Februarja 2023 je minilo 450 let od dvotedenskega hrvaško-slovenskega kmečkega upora. Odvijal se je v času zatišja turških vpadov na slovensko ozemlje zaradi beneško-turške vojne in v času dolgo trajajočega nezadovoljstva kmetov nad fevdalci. Od slovenskih upornikov je zajel predvsem štajerske in kranjske kmete. Eden od njegovih znamenitih voditeljev je bil Matija Gubec.

Leta 1973, 400 let po uporu, je v nekdanjem cistercijanskem samostanu v Kostanjevici na Krki potekala republiška proslava. Na njej je bil odkrit kip Matije Gubca, ki ga je iz lesa krakovskega hrasta izdelal akademski slikar in kipar Tone Kralj. Poleg kipa je umetnik napravil tudi dva reliefa, ki predstavljata boje kmetov na Krškem polju. Kip Matije Gubca je odkril kmet Danijel Planinc z Libne pri Krškem, predsednik prve povojne kmetijske zadruge na Vidmu (na fotografiji stoji desno od kipa).

Osrednji politiki Zveze komunistov Slovenije (med njimi zlasti Edvard Kardelj in Sergej Kraigher) in medijska poročanja so kmečki upor interpretirala kot tlačansko revolucijo, spomin nanj pa uporabila za potrjevanje »sile slovenske revolucionarne tradicije« ter poudarjanje, da so »Kmečki punti razen NOB edino gibanje, ki je združilo vse Slovence v enotnem boju.« (Dolenjski list, 28. 6. 1973; Delo, 2. 7. 1973).

Ob lanski stoletnici rojstva učiteljice, novinarke, urednice, predvsem pa legendarne mladinske pisateljice Ela Peroci, se je v medijih, v različnih publikacijah, tudi na priložnostni poštni znamki, pojavljal njen izjemen fotografski portret. Njegov, pogosto spregledan, avtor je nekdanji fotograf tednika Mladina (1979-1988) Janez Bogataj.   

Svojo vseživljenjsko naklonjenost literaturi je v njemu najbližjem ustvarjalnem mediju – fotografiji, najbolj izrazito izkazal leta 1983. V nekaj mesecih je ustvaril izreden opus 63 filmov in 63 generacijsko in slogovno raznolikih literarnih portretirancev. Med njimi je bila tudi avtorica pripovedi Moj dežnik je lahko balon, Muce Copatarice, ki je k vestnemu pospravljanju copat spodbudila generacije otrok, ter številnih pravljic, pesmic, radijskih in lutkovnih iger.

Skoraj enomesečna priprava Ele Peroci na fotografiranje se je marca 1983 odrazila v nizu fotografij, na katerih jo je Bogataj ujel v vsej mehkobi in nežnosti, ki so krasila tudi njena legendarna otroška in mladinska literarna dela.

Fotografija je bila javnosti nazadnje predstavljena na fotografski razstavi Janeza Bogataja: Osemdeseta. Desetletje (kulturnega) prehoda. Na ogled je bila do 12. februarja 2023, pred Muzejem novejše zgodovine Slovenije.

Drugo Jugoslavijo so zaznamovale živahne migracije izven in znotraj njenih meja: nekatere je spodbujala centralna vlada, druge so motivirale nastajajoča industrializacija, urbanizacija in povojna obnova države. Ljudje so se selili, da bi našli službo, zaradi poklicnega izobraževanja, neodvisnosti ali da bi izpolnili poklicne zahteve. Številni so sledili svojemu srcu, nekateri so se selili, da bi se pridružili zakoncu ali družinskim članom, spet tretji pa so preprosto potrebovali spremembo oziroma iskali nove priložnosti.

Vodilno načelo povojne medetnične usmeritve Jugoslavije, ki je bila programsko zasnovana kot skupnost enakopravnih narodov in narodnosti, je bilo povzeto v sloganu »bratstvo in enotnost, ki se je pojavljal v poimenovanjih številnih tovarn, šol, javnih prostorov, folklornih skupin in športnih ekip po vsej državi ter tudi moderne glavne avtoceste Ljubljana–Zagreb–Beograd–Skopje, ki so jo gradili od leta 1947 do sredine šestdesetih let in je povezovala štiri ustanovne republike ter državo kot celoto.

Po več letih izseljevanja je v sedemdesetih letih kot destinacija postala zanimiva Slovenija, najsevernejša od šestih zveznih republik. Čeprav imamo na voljo pomanjkljive in nepopolne evidence, se ocenjuje, da se je v obdobju med letoma 1945 in 1990 v Slovenijo priselilo približno 290.000 ljudi.

Med njimi tudi starša Lidije Jularić.

“Z očetom sta se prvič srečala leta 1964 na železniški postaji v Dragalovcih. Štiri leta kasneje sta se po naključju ponovno srečala. V tistem času sta oba želela spremembe –mama je hotela iti na svoje, oče pa je ugotovil, da je skrajni čas, da se poroči. Odločila sta se, da se vzameta. Tako se je mama iz rodne Čečave preselila k očetu v Dragalovce. Potem sta zgradila hišo. Gradila sta jo štiri leta in jo dokončala leta 1979.[Moj oče] je v Slovenijo je prišel delati leta 1963. Delal je v Borovnici v tovarni, ki izdeluje pohištvo. Službo mu je pomagal najti brat, ki je že delal v Sloveniji. Mama je živela sama v Bosni, oče pa je še naprej delal v Sloveniji. Domov je hodil vsak vikend z vlakom (350km daleč). Leta 1979 se je tudi mama preselila v Slovenijo (istega leta, kot sta dokončala hišo). Prišla je, ker ni hotela več tako živeti. V Sloveniji je dobila službo prek očetovega sodelavca. Čistiti je začela pisarniške prostore v holdingu državnega podjetja.”¹

Obdobje po drugi svetovni vojni je v Sloveniji zaznamovala veliko pomanjkanje stanovanj. 

