Skupščina Republike Slovenije je 23. decembra 1991 sprejela novo ustavo, ki je bila rezultat več kot leto in pol trajajočih priprav in razprav. Odločitev za novo ustavo je bila sprejeta konec junija 1990 in takrat je bila v skupščini imenovana tudi strokovna komisija. Ker delo ni potekalo tako hitro in brez zapletov, kot so pričakovali, je v začetku novembra 1990 postalo jasno, da ustava ne bo sprejeta do zastavljenega roka. Da se osamosvojitveni proces ne bi ustavil, je bil podan predlog za plebiscit, ki je bil izveden na isti dan, ko naj bi bila sprejeta nova ustava. Strokovna komisija je nato nadaljevala delo in točno leto dni po uspešno izvedenem plebiscitu je bila v Skupščini Republike Slovenije z veliko večino sprejeta nova slovenska ustava, s čimer se je tudi formalno končal proces slovenske osamosvojitve.

Britanski svileni zemljevidi so leta 1940 nastali kot eden prvih pripomočkov letalcem, ki so se znašli na sovražnikovem ozemlju in se poskušali prebiti do zavezniških linij ali nevtralnih držav. Svila oz. kasneje tudi rejon nista bila le bolj obstojna od papirja, temveč sta omogočala tudi enostavno in po potrebi skrito prenašanje, denimo kot robec v žepu. Po letu 1942 so bili svileni zemljevidi praviloma del posebnih kompletov za pobeg (Escape Kits), ki so ob tem vsebovali tudi druge uporabne predmete in hrano. Nekateri denimo tudi fotografije letalca v civilni obleki, ki jih je bilo mogoče uporabiti za ponarejanje novih dokumentov. V enem od takšnih kompletov imenovanem »C. M. F. (Centeral Mediterranean Forces) Pack«, ki so ga posadke v Sredozemlju prejemale od avgusta 1944, sta se nahajala dva svilena zemljevida serije 43, kompas, manjši žagin list, nekaj bankovcev in dva priročna slovarja s frazami. Svilene zemljevide so kmalu po vstopu v vojno začeli uporabljati in izdelovati tudi Američani, o svojevrstni potrditvi uspešnosti ideje pa morda priča tudi to, da so danes eden od predmetov iz obdobja druge svetovne vojne, ki jih najpogosteje povezujemo z zavezniškimi letalci.

V muzeju je ohranjenih kar nekaj svilenih zemljevidov med katerimi bomo predstavili dva. Prvi pripada prvi seriji, ki so po avtorju predlog turističnih zemljevidov znani kot »Bartholomewevi« zemljevidi (Bartholomew Maps). V muzej je prišel marca 1980 z donacijo manjše zbirke, ki jo je hranila Osnovna šola Ivana Cankarja na Vrhniki. Podatkov o točni lokaciji najdbe, po kateri bi lahko sklepali s katero posadko in letalom je povezan, žal do sedaj nismo odkrili.

Drugi zemljevid serije 43, ki je bil verjetno del že omenjenega kompleta za pobeg (C. M. F. Pack) je pripadal poročniku (P/O Pilot Officerju) Dericku Melroseu iz prostovoljne rezerve RAF-a (RAFVR Royal Air Force Volunteer reserve). Bil je edini preživeli član sedem članske posadke Liberatorja B.VI EW229 (s kodno oznako »P«) iz 34. eskadrilje (34 Squadron) 2. polka (Wing) južnoafriškega vojnega letalstva (SAAF), ki je deloval v sklopu 205. skupine RAF. Letalo je bilo zadeto na nalogi bombardiranja obrata za montažo tankov »Herman Goering Nibelungen Werke« v St. Valentinu v Avstriji 21. avgusta 1944. Zrušilo se je v bližini Gornjega Grada, kjer je bilo tedaj osvobojeno ozemlje pod nadzorom partizanov. Ranjenega angleškega letalca, ki mu je goreči bencin ob eksploziji letala opekel roke in obraz, sta našli partizanski aktivistki, »skojevki«, Ivanka Vodušek in Vera Slapnik (por. Kragelj) in ga prenesli na kmetijo Završnikovih. Poročniku Melrosu so na kmetiji opekline zdravili nekaj tednov, v začetku septembra, pa je bil priključen eni od skupin rešenih britanskih vojnih ujetnikov, ki so jih ob enem največjih pobegov med 2. svetovno vojno (pri Ožbaltu 31. avgusta 1944) partizani peljali v Belo Krajino. Tja je prispel 13. septembra 1944, 18. pa se je z letalom vrnil v Bari. Ob slovesu je Veri Slapnik, ki je zanj skrbela veš čas zdravljenja, za spomin med drugimi predmeti podaril tudi svilena zemljevida. Obdržal je le tistega, ki ga je potreboval. Zemljevida je skrbno hranila do oktobra 1980, ko ju je podarila muzeju.

