V letošnjem letu spomina na stoto obletnico rojstva dr. Franceta Bučarja objavljamo njegovo najstarejšo fotografijo iz Fotografskega fonda Joca Žnidaršiča. Fotografija dr. Franceta Bučarja je nastala med 30. junijem in 11. julijem 1965, ko je v Ljubljani poteklo 11. mednarodno srečanje študentov. Organizirala ga je komisija za mednarodne zveze pri Univerzitetnem odboru Zveze študentov Jugoslavije v Ljubljani (OU ZŠJ). Udeležili so se ga, sicer maloštevilni, študentje iz devetnajstih držav Evrope in Afrike.

Bolj kot v dogodku samem je pomen v motivu portretne fotografije. Fotografski utrinek predavateljskega zanosa dr. Franceta Bučarja pomeni eno redkih ohranjenih fotografij predavatelja, ki je prav v letu nastanka fotografije na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani dosegel habilitacijo, potem ko je leta 1956 zagovarjal doktorsko disertacijo z naslovom Rast socialistične družbe v okviru države delovnega ljudstva. Zaradi ideoloških razlogov je bil dr. France Bučar leta 1976 odstranjen iz pedagoškega procesa in leta 1978 odpuščen s Pravne fakultete.

Neprimerljivo bolj prepoznavne fotografije dr. Franceta Bučarja so iz obdobja demokratizacije in osamosvojitve Slovenije, v katerem je prepoznan kot eden najzaslužnejših osamosvojiteljev in kot oče Ustave Republike Slovenije.

Letos bo Metalka, ki je bila zgrajena po zgledu newyorške stolpnice Seagram in jo je zasnoval nemško-ameriški arhitekt Ludwig Mies van der Rohe, praznovala šestdeset let. Zasnoval jo je slovenski arhitekt Edo Mihevc in velja za prvo poslovno stavbo v Sloveniji. S svojimi sodobnimi arhitekturnimi pristopi, ki jo je posebej zaznamovala tehnološko dovršena fasada iz aluminija, je postala ena od arhitekturnih znamenitosti v Ljubljani. Izbrana Cigličeva fotografija prikazuje gradbeno fazo Metalke na dan 17. aprila 1963.

To je še vedno precej pogosto vprašanje, ki ga slišimo zaposleni v Muzeju novejše in sodobne zgodovine Slovenije, ko želimo opisati lokacijo našega muzeja. Cekinov grad v Tivoliju je namreč pri mnogih še vedno neločljivo povezan s tankoma in zbirko topov, ki so bili postavljeni ob njem.

Željo po postavitvi tankov pred muzej je leta 1957 izrazil tedanji ravnatelj Muzeja narodne osvoboditve v Ljubljani Milan Bevc. Po nekaj dopisovanjih in, tako se zdi, celo intervenciji tedanjega predsednika Josipa Broza Tita, sta še isto leto v muzej prispela dva tanka tipa Stuart M3A3. Oba sta bila veterana 1. tankovske brigade v sklopu katere sta sodelovala v zadnjih bojih za Trst aprila in maja 1945.

Kot najpomembnejši argument v prošnji je bilo tedaj izpostavljeno silno zanimanje mladine za takšne predmete. Da se pri svoji oceni niso zmotili priča tudi ena od fotografij, ki jih je konec aprila 1961 pred muzejem posnel Marjan Ciglič.

Prenova stavbe in okolice muzeja sta leta 1992 botrovali umiku tankov in topov, ki so bili kot last muzeja predani v začasno hrambo Vojaškemu učnemu centru v Šentvidu pri Ljubljani.

V Sloveniji so se ohranili kar štirje tanki Stuart M3A3 1. tankovske brigade, med katerimi sta tudi oba tanka, ki sta nekoč stala pred muzejem. Eden od Stuartov, ki je bil leta 1980 zamenjan za tank tipa Sherman M4A3, je od leta 1981 postavljen na Hribu svobode nad Ilirsko Bistrico, v bližini spomenika borcem prekomorskih brigad, domačinom in partizanom padlih v zaključnih bojih leta 1945. Edini preostali muzejski Stuart je trenutno postavljen kot spomenik v vojašnici Ivana Cankarja na Vrhniki.

