Aleš Kunaver, slovenski alpinist, je s soplezalci na jugoslovanskih odpravah nizal uspehe, ki so svoje mesto našli med samo svetovno alpinistično elito. Prva jugoslovanska oz. slovenska alpinistična odprava je bila leta 1960 v Himalajo – na Trisul  v Indiji. Odprave, ki je trajala od 6. marca do 3. avgusta 1960, so se udeležili Aleš Kunaver, Stane Kersnik (vodja), Ciril Debeljak – Cic, Marjan Keršič – Belač, Ante Mahkota, Zoran Jerin (novinar), Andrej Robič (zdravnik) in dve Šerpi.

Cilj odprave je bil sprva najvišja indijska gora Nanda Devi, vendar so namesto nje dobili dovoljenje za vzpon na sosednjo skupino treh vrhov Trisula z južne, do takrat še neraziskane smeri. Ko so se 1. maja povzpeli na vrh 5275 m visokega Baroltolija, so osvojili prvi slovenski in jugoslovanski himalajski vrh.  5. junija sta Aleš Kunaver in Ante Mahkota stopila na vrh Trisula II (6690 m), 7. junija pa sta skupaj z Marjanom Keršičem – Belačem prišla še na vrh Trisula III (6270 m). Na oba vrhova do tedaj še ni stopila človeška noga. Vzpona na najvišji vrh skupine Trisul I (7120 m) jim zaradi oslabele ekipe in pomanjkanja opreme ni uspelo izvesti. Ta cilj je bil kasneje dosežen leta 1976, ko je vrh osvojila druga slovenska odprava.[1]

Podnapis: Alpinist Aleš Kunaver na vrhu Trisula II (6690 m), dotlej najvišjega osvojenega jugoslovanskega vrha. Na kolenih ima kamero Bolex, s katero je posnel prvi jugoslovanski himalajski film. 5. 6. 1960, Foto: Ante Mahkota, fond: Aleš Kunaver, inv. št.: KA_243 – barvni negativ, Leica

_{[1] Šparovec, Jožica, Himalajski vodja Aleš Kunaver, katalog ob razstavi, str. 11-12}

---

Ob 90. obletnici rojstva Aleša Kunaverja

Letos obeležujemo 90. obletnico rojstva Aleša Kunaverja. Ob tej priložnosti Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije (MNSZS), skupaj z Aleševo družino in prijatelji alpinisti, Filozofsko fakulteto, Slovenskim planinskim muzejem v Mojstrani, Planinsko zvezo Slovenije idr. pripravlja različne dogodke, ki bodo osvetlili pomembne alpinistične dosežke Aleša Kunaverja, in sicer:

Okrogla miza ob 90. obletnici rojstva Aleša Kunaverja – 22. maj 2025 (MNSZS, Ljubljana)
Na okrogli mizi so sodelovali alpinisti Janko Ažman, Danilo Cedilnik, dr. Kazimir Drašlar, Viktor Grošelj, Vanja Matijevec, Klavdij Mlekuž, Bojan Pollak, Anton Sazonov ter častni generalni konzul Nepala Aswin Kumar Shrestha, Aleševa hčerka Vlasta Kunaver, brat dr. Jurij Kunaver, soproga Dušica Kunaver ter nekdanja skrbnica fotografskega fonda Aleša Kunaverja v muzeju Jožica Šparovec. Okroglo mizo sta vodila dr. Peter Mikša in dr. Monika Močnik.

Razstavljeni predmeti Aleša Kunaverja v odprtih depojih (PVZ PIVKA)
Muzej bo ob tej priložnosti v državnih depojih PVZ Pivka v odprtem depoju razstavil tudi izbor Aleševih predmetov.

Treking himalajskih veteranov  v dolino Bruna in pod Makalu – ob obletnici vzpona na Makalu (april, maj 2025). Septembra bo ob tej priložnosti izšla tudi znamka Makalu.

17. oktober 2025
Muzejski večer z alpinisti veterani: 50-letnica vzpona na Makalu
Slovenski planinski muzej, Mojstrana
Večer bo dopolnila panojska razstava posvečena 50-letnici prvega slovenskega vzpona na zgoraj omenjeni osemtisočak in 30-letnici vzpona na zadnjega izmed osemtisočakov, kjer je bil opravljen tudi spust s smučmi. Na večeru se bomo s spominsko vitrino poklonili tudi Alešu Kunaverju ob njegovi 90. obletnici rojstva

10. avgusta 2023 je Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije prevzel sklop pohištvenih elementov z zanimivim zgodovinskim ozadjem. Osem stolov, govorniški pult in trodelna, masivna miza je bilo namreč izdelanih kot del opreme 12. kongresa Zveze socialistične mladine Slovenije (ZSMS), ki je potekal med 4. in 6. aprilom 1986 v Krškem.

