Šolske počitnice so pred vrati, saj se z današnjim dnem za šolarje in dijake zaključuje šolsko leto 2021/2022. Fotografija prikazuje učence med branjem na osnovni šoli Frana Levstika v Ljubljani. Šola se je nahajala v isti stavbi, v kateri je danes Zavod Janeza Levca. Stavba je bila sprva namenjena dekliški šoli na mestu jezuitskega kolegija. Sezidana je bila po načrtih Maksa Fabianija leta 1901. Stavbo so krasili napisi in reki pedagogov. Po drugi svetovni vojni je sprva v njen delovala gimnazija in nato že omenjena OŠ Frana Levstika. V šolskem letu 1966/1967 so v njej odprli šolo s prilagojenih programom Zavod Janeza Levca.

Muzej novejše zgodovine Slovenije je februarja v sodelovanju z »Galerijo S« na ljubljanskem gradu pripravil razstavo ob 150. obletnici rojstva Jožeta Plečnika. Pri pripravi razstave je muzej sodeloval tudi s Slovenskim etnografskim muzejem in Plečnikovo hišo (MGML).

Razstava je obravnavala Plečnikovo Unescovo dediščino v Ljubljani. Tema je bila predstavljena prek 40 fotografij. Tri fotografije izvirajo iz fotografskih fondov, ki jih hrani Plečnikova hiša, deset iz fonda Petra Nagliča, ki ga hrani Slovenski etnografski muzej, ostale izvirajo iz različnih fotografskih fondov MNZS. Večina izvira iz fotografskega fonda časopisa Slovenec.

Kot »politični list za slovenski narod« je Slovenec med letoma 1873 in 1945 svoje bralce seznanjal z dogajanjem tako doma kot po svetu. Pokrival je praktično vse sfere javnega življenja, ob tem pa je ohranjal svojo katoliško usmerjenost. Slabo desetletje med letoma 1924 in 1932 je izhajala tudi tedenska slikovna priloga imenovana Ilustrirani Slovenec, ki je bralcem ponudil nekaj fotografskih utrinkov tedenskega dogajanja, o katerem so poročali. Sčasoma je, tudi zaradi izhajanja priloge, sprva neurejen fotografski arhiv postal urejen. Pretežno dobro ohranjeni del je od Tiskarne Ljudska pravica Muzej novejše zgodovine Slovenije pridobil leta 1964. Fond obsega približno osemnajst tisoč fotografij, dober del katerih predstavljajo tudi fotografije, ki jih je Slovenec pridobil s pomočjo medagencijske izmenjave. 

Fotografije predstavljajo Plečnikova dela. Avtorstva velike večine posnetkov ne poznamo, kar je sicer pri gradivu časopisa dokaj pogosto. Slovenec je, kar ni presenetljivo, spremljal vse večje gradbene podvige v Ljubljani. Nekateri bodo predstavljeni v nadaljevanju.

Gradbeni projekt, ki je v zbirki med bolj fotografsko zastopanimi, je gradnja cerkve sv. Frančiška Asiškega v ljubljanski Šiški. Serija več fotografij prikazuje gradnjo in notranjost cerkve. Plečnik je za cerkev ponudil že izdelan projekt cerkve v Pragi iz leta 1922. Gradnja cerkve se je začel leta 1924 in predstavlja prvo Plečnikovo delo v Ljubljani po vrnitvi v mesto. Cerkev je zasnovana v obliki klasičnega templja z osrednjim notranjim prostorom v obliki kvadrata, ki daje občutek nevtralnosti. Poskušal je ustvariti vtis zbranosti, ki po njegovem mnenju ustreza frančiškanskemu redu, ki je bil tudi lastnik parcele, na kateri stoji cerkev. Glavni oltar je zaradi stebrnega obhoda, ki obkroža osrednjo ladjo, pomaknjen nekoliko bolj proti sredini, kar je razburilo naročnike, saj naj to ne bi ustrezalo krščanski tradiciji. Plečnik je zasnoval tudi vso cerkveno opremo in oltarje. Gradnja se je zaključila leta 1932, ko so dokončali zvonik.

Druga ljubljanska cerkev, ki je uvrščena na Unescov seznam svetovne kulturne dediščine, je cerkev sv. Mihaela na Barju. Ta ni tako dobro fotodokumentirana in v zbirki lahko zasledimo zgolj tri fotografije notranjosti cerkve.