Ljubljanski velesejem je nekdanji razstavni prostor na delu današnjega parka Tivoli, med Gosposvetsko, Lattermanovim drevoredom in Lipovim drevoredom, kjer je med letoma 1921 in 1955 potekala sejemska dejavnost. Po razpadu Avstro-Ogrskega cesarstva pop koncu prve svetovne vojne, je del današnjega slovenskega ozemlja prešlo pod novo državo, Kraljevino SHS. Slovenski gospodarski prostor, ki je bil stoletja vpet v gospodarske vezi znotraj nekdanjega velikega cesarstva, se je znašel pred novimi in nepoznanimi izzivi. Preusmeriti se je moral na trg nove skupne države. Dr. Milan Dular, ravnatelj ljubljanskega velesejma, zapiše:

Kakor je bila naša trgovina pod Avstrijo skoraj povsem le krajevnega pomena, tako so se pojavili po prevratu v zedinjeni Jugoslaviji popolnoma novi izgledi za razvoj naše trgovine z ostalimi deli države. Že takrat je bilo zaznati, da se bo industrijska delavnost v naši ožji domovini močno dvignila in da bo omogočen napredek in razvoj našega obrtništva. Vendar pa tedaj nismo imeli nobenega pregleda proizvodnje niti potreb porabnika izven naših ožjih meja pa tudi ne možnosti prodaje našega blaga. Tedaj, to je v najbolj nejasnih, vendar kar se tiče zvez, najugodnejših časih je nujna potreba spočela misel, organizirati ustanovo, ki naj odpomore nepreglednosti v trgovinstvu in pripomore do  prijateljskih trgovskih zvez z do sedaj nepoznanimi trgovci v nepoznanih krajih in s porabniki  nepoznanih zahtev.¹

Prav potrebe po odpiranju novih gospodarskih vezi v novonastali državi so bile eden izmed glavnih motivov za ustanovitev ljubljanskega velesejma. Dodatno spodbudo je predstavljala iniciativa Pokrajinske zveze obrtnih zadrug v Ljubljani, ki je na Ivana Šubica, tedanjega ravnatelja višje obrtne šole, naslovil pobudo, naj slednji naredi ankete o učnih tečajih za izobrazbo pomočnikov in mojstrov. Šubic je za 25. oktobra 1920 sklical svet, na katerem je poleg njega in predsednika pokrajinske zveze E. Franchettija sodelovalo še pet načelnikov ljubljanski obrtnih zadrug. Na tem posvetu so prišli do sklepa, da bi leta 1921 v Ljubljani priredili obrtno razstavo. Ta sestanek je sprožil proces, ki je vodil do organizacije prvega velesejma v Ljubljani leta 1921.²

Razstavne prostore je leta 1920/1921 postavil arhitekt Josip Costaperaria. Sprva so zgradili 5 večjih in 20 manjših paviljonov, tako da je prvi sejem leta 1921 obsegal približno 25.000 kvadratnih metrov površine. Svoj samostojen paviljon je zgradila tudi Češkoslovaška. Naslednje leto so svojo ponudbo razširili še na dodatnih 13.000 kvadratnih metrih, kjer je isti arhitekt uredil še dva velika paviljona (Paviljona K in L), restavracijski paviljon in vinotoč. Posamezniki lastniki so v tem delu dodali še svoje manjše paviljone, vinotoče in kavarne, tako da je na severozahodnem delu razstavišča nastalo velesejemsko zabavišče. Vsi paviljoni so bili narejeni iz lesa in postavljeni na nekakovostne temelje. Kanalizacije in hidrantov na območju še ni bilo, električna napeljava je bila provizorična. Ko se je velesejem izkazal za uspeh, so temelje ojačali, napeljali kanalizacijo, preuredili upravno stavbo in napeljali novo električno, plinovodno in vodno omrežje. Ob deseti obletnici razstavljanja, leta 1930, so zgradili še dva nova paviljona (paviljona N in M).³