Viri in literatura:

Allied Airmen and Prisoners of War rescued by the Slovene Partisans. Compiled after the records of the Head-Quarter of Slovenia. Ljubljana: Research Institute, 1946, str. 50.
Bianchi, Mathieu,Flight Gear. Flying Clothing and Equipment of the U.S, Army Air Forces in Europe, 1942-45. Paris: Histoire & Collections, 2013, str. 125-128.
Brent, Winston, 85 Years of South African Air Force. Nelspruit: Freeworld Publications, 2005, str. 214 in 217
Muzej novejše zgodovine Slovenije, Knjiga novo pridobljenih predmetov 1719 – 6886, zapisi za Ak. 4517, 4517a in Ak. 4541.
Šelhaus, Edi: Stotinka sreče. Ljubljana: Borec, 1980, str. 184-191.
WWII Escape Maps, The history of WWII Escape maps, dostopno na: http://www.escape-maps.com/escape_maps/history_of_wwii_cloth_escape_maps_table_of_contents.htm (10. 12. 2025).
Žganjar, Matija: Zlomljena krila. Reševanje zavezniških letalcev na Slovenskem med drugo svetovno vojno. Ljubljana: Zveza združenj borcev za vrednote NOB Slovenije, 2012, str. 290-295.

Tradicionalni slovenski božični kruh ali poprtnik je bil prvič omenjen že leta 1592, avtor zapisa pa naj bi bil učenjak Hieronim Megiser. To je praznični kruh iz boljšega kvašenega testa v obliki hlebca, ki je lahko neokrašen ali pa okrašen z različnimi testenimi figuricami. Stal je na mizi, pokrit s prtom, dokler ga niso na svete tri kralje, 6. januarja, razrezali ter razdelili družinskim članom in živini, postregli pa so ga tudi vsem, ki so prišli v goste v božičnem času. Ponekod so spekli kar tri poprtnike – vsakega za en sveti večer. Poleg imena poprtnik se v Sloveniji pojavlja še cela vrsta poimenovanj: poprtnjak, podprtnik, žúpnik, župnek, poprtnják, bôžič, božíčnik, mížnik, nám(i)žnik, pomížnik, stólnik, postólnik itd.

V zvezi s poprtnikom obstaja kar nekaj šeg in verovanj. Fant, ki bo pokusil devet različnih poprtnikov, naj bi se v istem ali drugem letu poročil. Počena skoraj kruha je kazala smer, iz katere bo prišel bodoči ženin k hiši. Velikost kosa kruha, ki ga je dobil otrok, je nakazovala, koliko bo otrok zrasel v prihodnjem letu. Ljudje so verjeli, da ima poprtnik zdravilno in magično moč, zato so drobtine poprtnika raztresli po polju, da bi bilo bolj rodovitno, ali pa jih vrgli v vodnjak, da bi preprečili sušo. Ponekod so del poprtnika celo shranili in ga med letom dajali živini, kadar je zbolela.

Nekdaj so poprtnik pekli po vsej Sloveniji, z izjemo Prekmurja in Primorske, o čemer pričajo številna poimenovanja tega prazničnega kruha. Po drugi svetovni vojni so ga začele nadomeščati potice. Do danes se je neprekinjena tradicija peke poprtnika ohranila predvsem v osrednji Sloveniji, v delu Dolenjske, Notranjske in manjšem delu Štajerske, jo pa na novo oživljajo tudi v nekaterih drugih delih. Od maja 2013 je poprtnik vpisan v Register nesnovne kulturne dediščine Republike Slovenije.

25. decembra kristjani po vsem svetu praznujejo božič – dan, ko se spominjajo Jezusovega rojstva; izjema so kristjani pravoslavne veroizpovedi, ki božič praznujejo 7. januarja. V času okrog zimskega solsticija (21. december), ko se dan začne daljšati, so sicer že v predkrščanski dobi mnoga ljudstva praznovala zmago »dobrega nad zlim« oziroma »sonca nad temo«. Krščanstvo je prevzelo marsikatera že uveljavljena praznovanja, šege in navade, da bi s tem olajšalo spreobrnitev poganskih narodov. Tudi poimenovanje praznika pri Slovencih in drugih južnoslovanskih narodih – božič – je predkrščanskega izvora in pomeni »sin boga« ali »mali (sončni) bog«, ki se rodi na zimski solsticij.

Praznovanje božičnih praznikov na Slovenskem se je skozi 20. stoletje zelo spremenilo. Pred drugo svetovno vojno je bil božič eden izmed najbolj priljubljenih praznikov, prepleten z mnogimi tradicijami in običaji. Po drugo svetovni vojni je bilo praznovanje božiča popolnoma omejeno na zasebno sfero, še posebej po letu 1953, ko je bil božič umaknjen s seznama dela prostih dni. Leta 1989, po več kot treh desetletjih, je božič zopet postal dela prost dan. Danes božič poleg kristjanov praznujejo tudi ostali, vendar ne v smislu Jezusovega rojstva, ampak kot praznik družinske povezanosti, topline doma in obdarovanja.