Za hrambo stolov v različnih barvnih kombinacijah in z individualno oblikovanimi naslonjali, barvitega masivnega govorniškega pulta in mize je 37 let skrbel Anton  Petrič, v času krškega kongresa tudi član njegovega predsedstva in vodja komisije za protokol. Impozantno pohištvo naj bi izdelali v podjetju Stilles Sevnica, ki je od druge polovice 40-tih sodelovalo pri opremljanju številnih reprezentančnih in protokolarnih objektov, državnih rezidenc in hotelov, v sedemdesetih letih 20. stoletja pa so se usmerili v  izdelavo lastnih linij stilnega pohištva za opremo stanovanj.[1]

ZSMS, ki je organizirala kongres v Krškem je bila družbenopolitična organizacija (DPO), z najmlajšim članstvom, ki je poleg vodilne Zveze komunistov Slovenije (ZKS) s Socialistično zvezo delovnega ljudstva (SZDL) tvorila vodstveno jedro tedanje slovenske politične oblasti v Socialistični republiki Sloveniji. Na kongresu v Krškem, ki je veljal za prelomnega v več pogledih, je ZSMS napovedala aktivnejše vključevanje v družbene procese in možnost javnega delovanja novih družbenih gibanj ter se hkrati v povsem praktičnih vprašanjih začela oddaljevati od ostalih DPO-jev.

Obdobje splošne krize v prvi polovici osemdesetih let z vse bolj izrazitim razkorakom med deklariranim stanjem in dejansko situacijo se je odražalo tudi v vse večjem nezadovoljstvu mladih. Naraščajoča brezposelnost v Jugoslaviji je prizadela predvsem mlajšo populacijo, politično stagnacijo so doživljali tudi mladinski politiki. Vse izrazitejše so bile njihove težnje po samostojnosti v mladinski organizaciji, ki je do tedaj veljala za rekrutacijsko bazo Zveze komunistov Slovenije, tudi v tesni zvezi z očitki njihovim političnim mentorjem glede družbenega in političnega stanja v katerega so pripeljali državo. Njihova stališča in kritike praznovanja dneva mladosti, vojaške parade in drugih aktualnih dogajanj so, v začetnem obdobju postopne demokratizacije slovenskega prostora, naletele na različne obtožbe in kritike tako s strani slovenskega kot zveznega političnega vrha in DPO- jev.[2]

»Ta čas je naš čas, mi nimamo drugega časa, zato bomo tukaj in sedaj odpirali temeljna vprašanja našega življenja,«[3] je bilo eno od izhodišč za usmeritve 12. kongresa ZSMS v Krškem aprila 1986.

Priprave na 12. kongres ZSMS

Leta 1986 so imele vse osrednje družbeno politične organizacije (ZKS, SZDL in ZSMS) kongrese, ki so sprožili  premike v vrhovih slovenske politike.[4] 

11. kongresu ZSMS oktobra 1982 v Novem mestu, na katerem so delegati ugotavljali stanje, je aprila 1986 po ustaljenem ritmu sledil 12. kongres, kjer so mladinci poskušali ugotoviti vzroke ter nakazati izhod iz situacije.

ZSMS je  v obdobju med dvema kongresoma vodila Republiška konferenca ZSMS (RK ZSMS), ga načeloma sklicala vsaka štiri leta in bila zavezana k uresničevanju kongresnih usmeritev.

Na svoji seji 25. aprila 1985 [5] je sprejela sklep o imenovanju Odbora za pripravo XII. kongresa ZSMS, ki je skrbel za izvedbo in usklajevanje vsebinskih in organizacijskih priprav na kongres. Odbor pod vodstvom predsednika Roberta Černeta (takratnega predsednika RK ZSMS) je nato oblikoval svoj sekretariat za operativno usklajevanje del, pripravil predloge in imenoval komisije za pripravo posameznih dokumentov kongresa in organizacijske priprave.

Hkrati je RK ZSMS pozvala občinske konference ZSMS naj do 15. junija 1985 preverijo možnosti za pripravo in izvedbo kongresa tudi ob pogoju, da zagotovijo delovne pogoje za okoli 900 delegatov, gostov in novinarjev ter vso potrebno logistiko, ki jo zahteva organizacija tako množične večdnevne  prireditve.

Z zadnjim sklepom seje je bilo dogovorjeno, da RK ZSMS z Društvom oblikovalcev Slovenije pripravi interni natečaj za idejno zasnovo celostne grafične podobe (CGP) kongresa, najboljše tri zasnove se na osnovi razpisa tudi odkupijo za enkratno odškodnino. Rok za izdelavo idejnih rešitev je bil 20. 8. 1985.[6]

17. julija 1985  si je pet članov odbora in sekretariata odbora ogledalo Krško, ki je »kandidiralo« za izvedbo kongresa in ga pozitivno ocenilo.[7] Pretehtali so tehnične, prostorske  in druge pogoje za organizacijo kongresa, preverili možnosti prehrane za večje število ljudi, ureditev obratovalnih časov trgovin in gostiln, beseda je tekla tudi o ureditvi mesta, ulic, izložb in ostalih javnih površin.