Na serijo fotografij naletimo tudi ob iskanju Plečnikove t. i. vodne osi, ki se začne na bregovih Ljubljanice pri Špici in konča pri zapornici. Ljubljanica je bila reka, ki je v preteklosti zelo pogosto poplavljala, zato jo je mestna oblast skozi čas poskušala regulirati. Velik projekt, ki je pripomogel k spremenjeni podobi Ljubljanice je zagotovo izgradnja Grubarjevega prekopa leta 1780. Navkljub velikopotezni gradnji je reka še naprej poplavljala, zato v prvi polovici 18. stoletja začeli z regulacijo struge. Med večjimi posegi le-te je zagotovo tudi Plečnikov delo, ki je v Slovencu dobro fotografsko dokumentirano. Plečnik je ureditev nabrežij Ljubljanice začel pri Špici na Prulah. Del med njo in Trnovskim pristanom zaradi svoje ureditve deluje monumentalno. Med Prulskim mostom in Trnovskim pristanom se do levega brega reke spuščajo široke stopnice, na vrhu katerih rastejo mogočne vrbe, pod katerimi se vije peščena pot. Stopnice tečejo vse do izliva reke Gradaščice v Ljubljanico. Od tu naprej nabrežje Ljubljanice spremeni svojo podobo in ga zaznamuje visoko betonsko korito s travnatim, strmim nasipom, travno brežino in živo mejo.

Če pot od Špice nadaljujemo proti severu nas ta popelje mimo slabo fotografsko dokumentiranega Čevljarskega mostu. V zbirki se nahajata dve fotografiji, ki prikazujeta most, ki je na istem mestu stal pred Plečnikovim posegom in ga danes poznamo od imenom Hradeckega most, ki povezuje trnovski in prulski del Ljubljane na Krakovskem nasipu.

Rečni tok nas vodi naprej proti severovzhodu do kompozicijskega vrhunca vodne osi – Tromostovja in tržnice. Območje je za Plečnika predstavljalo enega izmed glavnih urbanističnih vozlišč. Arhitekt je svojim študentom že leta 1924 dal nalogo, kako Marijin trg razširiti z dozidavo dveh dodatnih mostov. Končni načrt, ki ga je Plečnik realiziral, mostove prilagodi obliki rečne struge. Odpiranje mostov proti današnjemu Prešernovemu trgu doseže enotno kompozicijo prostora med Mestnim in Prešernovim trgom s tem pa območje postane eden izmed osrednjih javnih trgov v mestu. Plečnikovo navduševanje nad antično arhitekturo in hkrati arhitekturo Benetk je močno vidno pri omenjenem delu. Z obeh stranskih mostov se proti reku spušča stopnišče, ki vodi do spodnje terase. Stopnišče vizualno stvori rečni portal, kar močno spominja na beneške mostove. Ta občutek dodatno okrepi tudi z ograjo, ki jo sestavi iz beneških balustrov. Dodaten detajl, ki ga opazi izurjeno oko so tudi kroglasti poudarki in svetilke na samo ograji, ki most razgibajo in dajejo občutek rečnega valovanja. Mostovje dodatno poudari tudi z vertikalnimi poudarki. Na spodnjo rečno teraso, do katere se spušča prej omenjeno stopnišče, zasadi mogočne v nebo vpijoče topole, ki s svojo višino in barvni kontrastom še dodatno opozorijo na monumentalnost celotnega območja. Projekt je končal leta 1932.

Večino projektov je Plečnik zasnoval in na novo umestil v prostor, ljubljanske tržnice oz. t. i. živilski trg pa je tam stal že pred Plečnikovim posegom. Projekt Plečnikove prenove tržnic se je začel leta 1939 in zaključil tri leta kasneje. Plečnik je preuredil celotno območje med Tromostovjem in Zmajskim mostom. Tržnice je vključil v svojo vizijo monumentalnega mestnega prostora, ki ga je osnoval po vzoru antičnih mest. Med obema mostovoma je zgradil niz, ki ga sestavljajo paviljon, stebrna lopa, stoa in tempelj. Zgoraj je predvidel prodajalne, pod njimi pa promenado z ribarnico, do katere se meščani spustilo prek vretenastega stopnišča. Ob začetku niza tržnic obiskovalca pozdravi cvetličarna, oblikovana po Palladijevem vzoru templja v templju. Predvidel je tudi pokrit most stojnicami, ki bi povezal oba bregova. Navdih je dobil po mostu Rialto v Benetkah, a ideja ni bila uresničena.

