Danes, 28. 11. 2025, se bo ob 17.00 uri v Ljubljani odvijalo že tradicionalno prižiganje prazničnih lučk, ki se vsako leto prižgejo v petek pred prvo adventno nedeljo. Letos bo kulturni program na Prešernovem trgu popestril nastop otroške pevske skupine Waldorfske osnovne šole, nato pa bo sledilo odštevanje do trenutka, ko bo Ljubljana zasvetila v praznični podobi. Naslov letošnje praznične okrasitve avtorja Urbana Modica nosi naslov V odnosu z razmerjem, Ljubljano pa bo krasilo deset prazničnih smrek. Osrednja stoji na Prešernovem trgu in je visoka je 18 metrov, težka štiri tone in okrašena s približno osmimi kilometri luči. Smreke stojijo še na Mestnem in Levstikovem trgu, Pod Trančo, pri Figovcu, na Ljubljanskem gradu, v atriju Mestne hiše, na Trgu mladinskih delovnih brigad, na Mali ulici pred Mestnim igriščem in na Slovenski cesti na križišču s Trdinovo ulico. Poleg teh pa bo praznično kuliso ustvarjalo tudi 89 zelenih dreves, ki jih bodo po praznikih vrnili v naravo.

Prižig lučk v Ljubljani s seboj že mnogo let prinaša decembrsko praznično vzdušje in prihod novega leta, zato danes z vami delimo fotografijo praznično okrašene Ljubljane, ki jo je v svoj objektiv decembra 1989 ujel fotoreporter Marjan Ciglič.

Prisotnost topničarjev v Ljubljani je imela dolgo tradicijo. V času pred ljubljanskim aprilskim potresom 1895 so topničarji prebivali v Meščanski in Nušakovi zasebni vojašnici s konjušnico v Trnovem. Čeprav so bili nameščeni v predmestju, so bili neločljiv del ljubljanskega mestnega utripa in družabnega življenja.

Pisec članka o Stari Ljubljani se je v časopisu Jutro nostalgično ozrl na stare ljubljanske vojašnice in vojake, med njimi tudi na avstro-ogrske topničarje. O njih je zapisal: »Trnovska fara je imela dve vojašnici: eno prav blizu cerkve ob obrežju Gradaščice, drugo nekaj oddaljeno za cerkvijo, znano pod imenom Nušakova kasarna. V trnovskih vojašnicah so bili nastanjeni vojaki artilerijskega polka, ki so jim rekli kanonirji, bilo je pa tudi včasih nekaj konjenice, dragoncev in ulancev.« Njegov spominski zapis je omenjal »velik hrup« na Vegovi ulici, ko so ob poldnevu vojaki s konjskimi vpregami prevažali topove proti svoji vojašnici. Še bolj kot ropot vozov naj bi bile moteče hrupne vojaške trobente, ki so v veliko veselje dijakov in nejevoljo profesorjev redno motile pouk na bližnji realki.

Praviloma visoki in postavni »kanonirji« so piscu ostali v spominu po svojih značilnih uniformah in visokih škornjih. Poznal je tudi njihovega poveljnika stotnika, pozneje podpolkovnika Karla pl. Kastla, ki se je po upokojitvi zanimal za Elizabetino otroško bolnišnico ter kot član društva marljivo deloval za njeno dobro. Ob tem je zapisal, da »njegova vdova, hišna posestnica v Prečni ulici, še živi čila in zdrava ter je lastnica znane Ažmanove trgovine.« Pri tem ni pozabil omeniti njune hčerke, priznane slikarke in kiparke Elza pl. Obereigner. (Jutro, št. 71, 30. 3. 1943, str. 3)

Karl Kastl se je rodil 1848 in je zelo mlad vstopil v artilerijski polk v Dunajskem novem mestu. Prostovoljno se je javil za odhod na bojišče in sodeloval v »bitki vseh bitk« pri Kraljevem gradcu poleti 1866. V njej je bila avstrijska vojska poražena, posebej pa so se izkazali in pri tem imeli velike izgube, prav avstrijski topničarji, med njimi tudi enota v kateri je služil Karl Kastl. Svoje spomine na bitko je opisal v knjigi Moja doživetja z bojnega pohoda proti Prusiji leta 1866, ki je z doživetimi opisi in spremljajočimi študijami vredna branja. Po izkušnjah na bojišču in z njimi povezanimi napredovanji se je Karl Kastl vpisal na vojaško kadetnico in jo 1874 uspešno zaključil. Služil je pri trdnjavskem topništvu do premestitve v 12. poljski topniški polk, s katerim je sodeloval pri zasedbi Bosne in Hercegovine 1878. Leta 1892 je napredoval v stotnika in po reorganizaciji vojaških enot ostal pripadnik 7. diviziona topniškega polka (Divisions- Artillerie Regiment Nr. 7) v Ljubljani.