Včasih so božič praznovali precej bolj skromno kot danes. Četrto nedeljo pred božičem se začne advent, ki pomeni čas pričakovanja Jezusovega rojstva ter duhovno in zunanjo pripravo nanj. Nekaj dni pred praznikom so gospodinje spekle potice, medenjake in božični kruh – poprtnik. V tem času so bile tudi koline, zato se je na prazničnih mizah pogosto znašla svinjina. Za božič in novo leto se je na Slovenskem jedlo obilno, s čimer se je izkazovalo željo po blaginji v prihajajočem letu.

Na božični večer, ki je za vernike tudi prvi sveti večer, je družina imela božično večerjo ter skupaj postavila jaslice in okrasila drevesce. Nato je sledila molitev rožnega venca ob jaslicah ter blagoslov celotne hiše in gospodarskih poslopij. Blagoslov hiše in gospodarskih poslopij so nato ponovili še na dva sveta večera – na silvestrovo in na predvečer praznika sv. treh kraljev. Praznično odpravljeni so se skupaj odpravili k polnočnici. Pot so si razsvetljevali z baklami in si jo krajšali s petjem božičnih pesmi. Na božič so se zopet odpravili k maši in dan preživeli v družinskem krogu, naslednji dan, na štefanovo, pa so obiskali sorodnike in prijatelje. Nekoč so se ljudje počasi pripravljali na praznike, s čimer se je stopnjevalo pričakovanje in praznično vzdušje. Danes zaradi hitrega tempa življenja priprave na praznike marsikomu povzročajo stres. Večkrat se opomnimo, da se pred prazniki ustavimo, najdemo čas za druženje z našimi najbližjimi ter se v miru ozremo na staro leto in pripravimo na novo.

V gradivu, ki ga je muzej prevzel leta 1952 od Glavnega odbora Rdečega križa Slovenije, je tudi dokumentacija Stanka Janežiča (rojen 22. marca 1920) z Livade v Ljubljani. Najmanj od aprila 1942 je bil v italijanskih koncentracijskih taboriščih Monigo, Visco in Gonars. Decembra 1943 je bil iz Ljubljane deportiran v nacistično koncentracijsko taborišče Dachau, kjer je dobil taboriščno številko 59455. Med številnimi pismi in dopisnicami, ki jih je prinesel iz italijanskih taborišč, in so mu jih ob prihodu v Dachau odvzeli, so tudi štiri družinske fotografije – na eni, zbrana najbrž celotna Stankova družina.

Prvo praznovanje novoletne jelke je v Ljubljani brez velikega predhodnega najavljanja in pompa na prehodu v letu 1948 organiziral Mestni ljudski odbor Osvobodilne fronte. Odprtje prireditve se je zgodilo na Silvestrovo, 31. decembra 1947, na praznično okrašenem Kongresnem trgu, kjer je veliko zbrano množico nagovoril Fran Albreht, predsednik mestnega ljudskega odbora in prvi povojni ljubljanski župan: »Igrajte se in bodite veseli! /…/ Dnevi novega leta so vaši dnevi, dragi moji pionirji!«¹  V ilustrirani reviji Tovariš lahko v 2. številki v letu 1948 preberemo, da so praznovanja novoletne jelke v naše kraje prišla iz Sovjetske zveze, kjer so jih vsako leto pripravljali otrokom v novoletno razvedrilo. Poročilo Lojzeta Krakarja v reviji se nadaljuje z besedami: »Tako jelko smo imeli priliko videti tudi pri nas v Ljubljani. /…/ Prireditve, ki so se vrstile štiri dni zaporedoma, so privabljale veliko ljudi.« Zapis v reviji se sklene s pripovedjo o deklici Sonji, ki je po končanem praznovanju na Kongresnem trgu, v roke prejela lepo, rdeče jabolko.

Od 1. do 4. januarja 1948 se je praznovanje nadaljevalo na Taboru, kjer so v kinodvorani potekale gledališke igre, na katere so vabili otroke, pionirje in njihove starše. Velika dvorana je bila spremenjena v gozdno jaso, kjer je bilo med smrečicami mogoče najti velike in majhne nagačene medvedke. Za zabavo je skrbel Pavlihi podoben ugankar, otroci pa so za pravilno rešene uganke dobili jabolka in »dva bombončka« (Tovariš, 9.1.1948). Kot prva tovrstna prireditev v Jugoslaviji je novoletna jelka v Ljubljani vzbudila veliko zanimanja ne le v Sloveniji, temveč tudi po drugih jugoslovanskih republika. Je pa bilo iz vrst nasprotnikov novega praznovanja slišati pritožbe zaradi »razmetavanja«. Časopis Slovenski Primorec je v 45. številki leta 1948 poročal, da so za dekoracijo Tabora in Kongresnega trga porabili več kot dva milijona dinarjev in delovno silo, ki bi bila bolj potrebna drugje.²

Opombe

1. ŽIDOV, Nena, Oris prvih let praznovanja novoletne jelke v Sloveniji, Od množičnega otroškega do družinskega praznika, v: Etnolog 26 (2016), https://www.etno-muzej.si/files/etnolog/pdf/zidov_oris.pdf (pristop 5.12.2025). ↩︎
2. Prav tam. ↩︎