Plečnikovi projekti, ki so uvrščeni na Unescov seznam kulturne dediščine, in ležijo na vodni osi, se končajo pri širšem območju Cukrarne na Poljanah, kjer je postavil zapornico. Zapornica služila za uravnavanje višine gladine Ljubljanice. Zasnoval jo je kot monumentalno mestno zgradbo, kot hišo na vodi s tremi stolpi, ki se opirajo na mogočno stebrovje. Opazen je vpliv grške, etruščanske in egipčanske antične arhitekture. Most , ki vodi preko Ljubljanice čez zapornico, podpirajo jonski stebri. V njihove kapitele so po etruščanskem navdihu vkomponirani obrazi, ki odsevajo v vodi. Vhodna stebra spominjata na arhitekturo staroegipčanskih svetišč. Zapornica s svojo masivnostjo daje občutek trdnosti in obvladovanja narave. Plečnik je parkovno uredil tudi obe nabrežji in oba trga ob zapornici.

Dela na t. i. kopenski osi, ki se pojavljajo v Slovencu so Vegova ulica, NUK in Kongresni trg s parkom Zvezda. Vegova ulica deluje kot hrbtenica kopenske osi, s katero je povezana velika večina projektov na omenjeni osi. Plečnik je začel s preureditvijo ulice v začetku tridesetih let. Stoji na mestu nekdanjega jarka ob srednjeveškem mestnem obzidju, ki je danes delno ohranjen. Glavni motiv na ulici je dvignjen park na nekdanjem obzidju, ob katerem so nanizane herme glasbenikov, pred Nacionalno in univerzitetno knjižnico pa stojita spomenika slovenskim jezikoslovcem.

Nacionalna in univerzitetna knjižnica (NUK) je eno izmed Plečnikovih najpomembnejših del. Stavba se s svojo mogočnostjo navezuje na baročni Deželni dvorec, ki je nekoč stal na istem mestu, a je bil v potresu leta 1895 usodno poškodovan. Prvi načrt zgradbe, ki je kasneje postala ta, ki jo poznamo danes, je Plečnik izdelal leta 1930. Do same gradnje ga je sicer še velikokrat in močno spremenil. Fasada je sestavljena iz opeke in rustikalnih kamnitih vložkov. Okna so zasnovana v obliki odprtih knjig in nekoliko izstopajo iz fasade. Plečnik je knjižnico zasnoval kot tempelj znanja, kar je nakazano tudi s simbolnim okrasnim vencem, ki se vije ob vrhu stavbe. Posameznik v knjižnico vstopi skozi vrata, ki jih je zasnoval po vzoru Panteona.

Kongresni trg in park Zvezda danes predstavljata zaključek osi. Trg je Plečnik tlakoval z belimi betonskimi ploščami, ki jih ločujejo pasovi temnejšega betona. V parku je predvidel zamenjavo kostanjevih dreves s platanami, ob tem pa je želel tudi zožati pohodne poti. Prebivalci so se načrtu uprli, zato je bila preureditev izvedena le delno. Park je obdal z betonskimi stebrički. Kostanjev drevored je arhitekt vendarle zamenjal s platanami v začetku štiridesetih let prejšnjega stoletja.

Zadnji projekt, predstavljen v dotičnem prispevku so Žale. Jože Plečnik je projekt kompleksa Žal prevzel leta 1936, ko je naročnik prenehal sodelovati s prvotnim arhitektom Ivom Spinčičem. Naslednje leto je Plečnik predstavil prve načrte za poslovilni kompleks ali t. i. Vrt vseh svetih. V Slovencu zasledimo fotografijo makete Žal in panoramsko fotografijo celotnega končanega kompleksa. Slednja je vidno obdelana in je verjetno bila prestavljena na drugačno podlago.

Plečnik je s svojim delom v glavnem mestu pustil zgodovinski pečat. Projekti, ki jih je izvajal so velikokrat bili monumentalni in so močno posegali v prostor. Danes si tega prostora brez njih ne predstavljamo več. V zbirki časopisa Slovenec nam redke fotografije odstirajo pogled v preteklost in v stanje pred gradnjo, tekom nje in po njej.