Obe uvodoma omenjeni stari vojašnici sta zaradi potresa postali neprimerni za bivanje in jih vojska po potresu ni več uporabljala. Ljubljanski topničarji so tako delili usodo številnih ljubljanskih prebivalcev, ki so ostali brez varne strehe na glavo in prebivali v šotorih. Po potresu so zapustili mesto in se preselili v bližnji Gradec (Graz) na Štajerskem. S tem je bila začasno prekinjena dolgoletna prisotnost topničarjev v Kranjski prestolnici. Ljubljančani, posebej trgovci, obrtniki in gostinci, niso bili zadovoljni z odhodom topniškega polka iz Ljubljane. Tudi uprava mestne občine pod vodstvom župana Ivana Hribarja se je trudila, da bi se topničarji vrnili, in je zato obljubila gradnjo sodobne vojašnice in s tem mestu zagotovila ne le posrednih zaslužkov, ampak tudi večje prihodke v mestno blagajno iz državnega proračuna. Z novim popotresnim prostorskim načrtom arhitekta Maksa Fabianija se je ideja po letu 1896 začela uresničevati.

Za gradnjo nove topniške vojašnice je bilo določeno nezazidano zemljišče za Bežigradom ob Dunajski cesti. Na podlagi sodobnih načrtov je začel nastajati obsežen vojaški kompleks z več simetrično razporejenih stavb, s stavbo glavnega poveljstva, poslopji za podčastnike in vojake, velikim osrednjim dvoriščem za postroj vojakov in pomožnimi objekti. Topniška vojašnica je vključevala prostore in skladišča za varno hranjenje topov ter vlečnih vozov za topove, strelivo, orodje in opremo. Prav tako je imela konjske hleve in jahalnico. Izbrana lokacija je bila ravno dovolj oddaljena od mesta in dovolj blizu železnice, da je omogočala izobraževanje in praktično vadbo s konji na prostem. Poslopja vojašnice so bila zgrajena v značilnem secesijskem slogu in tudi v arhitekturnem pomenu vredna pozornosti. Po vrnitvi topniškega polka v novo zgrajeno vojašnico je z njimi za stalno prišel v Ljubljano tudi Karl Kastl na mesto poveljnika baterije. Ob številnih dobljenih odlikovanjih je pridobil plemiški naziv in postal Karl Kastl Edler pl. Traunstätt. S činom majorja je bil upokojen 1904, leta 1908 pa je dobil še čin podpolkovnika in ob cesarjevem 80. rojstnem dnevu Viteški križec Reda Franca Jožefa 1. Istega leta se je tudi njegova enota preimenovala v 7. polk poljskega topništva (Feldkanonen Regiment Nr.7).

V času prve svetovne vojne in posebej po začetku bojev ob reki Soči je Ljubljana postala pomembno vojaško, prometno in preskrbovalno zaledno središče. Zaradi prihodov številnih vojakov iz vseh krajev monarhije na poti proti bojišču se je v mesto ponovno vrnila prostorska stiska. Okrepljena je bila še s številnimi ujetniki, begunci in ranjenci, ki so bili nameščeni po številnih zasilnih bolnišnicah po šolah, tovarnah in drugih javnih zgradbah.

Slovenski fantje so bili v času svetovne vojne vpoklicani tudi v štajerski 8. trdnjavski topniški bataljon v Ajdovščini ter v vipavsko 7. in 8. baterijo težkih možnarjev. S svojimi topniškimi baterijami so bili poslani na zahodno bojišče v Belgijo in Francijo. Nekateri so svoj ognjeni krst izkusili na vzhodnem bojišču v Galiciji, drugi so med prvo svetovno vojno v zavezništvu s centralnimi silami bili poslani v težke boje pri Galipoliju na turškem bojišču. Po raziskavah Draga Sedmaka so avstro-ogrske enote, med njimi posebej 15 cm havbične, 24 cm možnarske in 10 cm topniške baterije, sodelovale v bojih na Bližnjem vzhodu: na severu današnjega Iraka in v Siriji. Slovenski topničarji so vojno doživeli tudi v trdnjavskem topniškem polku št. 4 v Pulju. Še vedno ostajajo njihove usode in število neraziskano, dediščina in grobovi pa neznani ali pozabljeni.