V prvih treh letih so na velesejmu priredili samo vzorčne razstave, od leta 1924 pa so svojo tematsko ponudbo razširili in začeli prirejati po dve glavni razstavi na leto. Pomladanski velesejmi so bili navadno namenjeni vzorčnim razstavam, medtem ko so bili jesenski gospodarsko ali kulturno naravnani. Leta 1925 je Državni higienski zavod v Ljubljani najel paviljon L, v katerem je priredil stalno razstavo »higiensko« razstavo. Ta je na velesejmu tala vse do leta 1932, ko je strela in posledično požar uničil omenjeni paviljon. V sredini tridesetih let so se organizatorji pripravljali  na revitalizacijo in prenovo celotnega razstavnega prostora. Ker je bil velesejem uspeh, je bila njihova želja zgraditi trajno sejemsko razstavišče na isti lokaciji. Konec leta 1939 je bil izveden natečaj, na katerem je sodelovalo pet projektantov. Vodstvo velesejma je na mizo dobili štiri osnutke projektov, med katerimi je najbolje ocenila in posledično tudi izbrala projekt ing. arh. Vinka Glanza. Izvedba gradnje je bila načrtovana v letu 1941, do katere pa kasneje ni prišlo, saj se je vojna vihra presilila tudi v Jugoslavijo. Zadnja razstava se je zaključila 13. oktobra 1941.⁴

Med vojno so prostor velesejma zasedli okupacijski vojaki Italije, po kapitulaciji slednje pa Nemci. Vzpostavili so vojašnico in intendantsko službo za celoten ljubljanski garnizon. Enajstega novembra 1944 so zavezniška letala napadla območje in pri tem uničila skladišče nafte. Leta 1953 so za velesejemske potrebe izvedli razpis za gradnjo Gospodarskega razstavišča. Gradnja se je pričela leta 1955, sejmišče pa je bilo dokončano leta 1959, ko so se sejemske dejavnosti iz Tivolija dokončno preselile na novo območje. S tem se je zaključilo poglavje ljubljanskega velesejma, ki je v novi obliki zaživel na drugi lokaciji. Lokacija v Tivoliju je novo vsebino dobila leta 1961, ko so prostore velesejma dokončno porušili in na območju uredili parkirišče.

---

Viri in literatura

_{Dular, Milan, Ljubljanski sejem za naše gospodarstvo in kulturo, Kronika slovenskih mest, let. 7,. št. 2. (1940), 77–84.
Dular, Milan ur., Ljubljanski velesejem ob desetletnici 1921–1930. Ljubljana: Uprava ljubljanskega velesejma, 1930.}

1. Dular, Milan, Ljubljanski sejem za naše gospodarstvo in kulturo, Kronika slovenskih mest, 1940, let. 7,. št. 2., 77. ↩︎
2. Marn, Rudolf dr., Rojstvo ljubljanskega velesejma, v: Dular, Milan, Ljubljanski velesejem ob desetletnici 1921–1930, 20. ↩︎
3. Dular, Milan, Ljubljanski sejem za naše gospodarstvo in kulturo, 83. ↩︎
4. Prav tam, 77–84. ↩︎

Oktobra leta 2022 se je po desetletjih službovanja v Muzeju novejše zgodovine Slovenije poslovila kustosinja Jožica Šparovec in šla novim (upokojenskim) izzivom nasproti. Kot avtorica številnih razstav ter izvrstna poznavalka, proučevalka in dokumentalistka bogatega muzejskega fotografskega arhiva, zlasti fonda Edija Šelhausa, ki sta ji (bili) osebno blizu tudi tematika planinstva in alpinizma, je nedvomno pustila močan pečat. Z izrednim občutkom za zbiranje, predvsem pa zavedanjem, da je raznoliko gradivo z vsemi svojimi večplastnimi zgodbami slovenskega 20. in 21. stoletja, največ pozornosti deležno v muzejski ustanovi, je ob svojem slovesu prinesla skrbno zavit paket. V njem je bil porcelanast, ovalen pladenj bele barve za postrežbo hrane. Da gre za del jedilne opreme iz ljubljanskega hotela Tivoli, ki je v uporabi najkasneje od leta 1909, priča napis na njegovi daljši ovalni strani. Napis Hotel Tivoli in letnica 1909 sta vpeta v motiva petih prepletenih gorenjskih nageljnov ter petih modro in rdeče obarvanih src. Na spodnji strani sta konkavna številčna znaka, ki označujeta tip pladnja in številka kalupa (2128) ter znak tovarne.

