Geograf Danilo Furlan je v študiji, ki jo je napisal v letu 1955 želel podati razlago o neverjetni količini snežne odeje, ki je ogrnila Slovenijo med 11. in 15. februarjem 1952 in se zadržala še dolgo v marec. Ljubljana je tedaj prejela 125 cm svežega snega. Ker je sneg zapadel na sneženo podlago, je snežna odeja dosegla najvišjo opazovano višino dotlej, 149 cm. Tudi številni drugi kraji so po podatkih ARSO dosegli rekordno višino snega. Ponekod se vrednostim od takrat niso več niti približali. 15. februarja 1952 zjutraj je bilo tako v Bovcu izjemnih 188 cm snega, na Bledu pa le osem centimetrov manj. Na Vrhniki je snežna odeja segala 168 centimetrov visoko, le nekaj centimetrov manj snega je bilo v Kranju. Na vzhodu in jugu Slovenije je bila količina padavin manjša, a vseeno je skupna višina snežne odeje večinoma presegala pol metra.
Ilustirana revija Tovariš je v 11. številki, 14. marca 1952, obširneje poročala o tej naravni katastrofi, ki je prizadela celotno Slovenijo. Neverjetna količina snega je povzročila predvsem na Tolminskem in Idrijskem številne snežne plazove, nekatere vasi so bile več tednov odrezane od sveta. Zaradi treh dni, ko je nepretrgoma snežilo, je obstal tudi ves železniški in cestni promet. Vlada je razglasila splošno mobilizacijo prebivalstva, ki je pomagalo pri čiščenju snega, saj strojev in ljudi za takšno količino seveda ni bilo dovolj.
Slovenski knjižni sejem, ki se ravno v teh dneh odvija na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani (21. – 26. 11. 2023), je eden izmed najpomembnejših knjižno-kulturnih dogodkov v Sloveniji. Osrednji cilj sejma, ki je tokrat že 39. po vrsti, je promocija slovenske literature in spodbujanje branja, saj se na enem mestu srečujejo ljubitelji knjig, avtorji, založniki, knjigotržnice itd. Letos Slovenski knjižni sejem kot osrednjo osebnost sejma izpostavlja pesnika Karla Destovnika Kajuha.
Iz muzejske fototeke pa tokrat tudi mi objavljamo malce bolj »knjižno« obarvano fotografijo. Izložba Mladinske knjige je kot prikazuje fotografija z izbranimi knjižnimi deli in statistiko prodanosti knjig že leta 1960 nagovarjala ljudi, naj posežejo po kvalitetnih knjigah. Tudi mi vas z izbrano podobo vabimo, da obiščete sejem in posežete po njih. Prijetno branje.
V času prve svetovne vojne se je letalstvo vse bolj razvijalo in pripeljalo do strateške uporabe vojnega letalstva in bombardiranj izbranih ciljev v zaledju. Poleg človeških žrtev med civilisti in ogromne materialne škode so imeli napadi tudi močne psihološke posledice. Bombne napade so doživela mesta in prebivalci v zaledju italijansko avstro-ogrske bojne črte, med njimi: Innsbruck, Trient (Trento), Bozen (Bolzano), Poreč, Šibenik in Pulj. Poleg Ljubljane so bila v zaledju soškega bojišča bombardirana tudi mesta: Trst, Opčine, Piran, Idrija, Grahovo, Postojna, Jesenice in Koroška Bela.
Bombni napad na Koroško Belo in Javornik je bil osredotočen na industrijske objekte in železniške komunikacije na Jesenicah in okolici. Napad je potekal v dveh valovih 14. avgusta 1917, kot del strateških priprav na enajsto italijansko ofenzivo, ki se je začela nekaj dni pozneje. Iz 21 italijanskih bombnikov tipa Caproni je bilo odvrženo šest in pol ton bomb. Poleg dveh mrtvih v Javorniku so bili štirje prebivalci ranjeni, brez strehe pa je zaradi zažigalnih bomb ostalo 291 oseb.
