Edi Šelhaus, znani slovenski fotoreporter časopisov Slovenski poročevalec in Delo ter tednika Tovariš, je tako po službeni dolžnosti kot na lastno iniciativo prepotoval Slovenijo po dolgem in počez in tako tudi na Primorskem posnel mnogo zanimivih fotografij.
Muzej novejše zgodovine Slovenije je doslej pripravil že 10 razstav Šelhausovih fotografij iz njegovega izjemno obsežnega opusa, ki ga hrani muzej. Ideja za novo razstavo z naslovom Edi Šelhaus na Bovškem in ob reki Soči je nastala zaradi dejstva, da se je avtorica razstave Jožica Šparovec v iskanju pomoči pri raziskovanju vsebine nekaterih fotografij obrnila na prijateljico Gizelo Flajs iz Bovca. Ta se je izjemno zavzela in s podatki pripomogla k dokumentiranju fotografij. Zelo obsežen Šelhausov fotografski fond je ob prevzemu namreč imel le zelo skope podatke o vsebini, večji del fotografij pa je bil celo povsem brez njih, zato bi bilo dokumentiranje brez pomoči domačinov iz omenjenih krajev izredno težavno in zamudno.
Pri raziskovanju vsebine pa je pomagala tudi Gizelina hčerka Tina z objavo nekaterih fotografij na spletnem portalu »Pu Buško«, ki je prinesel presenetljiv odziv publike in s tem tudi precej podatkov o fotografijah. Razstava je tako prvenstveno namenjena prebivalcem Posočja, seveda pa tudi vsej slovenski in širši publiki. Glede na to je razstava od aprila do septembra 2022 najprej gostovala in bila na ogled v Tolminskem muzeju v Tolminu in nato v Kulturnem domu v Bovcu, v septembru 2022 (do 25. septembra) pa bo na ogled še v preddverju viteške dvorane Muzeja novejše zgodovine Slovenije.
Razstava na ogled postavlja črno-bele fotografije iz Zgornjega Posočja – iz Bovca, Kal – Koritnice, Čezsoče, Žage, Serpenice, Trnovega, Kobarida, Tolmina, Mosta na Soči in iz Kanala ob Soči, pa tudi iz Strmca in Trente, iz obdobja med letoma 1958 in 1976. Na fotografijah oživijo nekdanje podobe krajev, ulic, hiš, prometa in vsakdanjega življenja ljudi, starejših in otrok, ki se v marsičem razlikujejo od današnjih dni. Fotografije poleg utrinkov iz vsakdanjega življenja ljudi in motivov iz krajev od Trente do Kanala ob Soči pripovedujejo tudi zgodbe, med njimi o nekdanji pletarski zadrugi na Žagi, o življenju v Čezsoči, o načrtovanem atentatu na Benita Mussolinija v Kobaridu leta 1938 in o rešenih ameriških zavezniških letalcih, sestreljenih med 2. svetovno vojno.
Zgodba o pletarski zadrugi na Žagi je bila kot fotoreportaža objavljena v tedniku Tovariš, nekatere fotografije pa v časopisih ali na pregledni razstavi ob 100. obletnici rojstva Edija Šelhausa leta 2019. Kar nekaj pa jih je prvič na ogled javnosti.
V letu 2022 mineva 50 let od četrte jugoslovanske himalajske odprave na Makalu v Nepalu (8.475 m), ki je potekala med 15. avgustom in 18. novembrom 1972. V odpravi so bili sami Slovenci. Vodja je bil karizmatični Aleš Kunaver, osem je bilo alpinistov, člani odprave pa so bili še zdravnik, trije znanstveniki, ki so na območju gibanja odprave preučevali živalski, rastlinski in geološki svet, novinar in 10 nepalskih Šerp.
