Čudoviti gorski svet, v katerega se vsako leto podaja vedno več ljudi, je žal tudi svet z veliko tveganih dejavnikov za razne nesreče. Velikokrat smo za nesreče krivi ljudje sami zaradi neprevidnosti in neupoštevanja pravil in nasvetov ter nepripravljenosti ali nepoznavanja vsega, kar bi morali upoštevati pred odhodom v gore.

Posebej nevarne so v gorah lahko strele. Tudi letos poleti je strela presenetila nekaj planincev, a na srečo se zanje ni končalo tragično. Povsem drugače pa je bilo 29. julija 1972, natanko pred 50-timi leti, ko je strela na Malem Triglavu udarila v skupino desetih planincev, ki so se kljub opozorilom na domu Planika zaradi prihajajoče nevihte odpravili na Triglav. Pet mladih fantov  je strela ubila, trije planinci so bili opečeni, ena planinka pa je bila hudo duševno pretresena.

Kot dijakinja (takrat Jožica Černelič, danes Jožica Šparovec, kustosinja v Muzeju novejše zgodovine Slovenije) , ki sem takrat ves mesec julij ravno delala v koči na Kredarici, sem bila priča nesreči, saj sem se skoraj sesedla ob grozovitem poku ob udaru strele. Videla sem  prizadete planince, ko so prišli v kočo, mrtve pa v vrečah, potem ko so jih reševalci potegnili z gore. Poškodovanci so imeli ožganino od zlate verižice, iz ušes jim je stekla kri, enemu od njih pa se je ob pripovedovanju o dogodku vidno tresla roka s cigareto, ki si jo je prižgal.

Tudi fotoreporter Edi Šelhaus, ki je bil na Triglavu kar sedemkrat, je večkrat fotografiral planince med vzponi in pohodi in gorske reševalce med reševanjem poškodovancev.

Glej tudi: France Malešič: Spomin in opomin gora : kronika smrtnih nesreč v slovenskih gorah, Radovljica, Didakta 2005, str.275.

V mesecu juliju vam v rubriki Predmet meseca julija 2022 predstavljamo reklamni letak s povabilom, da dopustniške dni preživite v Portorožu. Na zadnji strani letaka se obširneje prestavi še Palace hotel Portorož.

Fotografske utrinke je v Portorožu za potrebe oblikovanja letaka posnel fotografski mojster Božo Štajer. Nastala je serija 52 fotografij, formata 6 x 9 cm, po naši muzejski dokumentaciji pa so fotografije nastale leta 1955. Fotografski mojster je snemanje izkoristil še za krajši dopust. Tako na posnetkih, ki odlično beležijo podobo Portoroža ob koncu 60-ih let zasledimo tudi njegovo družino, ki se prepušča poletnim sončnim žarkom.

Vaše potepanje po obali pa lahko izkoristite tudi za obisk krajinskega parka Sečoveljske soline in Muzeja solinarstva, kjer si lahko v tamkajšnjih razstavnih prostorih ogledate izbor 19 fotografij mojstra Boža Štajerja iz serije solin, ki ga ravno tako hrani naš muzej.

Prvi festival Slovenska popevka je bil na Bledu pred 60-timi leti – med 10. in 12. majem 1962. Pričakovali bi, da je bilo za prvi festival popevk veliko zanimanja, a ni bilo tako. Kljub temu, da so delili celo brezplačne vstopnice, niso uspeli napolniti dvorane. Zaradi premajhnega zanimanja so zato leta 1964 festival iz Bleda preselili v Ljubljano.

Na prvem festivalu Slovenska popevka je nastopilo deset pevcev in pevk in vsak je moral zapeti tri ali štiri pesmi, največ, kar pet, pa jih je zapela Marjana Deržaj. Zmagala je pesem Mandolina (Vladimir Stiasny, Lev Svetek), ki sta jo v alternaciji zapela Stane Mancini in Beti Jurkovič. Danes je poznana predvsem izvedba z Mancinijem, a je s tem Beti Jurkovič po krivici skoraj pozabljena, saj je bila leta 1962 prava zvezda in zmagovalka pravzaprav ona in je, kot je bilo objavljeno v reviji Tovariš, »popevko »Mandolina« tako doživeto zapela, da ji je priborila številne glasove občinstva v dvorani in pri televizijskih zaslonih« (Tovariš, št. 18, 13. 5. 1962, str. 50-51). Beti Jurkovič je bila pevka iz Zagreba, ki je v Ljubljani študirala in je odlično govorila slovensko ter bila v tistih časih glavna pevska zvezda, poleg Marjane Deržaj.

Na festivalu Slovenska popevka leta 1963 je odpela vse tri prvonagrajene pesmi  občinstva, obenem pa je pesem Malokdaj se srečava dobila nagrado strokovne žirije za najbolj izvirno slovensko popevko in nagrado za najboljše besedilo (Gregor Strniša). Za nameček je bila izbrana tudi za najboljšega pevca in Bled 1963 je bil za Jurkovičevo življenjski uspeh. Na Slovenski popevki je zadnjič pela leta 1965.

(Vir: Frantar, Vladimir: »Enkrat še zapoj ….« : zlata in srebrna leta slovenske popevke, Celjska Mohorjeva družba, Celje 2012, str. 15-22).