Svoji hčerki in naši dolgoletni sodelavki Jožici Šparovec ga je leta 2019 podarila njena mama Terezija Černelič. Ob svoji upokojitvi leta 2022 ga je Jožica Muzeju podarila v trajno last in hkrati posredovala tudi naslednjo zgodbo:

»Kot je Terezija Černelič dne 22. 10. 2022 povedala hčerki Jožefi Šparovec, ji je pladenj v začetku 50-tih let 20. stoletja podarila gospa Ljubič (ali Lubič) (imena se ne spominja natančno, morda je bila Marija). Bila je sicer iz Gorenjske, a je nekaj let živela v Dečnem selu kot najemnica pri Lupšinovih. Preden se je od tam odselila, je svoje osebne stvari razdala in pladenj je podarila Tereziji Černelič, pri kateri je večkrat pomagala pri delu (okopavanju) na polju. Terezija Černelič predvideva, da je bila gospa Ljubič zaposlena v Hotelu Tivoli, ni pa o tem prepričana. Pladenj, ki je velik in težek, je družina Černelič uporabljala ob nedeljah, vendar večinoma ob praznikih in takrat, ko je k hiši prišlo večje število sorodnikov na kosilo. Shranjen je bil v leseni kredenci v kuhinji«.

44 cm širok, 30 cm globok in 6 cm visok pladenj bele barve je kljub občasni rabi odlično ohranjen. Po 113 letih se je vrnil v bližino izvora, na obronke tivolskega parka in ob vznožje Rožnika. Danes je shranjen v našem Cekinovem gradu, ki je od poslopja hotela Tivoli, bolj znanem kot Švicarija, oddaljen deset minut hoda. Zgodba pladnja, ki se začne v desetletju pred razpadom Avstro-Ogrske v 20. stoletju in se nadaljuje v 21. stoletje, je vsekakor vpeta v zanimivo zgodovino poslopij, ki so na območju današnje Švicarije, stale od 30-tih let 19. stoletja. Locirane v zelenju ljubljanskega Rožnika in parka Tivoli so stale nedaleč od Tivolskega gradu (dvorec Podturn) in današnjega Jakopičevega sprehajališča (Lettermanov drevored). Kazinsko društvo je skoraj istočasno z gradnjo Kazine (1836 – 1838) v mestnem središču, urejalo društveno zabavišče v nekdanji gozdarski hišici¹ na vzpetini nad dvorcem Podturn (Tivolski grad). Ob godbi in ognjemetu je bilo 8. junija 1835 tudi slovesno odprto. Poslopje z veliko teraso z razgledom, v kateri so delovale kavarna, mlekarna in terasa, kjer se je vsak dan zgodil koncert je kmalu postalo priljubljeno shajališče Ljubljančanov². Med svojim bivanjem v dvorcu Podturn je leta 1852 znameniti vojskovodja, grof Josef Radetzky, na platoju pred objekt kazinskega društva, dal zgraditi še t. i. Švicarsko hišo – Schweizerhaus³. Zaradi lesenega videza osrednje zgradbe in kamnite osnove so jo obiskovalci kmalu poimenovali Švicarija. Po grofovem odhodu iz Ljubljane leta 1856 je bila njegova švicarska hiša zapuščena do leta 1881, ko jo je mestna občina Ljubljana s postavitvijo dveh novih paviljonov ponovno oživela⁴.

Večinoma nemško govoreče najemnike so od konca 19. stoletja nasledil slovenski. Leta 1904 je objekte Švicarije prevzel zagnan hotelir Ivan Kenda, ki ga je v njegovi pobudi za gradnjo novega objekta na izjemni lokaciji ljubljanskega mestnega parka podprl tudi župan Ivan Hribar⁵. O gradnji »nove Švicarije« je ljubljanski občinski svet razpravljal na svoji seji 17. 3. 1908. »Župan je nujno predlagal, naj bi se sedanja Švicarija podrla ter bi se zgradila nova velika stavba, ki bi morala priti še letos pod streho. Inicijativo za to je dal sedanji najemnik Švicarije K e n d a (Ivan Kenda) , nakar se je za stvar zavzel župan sporazumno z arhitektom Kochom (Ciril Metod Koch)«⁶. Slednji je v iskanju narodnih motivov za novo poslopje prepotoval Gorenjsko in naročil fotografiranje hiš v narodnem slogu v Bohinju, Kropi, Kranjski gori, … Želja predlagateljev je bila, da nov hotel odraža izviren, domač slogu. Tudi z mislijo na to, da bi bila stavba v slogu gorenjski kmečkih hiš, vzor bodočim vilam, ki se bodo gradile v narodnem slogu. Za gradnjo je bilo predvidenih od 100.000 do 105.000 kron. Končni znesek gradnje nove Švicarije, pod nadzorom mestnega stavbnega mojstra Filipa Supančiča in investitorja Mestne občine Ljubljane pod vodstvom župana Ivana Hribarja, je bil še enkrat višji – 200.000 kron⁷. Ideje in predlogi snovalcev nove Švicarije so se kmalu uresničili. Po več kot sedemdesetih letih delovanja je bilo staro poslopje deloma podrto, ob njem pa je med letoma 1908 in 1910 nastajal nov objekt, hotel Tivoli. Predvsem zaradi lokacije, pa se je med ljudmi ohranilo popularnejše ime – Švicarija.