Ljubljansko topniško vojašnico je po končani svetovni vojni prevzela vojska Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev, po letu 1945 pa JLA. Po njenem odhodu iz Slovenije 1991 so prostori vojašnice samevali do leta 1994, ko so vojaški kompleks podrli. Na delu zemljišča so zgradili stanovanjska poslopja Bežigrajskega dvora. Tako se je tudi arhitekturni del zgodbe o avstro-ogrski vojašnici zaključil. Ali je bilo podrtje najboljša rešitev ali je bil s tem izgubljen še en drobec avstro-ogrsko stavbne dediščine, pa bo pokazal čas.

---

Literatura

Angelika Hribar, Karl Kastl (1848-1920), njegova družina in javno delovanje v Ljubljani, v: Karl Kastl, Moja doživetja z bojnega pohoda proti Prusiji leta 1866, Ljubljana: Založba ZRC SAZU, 2016, str. 137-162.

Karl Kastl, Moja doživetja z bojnega pohoda proti Prusiji leta 1866, Ljubljana: Založba ZRC SAZU, 2016.

Zvezdan Marković, Vojaštvo v Ljubljani med prvo svetovno vojno, Vojaška zgodovina, letnik 15, št. 1, 2019, str. 23 -39.

Drago Sedmak, Kam usoda jih je peljala, Nova Gorica: Goriški muzej, 2014.

Rok Stergar, Vojski prijazen in zaželen garnizon, Ljubljana: Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 1999.

Darko Šarac, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihova sprememba skozi čas, Magistrsko delo, Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, 2009.

Miha Šimac, Od Kraljevega gradca do Ljubljane. Vojaška pot topniškega častnika Karla pl. Kastla, v: Karl Kastl, Moja doživetja z bojnega pohoda proti Prusiji leta 1866, Ljubljana: Založba ZRC SAZU, str. 95 -135.

V odvzetem gradivu taboriščnikov, ki ga je maja 1945 ob vrnitvi iz nekdanjega nacističnega koncentracijskega taborišča Dachau prinesel slovenski taboriščni odbor, je ohranjenih tudi štiriindvajset fotografij, ki jih je imel v lasti taboriščnik Mirko Šobar iz Toplic pri Novem mestu (rojen 31. oktobra 1921). Na podlagi ohranjene dopisnice je mogoče sklepati, da je bil najmanj od novembra 1942 interniran v italijanskem fašističnem koncentracijskem taborišču v Padovi, pri čemer časovne zabeležke segajo do 18. avgusta 1943.

Podatkov o času njegove vrnitve domov ni. Znano pa je, da ga je 17. novembra 1943 v Logatcu aretirala ljubljanska varnostna policija. Iz dokumentov je razvidno, da je bil 5. decembra 1943 v okviru drugega transporta iz Ljubljane deportiran v koncentracijsko taborišče Dachau, kamor je prispel 7. decembra. Ob prihodu mu je bila dodeljena taboriščna številka 59741.

Po podatkih iz gradiva Arhiva Arolsen (Arolsen Archives) je bil kasneje premeščen v zunanje taborišče Allach.

Zadnjo stran revije Tovariš je 7. decembra 1963 krasila fotografija takrat 78-letnega znanca ljubljanskih ulic, gospoda Antona Mihaljeviča. Kot so zapisali v časopisu, je prebivalec Židovske ulice v Ljubljani svoje dni posvečal skrbi za mestne golobe. Vsak dan je tako na eno od klopic na Kongresnem trgu dvakrat dnevno prinesel polno torbo dobrot, s katerimi je hranil svoje pernate varovance. Golobi se podarjenih priboljškov niso branili, kar nazorno prikazujejo tudi ohranjeni fotografski posnetki.

Fotografijo je za časopis Tovariš posnel fotoreporter Svetozar Busić, katerega zapuščina se danes hrani v muzejski fotografski zbirki časopisne hiše Delo.

Princesa Marija, poznejša kraljica Marija Karađorđević, je bila rojena 6. januarja 1900 v mestu Gotha v Nemčiji. Njena starša sta bila princ Ferdinand Hohenzollern-Sigmaringen, član nemške knežje rodbine, in princesa Marija Edinburška, ki je bila po očetovi strani vnukinja britanske kraljice Viktorije, po mamini pa vnukinja ruskega carja Aleksandra II.