Stavba današnjega kompleksa Mladika, ki stoji ob Prešernovi cesti, je bila zgrajena leta 1907 po načrtih slovenskega arhitekta in urbanista Maksa Fabianija. Pobuda za gradnjo stavbe je bila tudi posledica rušilnega potresa 1895. Večji del denarja za gradnjo je daroval ladjar Josip Gorup. Licej je sestavljen iz dveh stavb. Sosednjo stavbo, ki z Mladiko tvori zaključeno celoto, so zgradili leta 1912 po načrtih slovenskega arhitekta Cirila Metoda Kocha. Obe stavbi je gradilo gradbeno podjetje, ki ga je v 19. stoletju ustanovil znani slovenski industrialec švedskega rodu Gustav Tönnies, ki v času gradnje sicer ni bil več živ. Njegovo delo in zapuščino so nadaljevali njegovi sinovi.
V stavbo se je naselil licej, dekliški internat. Med drugo svetovno vojno so kompleks zasedli sprva Italijani, nato Nemci. Po osvoboditvi Ljubljane so se vanj naselile enote jugoslovanske armade. Ta je v zgradbi uredila vojaško bolnico z imenom Vojna bolnica Mladika. Prostore sosednje vile so uporabljali oz. so v njih živeli v Mladiki zaposleni zdravniki.
Po osamosvojitvi so zgradbo ob koncu tisočletja (1996–2000) preuredili po načrtih Jurija Kobeta in v prostore naselili Ministrstvo za zunanje zadeve, ki je v stavbi še danes.
Stavba kompleksa Mladika, mestni dekliški licej, Ljubljana, čas med obema vojnama, črno-bela fotografija, fotografska zbirka časopisa Slovenec, inv. št. SL2093.
Potret slikarja, oblikovalca, scenografa in likovnega pedagoga Tomaža Kržišnika je nastal februarja 1983 ob eni od ljubljanskih ulic. Vpet v zanimivo scenografijo impozantnih in ravno prav zanemarjeno poškodovanih dvoriščnih vrat, je bil izbran tudi za razstavo Janeza Bogataja »Osemdeseta. Desetletje(kulturnega) prehoda«.
Avtor fotografije se spominja, da je »Tomaža Kržišnika spoznal na redakciji Mladine, kamor je včasih prinesel kako ilustracijo za objavo. Ker sva ugotovila, da sva oba iz Poljanske doline, on iz Žirov, jaz iz Gorenje vasi, sva postala bolj pozorna eden na drugega in večkrat šla skupaj tudi na kavo«. Fotografijo, ki jo danes predstavljamo je Kržišnik potreboval za objavo. Kje, ga je Bogataj sicer pozabil vprašati, je bil pa portretiranec nedvomno zadovoljen z njo.
»Posneta je v Nazorjevi ulici. Takoj na levi strani je bila včasih trgovina Svet knjige, skozi tole pasažo se je potem prišlo na levo skozi skupna vrata v skladišče Sveta knjige in fotolaboratorij, ki smo ga imeli za Mladino in Pionirski list«.
Bogataj še doda, da sta si fotografijo na lanskoletni razstavi pred našim muzejem ogledala tudi s fotografinjo Barbaro Čeferin, vodjo ljubljanske Galerije Fotografija. Opazila je,« da je na tleh na desni strani, objektiv. Ta slika je posneta s širokokotnim objektivom, tisti objektiv na tleh je 105 mm teleobjektiv. Meni se je zdelo to prav hecno, ker tega sam nisem opazil.«
Tomaž Kržišnik, med drugim tudi avtor znaka podjetja Alpina (1969), nagrajenec Prešernovega sklada (1975) in dolgoletni profesor na oddelku za oblikovanje ALUO, se je poslovil letošnjega maja v 81. letu starosti.
Mestno kopališče Kolezija se rado pohvali z dolgo zgodovino, saj gre za najstarejše ljubljansko kopališče. Sprva je bilo kopališče na desnem bregu Gradaščice, leta 1878 pa je lastnica postala mestna občina in naslednje leto odprla še kopališče na drugem bregu. Kopališče na desnem bregu je bilo opuščeno že v 19. stol, na levem bregu pa se je vsaj po namembnosti ohranilo do danes.
Izgled kopališča je bil v preteklosti seveda povsem drugačen. Ob tedaj precej bolj vijugasti strugi Gradaščice je stala zidana hiša ob njej pa z drevesi in nizko ograjo ograjeno kopališče. To je bilo ozko in dolgo, obdano z leseno ograjo, podestom in lesenimi kabinami ter paviljoni. Danes nas na nekdanji izgled kopališča spominjajo le še stare razglednice in fotografije, med njimi tudi ta, ki jo predstavljamo danes.