Kot najugodnejša termina za kongres so predvideli, 4. – 6. april 1986, ki se je izkazal za ugodnejšega,  ter  25. – 27. april 1986  z opombo, da se 10. aprila začne zagrebški velesejem in je zasedenost kapacitet večja[8].

Sekretariat odbora za pripravo 12. kongresa je 16. avgusta 1985 obravnaval kandidaturi Občinske konference (OK) ZSMS Krško ter s precejšnjo zamudo prispelo kandidaturo Občinske konference ZSMS Koper in menil, »da se je v toku dosedanjih priprav na 12. kongres  ZSMS OK ZSMS Krško bolje organizirala, tako pri mobilizaciji vse družbenopolitične skupnosti in ostalih DPO kot pri zagotavljanju tehničnih pogojev in materialne osnove za uspešno delo kongresa.« [9] Odboru za pripravo 12. kongresa ZSMS ja predlagal, da organizacijo kongresa podeli Občinski konferenci ZSMS Krško.

Istočasno so sklenili, da se celostno grafično podobo (CGP) krškega kongresa gradi na grafičnih elementih 11. kongresa ZSMS,  vzpostavljen je bil stik z oblikovalcema Miljenkom Liculom in Rankom Novakom. Slednja naj bi zaradi prezasedenosti  delala na idejnem projektu, pri izvedbi pa bi sodelovali njuni sodelavci. Vse publikacije in aktivnosti naj bi nosile znak 12. kongresa ZSMS. Dogovorili so se, da zberejo ponudbe za tisk in sklenejo pogodbe z najugodnejšim ponudnikom.

CGP za XII. kongres ZSM Slovenije  je nato osnoval grafični oblikovalec Miljenko Licul. Decembra 1985 je bila predvidena priprava šestih sklopov gradiv: gradiva XII. kongresa ZSMS, obvestila delegatom in gostom, oznake (nalepke in bedži), ureditev mesta Krško- Brežice, ureditev dvorane za plenarno zasedanje ter sklop raznolikih gradiv od pisemske ovojnice- amerikanke do zahval. [10] 

Center za organizirano preživljanje prostega časa je moral na podlagi avgustovske seje čimprej pripraviti program spremljajočih kongresnih prireditev, Center za informiranje, raziskovanje in založništvo pa program informativno-propagandne dejavnosti v pripravah na kongres. [11]

Priprave na kongres so se začele gostiti v decembru. Med drugim so bili izdelani letaki z gesli (Da beseda ne bo delikt, Demokratizirajmo politično kulturo, Manj, toda bolje delati, Za samostojno in odgovorno ZSMS, …[12], pripraviti je bilo potrebno pregled  kulturne ponudbe za organizacijo kulturnih prireditev.[13]

Potekali so pogovori o ureditvi mesta in ogledi predvidenih kongresnih prizorišč, tudi glavne prireditvene dvorane s 550 sedeži v Delavsko kulturnem domu Edvard Kardelj (kongresne aktivnosti so nato potekale še v mali in sejni dvorani ter avli DKD).

»Center dvorane naj bi predstavljala miza s stoli za delovno predsedstvo, zato ni potrebno veliko dekoracije, nejasno koliko je članov delovnega predsedstva, oder bi bilo potrebno zravnati s tlemi, toda ne v isti višini«.[14] v zapisniku ogleda slednjič zasledimo omembo in predviden status kongresnega pohištva,

Vprašanje števila članov delovnega predsedstva kongresa je delno rešil predlog, »da zaradi prostora v dvorani sekretariat odbora predlaga 9 – člansko delovno predsedstvo [15]:  Robert Černe, Dušanka Weiss, Tone Anderlič, Tone Petrovič, Albin Kevc, Sandi Češko, Saša Lovrenčič, Marija Fabčič in Rade Radinovič (Miro Bregar)[16].

Naslednjič in zadnjič se kratka informacija o pohištvu pojavi v zapisniku seje sekretariata  3. februarja 1986. Zapis navaja, da je za opremo dvorane  DKD Edvard Kardelj Krško zadolžena Dragana Midič, ki mora pripraviti specifikacije materialov za opremo – mizo s stoli za delovno predsedstvo ter govorniški pult. [17]

Za ureditev trga pred DKD z osrednjim spomenikom Matija Gubca, druge osrednje kongresne lokacije, kjer se je odvijal kulturno – umetniški del kongresa je bil zadolžen arhitekt Matej Vozlič. [18]

Vsebinsko in kulturno umetniško dogajanje na kongresu

Krški kongres je tudi uradno nakazal spremembe v politiki in načinu delovanja ZSMS. Tako v svojem vsebinskem delu, s sprejetimi sklepi in nadaljnjimi usmeritvami kot tudi v spremljajočem programu kongresa , ki je tudi z aktualnim glasbenim programom nedvomno želel privabiti mlade, ki jim uradna politika sicer ni bila blizu.

