slovenskih  pop rock in punk glasbenih skupin Masaker, Tožibabe, Gastarbajters, Pankrti in Agropop, ki ga je koordiniral ŠKUC-GAG in Igor Vidmar. Glasbeniki so se s predhodnim dogovorom obvezali, da bodo nastopili v polni sestavi (lahko so dobili tudi pisno opravičilo od RK ZSMS [29]), ob dogovorjenem času z možnimi korekturami 15 – 20 minut, po predhodno določnem vrstnem redu ter da bodo po potrebi bodo sodelovali v TV – prenosu s prizorišča. Skupine so dobile najkasneje v roku 7 dni povrnjene potne stroške, ter dnevnice in honorar, v  primeru kršitve dogovora jim je grozil odvzem honorarja do 35 %. [30]

Sobotni kulturno-umetniški program v Starem hotelu Sremič in v Prosvetnem domu Brežice,  je bil z video programom, literarnim večerom in koncertom udeležencev brežiškega festivala akustične glasbe precej bolj umirjen kot petkov. Če se je koncertno dogajanje začelo večer pred začetkom kongresa s koncertom zagrebške skupine Parni valjak, se je končalo 6. aprila z nastopom pop skupine Randez- vouz. [31]

Kako je 12. kongres ZSMS vplival na Krško?

12. kongres ZSMS je predstavljal precejšen logistični zalogaj za Krško a hkrati ponujal priložnost za ureditev mestnih površin ter priložnost za dodaten zaslužek ponudnikov prenočitev, prehrane, dvoran, turističnih ogledov, ….

Poleg bivanja je bilo poskrbljeno tudi za hrano delegatov, gostov in novinarjev. Okrepčali so se lahko v Hotelu Sremič Krško, v Gostišču Tri lučke ter v OŠ Jurij Dalmatin, na mestih, kjer je potekal vsebinski del kongresa pa so bili organizirani tudi bifeji.

Krško je moralo goste pričakati v najlepši luči. Za to je že pred kongresom poskrbela Komisija  za ureditev mesta s pomočjo lokalnih sil, OK ZSMS Krško, delovnih organizacij in TOZD -ov iz Posavja. Za celostno podobo kongresnega mesta z okolico, ter z dodatnimi vizualnimi elementi tudi za Sevnico in Brežice, je bila zadolžena RK ZSMS. Prostore kongresnih dogajanj je bilo potrebno s pomočjo domačih aranžerjev, arhitektov in dekoraterjev, urediti z oznakami, materiali in dekoracijo.