Poudarjanje t. i. narodnega sloga zunanjosti in notranjosti nove Švicarije je razvidno tako z »gorenjskih« lesenih gankov, okvirjih iz umetnega kamna okrog oken, mrež na oknih, kot stenskih in stropnih poslikavah z motivom gorenjskega nageljna v notranjščini – od vhodnega hodnika, stopnišča, hodnika v nadstropju⁸ ter v osrednji dvorani. Motiv gorenjskih nageljnov, ki se pojavi tudi na servirnem pladnju, se je vil še na stičišču stropa in sten ter stebrov velike dvorane. Narodno zavedna komponenta liberalcev, nosilcev »projekta hotela Tivoli«, je bila razvidna tudi iz izrecne zahteve, naj bodo pri strežbi »izključno posli in nastavljenci, ki so zmožni slovenskega jezika«⁹. Vztrajanje pri domačem slogu tudi za notranjo opremo pa pojasni stavek, da »mize, stoli in sobna oprava izdelala se bode razen velike dvorane v slogu poslopja, torej v domačem, slovenskem slogu in v tem vzdrževala«.¹⁰ Tudi pri nabavi pohištva za novi hotel Tivoli so se odločali med ponudbami domačih »tvrdk Primožiča in Naglasa v Ljubljani, Žumra v Gorjah, mizarske zadruge v St. Vidu in Solkanu in Puc & Comp. v Ljubljani«.¹¹ O nabavi jedilniške opreme za kuhinjo in restavracijo hotela Tivoli poročilo v Slovenskem narodu žal ne govori, izvemo pa da je bilo za 48 postelj, 32 omaric, 31 miz, 90 stolov, 32 zrcal, 48 malih omaric z marmornatimi ploščami, 32 malih omar, 24 blazinskih klopi, 48 odej iz perja, 48 žimnic, obstenje za sobo v domačem kmetskem slogu v pritličju, 60 miz v hotelskih sobah in 300 stolov, namenjenih 18 638 kron.¹² Dvonadstropna stavba v gorenjskem slogu, ki je služila tako hotelskim storitvam kot restavraciji ter prekrasen letni vrt je kmalu postal priljubljeno shajališče številnih gostov. Na pot do hotela Tivoli, so se obiskovalci odpravili peš, s kočijami, s fijakarji izpred hotela Slon, kasneje tudi z avtomobili. Pokriti s »kamelharkami«, odejami iz kamelje dlake, so gostje uživali ob dobrem kruhu, pecivu in beli kavi.¹³ Za zdrav duh v zdravem telesu in zabavo so poskrbeli z namakanjem v bližnjem knajpališču¹⁴ in na številnih plesih. Hotel Tivoli – Švicarija je bil v svoji zlati dobi do leta 1930 kot kavarna in gostilna pomembno mesto kulturnega in družabnega življenja ljubljanske (kulturniške) elite. Literati in politiki so se radi družili v t.i. kmetski sobi, v hotelski dvorani pa so se ob številnih priložnostih in obletnicah, odvijali različni kulturni dogodki¹⁵, od plesov in koncertov do slovesnih pogostitev ob številnih obletnicah.

Še preden je bil hotel dokončno zgrajen je nudil tudi kratko zimsko zatočišče literatu Ivanu Cankarju. V sobici drugega nadstropja hotela Tivoli je pozimi 1909/1910 napisal delo Bela krizantema. V »pribežališču grešnikov«, kot ga je poimenoval, so se radi zbirali tudi slovenski boemi, poleg Cankarja tudi Vladimir Levstik, Cveto Golar, …¹⁶ Čeprav v nasprotju s Cankarjem, zagovornikom ohranitve narodnega jezika in kulture, je njegova Jugoslovanska socialdemokratska stranka na svoji konferenci, 21. in 22. novembra 1909, v Hotelu Tivoli sprejela Tivolsko resolucijo, ki se je zavzemala za kulturno in jezikovno integracijo južnih Slovanov. Dobrih deset let kasneje in že v Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev pa je 11. aprila 1920, v hotelu potekal prvi zbor slovenskih komunistov. Hotel Tivoli-Švicarija kot prvotno mišljeno prenočišče predvsem za tuje goste ni nikoli zaživel. Po 1. svetovni vojni je spremenil najemnika, prevzel ga je A. Dolničar. Leta 1930 je potekala večja prenova stavbe, nekaj let kasneje pa so se v hotelske sobe preurejene v stanovanja, vselili ruski pribežniki. Pred drugo svetovno vojno si je tukaj svoje ateljejske prostore uredil kipar Ivan Zajec, najbolj znan kot avtor spomenika Franceta Prešerna v Ljubljani.

