Pismo Franca Dolenca iz Kalabrije leta 1943

Letos mineva sto let od rojstva primorskih fantov, ki so bili kot zadnji celotni letnik – letnik 1923 – med 2. svetovno vojno na rednem služenju vojaškega roka v italijanskih oboroženih silah in mobilizirani. Mineva pa tudi osemdeset let, od kar so italijanske vojaške oblasti – leta 1943 – sicer nedosledno, še zadnje leto iz vojske izločale vojake slovenske narodnosti, obenem pa mladoletnike od šestnajstega do osemnajstega leta starosti in može starejših letnikov prisilno odvedle v posebne bataljone italijanske vojske, imenovane Battaglioni speciali. Primorska je bila tako do kapitulacije Italije, septembra 1943, osiromašena za več rodov fantov in mož, razkropljenih v italijanskih vojaških suknjah po Kraljevini Italiji in svetovnih bojiščih.

Vključitev primorskih Slovencev v posebne bataljone je dosegla več faz, ki si v splošnem sledijo takole: leta 1940, ko je Italija vstopila v vojno, so italijanske vojake slovenske narodnosti zaradi nezaupanja razorožili in jih premestili iz redne italijanske vojske v posebne bataljone. Leta 1941 so jih premeščali zaradi obvarovanja meje in preprečevanja odpora v Julijski krajini pred bližajočim se napadom na Kraljevino Jugoslavijo. V letih 1942 in 1943 pa so v posebne bataljone prisilno vključevali starejše letnike mož in mladoletne, rojene v letih 1924, 1925 in 1926, da bi onemogočili njihovo vključitev v odporniško gibanje doma. Sprva so jih urili kot vojake z orožjem brez streliva, nato pa so jih izkoristili za delovno silo. Razvrščali so jih v posebne delovne čete, imenovane Compagnia speciale lavoratori.

Med prisilno odvedenimi v posebne bataljone italijanskih oboroženih sil se je znašel tudi Franc Dolenc, sedemnajstletni fant iz Stare vasi pri Postojni, rojen 30. avgusta 1925.

Franc Dolenc je bil najprej odveden v Cherasco v Piemontu na skrajnem severozahodnem delu italijanske kraljevine, nato pa na skrajni jug Italije, v kraj Caraffa di Catanzaro v Kalabriji. Iz Kalabrije sta se ohranili dve njegovi pismi. Prvo je iz 12. junija 1943. Napisal ga je v slovenščini tako, kot se je materinega jezika naučil ob podpori staršev in duhovnika, kajti šolski sistem v času fašizma je poučevanje v slovenščini izključeval. Vrstice, ki jih objavljamo, so izvirni prepis brez slovničnih popravkov. Pismo je naslovil na mamo, ki jo je počastil z veliko začetnico:

»Draga Mama!

Tudi jast sem dobil tvoje pricakovano pismo za katero nai lepša hvala, ki zem ga sprejel vceri sem bel zadovolen kakor da bi dobil sto lir. Kai vi ste dobili zamo pismo ali ste dobili tudi kaksno karto kier zem pisal eno dopizeco prei kakor pismo nevem ce ste jo dobili tudi v postojno zem pisal že dvakrat pa nizem dobil že nic odgovora, nevem ce niso dobili al kai.«

Zanj so bila pisma edina in nepogrešljiva vez z družino. Neredne poštne povezave so ga bremenile, pomanjkanje odgovorov žalostilo. Učenje v italijanščini se je izražalo v zapisovanju slovenskih besed po italijanskem pravopisu.