Že pred začetkom kongresa, 4. aprila 1986, so bile v Krškem organizirane številne prireditve. Uvod v mesec okroglih miz, glasbenih, gledaliških, plesnih in drugih dogodkov je 1. marca 1986 naznanil Udarec na prvi marec – srečanje z glasbeno skupino Poljska malca z gosti v Domu mladih Krško. [19] Nezaustavljiv pohod nove tehnologije so med drugim najavljali  računalniški dnevi v OŠ Jurija Dalmatina v organizaciji Zveze organizacij za tehnično kulturo Slovenije.

Potem, ko so se delegati in gostje po regijskem ključu namestili v Dijaška domova Brežice in Krško, v hotel »Turist« Brežice ter v Bungalove Čatež, kjer so prenočevali predstavniki ljubljanske in celjske regije [20], se je s prvim plenarnim zasedanjem, z izvolitvijo organov kongresa, določitvijo dnevnega reda ter s pozdravnim govorom predsednika RK ZSMS Roberta Černeta v veliki dvorani DKD Edvard Kardelj,  4. aprila 1986 ob 18.00 začel 12. kongres ZSMS v Krškem. [21]

Vsebinski del kongresa se je v soboto 5. aprila nadaljeval z delom treh komisij (Družbenoekonomska protislovja socialistične samoupravne družbe in specifičen družbeni položaj mladih, Za razvoj revolucionarne vsebine političnega sistema socialističnega samoupravljanja, Za ZSMS kot množično in najširšo fronto mlade generacije). [22] Vanje so bile vabljene tudi številne osebe, ki so se že uveljavljale v ZSMS, kot tudi tiste, ki so od konca osemdesetih let 20. stoletja vstopale in kasneje zaznamovale novo nastajajoč politični prostor. [23]

12. kongres ZSMS se je po drugem plenarnem zasedanju ter sprejetju sklepov, stališč in pobud, ki jih je oblikovala posebna komisija, končal v nedeljo 6. aprila 1986. [24]

ZSMS se je na kongresu dokončno zavzela za samostojno politično usmeritev, podprla dejavnosti v preteklih štirih letih, izrazila nove ekološke in mirovne zahteve ter zahteve po odpravi smrtni kazni ter verbalnega delikta. Poleg tega je izpostavila še zahteve po svobodi govora in civilnem služenju vojaškega roka ter v svoj program hkrati uvrstila podporo drobnemu gospodarstvu in pravici do stavke. [25]

Med drugim so delegati predlagal popolno rehabilitacijo po nedolžnem obsojenih na Dachauskih procesih, kar bi moralo slediti že izvedeni kazenski rehabilitaciji in povračilu odškodnin. [26] Komisija za razvoj revolucionarnih vsebin političnega sistema socialističnega samoupravljanja je predlagala, da zgodovinopisje dokončno razreši vprašanje Dachauskih procesov, s tem, da se zgodovinarjem omogoči vpogled v do tedaj zaprto arhivsko gradivo. [27]

Poleg vsebinskega dela kongresa, ki je večinoma potekal v dvorani Delavsko – kulturnega doma Edvard Kardelj Krško, se je predstavitveni in kulturno umetniški del večinoma odvijal na trgu pred njim. Ob spomeniku Matije Gubca je bilo že v petek, 4. aprila živahno na in ob stojnicah, kjer so se s transparenti, z brošurami, plakati, bedži/ priponkami, knjigami, … predstavljali klub Lilith, fotogrupa M/ Mladina, ekologi, mirovniki  duhovna gibanja, brigadirji ter predstavniki mladinskih in študentskih časopisov ter knjižnih izdaj. [28]

V med kongresnem obdobju je ZSMS svoje interese začela uresničevati tudi preko neformalnih, novih družbenih gibanj, ki so bila v Krškem predstavljena z mobilizacijskim geslom »Legalizirajmo nova družbena gibanja«.