V drugi polovici septembra 1917 so pred začetkom 12. soške ofenzive v zaledje fronte začele prihajati tudi številne nemške enote. Med temi je bil tudi letalski oddelek 14, ki je bil podrejen neposredno armadnemu poveljstvu novoustanovljene avstro-ogrsko/nemške 14. armade. Prvo letališče oddelka je 19. septembra 1917 postalo polje nasproti železniške postaje pri Brezovici, kmalu za tem pa so častnike za krajši čas nastanili v Ljubljani. Tu so nekateri od njih prosti čas izkoristili za obisk kopališča na Koleziji in nam tako zapustili tudi drobec vsakdana v mestu med prvo svetovno vojno.
Tokratni sprehod po ljubljanskih vojašnicah nadaljujemo s Šentpetrsko vojašnico na Šentpetrski cesti, današnji Trubarjevi ulici, pri cerkvi sv. Petra. Na lokaciji v Šentpetrskem predmestju Ljubljane je ljubljanski mestni svet načrtoval gradnjo nove bolnišnice že v začetku 17. stoletja. Mestno »kužno bolnišnico« oziroma lazaret, ki je imel na tem območju dolgo tradicijo, viri beležijo vse od 16. stoletja. Načrtovana gradnja novega lazareta je bila končana 1635. Sto let pozneje so nastali načrti o njegovi nadzidavi in gradnji mestne vojašnice. Med letoma 1748 in 1754 so zato stavbo lazareta preuredili v vojašnico in jo do leta 1779 dogradili z dodanim nadstropjem.
Današnji Vrazov trg, prej Stanko Vrazov trg, se je do leta 1910, po takrat precej prepoznavni stavbi vojašnice, imenoval Kasernplatz oziroma Pred kasarno. V njej so bili nameščeni vojaki 17. pehotnega polka avstro-ogrske armade, ki je bil ustanovljen leta 1674 na Češkem in je eden starejših polkov habsburške monarhije. Po reformah avstrijske vojske po končanih francoskih vojnah je 1817 prišel na Kranjsko, kjer je imel svoje naborno območje in vojašnico v Ljubljani. Njegova zgodovina se bere kot topografski sprehod po avstrijskih in avstro-ogrskih bojiščih. V letih 1848–49 se je bojeval na italijanskem polotoku, sodeloval v bitkah pri Solferinu 1859 in v bitki pri Custozzi 1866. Vojaško pot in boje v Bosni in Hercegovini leta 1878 je popisal Jernej Andrejka. Iz časa bojev v BiH izvira tudi polkovni dan 7. avgust, ki je bil izbran po bitki pri Jajcu. Leta 1893 so tri njegove bataljone preselili v Celovec, 1. bataljon pa je ostal v Ljubljani. Polk je v javnosti postal znan kot polk kranjskih Janezov, njegov pokrovitelj pa je novembra 1916 postal štiriletni Oto Habsburški, sin zadnjega habsburškega cesarja Karla. Po njem so polk in njegove vojake imenovali tudi Cesarjeviči.
Zadnje poglavje polkovne zgodovine se je začelo avgusta 1914, ko so njegovi pohodni bataljoni odšli na vzhodno bojišče in 26. avgusta 1914 pri Majdan Gologorskem v Galiciji doživeli svoj »ognjeni krst«. 5. maja 1915 je bil 10. pohodni bataljon v pričakovanju italijanske vojne napovedi prek Sežane poslan na kraško bojišče. »Slovo od Ljubljane je bilo prav tiho,« je zapisal njihov kronist Otto Kiesewetter. V krajih kot je Doberdob in kraški rob, Podgora, planota nad Asiagom z Monte Chieso, Ortigara, Judenburg in številnih manj znanih in pozabljenih krajih so ohranjene njihove sledi in grobovi iz časa svetovne vojne. Na Monte Chiesi spomin na vojake 17. pehotnega polka in njihovo vojno življenje ohranja muzej na prostem, v visokogorski vrtači oziroma dolini Slovencev (Dolina degli Sloveni), na prek 2000 metrih nadmorske višine. Tam najdemo kamnite ostanke bivališč in v kamen vklesane napise vojakov 2. stotnije c. in kr. 17. pehotnega polka: »V sredini skal -vrh gora polk Cesarjevič si plete slavo. Triglav naš dom – ti vir solza, za te bori se vztrajno vdano.« »Sneg je debel nad 3-4 metre. Pod snegom so izkopani rovi, po katerih se vrši promet«, beremo drobce iz dnevnika Franca Rueha, ki nas skupaj s fotografijami popeljejo v vojno resničnost, ki jo je doživel na Monte Chiese.