V letih Marijinega odraščanja je bil njen oče prestolonaslednik romunskega prestola, na katerem je tedaj sedel njegov stric kralj Karel I. Romunski. Ko je kralj Karel leta 1914 kmalu po začetku prve svetovne vojne umrl, je v tem turbulentnem času novi vladar Romunije postal Marijin oče.

Princesa Marija, ki so jo domači klicali Mignon, je že v otroštvu pokazala svoje dobro srce. O tem priča tudi pripetljaj z njenim mlajšim bratom Nikolajem. Ko jo je brat v prepiru pocukal za lase, ga je oče zagrabil za uho in rekel Mariji, naj ga pocuka nazaj. Marija te priložnosti ni izkoristila za maščevanje, pač pa je brata poljubila in očetu rekla, da je nič več ne boli. Njeni starši so poskrbeli, da je dobila dobro izobrazbo – na dvoru so jo šolali odlični angleški pedagogi, eno leto pa se je izobraževala tudi v Angliji. Tekoče je govorila romunsko, angleško, nemško in francosko, po poroki s kraljem Aleksandrom I. Karađorđevićem pa se je hitro naučila tudi srbščine. Ko je leta 1916 do tedaj nevtralna Romunija vstopila v vihro prve svetovne vojne na strani antantnih sil, je komaj 16-letna princesa skupaj z materjo in sestrama pomagala v bolnišnici pri skrbi za ranjene vojake.

Po koncu prve svetovne vojne so se pojavile hude napetosti med takratno Kraljevino SHS in Romunijo glede delitve ozemlja Banata. Ravno v tem času so politiki Kraljevine SHS iskali ženo za mladega kralja Aleksandra I. Karađorđevića, ki bi zagotovila nadaljevanje dinastije. Sklenili so, da bi bila za kraljevino najbolj koristna poroka z romunsko princeso Marijo, saj bi s to zvezo lahko rešili vse bolj zaostreni spor okrog Banata. Kljub temu, da je bila zakonska zveza dogovorjena, je imela princesa Marija srečo, saj ji je bil bodoči ženin že na prvem srečanju zelo všeč.

Kraljeva poroka se je ob prisotnosti velikega števila pomembnih svatov iz tujine odvila 8. junija 1922 v Beogradu, kamor je romunska princesa skupaj s starši prispela dva dni pred poroko z jahto kralja Aleksandra. Ob prihodu so ji pripravili veličasten sprejem, ki je bil tudi sneman. Kot zanimivost omenimo, da je bil posnetek s posebnim letalskim prevozom v roku 24 ur prepeljan v Veliko Britanijo, kjer je bil predvajan britanski javnosti. Mladoporočenca sta že pred poroko osnovala humanitarni fond, v katerega sta prva darovala milijon takratnih dinarjev, ter se obvezala, da bosta vsako leto v fond dala 300.000 dinarjev. Njuna želja je bila, naj ljudje namesto nakupa poročnih daril darujejo denar v ta fond. Kraljica Marija je bila tudi pozneje zelo angažirana v dobrodelni dejavnosti; pomoč je v različnih oblikah nudila vsem, ki so jo potrebovali, še zlasti pa novorojenčkom in materam, vdovam ter vojnim invalidom.

Kraljevemu paru so se v zakonu rodili trije sinovi, ki so dobili ime po narodih Kraljevine SHS/Jugoslavije – Peter po srbskem narodu, Tomislav po hrvaškem narodu in Andrej po slovenskem narodu. Kraljica je s tem, da je kralju rodila kar tri sinove, postala »vélika mati«.

Ob kraljevi poroki je časopis Slovenec opisal vlogo kraljice: »Ona daje kralju srečno domače ognjišče, ki blagodejno vpliva na vodstvo države, v kolikor je po ustavi v rokah kralja. Čim srečnejši in zadovoljnejši je kralj, tem bolj so lahko srečni in zadovoljni tudi državljani, kajti ‘dobro ime’, kot so dejali stari, ‘težnjo, da se razširi tudi na druge.’ To je moč, s katero razpolaga kraljica, ki sicer po ustavi nima nobenih pravic in dolžnosti javnega značaja razen reprezentativnih. Njena sila je moralnega značaja: biti kralju dobra soproga, otrokom ljubeča mati, državljanom vzor vzvišenega življenja, posvečenega izključno dobremu.« (Slovenec, 8. 6. 1922)

9. oktobra 1934 je atentat na kralja Aleksandra v Marseillu pretrgal zakon jugoslovanskega kraljevega para in drastično spremenil življenje kraljice Marije. Smrt moža jo je tako užalostila, da je kar dve leti po njej nosila žalno črnino.