Po letu 1945 so visoki stropi pritličja Švicarije postali zanimivi zlasti za kiparje, ki so si tu uredili ateljeje. Ob »sostanovalcih«, potomcih ruskih pribežnikov so ustvarjali mnogi slovenski kiparji: Karel Putrih, Zdenko Kalin, , Dragica Čadež, Drago in Dušan Tršar, Lujo Vodopivec, Sergej Kapus, Stojan Batič, … Jakov Brdar. Specifika njenih številnih stanovalcev in uporabnikov je skozi desetletja ustvarila zanimivo skupnost, ki je nedvomno pripomogla, da je stavba obstala tudi v 21. stoletju. Dobrih 100 let po gradnji Hotela Tivoli so se končno začele uresničevati dolgoletne ideje o njegovi prenovi. Zadnji prebivalci so bili iz stanovanj in ateljejev v nadomestne prostore preseljeni leta 2012. Objekt je bil razglašen za kulturni spomenik lokalnega pomena in po temeljitih predpripravah in raziskavah se je leta 2015 začela njegova dvoletna prenova. Nove vsebine ji je vdahnilo novo ljubljansko kulturno, izobraževalno in družabno središče MGLC Švicarija, ki ohranja in dopolnjuje namembnosti zgodovinske stavbe.¹⁷ Med drugim z restavracijo in letnim vrtom nadaljuje prvotno tradicijo gostinske ponudbe in druženja, z ateljeji in rezidenčnim programom pa ohranja svojo vlogo zibelke slovenskega kiparstva.

Pravkar prebrano predstavlja le drobec prepletenih zgodb oseb, stavb in dogodkov, ki jih »pripoveduje« servirni pladenj iz hotela Tivoli. Številne pa še čakajo, da jih odkrijemo in predstavimo širši javnosti.

---

Viri in literatura

1. https://www.bistro-svicarija.si/blog/za-ivana-cankarja-je-bila-svicarija-lokacija-s-prekrasno-lego-kar-je-poglavitno-dot-dot-dot, 16. 3. 2023 ↩︎
2. Darinka Kladnik: Ljubljanske metamorfoze, LUXURIA, Ljubljana, december 1991, str. 144 ↩︎
3. https://www.zvkds.si/sl/entityform/2279, 16.3.2023 ↩︎
4. Pogovor s konservatorsko svetovalko Tatjano Adamič: https://www.metropolitan.si/scena/svicarija-cankar-je-to-stavbo-imenoval-pribezalisce-gresnikov-ces-tukaj-smo-se-zbirali/, 16. 3. 2023 ↩︎
5. Pogovor s konservatorsko svetovalko Tatjano Adamič: https://www.metropolitan.si/scena/svicarija-cankar-je-to-stavbo-imenoval-pribezalisce-gresnikov-ces-tukaj-smo-se-zbirali/, 16. 3. 2023 ↩︎
6. Slovenski narod: Nova Švicarija, 18. 3. 1908, št. 67, leto XLI, str. 2 ↩︎
7. Tivoli. Ljubljanski mestni park, ČZP Kmečki glas, Ljubljana, 1994, str. 71 ↩︎
8. Pogovor s konservatorsko svetovalko Tatjano Adamič: https://www.metropolitan.si/scena/svicarija-cankar-je-to-stavbo-imenoval-pribezalisce-gresnikov-ces-tukaj-smo-se-zbirali/, 16. 3. 2023 ↩︎
9. Tivoli. Ljubljanski mestni park, ČZP Kmečki glas, Ljubljana, 1994, str. 70 ↩︎
10. Tivoli. Ljubljanski mestni park, ČZP Kmečki glas, Ljubljana, 1994, str. 70 ↩︎
11. Slovenski narod: Nabava pohištva za Švicarijo, 3.3.1909, št. 50, leto XLII, str. 2 ↩︎
12. Slovenski narod: Nabava pohištva za Švicarijo, 3.3.1909, št. 50, leto XLII, str. 2 ↩︎
13. Tivoli. Ljubljanski mestni park, ČZP Kmečki glas, Ljubljana, 1994, str. 71 ↩︎
14. Aleš Smrekar, Bojan Erhatič, Mateja Šmid Hriba: Krajinski park Tivoli, Rožnik in Šišenski hrib, Georitem 16, Ljubljana, Založba ZRC, 2011 ↩︎
15. https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-GQSY7KG2/?euapi=1&query=%27keywords%3d%c5%a1vicarija+-+hotel+tivoli%40OR%40fts%3d%c5%a0vicarija+-+Hotel+Tivoli%27%27&sortDir=ASC&sort=date&pageSize=25 ↩︎
16. Pogovor s konservatorsko svetovalko Tatjano Adamič: https://www.metropolitan.si/scena/svicarija-cankar-je-to-stavbo-imenoval-pribezalisce-gresnikov-ces-tukaj-smo-se-zbirali/, 16. 3. 2023 ↩︎
17. http://www.mglc-lj.si/svicarija/o_svicariji, 17. 3. 2023 ↩︎