Pisanje ga je miselno postavljalo v svet domače zemlje in v skrb za kmečka opravila, povezana z oskrbo s senom in z rejo živine, ki so narekovala tempo življenja in preživetje. Upal je tudi na morebitno denarno podporo družini, saj so doma njegove delovne roke manjkale:

»Pa na kažen nacin pravis da bo zelo malo zena gotovo morabit velika šuša al kai mora bit, usaki krat ti pižem ce dobiste kai potpure al nie, drugo rajžo mi moras pisat. Kai pa prasicki že dobro zonaja, mislim ce so zdravi morajo bit veliki.«

V kraju Caraffa di Catanzaro je moral opravljati delo, ki mu je bilo naloženo. To je bil že čas, ko je zavezniškim vojaškim silam nadvlada v severni Afriki po končanih vojaških operacijah omogočala vzpostavitev fronte v Evropi. Bližala se je izvedba vojaške operacije Husky, katere cilj je bil izkrcanje britanskih in ameriških vojaških sil na Siciliji. Delo slovenskih fantov v posebnih bataljonih v Kalabriji je bilo osredotočeno zlasti na kopanje obrambnih jarkov, na vzdrževanje cest in na delo v letalskih oporiščih. Nekateri so bili vključeni v zasebna podjetja. Čeprav so jim pripadali dnevni obroki hrane in plačilo za opravljeno delo, so bili za eno ali drugo pogosto prikrajšani: 

»U pndelek bo dva tedna kier zmo zaceli delat pa nam niso že nic placali upamo da bodo placali u nedeljo ma ni gotovo ma kakor bodo plačali tako tudi delamo usako uro eno lopato pa gredo dnevi naprei. Zedai ze dobijo cesnje zo po pet lir eno kilo in gremo tudi krast kie po nivah, ma nej gvisno hodit kier imajo usi puske že kmali kai zakadi za nogami je bolsi jeh kupit, družega pa ze nedobi sa kupit. Zedaj je tudi zmankalo meso ze an teden kier nimamo šupe samo rais pa ucasih tudi pasta pa zdaj zo saceli dajet skatle mesa tiste kier imajo priprauljene za po dolgeh poti in sa u fronti in jeh sdaj nucajo.«

Pravo olajšanje in veselje je zanj pomenila fotografija staršev, ki je prispela skupaj z maminim pismom. Od pisanja mami se je poslovil s srčnimi pozdravi.

To pismo, ki ga je Franc Dolenc poslal mami Katarini, je ozaljšano z živobarvnim tridimenzionalnim motivom Jezusovega rojstva. Ob njem je prošnja mami, naj ga shrani do njegove vrnitve:

»To pismo moraste spraviti za spomin kadar bom prišel domov zato ki je zelo lepo ga nesmeste vrzet stran.«

Se je prihod domov uresničil ali je vrnitev ostala le v pismu izrečeno hrepenenje?

Drugo pismo, ki se je ohranilo od Franca Dolenca, je bilo napisano mesec dni pozneje, 12. julija 1943.

Čeprav je bilo napisano med 10. julijem 1943, začetkom invazije zavezniških vojaških sil na Sicilijo in med padcem Mussolinijeve vlade, 25. julijem 1943, se iz pisanja zdi, kot da je bil od vesti o vojaškem dogajanju odmaknjen. Bistvena razlika pa je tudi, da je pismo staršem, v bojazni pred cenzuro in nevročeno pošiljko, napisal v italijanščini. Zahvalil se je za pismo, za paket s hrano in za denar, ki so mu ga poslali starši, pa tudi za dobre cigarete, saj da se tam ne dobi več ničesar. Naslednje vrstice iz pisma so prevod iz italijanščine:

»Ni vam treba ves čas misliti name, ampak samo takrat, ko mi pišete, saj nisem tu nič v nevarnosti. Ponoči spimo bolj mirno kot pa v Cherascu. Odkar smo tukaj ni bilo niti enkrat alarma. Zelo smo veseli, ker smo ponoči mirni.«

Dodal je, da ne spi več v kasarni, kjer je bilo zelo vroče, pač pa v novi baraki, kjer se boljše počuti. Dneve je preživljal z delom na cesti. Vročino si je lajšal s pitjem vode, ki je bila sicer daleč v notranjosti, a da ni nikoli zmanjkala. Posebej je omenil znanca Kastelica, ki je prišel na obisk in mu s kramljanjem ob pijači napravil najlepši dan od kar je prispel v Caraffo. Še naprej so ga težila pisma, ki jih je pošiljal domov, zvest slovenskemu – materinemu jeziku, pa je nanje le tu in tam dobil odgovor. Prav zato se je odločil, da pismo tokrat napiše v italijanščini. Mami se je zato posebej opravičil:

»Morda niste prejeli pisem, ker sem vam pisal v slovenščini, prav zato vam sedaj pišem v italijanščini, ker je bolj sigurno, da ga boste prejeli. Draga mama, zelo mi je žal, ker pisma v italijanščini ne boste razumeli, in ga bo moral prebrati Adolf. Pošiljam pozdrav vsem v našo Staro vas. Najdražji pozdrav ti pošilja tvoj sin Franci.«

V dneh 27. in 28. avgusta 1943 so Catanzaro bombardirale zavezniške letalske sile. Na tla celinske Italije so vstopile nemške vojaške sile. Zavezniške vojaške sile so bile na Apeninskem polotoku že 3. septembra pri Reggio Calabria (na dan podpisa premirja), 8. septembra (na dan razglasitve premirja) pa so z izkrcanjem pri Salernu (jugovzhodno od Neaplja), pričele invazijo na Apeninski polotok. Iz nadaljnje poti Franca Dolenca vemo le, da mu je uspelo priti v Gravino, kjer je bil vključen v 3. prekomorsko brigado Narodnoosvobodilne vojske Jugoslavije. Pred njim je bil odhod na jugoslovansko bojišče.

Dne, 11. februarja 1945, je padel v bojih za Mostar. Star je bil devetnajst let. Po vojni so njegove posmrtne ostanke iz Hercegovine prepeljali domov in ga pokopali v družinskem grobu v Postojni. 

Vrnitev domov je ostala le v pismu izrečeno hrepenenje, pismo pa odraz vrednot ljubezni do staršev in do materinega jezika ene od preštevilnih slovenskih vojnih žrtev med nekdanjimi mladoletnimi pripadniki posebnih bataljonov italijanske vojske in poznejšimi prekomorci.

Nečak Franca Dolenca, soimenjak Franci Dolenc, je leta 2015 kot odziv na radijske oddaje Moja zgodba na Radiu Ognjišče, ki smo jih posvečali primorskim Slovencem v italijanskih oboroženih silah, v posebnih bataljonih italijanske vojske in v prekomorskih enotah, tedanjemu Muzeju novejše zgodovine Slovenije podaril stričevo zapuščino v želji po ohranitvi spomina nanj. Iz družinske pripovedi ve, da je smrt Franca Dolenca družino globoko pretresla. Mami so od žalosti zastale solze. Pismo, v katerem je mamo prosil, naj ga spravi, je ostalo dragocen spomin nanj in posredno na rodove fantov, ki vrnitve domov niso doživeli.

---

Viri

Irena Uršič (ur.): Prekomorci. Ljubljana: Muzej novejše zgodovine Slovenije, Koper: Pokrajinski arhiv Koper, 2014.
Jože Dežman (ur.): Pretrgane niti življenja – tkanje spomina. Kranj: Gorenjski muzej, 2017.
Miha Kosmač: Življenje in strategije preživetja Primorcev v »posebnih bataljonih«. Acta Histriae, 21, 2013, 1–2, str. 57–70; https://zdjp.si/wp-content/uploads/2016/05/AH_21-2013-1-2_Kosmac.pdf
Sara Perini: Battaglioni speciali, Slav company, Posebni bataljoni, 1940–1945. Opčine/Opicina: Slovensko kulturno društvo Tabor – Knjižnica Pinko Tomažič in tovariši, 2004.
Štiri usode umrlih slovenskih fantov med in po drugi svetovni vojni. Oddaja Moja zgodba, 21. 10. 2018, Radio Ognjišče; https://avdio.ognjisce.si/index_search.php?search=franc+dolenc
Zbirka Osebne zapuščine, Osebna zapuščina Franca Dolenca. Hrani Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije. Podaril Franci Dolenc.