---

_{[1] https://stilles.si/dom/o-nas/, pridobljeno 14. 5. 2025.
[2] Blaž, Vurnik, »Med Marxom in punkom. Vloga Zveze socialistične mladine Slovenije pri demokratizaciji Slovenije (1980-1990),« (Modrijan: Ljubljana, 2005), 77.
[3] ARS, AS 538 Republiška konferenca Zveze socialistične mladine Slovenije, TE 386, Predloga gradiv za kongres / izhodišč za ključne  usmeritve 12. kongresa ZSMS v Krškem.
[4] Slovenska novejša zgodovina. Od programa zedinjene Slovenije do mednarodnega priznanja Republike Slovenije  1948-1992 2, ur. Jasna Fischer et al (Ljubljana: Mladinska knjiga, 2005), 1164.
[5]   ARS, AS 538 Republiška konferenca Zveze socialistične mladine Slovenije, TE 385, mapa 1986, Sklepi seje RK ZSMS, 25. 4. 1985 – predlog.
[6] Ibidem.
[7] ARS, AS 538 Republiška konferenca Zveze socialistične mladine Slovenije, TE 384, mapa 1986, Zapisnik 1. seje sekretariata Odbora za pripravo 12. kongresa ZSMS, 16. 8. 1985.
[8] ARS, AS 538 Republiška konferenca Zveze socialistične mladine Slovenije, TE 385, mapa 1986, Zapis razgovora o možnostih za organizacijo 12. kongresa ZSMS, 17. 7. 1985 na OK ZSMS Krško
[9] ARS, AS 538 Republiška konferenca Zveze socialistične mladine Slovenije, TE 384, mapa 1986, Zapisnik 1. seje sekretariata Odbora za pripravo 12. kongresa ZSMS, 16. 8. 1985.
[10] ARS, AS 538 Republiška konferenca Zveze socialistične mladine Slovenije, TE 385, mapa 1986, Celostna grafična podoba za XII. kongres ZSM Slovenije.
[11] ARS, AS 538 Republiška konferenca Zveze socialistične mladine Slovenije, TE 384, mapa 1986, Zapisnik 1. seje sekretariata Odbora za pripravo 12. kongresa ZSMS, 16. 8. 1985.
[12] ARS, AS 538 Republiška konferenca Zveze socialistične mladine Slovenije, TE 383, mapa 1986, Pregled sej RK ZSM Slovenije in Predsedstva RK ZSM Slovenije med 11. in 12. kongresom ZSMS, str. 3
[13] ARS, AS 538 Republiška konferenca Zveze socialistične mladine Slovenije, TE 385, mapa 1986, Zapisnik seje sekretariata Odbora za pripravo 12. kongresa ZSMS, 4. 12. 1985.
[14] ARS, AS 538 Republiška konferenca Zveze socialistične mladine Slovenije, TE 385, mapa 1986, Razgovori o ureditvi mesta in dvorane v Krškem, 17. decembra 1985, rokopis.
[15] ARS, AS 538 Republiška konferenca Zveze socialistične mladine Slovenije, TE 385, mapa 1986,  Zapisnik 3. seje sekretariata Odbora za pripravo XII. kongresa ZSMS, 10. 1. 1986
[16] ARS, AS 538 Republiška konferenca Zveze socialistične mladine Slovenije, TE 386, Organi XII. kongresa ZSMS – predlog.
[17] ARS, AS 538 Republiška konferenca Zveze socialistične mladine Slovenije, TE 383, mapa 1986, Zadeva: zapisnik 4. seje sekretariata Odbora za pripravo 12. kongresa ZSMS, 3.2.1986.
[18] Ibidem.
[19] ARS, AS 538 Republiška konferenca Zveze socialistične mladine Slovenije, TE 386, Program kulturnih prireditev pred 12. kongresom ZSM Slovenije.
[20] ARS, AS 538 Republiška konferenca Zveze socialistične mladine Slovenije, TE 383, mapa 1986, Razpored prenočevanja delegatov na 12. kongresu ZSMS v Krškem, 4. 5. in 6. aprila 1986.
[21] Govori vseh treh uvodničarjev (predsednika Republiške konference ZSMS (RK ZSMS) Robert Černe, predsednik RK Socialistične zveze delovnega ljudstva (RK SZDL) Franc Šetinc, v imenu predsedstva konference ZSMJ Stipe Orešković) so bili objavljeni v Delu, 5. 4. 1985, 4
[22] ARS, AS 538 Republiška konferenca Zveze socialistične mladine Slovenije, TE 383, mapa 1986, Dopis RK ZSMS Občinskim konferencam ZSMS, UK ZSMS Ljubljana in Maribor ,…
[23] ARS, AS 538 Republiška konferenca Zveze socialistične mladine Slovenije, TE 383, mapa 1986, Vabljeni na delo komisij. ARS, AS 538 Republiška konferenca Zveze socialistične mladine Slovenije, TE 383, mapa 1986, III. Komisija.
[24] »Vrsta mladinskih pobud in zahtev na kongresu ZSMS,« Delo, 7.4. 1986, 1
[25] Slovenska novejša zgodovina. Od programa zedinjene Slovenije do mednarodnega priznanja Republike Slovenije  1948-1992 2, ur. Jasna Fischer et al (Ljubljana: Mladinska knjiga, 2005), 1164.
[26] »Vrsta mladinskih pobud in zahtev na kongresu ZSMS, » Delo, 7.4. 1986, 1
[27] »Kdo so tisti, ki odločajo?, » Delo, 7. 4. 1987, 3.
[28] ARS, AS 538 Republiška konferenca Zveze socialistične mladine Slovenije, TE 383, mapa 1986, rokopis – seznam prostovoljcev na stojnicah.
[29] ARS, AS 538 Republiška konferenca Zveze socialistične mladine Slovenije, TE 383, mapa 1986, Zadeva: Opravičilo
[30] ARS, AS 538 Republiška konferenca Zveze socialistične mladine Slovenije, TE 383, mapa 1986, Dogovor med skupino ….
[31] ARS, AS 538 Republiška konferenca Zveze socialistične mladine Slovenije, TE 386, kongresna izdaja Mladine, št. 1,  Krško, 4. april 1986, v okviru časopisa občine Krško NAŠ GLAS Skupne delegatske informacije, str. 1.}