Vojake je na poteh po bojiščih, ki jim lahko sledimo v ohranjenih spominskih zapisih, združevala stalna bližina smrti: »Bil sem v bolnišnici, kjer je bilo cepljenje proti koleri. Videl sem mnogo ranjencev od 17. pešpolka, ki so se bojevali na Oslavju. V eni baraki poleg semenišča pa je ležalo kakih 50 junakov, ki so podlegli težkim ranam. Kako žalosten pogled!« si je v dnevnik 21. novembra 1915 zabeležil Albin Mlakar.
Vojak 17. pehotnega polka Jože Marjetič se je spominjal novomeškega slikarja in pesnika Jožeta Cvelbarja, ki ga je 4. julija 1916 zaprosil: »Jože, poslušaj! Danes gremo, kajne? Meni je ta špas čisto neznan. Glej, če bi se mi kaj zgodilo v strelskem jarku, da bi bil ranjen ali ubit, pridi takoj k meni,vzemi mi vse, kar imam in to spravi domov. V prsnih žepih imam najnovejše skice. V notranjih žepih imam beležnice in kar bi, še tam našel … servus! Moja kompanija že maršira.« 11. julija 1916 je umrl daleč od rojstne Kostanjevice na Krki. Fotograf slovenske umetniške moderne Fran Vesel je fotografiral njihovo življenje v judenburški vojašnici kjer sta se maja 1918 uprla nadomestna bataljona. In njegov najbolj slavni portretiranec pisatelj Ivan Cankar nam je v svojih Podobah iz sanj približal sence vojne in judenburške vojašnice.
Slikar in kipar France Kralj se spominja svojega srečanja z Ivanom Cankarjem: »Med vojno v najhujši zimi je v gornjeavstrijskem Judenburgu sredi noči nastal v naborniški baraki nenavaden hrup. Z nasajenimi bajoneti so prignali novinca.
Slikar in kipar France Kralj se spominja svojega srečanja z Ivanom Cankarjem: »Med vojno v najhujši zimi je v gornjeavstrijskem Judenburgu sredi noči nastal v naborniški baraki nenavaden hrup. Z nasajenimi bajoneti so prignali novinca. Eden od »razšlapancev« v vojaških cunjah, uniforma je visela vse vprek z njega, se je ustavljal in zatikal ob ležiščih. Ko se mi je približal je vzkliknil: »O France, Franck! Kje se srečamo!« …»S tremi besedami: Fant bodi brihten! sva se poslovila za vedno, s prav istimi besedami, ki jih je kakšno leto zatem napisal v spomin mojemu bratu Tonetu.« Že mnogo pred svetovno vojno si je v istem polku zaradi dezerterstva prislužil zaporno kazen slikar Ivan Grohar, a posamezni višji častniki so prepoznali tudi njegov talent in mu omogočili slikarsko delo. Slavni krajinar, slikar Anton Karinger, je prav tako služil v njegovih vrstah. Kiparja Svetoslav Peruzzi in Lojze Dolinar sta zmodelirala spomenik padlim kranjskim vojakom, ki se je v spominu ohranil kot spomenik judenburškim žrtvam in stoji pred kostnico na ljubljanskem pokopališču. Številni vojaki so na vzhodnem bojišču prišli v rusko ujetništvo, med njimi pesnik Pavel Golia, ki je doživljal boje in razočaranja tudi v vrstah dobrovoljcev na bojišču v Dobrudži in nam zapustil bogat opus poezije melanholičnega slovesa od predvojnega sveta: »… bili smo v maju, danes je vse pri kraju ..« Številni so se iz italijanskega in ruskega ujetništva vračali še dolge mesece in nekateri tudi leta po koncu prve svetovne vojne. To je le nekaj izbranih drobcev iz številnih pripovedi o 17. pešpolku v katerem so služile znane in pozabljene osebe različnih poklicev, nazorov in usod. Zaradi njih lahko polkovno preteklost »beremo« kot izhodišče slovenske vojaške, vojne in kulturne zgodovine.