Kraljevini Jugoslavija, katere dela je bilo tudi današnje slovensko ozemlje, je obstajala med letoma 1918 in 1941. Urejena je bila kot unitarna, parlamentarna, ustavna monarhija, ki ji je vladala dinastija Karađorđevićev. Kor prvi jugoslovanski kralj ej državi vlada Peter I., ki ga je leta 1921 nasledil sin Aleksander, ki je vlada do leta 1934, ko je umrl v atentatu. Imel je tri sinove, in sicer Petra, Tomislava in Andreja. Kraljeva družina je imena izbrala po načelu »plemen«, ki so sestavljala državo. Peter, ki je bil tudi prestolonaslednik in kasnejši kralj Peter II. Je dobil »srbsko« ime, Tomislav »hrvaško« in Andrej »slovensko«. S padcem Jugoslavije ob invaziji sil osi leta 1941, se je zaključila tudi vladavina Karađorđevićev, ki kot dinastija sicer še vedno obstajajo in so aktivni v današnji Srbiji.

Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije je v lanskem letu obeležil 50. obletnico izgradnjo prvega avtocestnega odseka v Sloveniji in takratni Jugoslaviji. Sprva načrtovana manjša fotografska razstava se je z vključitvijo zunanjih sodelavcev, različnih posameznikov (pričevalcev, donatorjev) in podjetij (družba DARS d. d.) razrasla v pravi projekt sestavljen iz razstave in zbornika, ki ga je finančno podprla družba DARS d. d.

Obdobje druge polovice šestdesetih let 20. stoletja v Sloveniji pomeni splošen družbeno-gospodarski razvoj, kjer je ob porastu potrošnje naraščalo tudi število osebnih vozil v zasebni lasti, zato se je prometna obremenjenost cest povečevala. Prav tako je na povečanje prometa vplivala tudi rast turizma z vse večjim obiskom tujih gostov, ki so prihajali k nam z lastnimi prevoznimi sredstvi. Zvezna vlada je namreč liberalizirala vizumski režim za prebivalce zahodnoevropskih držav, ki so v Jugoslavijo lahko vstopali brez večjih težav. Vse to pa je na plano potegnilo problem slabo razvitega cestnega sistema, zato je bila gradnja novih cest in avtocest praktično nujna. Leta 1969 je Cestni sklad SRS izdal temeljni dokument z naslovom Cestno omrežje in hitre ceste v SR Sloveniji: Načrt razvoja z načrtovanimi gradnjami cestnega in avtocestnega omrežja vse do konca osemdesetih let 20. stoletja. Elaborat je nastal s sodelovanjem različnih ustanov, inštitutov, posameznikov, politike in na podlagi pridobivanja statističnih podatkov, za katere so skušali najti različne predloge in optimalne rešitve, bil osnova gradnji cest in avtocest tudi v devetdesetih letih 20. stoletja. Gradnja prvega avtocestnega odseka pri nas je za čas začetka sedemdesetih let 20. stol. pomenila pravo revolucijo, novost in hkrati pokazala kompleksnost celotnega projekta izgradnje cestnega omrežja. Uporaba prve avtoceste je s seboj prinesla kup novitet za uporabnika. Takrat se je pojavil nov poklic cestninarja, začela se je pobirati cestnina, po dveh voznih pasovih se je lahko prvič peljalo v eno smer, …

Koncept razstave z naslovom »Slovenika, zares si čudovita!«, razstava ob 50. obletnici prvega odseka avtoceste v Sloveniji je temeljil na prikazu fotografij iz bogatih muzejskih fondov in zbirk. Za njen namen smo izbrali skoraj petdeset fotografij iz fondov Marjana Cigliča, Naceta Bizilja, Edija Šelhausa, Joca Žnidaršiča, Ivana Kramžarja, Vladimirja Čuka, Svetozarja Busića, Rudija Paškulina, Leona Jereta, ter nekaj iz arhiva Družbe za avtoceste RS. Informacije smo črpali iz časopisnega in arhivskega gradiva. Poznavanje teme so ob pridobljenem teoretičnem znanju dodatno obogatile izjave pričevalcev. Za potrebe razstave in zbornika smo posneli prve cestninarje, vzdrževalce, delavce na trasi, nadzorne gradbene inženirje in tudi posameznike, ki jim je gradnja vzela nekaj njihove zemlje. Vsak s svojo zgodbo in svojim pogledom na prvo avtocesto pri nas, a vsi s ponosom in lepimi spomini na dogodke ob gradnji. Razstavo so obogatili tudi muzejski predmeti: uniforme prvih cestninarjev, kovček za prevoz denarja (dinarjev) in torbica v katero so shranjevali devize ter knjiga dežurstev.