Oder na trgu Matije Gubca je nakazoval osrednji dogodek prvega kongresnega večera. Nastopom glasbenih in plesnih skupin iz Posavja, je od 19.20 ure sledil  koncert aktualnih slovenskih  pop rock in punk glasbenih skupin Masaker, Tožibabe, Gastarbajters, Pankrti in Agropop, ki ga je koordiniral ŠKUC-GAG in Igor Vidmar. Glasbeniki so se s predhodnim dogovorom obvezali, da bodo nastopili v polni sestavi (lahko so dobili tudi pisno opravičilo od RK ZSMS [29]), ob dogovorjenem času z možnimi korekturami 15 – 20 minut, po predhodno določnem vrstnem redu ter da bodo po potrebi bodo sodelovali v TV – prenosu s prizorišča. Skupine so dobile najkasneje v roku 7 dni povrnjene potne stroške, ter dnevnice in honorar, v  primeru kršitve dogovora jim je grozil odvzem honorarja do 35 %. [30]

Sobotni kulturno-umetniški program v Starem hotelu Sremič in v Prosvetnem domu Brežice,  je bil z video programom, literarnim večerom in koncertom udeležencev brežiškega festivala akustične glasbe precej bolj umirjen kot petkov. Če se je koncertno dogajanje začelo večer pred začetkom kongresa s koncertom zagrebške skupine Parni valjak, se je končalo 6. aprila z nastopom pop skupine Randez- vouz. [31]

Kako je 12. kongres ZSMS vplival na Krško?

12. kongres ZSMS je predstavljal precejšen logistični zalogaj za Krško a hkrati ponujal priložnost za ureditev mestnih površin ter priložnost za dodaten zaslužek ponudnikov prenočitev, prehrane, dvoran, turističnih ogledov, ….

Poleg bivanja je bilo poskrbljeno tudi za hrano delegatov, gostov in novinarjev. Okrepčali so se lahko v Hotelu Sremič Krško, v Gostišču Tri lučke ter v OŠ Jurij Dalmatin, na mestih, kjer je potekal vsebinski del kongresa pa so bili organizirani tudi bifeji.

Krško je moralo goste pričakati v najlepši luči. Za to je že pred kongresom poskrbela Komisija  za ureditev mesta s pomočjo lokalnih sil, OK ZSMS Krško, delovnih organizacij in TOZD -ov iz Posavja. Za celostno podobo kongresnega mesta z okolico, ter z dodatnimi vizualnimi elementi tudi za Sevnico in Brežice, je bila zadolžena RK ZSMS. Prostore kongresnih dogajanj je bilo potrebno s pomočjo domačih aranžerjev, arhitektov in dekoraterjev, urediti z oznakami, materiali in dekoracijo.