Zvestoba v verzu pesnika Jovana Vesela Koseskega, vklesanem v kamnit spomenik vojakov 1. bataljona na Monte Chiesi, je ob množici mrtvih, splošni izčrpanosti in pomanjkanju v zaledju, bila kmalu pozabljena. Na to so vplivala tudi nagla vojaška sodišča, ki so na smrt obsojala voditelje upornih vojakov. Slovenski vojaki nadomestnih bataljonov 17. pehotnega polka so se uprli 12.maja 1918 v Judenburgu. Razpad avstro-ogrske monarhije je precejšen del vojakov 17. pehotnega polka pričakal daleč od dežele Kranjske in njihove matične vojašnice v Ljubljani.
Šentpetrska vojašnica je opravljala svojo vlogo skoraj 160 let, vse do začetka druge svetovne vojne, ko so bili v njej nameščeni zapori. Pozneje je hišo, kjer je bil nekoč lazaret, usoda ponovno povezala z medicinsko dejavnostjo in jo v letu 2023 prenavljajo za potrebe medicinske fakultete. Ohranjena stavba v Ljubljani nam lahko služi kot spomin na tisoče vojakov, ki so poleg omenjenih znanih imen soustvarjali zgodovino. V bližnjem parku je tudi spomenik padlim vojakom iz Šentpetrske župnije v Ljubljani, ki so umrli na bojiščih prve svetovne vojne. Spomenik, ki je danes malce drugače postavljen kot je bil ob odprtju, je nastal po načrtih arhitekta Vladimirja Šubica.
Literatura: Jernej Andrejka, Slovenski fantje v Bosni in Hercegovini 1878, Celovec, 1904 (1. del), Celovec, 1905 (2.del). Karol Capuder, Zgodovina c. in kr. pešpolka št. 17, Celovec: Družba sv. Mohorja, 1915. Janko Jarc, Jože Cvelbar v vojnih spominih Jožeta Marjetiča, Rast, revija za literaturo, kulturo in družbena vprašanja, letnik 3, št. 4-5 (12-13), 1992, str. 290 -298. Jasna Kocuvan Štukelj (ur.), 100 let novomeške pomladi, Novo mesto: Dolenjski muzej, 2020. Vasja Klavora, Doberdob. Kraško bojišče 1915-1916, Celovec: Mohorjeva, 2007. France Kralj, Spomini slovenskega umetnika, Ljubljana: Nova revija, 1996. Zvezdan Marković, Vojaštvo v Ljubljani med prvo svetovno vojno, Vojaška zgodovina, letnik 15, št. 1, 2019, str. 23 -39. Albin Mlakar, Dnevnik 1914 -1918, Kobarid: Kobariški muzej, 1995. Marjan Mušič, Novomeška pomlad, Maribor: Obzorja, 1974. Franc Rueh, Moj dnevnik 1915 -1981, Ljubljana: Slovenska matica, 1999. Ferdinand Strobl von Ravelsberg, Geschichte des k.und k. Infanterie -Regiments Ritter von Milde Nr. 17, 1674 -1910, Laibach: Kleinmayr & Bamberg, 1911. Jože Suhadolnik, Nataša Budna Kodrič, Šentpetrsko predmestje: zgodovinski in arhitekturni oris mestnega predela in objektov, lastniki hiš in arhivsko gradivo Zgodovinskega arhiva Ljubljana, Ljubljana: Zgodovinski arhiv Ljubljana, 2017. Marko Štepec, 17. pehotni polk, v: Slovenci in prva svetovna vojna 1914-1918, Ljubljana: Muzej novejše zgodovine Slovenije, 2010, str. 13-15. Marko Štepec (ur.), Take vojne si nismo predstavljali, Ljubljana: Muzej novejše zgodovine Slovenije, 2014. Janez Švajncer, Slovenski polki in njihovi znaki v prvi svetovni vojni, Časopis za zgodovino in narododopisje, letnik 52, št. 1, 1981, Maribor 1981, str. 117 -134. Janez Švajncer, Prva svetovna vojna 1914-1918, Maribor: Pokrajinski muzej Maribor, 1988. Janez Švajncer, Vojna in vojaška zgodovina Slovencev, Ljubljana: Prešernova družba, 1992. Janez J. Švajncer, »Kranjski Janezi« – tudi naša zgodovina, v: Karol Capuder, Zgodovina C. in kr. pešpolka št. 17, Ljubljana: Karantanija, 2005, str. 180 -187.