Za potrebe razstave in zbornika smo evidentirali in predstavili tudi gradivo, ki ga sicer hranijo druge ustanove ali posamezniki: Postojnska jama d. d. (Vpisi v zlato knjigo Postojnske jame ob začetku gradbenih del na avtocesti Vrhnika – Postojna, med njimi je podpis Staneta Kavčiča, tedanjega predsednika slovenskega izvršnega sveta), Notranjski muzej Postojna (seznam povabljenih na svečano otvoritev del na AC Vrhnika – Postojna, govor Mirana Fajdige, nekdanjega predsednika Skupščine občine Postojna ter govor ing. Lojzeta Blenkuša, direktorja Cestnega sklada SRS ob svečanem odprtju del na AC Vrhnika – Postojna), DARS d. d. – Avtocestna baza Postojna (kovčka za prevoz denarja), gospod Dušan Vatovec (torbica za prevoz deviz), gospod Vojko Mihelj (plombica, s katerimi so zaplombirali torbice za prevoz denarja) in dr. Janez Žmavc (Elaborat o dimenzioniranju voziščnih konstrukcij za AC odsek Vrhnika – Postojna – Razdrto, Priročnik za stabiliziranje materialov).

Razstavo smo postavili na dve lokaciji, v avlo muzeja ter na plato pred muzejem. Fotografije so si sledile po časovnem sosledju dogodkov. Začeli smo s slovesnim odprtjem ob začetku del ter prvo simbolično sproženo mino, ki jo je ob navzočnosti direktorja cestnega sklada SRS ing. Lojzeta Blenkuša (investitor gradnje) ter drugih gostov, sprožil tedanji predsednik Izvršnega sveta SRS Stane Kavčič. Nadaljevali smo s prikazom različnih faz gradnje od miniranja, do gradnje viaduktov Verd, Ivanje Selo, Ravbarkomanda. Od preboja železniškega nasipa pod Štampetovim mostom, kjer so tedaj odgovorni delavci preprečili hudo tragedijo, do zaključnih del asfaltiranja, nameščanja odbojnih ograj, risanja talnih oznak in na koncu slovesne otvoritve.

Po odprtju razstave se je gradivo, vezano na temo cest in gradbeništva začelo dodatno nabirati.

Dr. Janez Žmavc, vodja sektorja za kakovost, tehnologijo in razvoj v Republiški skupnosti za ceste je Muzeju podaril svojo bibliografijo v dvanajstih fasciklih ter diapozitive v šestnajstih lesenih škatlah, gospa Maja Žnidaršič, ki jim je avtocesta pri Uncu razdelila posest na dva dela, je podarila dva originalna dokumenta in sicer vabilo njenemu očetu na razgovor za službo cestninarja ter obvestilo o nastopu službe in nekaj reprodukcij fotografij. Direkcija RS za infrastrukturo nam je podarila enega redko ohranjenih izvodov elaborata Cestno omrežje in hitre ceste v SR Sloveniji: Načrt razvoja, več cestninarjev je podarilo svoja oblačila. Gospod Anton Zaletelj, nekdanji direktor podjetja Gradis je podaril publikacijo izdano ob 30-letnici podjetja, posamezne izvode glasila Gradisov vestnik ter promocijski film ob 60-letnici podjetja GIZ Gradis.

Ob tem je potrebno omeniti, da je zamisel za obeležitev 50. obletnice prve avtoceste v Sloveniji izzvala gospa Alijana Polh Drole, ki je že leta 2019 Muzeju donirala delovna oblačila svojega očeta, enega prvih cestninarjev.

Ob angažmaju gospe Polh Drole in donaciji oblačil še drugih cestninarjev tako v tekstilni zbirki hranimo dvanajst kosov različnih oblačil, od dežnih do zimskih plaščev, suknjič, hlače, srajco, kravato in kapo.