Mesec marec je praznični mesec žensk in mam, vpet med 8. marcem – dnevom žena in 25. marcem – materinskim dnevom.

Fotoreporter Joco Žnidaršič se je v svojem »fotografskem jeziku« proslavil z imenitnimi portreti žensk – od svetovno znanih dam do pozabljenih s socialnega dna. Na njegovih fotografijah ženske izžarevajo boj za lepoto, za politični vpliv, za priljubljenost, za plačilo za delo v kamnolomu, za hrano z delom na polju… Žnidaršičeve fotografije žensk so fotografije ljubezni, lepote, miline, vztrajnosti in garanja.

V prazničnem mesecu objavljamo Žnidaršičevo pomladno navdahnjeno fotografijo Metke Centrih Vogelnik, znamenite in priljubljene slovenske televizijske napovedovalke in voditeljice, ki je na RTV Slovenija delovala med leti 1966 in 1995. Fotografija je nastala pred dobrega pol stoletja.

Minilo je sto let od smrti slovenskega pisatelja Ivana Tavčarja (28. 8. 1851-19. 2. 1923). Ivan Tavčar velja za enega najboljših slovenskih pripovednikov 19. stoletja, v čigar delih se vidi povezava s kmečkim okoljem, iz katerega je izhajal. Med najbolj znanimi deli zagotovo izstopa Visoška kronika, ki jo je objavil leta 1919 ter roman Cvetje v jeseni.

Oktobra 1957 so na posesti, ki jo je kupil na Visokem pri Poljanah, odkrili tri metre visok bronast kip, ki ga je v njegov spomin dal postaviti njegov nečak John. Kip je izdelal kipar Jakob Savinšek v svojem ateljeju v Rožni dolini. Pri modeliranju mu je pomagal še kipar Jule Renko. Kip so odlili pri livarju v Zagrebu. Bronasti spomenik, ki tehta 1200 kg, so na Visoko pripeljali 11. oktobra 1957.

Kot so zapisali v časopisu Tovariš (Tovariš, 27. 10. 1957, str. 8/9) je bil most čez Poljanščico v preslabem stanju, da bi vzdržal kamion, zato so spomenik prepeljali čez most s konjem. Postavitev je spremljal Svetozar Busić, fotoreporter takratnega časopisa Tovariš. Slovesno odkritje spomenika je bilo v nedeljo, 13. oktobra 1957.

Na Ljubljanskem gradu smo v sodelovanju z Galerijo S odprli razstavo Poti srečevanja. Iz široke zakladnice fotografskih zbirk Muzeja novejše in sodobne zgodovine Slovenije smo izbrali 30 fotografij, ki odstirajo motive družbenega dogajanja 20. stoletja.