Večja stanovanjska naselja so v Sloveniji, zaradi največje gostote prebivalstva predvsem v Ljubljani, začeli graditi v šestdesetih letih. Ponudbo komercialnih stanovanjskih posojil so prevzele banke, medtem ko so delovne organizacije omogočale ugodna stanovanjska posojila za svoje zaposlene. Soseska je postala simbol kulturne heterogenosti in s tem talilni lonec različnih identitet. Njihovi stanovalci so prihajali iz vseh delov Slovenije, s porastom priseljevanja pa tudi iz drugih jugoslovanskih republik.

“Preden je mama prišla, je oče živel v delavskem domu (tu so bili samo moški, ki so živeli sami). Na začetku, ko sta skupaj iskala stanovanje, ni bilo lahko. Oče je vzel en mesec dopusta. Šel je po gostilnah, kjer je od gostov zvedel, kdo daje stanovanje v najem. Gostom je plačal pijačo, včasih tudi kosilo, in tako zvedel, kje je prosto stanovanje. Vendar pa je bilo težje dobiti stanovanje, ko so lastniki slišali, da je iz Bosne. S preselitvijo se je počasi začel oblikovati nov način življenja. Začeli so se prilagajati novemu okolju, spoznali so nove prijatelje, dobili nove sosede. V Ljubljani so kupili stanovanje. V tem novem okolju so dobili tudi otroke.”, pripoveduje Lidija.

V času pred razpadom Jugoslavije je odnos do prišlekov postajal vse bolj odklonilen. Znaki nestrpnosti in izključevanja so začeli prihajati na dan že v osemdesetih in so se zaostrili v devetdesetih letih, vzporedno z razpadom jugoslavije in posledičnim izbruhom oboroženih spopadom. Do trenj je prihajalo tudi znotraj posameznih skupnosti, ki so jih zaznamovali ideološki spori in nesoglasja zaradi vojn v Jugoslaviji, ki so (s prekinitvami) trajale skoraj desetletje.

Po ocenah je v vojnah življenje izgubilo 140.000 ljudi, med katerimi so bili tudi številni sorodniki, prijatelji in znanci tistih, ki so se naselili v Sloveniji. Domovi njihovih prednikov so bili uničeni, nekdaj domači kraji pa so postali prizorišča vojn (in vojnih zločinov). Družinske vezi in nekoč običajna, pogosta mobilnost na širšem območju so bile pretrgane oziroma močno ovirane.

»Vojna je močno spremenila naša življenja. Našo hišo so izropali in za seboj pustili ruševine. Nehali smo hoditi v Bosno. Naše sorodnike so po koncu vojne izgnali, tako da danes v Bosni nimamo tako rekoč nobenega sorodnika. Leta 2002 smo šli prvič po vojni pogledat našo hišo. Moji starši še vedno hranijo ključ.«

Razumljivo je, da imajo naši domovi posebno mesto v naših srcih in so odraz tega, kdo smo. Kot ponazarja zgodba družine Jularić, pojem doma ni omejen le na fizične strukture, kot so naše hiše ali skupnost, v kateri živimo, temveč zajema tudi zapleteno mrežo čustev, spominov in izkušenj, ki nas opredeljujejo.  Ti so lahko povezani s kraji, tradicijami, čutnimi izkušnjami in ljudmi, ki jih povezujemo z domom. Z razumevanjem pomena doma v našem življenju lahko globlje razumemo tudi sami sebe. Še posebej za ljudi, ki migrirajo, je lahko dom več krajev hkrati. Kjuči, ki ne odpirajo več fizične hiše, pa lahko še vedno odklenejo vhoda doma, ki obstaja samo v spominu tistih, ki so v njem nekoč živeli.

---

1. Slike in pričevanje Lidije Jularić povzememo po razstavi Najini starši so iz Bosne (Ljubljana, 2011), ki smo jo v muzeju novejše zgodovine Slovenije v manjšem obsegu, predstavili znotraj razstave Odjuga: zgodbe o identitetah na prepihu (Ljubljana, 2021). ↩︎

Na današnji dan, pred natanko 50 leti je Marjan Ciglič v svoj objektiv ujel utrinke zasnežene Ljubljane. V časopisu Dnevnik so takrat poročali, da »sneg ne sme padati v nedeljo. Kdo naj namreč v nedeljo najde tistega »odgovornega« uslužbenca zaprtih trgovin, ki mora skrbeti, da so pločniki pred lokalom počiščeni. Isto velja za mnoge odseke pločnikov, za katere morajo skrbeti občinske uprave. Na postaji Ljudske milice v centru so se, hočeš, nočeš, morali zadovoljiti, da začno zaradi nepočiščenih pločnikov pred trgovinskimi lokali in na drugih javnih prostorih ukrepati šele danes, ko bodo prišle na delo tudi »odgovorne« osebe.«

Zima pa ni predstavljala težav samo v Sloveniji, temveč tudi v drugih jugoslovanskih republikah in drugje. Tuje agencije so poročale tudi o nizkih temperaturah – na Švedskem so namerili – 19 stopinj, na Poljskem – 32, v okolici Vzhodnega Berlina pa kar -37,5 stopinj.