Člani odprave na Brniku 15. avgusta 1972 – slovo pred odhodom na Makalu. Zgoraj slika z leve: predsednik Komisije za odpravo v tuja gorstva pri PZS inž. Pavle Šegula, politik Marijan Brecelj, dr. Miha Potočnik (prejšnji predsednik PZS), botanik dr. Tone Wraber, Janez Brojan – Bron, ornitolog dr. Janez Gregori, zdravnik Borut Pirc, vodja Aleš Kunaver, Matija Maležič, novinar Zoran Jerin, Marjan Manfreda – Marjon, Danilo Cedilnik – Den, Franc Štupnik – Cicko, Stane Belak – Šrauf, Janko Ažman, Janez Kunstelj s hčerko v naročju in geograf dr. Jurij Kunaver.
Vrh so želeli doseči po najtežji smeri – čez južno steno, a so vzpon oteževali plazovi, hud mraz, sneženje, pa tudi slaba podpora Šerp, ki niso bili usposobljeni za prenos tovora na velike višine. Ob koncu odprave jih je presenetilo izredno močno sneženje. Zaradi tega jim iz doline niso več mogli dostavljati hrane, ki jo je že zmanjkovalo. Kljub temu so z izrednimi napori uspeli preseči magično mejo 8000 m.
Najvišje (približno do 8200 m) sta prišla Janko Ažman in Matija Maležič in potrebovala bi le še en dan, da bi prišla na vrh. Kljub požrtvovalnim naporom vodje Aleša Kunaverja in alpinista Dena Cedilnika, ki sta vršni navezi odnesla kisik in hrano, so morali po 57 dnevih plezanja v steni zaradi hudega sneženja hitro pobrati najpomembnejšo opremo z gore in se s 50 nosači, ki so bili večinoma bosi in slabo oblečeni, spustiti proti dolini, ki so jo z izrednimi napori, izčrpani in lačni, dosegli po šestih dneh hoje.
Čeprav niso prišli na vrh, je dosežek odprave močno odmeval med poznavalci v alpinističnem svetu – po le 12 letih, ko so prvič videli Himalajo, so se jugoslovanski alpinisti približali najboljšim odpravam na svetu.
Pomembnost njihovega dosežka sta potrdila dva nadaljnja poskusa po njihovi smeri, saj avstrijski odpravi leta 1973 in ameriški z mednarodno udeležbo leta 1974 ni uspelo ponoviti njihovega dosežka. Vrh Makaluja je jugoslovanska odprava dosegla leta 1975, ko je nanj stopilo kar sedem članov ali ena tretjina odprave, med njimi Marjan Manfreda – Marjon brez kisika, kar je bil takrat svetovni alpinistični rekord.
V letu 2022 mineva 50 let od četrte jugoslovanske himalajske odprave na Makalu v Nepalu (8.475 m), ki je potekala med 15. avgustom in 18. novembrom 1972. V odpravi so bili sami Slovenci. Vodja je bil karizmatični Aleš Kunaver, osem je bilo alpinistov, člani odprave pa so bili še zdravnik, trije znanstveniki, novinar in 10 nepalskih Šerp. Vrh so želeli doseči po najtežji smeri – čez južno steno, a so vzpon oteževali plazovi, hud mraz, sneženje, pa tudi slaba podpora Šerp, ki niso bili usposobljeni za prenos tovora na velike višine. Kljub temu so z izrednimi napori uspeli preseči magično mejo 8000 m. Najvišje (približno do 8200 m) sta prišla Janko Ažman in Matija Maležič in potrebovala bi le še en dan, da bi prišla na vrh. Čeprav ga niso dosegli, je dosežek odprave močno odmeval med poznavalci v alpinističnem svetu – po le 12 letih, ko so prvič videli Himalajo, so se jugoslovanski alpinisti približali najboljšim odpravam na svetu. O tej in še drugih odpravah v Himalajo in Hindukuš med leti 1960 in 1984 MNZS hrani fond barvnih diapozitivov avtorja Aleša Kunaverja (in nekaj diapozitivov drugih avtorjev), ki ga je MNZS-ju podarila družina Kunaver.