Po kraljevi smrti je kraljevi namestnik postal Aleksandrov mlajši brat knez Pavle, saj je bil prestolonaslednik princ Peter takrat še mladoleten. Spričo tega so odnosi med knezom Pavlom in njegovo ženo Olgo ter vdovo kraljico Marijo postajali vse bolj napeti. V drugi polovici 30. let je kraljica kupila hišo v Angliji, kjer je od leta 1938 preživljala čedalje več časa. Tu je bila tudi v trenutku, ko se je v Jugoslaviji začela druga svetovna vojna.

Eden njenih zadnjih javnih nastopov je bil 9. aprila 1941, ko je nagovorila BBC in pozvala k ohranitvi enotnosti Kraljevine Jugoslavije ter zaupanju v kralja in vojsko. Kraljica je tudi v izgnanstvu nadaljevala s svojim dobrodelnim in humanitarnim delom. Kot predsednica Rdečega križa v Londonu je ves čas pošiljala pakete pomoči jugoslovanskim vojnim ujetnikom. V Jugoslavijo se ni nikoli več vrnila.

Umrla je 22. junija 1961 v Londonu in bila pokopana v bližini gradu Windsor. Njene posmrtne ostanke so leta 2013 prenesli v cerkev sv. Jurija na Oplencu v Srbiji, kjer so pokopani njen mož in ostali člani dinastije Karađorđević.

Kraljica Marija je bila vzor dobre žene in matere, ki je veliko svojega časa posvetila karitativni dejavnosti. Po smrti moža se je odločila, da se bo bolj posvetila svojim osebnim zanimanjem. Bila je ljubiteljica umetnosti; družila se je s kiparjem Ivanom Meštrovićem in kiparko Ivo Despić Simovoić, pa tudi sama je risala, slikala in kiparila. Poleg tega je imela tudi bolj avanturistično plat. Bila je navdušena avtomobilistka, ki je imela rada hitro vožnjo. Že leta 1920 je kot prva ženska na Balkanu dobila vozniški izpit, v avtomobilu pa je velikokrat prevažala celo samega kralja. Prav tako se je rada odpravila na lov, o čemer pričajo tudi fotografije, ki jih hranimo v Zbirki časopisa Slovenec. Te in še nekatere druge fotografije predstavljamo v tokratnem prispevku.

V precej bogati muzejski fotografski zbirki prve svetovne vojne ne hranimo barvnih fotografij. Hranimo pa obarvano črno-belo fotografijo, ki zaradi avtorjevega posega, kljub uporabljeni skromni barvni lestvici, izstopa od ostalih rjavo toniranih črno-belih fotografij v zbirki. Na njej so avstro-ogrski vojaki v vojaškem šotoru v prostem času. Ali jo je lastnik obarval zaradi preprostega motiva, ki za razliko od številnih drugih ni potreboval zahtevnejšega barvnega spektra ali česa drugega, verjetno ne bomo nikoli izvedeli. Očitno si je želel ohraniti barvno podobo doživetega. Njegov le delno uspel poskus barvanja, razen poudarjene beline platnenih vojaških srajc in morda povečane »globine«, ne okrepi nobene druge podrobnosti na fotografiji. Kljub temu z dodanimi barvami spremeni gledalčev vtis o fotografiji.

Fotografija je sicer iz albuma neznanega vojaka C. in kr. 70. pehotnega polka iz Petrovaradina (K.u. k. Peterwardeiner Infanterieregiment Nr. 70), katerega pokrovitelj je bil Michael Ludwig Edler von Appel. Polk je imel naborno območje v Petrovaradinu, bataljone v Trebinju in Budimpešti, kjer je bilo tudi polkovno poveljstvo. Po uradnih avstro-ogrskih podatkih so ga sestavljali vojaki med katerimi je bilo 79 % Hrvatov in Srbov ter 21 % drugih narodov. Bojevali so se na vzhodnem bojišču v Galiciji od Lviva (Lvov, Lemberg) do Karpatov in drugje, kamor so bili poslani z drugimi enotami zagrebškega XIII korpusa. Njihovemu vojnemu vsakdanu lahko sledimo tudi na ohranjenih fotografijah.