Družabni vidik človekovega bivanja so tako namerna kot nepredvidljiva srečanja, ki se zgodijo tudi v javnem prostoru. To pa je prostor, ki je dostopen vsem in v katerem se odvijajo različni družbeni procesi. Je neločljiva celota dvosmernega procesa med obema komponentama: javnim, kar predstavljajo ljudje, in prostorom, ki je kraj. Naš vtis o mestu in kakovosti bivanja v njem je velikokrat odraz razsežnosti oz. raznovrstnosti javnega prostora, ki ga mesto nudi. Kakovost prostora zaradi živahnosti in primernosti za bivanje prispeva k ugledu mest ter k dobremu počutju prebivalcev. Z arhitekturnega vidika je bil javni prostor ustvarjen z namenom druženja in je okolje, v katerem prihaja do interakcije med ljudmi, do naključne in nenaključne komunikacije. Dober javni prostor je torej tisti, ki odstira raznovrstnost in ustvarja pogoje, da privabi ljudi. Lahko so to večji prazni prostori trgov, ki se ob sejemskem dogajanju napolnijo z živopisanimi trgovskimi podobami. Spet drugič je dovolj samo križišče dveh stezic, ki ob srečnem naključju rodi spontan klepet dveh oseb.

Prek njih se sprehodimo po ljubljanskih trgih in izbranih prostorih srečanj, ki se večinoma nahajajo v središču mesta in še danes predstavljajo kultne točke zbiranja. Fotografije prikazujejo vsakdanjik neznanih posameznikov v urbani krajini in prikazujejo podobo Ljubljane, kot je nekoč bila.

Razstava je na ogled vsak dan med 9.00 in 18.00 uro v Galeriji S na Ljubljanskem gradu do 4. junija 2023.

Februarja 2023 je minilo 450 let od dvotedenskega hrvaško-slovenskega kmečkega upora. Odvijal se je v času zatišja turških vpadov na slovensko ozemlje zaradi beneško-turške vojne in v času dolgo trajajočega nezadovoljstva kmetov nad fevdalci. Od slovenskih upornikov je zajel predvsem štajerske in kranjske kmete. Eden od njegovih znamenitih voditeljev je bil Matija Gubec.

Leta 1973, 400 let po uporu, je v nekdanjem cistercijanskem samostanu v Kostanjevici na Krki potekala republiška proslava. Na njej je bil odkrit kip Matije Gubca, ki ga je iz lesa krakovskega hrasta izdelal akademski slikar in kipar Tone Kralj. Poleg kipa je umetnik napravil tudi dva reliefa, ki predstavljata boje kmetov na Krškem polju. Kip Matije Gubca je odkril kmet Danijel Planinc z Libne pri Krškem, predsednik prve povojne kmetijske zadruge na Vidmu (na fotografiji stoji desno od kipa).

Osrednji politiki Zveze komunistov Slovenije (med njimi zlasti Edvard Kardelj in Sergej Kraigher) in medijska poročanja so kmečki upor interpretirala kot tlačansko revolucijo, spomin nanj pa uporabila za potrjevanje »sile slovenske revolucionarne tradicije« ter poudarjanje, da so »Kmečki punti razen NOB edino gibanje, ki je združilo vse Slovence v enotnem boju.« (Dolenjski list, 28. 6. 1973; Delo, 2. 7. 1973).

Ob lanski stoletnici rojstva učiteljice, novinarke, urednice, predvsem pa legendarne mladinske pisateljice Ela Peroci, se je v medijih, v različnih publikacijah, tudi na priložnostni poštni znamki, pojavljal njen izjemen fotografski portret. Njegov, pogosto spregledan, avtor je nekdanji fotograf tednika Mladina (1979-1988) Janez Bogataj.   

Svojo vseživljenjsko naklonjenost literaturi je v njemu najbližjem ustvarjalnem mediju – fotografiji, najbolj izrazito izkazal leta 1983. V nekaj mesecih je ustvaril izreden opus 63 filmov in 63 generacijsko in slogovno raznolikih literarnih portretirancev. Med njimi je bila tudi avtorica pripovedi Moj dežnik je lahko balon, Muce Copatarice, ki je k vestnemu pospravljanju copat spodbudila generacije otrok, ter številnih pravljic, pesmic, radijskih in lutkovnih iger.

Skoraj enomesečna priprava Ele Peroci na fotografiranje se je marca 1983 odrazila v nizu fotografij, na katerih jo je Bogataj ujel v vsej mehkobi in nežnosti, ki so krasila tudi njena legendarna otroška in mladinska literarna dela.

Fotografija je bila javnosti nazadnje predstavljena na fotografski razstavi Janeza Bogataja: Osemdeseta. Desetletje (kulturnega) prehoda. Na ogled je bila do 12. februarja 2023, pred Muzejem novejše zgodovine Slovenije.