Danes obeležujemo državni praznik vrnitve Primorske matični domovini. Praznik praznujemo od leta 2005, ko so poslanci Državnega zbora sprejeli novelo zakona o praznikih in dela prostih dnevih v Republiki Sloveniji.
Dan obeležuje dogodke 15. septembra 1947, ko je bila uveljavljena pariška mirovna pogodba z Italijo. Pogodba je med drugim določila tudi novo mejo med Republiko Italijo in Federativno ljudsko republiko Jugoslavijo. Pogodba, ki je bila sicer podpisana 10. februarja istega leta med Italijo in zmagovalci druge svetovne vojne, je med drugim določala tudi odstop zahodne Slovenije, Istre južno od reke Mirne in jadranskih otokov Jugoslaviji. Ob tem, je bil Trst s severno Istro razglašen za nevtralno državo, ki se je imenovala Svobodno tržaško ozemlje. To je bilo sedem let kasneje, po kar nekaj napetostih, z londonskim sporazumom razdeljeno med Italijo in Jugoslavijo.
Meja med obema državama, ki velja še danes, je bila dokončno potrjena z Osimskimi sporazumi, ki sta jih obe akterki podpisali 10. novembra 1975.
Te dni obeležujemo 60. obletnico nastanka prvega barvnega slovenskega celovečernega filma Srečno, Kekec!. Film je leta 1963 režiral Jože Gale po literarni podlogi Josipa Vandota in za film prirejenem scenariju Ivana Ribiča. Večino filma so posneli v Trenti in Logu pod Mangartom, notranje prizore pa kar v Ljubljani na Letališki ulici, kjer danes stoji BTC.
V časopisu Mladina je novinar, 13. julija 1963, takole poročal iz Trente: »Prvi kadri novega Kekca so že na traku. Iskanje Kekca, Rožleta in Mojce je trajalo zelo dolgo. Za Kekca so imeli nad 2.000 kandidatov. …Glavno vlogo so zaupali Velimiru Gjurinu, 11-letnemu Ljubljančanu, ki je letos končal šesti razred osemletke, Mojca je postala 9-letna Ljubljančanka Blanka Florjan. Martin Mele, šolar iz Šiške, pa igra Rožleta.« Poleg omenjene trojice so v filmu zaigrali še Ruša Bojec (Pehta), Bert Sotlar (oče Skalar), Marija Goršič (mati Skalarjeva) in Stane Sever kot berač.
Direktor filma je bil Dušan Povh, direktor fotografije Ivan Marinček, za kamero pa je stal snemalec Belec. Fotografski aparat, s pomočjo katerega so nastale in ohranile neverjetne fotografije med in ob snemanju, je mirno v rokah držal fotografski mojster Božo Štajer.
V času slovesnosti ob postavitvi spomenika zmage v Murski Soboti, 12. avgusta 1945, v naših fotografskih zbirkah in fondih sledimo seriji posnetkov dogajanja, ki je trajalo več dni. Velik poudarek je fotograf Jože Kološa dal postavitvi slovenskega grba na podstavku, za katerega ni natanko znano, kje se je nahajal. Predvideva se, da je bil postavljen za čas otvoritve spomenika zmage, danes pa ne obstaja več.
V zbirki Foto Slovenija se s tematiko odkritja spomenika zmage ukvarjajo fotografije Jožeta Divjaka, Marjana Pfeiferja st. in Rudija Vavpotiča, a nihče od omenjenih ni fotografsko zabeležil omenjenega spomenika. Prav tako je Kološa edini, ki se je na fotografiji ukvarjal s predstavitvijo spomenika kot podolgovatega kubusa, segajočega v nebo, kjer se simbol peterokrake zvezde izgublja v temini ozadja. Posnetku se je avtor posvetil v nočnih urah, ko nov marmorni monolit še ni imel imenitne družbe. Vsekakor gledalcu sproža razmislek v novo pomenskost samega motiva.
Spomenik Rdeče armade je po koncu druge svetovne vojne nastajal v skladu z izrazito propagandno nalogo kot jasna promocija nove ideologije in podpore. Spomenik, narejen po načrtih ruskega arhitekta Arončika, je precej posegel v prostor murskosoboškega trga in bil v času postavitve paradni konj nove estetike socialističnega realizma. Poleg Kološe je bilo na prizorišču več fotografov, tako domačih kot tujih. Ta številnost je seveda pripomogla k dobri medijski pokritosti dogodka.