---

_{[1] https://stilles.si/dom/o-nas/, pridobljeno 14. 5. 2025.
[2] Blaž, Vurnik, »Med Marxom in punkom. Vloga Zveze socialistične mladine Slovenije pri demokratizaciji Slovenije (1980-1990),« (Modrijan: Ljubljana, 2005), 77.
[3] ARS, AS 538 Republiška konferenca Zveze socialistične mladine Slovenije, TE 386, Predloga gradiv za kongres / izhodišč za ključne  usmeritve 12. kongresa ZSMS v Krškem.
[4] Slovenska novejša zgodovina. Od programa zedinjene Slovenije do mednarodnega priznanja Republike Slovenije  1948-1992 2, ur. Jasna Fischer et al (Ljubljana: Mladinska knjiga, 2005), 1164.
[5]   ARS, AS 538 Republiška konferenca Zveze socialistične mladine Slovenije, TE 385, mapa 1986, Sklepi seje RK ZSMS, 25. 4. 1985 – predlog.
[6] Ibidem.
[7] ARS, AS 538 Republiška konferenca Zveze socialistične mladine Slovenije, TE 384, mapa 1986, Zapisnik 1. seje sekretariata Odbora za pripravo 12. kongresa ZSMS, 16. 8. 1985.
[8] ARS, AS 538 Republiška konferenca Zveze socialistične mladine Slovenije, TE 385, mapa 1986, Zapis razgovora o možnostih za organizacijo 12. kongresa ZSMS, 17. 7. 1985 na OK ZSMS Krško
[9] ARS, AS 538 Republiška konferenca Zveze socialistične mladine Slovenije, TE 384, mapa 1986, Zapisnik 1. seje sekretariata Odbora za pripravo 12. kongresa ZSMS, 16. 8. 1985.
[10] ARS, AS 538 Republiška konferenca Zveze socialistične mladine Slovenije, TE 385, mapa 1986, Celostna grafična podoba za XII. kongres ZSM Slovenije.
[11] ARS, AS 538 Republiška konferenca Zveze socialistične mladine Slovenije, TE 384, mapa 1986, Zapisnik 1. seje sekretariata Odbora za pripravo 12. kongresa ZSMS, 16. 8. 1985.
[12] ARS, AS 538 Republiška konferenca Zveze socialistične mladine Slovenije, TE 383, mapa 1986, Pregled sej RK ZSM Slovenije in Predsedstva RK ZSM Slovenije med 11. in 12. kongresom ZSMS, str. 3
[13] ARS, AS 538 Republiška konferenca Zveze socialistične mladine Slovenije, TE 385, mapa 1986, Zapisnik seje sekretariata Odbora za pripravo 12. kongresa ZSMS, 4. 12. 1985.
[14] ARS, AS 538 Republiška konferenca Zveze socialistične mladine Slovenije, TE 385, mapa 1986, Razgovori o ureditvi mesta in dvorane v Krškem, 17. decembra 1985, rokopis.
[15] ARS, AS 538 Republiška konferenca Zveze socialistične mladine Slovenije, TE 385, mapa 1986,  Zapisnik 3. seje sekretariata Odbora za pripravo XII. kongresa ZSMS, 10. 1. 1986
[16] ARS, AS 538 Republiška konferenca Zveze socialistične mladine Slovenije, TE 386, Organi XII. kongresa ZSMS – predlog.
[17] ARS, AS 538 Republiška konferenca Zveze socialistične mladine Slovenije, TE 383, mapa 1986, Zadeva: zapisnik 4. seje sekretariata Odbora za pripravo 12. kongresa ZSMS, 3.2.1986.
[18] Ibidem.
[19] ARS, AS 538 Republiška konferenca Zveze socialistične mladine Slovenije, TE 386, Program kulturnih prireditev pred 12. kongresom ZSM Slovenije.
[20] ARS, AS 538 Republiška konferenca Zveze socialistične mladine Slovenije, TE 383, mapa 1986, Razpored prenočevanja delegatov na 12. kongresu ZSMS v Krškem, 4. 5. in 6. aprila 1986.
[21] Govori vseh treh uvodničarjev (predsednika Republiške konference ZSMS (RK ZSMS) Robert Černe, predsednik RK Socialistične zveze delovnega ljudstva (RK SZDL) Franc Šetinc, v imenu predsedstva konference ZSMJ Stipe Orešković) so bili objavljeni v Delu, 5. 4. 1985, 4
[22] ARS, AS 538 Republiška konferenca Zveze socialistične mladine Slovenije, TE 383, mapa 1986, Dopis RK ZSMS Občinskim konferencam ZSMS, UK ZSMS Ljubljana in Maribor ,…
[23] ARS, AS 538 Republiška konferenca Zveze socialistične mladine Slovenije, TE 383, mapa 1986, Vabljeni na delo komisij. ARS, AS 538 Republiška konferenca Zveze socialistične mladine Slovenije, TE 383, mapa 1986, III. Komisija.
[24] »Vrsta mladinskih pobud in zahtev na kongresu ZSMS,« Delo, 7.4. 1986, 1
[25] Slovenska novejša zgodovina. Od programa zedinjene Slovenije do mednarodnega priznanja Republike Slovenije  1948-1992 2, ur. Jasna Fischer et al (Ljubljana: Mladinska knjiga, 2005), 1164.
[26] »Vrsta mladinskih pobud in zahtev na kongresu ZSMS, » Delo, 7.4. 1986, 1
[27] »Kdo so tisti, ki odločajo?, » Delo, 7. 4. 1987, 3.
[28] ARS, AS 538 Republiška konferenca Zveze socialistične mladine Slovenije, TE 383, mapa 1986, rokopis – seznam prostovoljcev na stojnicah.
[29] ARS, AS 538 Republiška konferenca Zveze socialistične mladine Slovenije, TE 383, mapa 1986, Zadeva: Opravičilo
[30] ARS, AS 538 Republiška konferenca Zveze socialistične mladine Slovenije, TE 383, mapa 1986, Dogovor med skupino ….
[31] ARS, AS 538 Republiška konferenca Zveze socialistične mladine Slovenije, TE 386, kongresna izdaja Mladine, št. 1,  Krško, 4. april 1986, v okviru časopisa občine Krško NAŠ GLAS Skupne delegatske informacije, str. 1.}

Spomladi leta 1991 so slovenski naborniki prvič začeli služiti vojaški rok v enotah Teritorialne obrambe Republike Slovenije (TO RS) v učnih centrih na Igu pri Ljubljani in v Pekrah pri Mariboru, kar je Jugoslovanska ljudska armada (JLA) razumela kot izzivanje. Prvi večji preizkus se je zgodil v Pekrah 23. maja 1991. Potem ko so slovenske obrambne enote zajele dva oborožena izvidnika JLA, so pripadniki JLA z oklepniki obkolili učni center in med drugim zahtevali izročitev obeh prijetih pripadnikov JLA ter naborno dokumentacijo vojakov TO. Slovenski vojaški in politični vrh se ni uklonil njihovim zahtevam, kar je povzročilo prvo resno vojaško napetost med Slovenijo in JLA. Pomembno vlogo so odigrali tudi domačini, ki so se množično zbrali pred centrom.