Delovna obleka cestninarjev na prvi avtocesti v Sloveniji, je bila sestavljena iz suknjiča, hlač, srajce, kravate, in kape. Suknjič je popolnoma nov in še ne uporabljen. To potrjuje originalno prišit kartonček z napisom: Maribor, naročilo št. 266, Ime: Marzidovšek Jože, UNEC. Suknjič je rjave barve, na zgornjem žepu je našitek z znakom/logotipom avtoceste zeleno-bele barve. Izdelovalec je Krojaško podjetje »Moda« Maribor. Srajca je svetlo rjave barve, iz bombaža in poliestra in neuporabljena. Gre za izdelek tovarne Labod. Kravata je rjave barve izdelana iz poliestra, na njej je napis »Avtocesta« in je izdelek tovarne Svilanit. Hlače so rjave barve. Kapa je temno rjave barve s črnim ščitkom, izdelovalec ni znan. Na notranji strani kape je bela nalepka s številko 56 (velikost).

Pozimi so obleki dodali še zimski plašč, ki ga Muzej prav tako hrani v svoji zbirki. Je temno rjave barve s toplo podlogo iz ovčje kože. Na notranji strani plašča je prišit našitek izdelovalca KTK (Kožarsko-tekstilni kombinat) Visoko OOUR Napredak Tešanj (Bosna in Hercegovina). Podloga iz ovčje volje je na plašč pripeta z zadrgo. Na podlogi je natisnjena številka 75. Zraven spada še priponka z napisom 030 DROLE EDO.

V zbirki Muzej hrani tri primerke cestninarskega dežnega plašča. Ti so temno rjave oziroma temne zeleno-rjave barve. Plašč ima kapuco, dva žepa in pas z rjavo pasno sponko. Pri zapenjanju so gumbi skriti. Dežni plašč nima tople podloge, na notranji strani pa je prišit našitek izdelovalca – Modne konfekcije Zagreb, OOUR 22. decembar, INI – TU – JNA, številka 44/168.

Zaradi večjega števila novo pridobljenih zelo raznolikih predmetov, diapozitivov, reprodukcij fotografij in posnetih pričevalcev, tega gradiva nismo razvrščali v različne muzejske zbirke, temveč smo se odločili ustanoviti novo tematsko zbirko o gradbeništvu in infrastrukturi v Sloveniji. Trenutno smo v fazi vzpostavljanja kontaktov z zaposlenimi v gradbenih podjetjih z namenom snemanja pričevanj, pridobivamo nove predmete, raziskujemo arhive nekdanjih gradbenih podjetij.

Menimo, da je področje gradbeništva v Sloveniji zgodovinsko in muzeološko slabo obdelano, zato nameravamo temu v prihodnjih letih nameniti več raziskovanja in predstavljanja.

Karel Česnik, rojen v Predosljah pri Kranju, je bil vpoklican v graški 27. pehotni polk in služil je tudi 2. bosansko-hercegovskem pehotnem polku. Odšel je na severni odsek soškega, pozneje na tirolsko bojišče. S seboj je imel  fotoaparat in ohranil se je  njegov vojni dnevnik. Vanj si je o letu 1915 zapisal: »Sedem mesecev tega leta sem prebil neprestano na fronti … Upamo vsi zatrdno, da se v tem letu srečno povrnemo domov.«  Skupna želja se mu ni tako kmalu uresničila. Dogodke junija 1916 je beležil z besedami, ki so izražale naveličanost: »Prihodnji dnevi vsi enaki. Dežuje kar neprestano. Novega se ne zgodi nič. Artilerija strelja skoraj vsak dan več ali manj, naša in sovražna.« 

Do konca vojne je bil trikrat odlikovan in dosegel je čin nadporočnika. Po razpadu monarhije se je vključil med koroške borce za severno mejo nove države. V muzejski zbirki hranimo 150 fotografij na steklenih ploščah in filmskih negativih iz njegove zapuščine, ki nam jih maja 2013 podarila Majda Česnik. Gre za pomemben fond fotografij s številnimi manj znanimi podobami vojne.

Na skupinski fotografiji, ki jo tokrat objavljamo, stoji poročnik Karel Česnik na sredini med vojaki z vrčkom piva v roki, v trenutkih prostega časa.