Na pobudo županje Magde Tovornik so pogajanja potekala v stavbi občine Maribor. S poveljnikom 31. korpusa JLA v Mariboru, generalmajorjem Mićem Delićem, se je pogajal tudi poveljnik vzhodnoštajerskega pokrajinskega štaba TO podpolkovnik Vladimir Miloševič. V noči s 23. na 24. maj so pripadniki JLA poveljnika Miloševiča ugrabili in ga zaprli. Slovenska oblast je odgovorila z izklopom telefonov in elektrike v vojašnicah JLA. Kmalu zatem je bil učni center Pekre deblokiran, podpolkovnik Miloševič pa izpuščen. Dogodki v Pekrah in Mariboru so napovedali tragičen 24. maj 1991, ko je bil med demonstracijami proti JLA v Mariboru z vojaškim transporterjem do smrti povožen domačin.

Mesec dni po prvem odkritem vojaškem konfliktu z JLA je 27. junija 1991 prišlo do agresije JLA na novonastalo državo Republiko Slovenijo. 

Primorski Slovenci, ki so v obdobju fašizma (1922–1943) služili v italijanskih oboroženih silah, so na služenje vojaškega roka odhajali tudi v italijanske kolonije v Afriki, med njimi na ozemlja v Tripolitaniji, Cirenajki in Fezanu, ki so bila poimenovana z nekdanjim rimskim imenom Libija. Najstarejše ohranjene fotografije in razglednice s služenja vojaškega roka primorskih Slovencev v Libiji so iz osebne zapuščine Ivana Jurjavčiča iz Idrije, ki jih je ohranila in muzeju podarila njegova hči Ivana Kocjančič iz Vanganela.

Ivan Jurjavčič, ki se je rodil 24. aprila 1904 v Idriji, je vojaški rok leta 1925 – pred sto leti – služil v motoriziranih enotah italijanskih oboroženih sil na območju Tobruka in Bardije. Med vojaškimi fotografijami, na katerih so skupinski posnetki vojakov, motornih vozil in letal, je tudi prizor vleke natovorjenega dromedarja s kamionom sredi puščave in poginulega dromedarja v ospredju. Fotografija je bila uporabljena za motiv na italijanski razglednici. Na njej so razvidni pripadniki italijanskih oboroženih sil v značilnih uniformah, prilagojenih puščavskim razmeram, ter libijski vojak, prepoznaven po značilnem črtastem pasu. V Libiji so pod okriljem italijanske kolonialne kopenske vojske sicer delovali tudi avtohtoni vojaki z dromedarji – »meharisti«.

Ivan Jurjavčič se je po prihodu iz Libije vrnil v Idrijo in se nato preselil na Vojsko. Pred drugo svetovno vojno se je v izogib fašističnemu nasilju z družino izselil v Bosno. Med vojno je deloval v 5. bosanskem udarnem korpusu Narodnoosvobodilne vojske Jugoslavije in njen konec dočakal z ranjenim očesom. Leta 1946 se je kot vojni invalid in strojni ključavničar zaposlil v rudniku rjavega premoga v kraju Breza nedaleč od Sarajeva. Leta 1951 je bil iz neznanega vzroka in brez sojenja odveden v kazensko taborišče na Goli otok, od koder se ni več vrnil.

24. septembra 1932 je bil na Zaloški cesti 9 v Ljubljani odprt sanatorij Šlajmerjev dom. Sanatorij je bil v lasti Trgovskega bolniškega in podpornega društva v Ljubljani, ki je združevalo vse zaposlene v trgovinski dejavnosti. Društvo je oskrbovalo bolne člane, pomagalo pri plačilu pogrebnih stroškov umrlih članov in podpiralo člane, ki so bili potrebni pomoči, svojim članom pa je nudilo tudi bolniško zavarovanje. Sanatorij je bil zgrajen z namenom zagotavljanja čim bolj kakovostne zdravstvene oskrbe članom društva. V tistem času je bilo to eno izmed najmodernejših zdravilišč v vsej državi.

Sanatorij je bil urejen v nekdanji vili pionirja slovenske moderne kirurgije Edvarda Šlajmerja, po katerem je bil tudi poimenovan. Sprejemal je vse operativne in interne primere, izvzeti so bili bolniki z nalezljivimi in duševnimi boleznimi ter porodnice. Imel je dve operacijski dvorani, septično in antiseptično, laboratorij, rentgen ter celo vrsto drugih naprav. Celotna stavba je bila skrbno načrtovana. Prostori v njej so bili premišljeno razporejeni in lično urejeni, posebna pozornost pa je bila posvečena njihovi higieni: »Vse je urejeno tako, da se nabira kar najmanj prahu in da se da vse čistiti.« (Slovenec, 5. 5. 1940) »Sanatorij ima 50 prostorov. V kleti so najmoderneje urejene kuhinje s plinskimi štedilniki, potem umivalnica, pralnica, shrambe za živila in naprava za centralno kurjavo. Vse delo v pralnici se opravlja s pomočjo hladilnih strojev. V shrambi je velika hladilna naprava (frigidaire). Higienična centrala za kurjavo dovaja segreto vodo po radiatorjih, ki so nameščeni po sobah in hodnikih. Ta centralna kurjava se kuri z nafto, ki ima to prednost, da ne povzroča smradu in dima. Ves obrat v gospodinjstvu se vrši s pomočjo nafte, elektrike in plina, razen enega pralnega kotla, ki mora biti kurjen z drvmi.« (Domači prijatelj, junij 1933) Poleg tega je imel kar tri dvigala – eno za prevažanje bolnikov, drugo za prevoz hrane, tretje pa za čisto perilo.

Sprva je bilo bolnikom namenjenih 30 postelj, od tega so bile 4 postelje namenjene najmlajšim pacientom, po prenovi sanatorija leta 1940 pa se je število bolniških postelj povečalo na okrog 100, na novo pa je bil odprt še porodniški oddelek. Bolniške sobe so bile udobno in moderno opremljene, bolnikom pa so bili na voljo tudi park okrog stavbe in dve terasi na strehi.  

Leta 1945 je Trgovsko bolniško in podporno društvo prenehalo obstajati. Zavarovance je prevzel Državni zavod za socialno zavarovanje v Beogradu. Od leta 1947 v prostorih nekdanjega sanatorija Šlajmerjev dom deluje Ortopedska klinika Ljubljana.

Ob 80. obletnici konca druge svetovne vojne se spominjamo tudi sklepnih vojaških operacij na Slovenskem in širšem jugoslovanskem prostoru, ki so potekale še v drugi polovici maja 1945.

Napredovanje slovenskih partizanskih enot (tedaj že uradno poimenovanih Jugoslovanska armada) so spremljali tudi partizanski fotoreporterji. Med njimi je bil tudi Maksimilijan Zupančič, ki je v začetku maja 1945 dokumentiral zadnje boje pred Ljubljano. Petnajsti diviziji, katere enote so 7. maja nastopile na črti od Sostrega do Molnika, z levim krilom, ki je napredoval v smeri Orel, je bil dodeljen tudi 2. divizion I. slovenske artilerijske brigade. Ta se je že 6. maja razporedil na položaje med Velikim vrhom in Šmarjem, kjer ga je v svoj objektiv ujel Zupančič.

Fotografija, ki dokumentira kamufliranje položajev ameriških 75 mm havbic M1, je bila posneta približno z lokacije današnjega krožišča v Šmarju – Sap v smeri proti Podgorici. Na desni je vidno poslopje na današnji Ljubljanski cesti 15, ki še stoji, čez položaje na levi strani fotografije pa danes pelje avtocesta med Ljubljano in Grosupljem.

El Tahag severovzhodno od Kaira je bilo med 2. svetovno vojno britansko ujetniško taborišče 305 (305 Prisoner of War Camp El Tahag). Bilo je prehodno taborišče za razpošiljanje zajetih vojakov v druga ujetniška taborišča, pa tudi stičišče zbiranja primorskih Slovencev, prvotno mobiliziranih v italijanske oborožene sile, nato zajetih na severnoafriški fronti in s pomočjo Ivana Rudolfa rekrutiranih prostovoljcev za Jugoslovanski kraljevi gardni bataljon na Bližnjem vzhodu in za padalce in radiotelegrafiste misij britanskih tajnih služb SOE (Special Operations Executive) in ISLD (Inter-Services Liaison Department). Cilj primorskih prostovoljcev je bil osvoboditev Primorske.

Fotografije iz El Tahaga so se ohranile v osebni zapuščini Cirila Kobala, rojenega leta 1920 v Ponikvah na Krasu. Med njimi so tudi fotografije z motivi duhovne oskrbe primorskih prostovoljcev v El Tahagu iz decembra 1942. Ob nedeljah je za zidovi taborišča sredi puščave v zaledju delte Nila maševal frančiškan Jozafat Ambrožič, ki je opravljal pastoralno službo med Slovenci v Kairu. Med drugo svetovno vojno je bil krajši čas tudi vojaški kurat Jugoslovanskega kraljevega gardnega bataljona, ki je deloval pod okriljem VIII. britanske armade. Med katoliško sveto mašo je ministriral Ciril Kobal, ki je bil februarja 1944 v okviru britanske misije »Jane« poslan v Jugoslavijo, kjer je na Dugem otoku vzdrževal zvezo med štabom 3. pomorskega obalnega sektorja NOVJ (Narodnoosvobodilne vojske Jugoslavije) in poveljstvom zavezniških vojnih sil v Kairu. Zaradi delovanja v britanski tajni službi ga je oktobra 1945 aretirala OZNA (Oddelek za zaščito naroda) in ga po štirih mesecih preiskovalnega zapora v Kaštel Sućurcu izpustila, medtem ko je njegovih dvanajst tovarišev do konca leta 1945 likvidirala.