---

Literatura
_{Grabrijan, Dušan. Plečnik in njegova šola. Maribor, Založba obzorja, 1968.
Hrausky, Andrej, et al. Jože Plečnik. Dunaj, Praga, Ljubljana.Ljubljana: Cankarjeva založba, 2007.
Krečič, Peter. Jože Plečnik. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1992. Krečič, Peter (ur.). Plečnik in jaz. Pisma Jožeta Plečnika Antonu Suhadolcu. Suhadolčevi spomini na Jožeta Plečnika. Trst: Založništvo tržaškega tiska, 1985.}

Muzej novejše zgodovine Slovenije je v sodelovanju z Muzejem solinarstva ter Zavodom za varstvo kulturne dediščine OE Piran, v ponedeljek, 13. junija 2022, otovoril novo občasno fotografsko razstavo Božo Štajer: Svet solin.

Vse do konca oktobra je v razstavnih prostorih Muzeja solinarstva v Krajinskem parku Sečoveljske soline na ogled 19 izbranih črno-belih fotografij, ki jih je fotografski mojster na območju solin posnel v poletnih mesecih leta 1954. Reportaža iz pred dobrih sedemdesetih let se je ohranila kar na 63 črno-belih posnetkih fotografskega filma velikosti 6 x 6 cm. Čeprav je morda nastala povsem spontano, je ohranila podobo solin, ki je danes žal ne moremo več občudovati.

Ohranili so se posnetki solnih polj, kanalov in bregov s kamnitimi zidovi. Podobe številnih solinarskih hiš z okolico, poti in črpalkami na veter, ki so solinarjem omogočala dvigovanje vode ter skrbele, da je območje buhtelo od življenja. Tu so še podobe solinarskih delavcev, ki so vse od sredine aprila do sredine avgusta s celotnimi družinami živeli na tem območju in s skromnimi orodji predvsem pa z ogromnim poznavanjem območja in znanjem skrbno nabirali sol na kupe ter jih nato z lesenimi vozički ali samokolnicami spravljali na skladiščne ploščadi.

Vljudno vabljeni, da obiščete in si ogledate skupno razstavo.

Letos mineva 50 let od odprtja prvega avtocestnega odseka Vrhnika-Postojna v Sloveniji in Jugoslaviji. Gradnja avtoceste, ki je bila dolga 32 km, je bila razdeljena na tri pododseke, in sicer: Vrhnika-Logatec, Logatec-Unec in Unec-Postojna, gradilo pa jo je več kot 40 podjetij iz različnih Republik nekdanje Jugoslavije.

Ob tej priložnosti bomo v Muzeju novejše zgodovine Slovenije v sredo, 16. junija 2022, ob 17.00 uri odprli razstavo z naslovom »Slovenika, zares si čudovita!«

Do tedaj še neorganizirana fotografska dejavnost je 20. januarja 1944 z osnovanjem Fotosekcije Glavnega štaba narodnoosvobodilne vojske in partizanskih odredov Slovenije (GŠ NOV in POS) dobila organiziran ustroj s predpisanim sistemom delovanja. Pravilnik o organizaciji fotoreporterske službe¹ (v nadaljevanju Pravilnik), izdan slab mesec pozneje, 16. februarja 1944, fotografijo loči na propagandno in dokumentarno, razlik med obema pa natančno ne opredeljuje. Pravilnik, katerega podpisnik je, poleg političnega komisarja GŠ NOV in POS, Borisa Kraigherja, še načelnik propagandnega oddelka Ignac Koprivec, sestoji iz 15. točk. Poleg želje po nastanku seznama fotoreporterjev in negativnega materiala ter popisov fotoaparatov Pravilnik načrtuje centralno zbiranje fotografij, ki bi jih tako obvarovali pred izgubo ali uničenjem. Zavedanje, da se fotografiji brez primerne dokumentacije zmanjšuje vrednost, je bilo dodatno poudarjeno, kajti fotografijam je bilo nujno priložiti »spisek kaj poedini posnetki predstavljajo«. Zaželeno je bilo sodelovanje z vojnim dopisništvom, ki je sestavljalo reportaže, in tako so fotografije v družbi besedila dobile širši kontekst.² Motivno je bil Pravilnik osredotočen na »raznovrstnejše motive« komandnega kadra, enote pri premikih, bojih in počitku ter političnem in gospodarskem delu. Zajeti je bilo treba pokrajine, kjer so se premikale posamezne enote, in naselja, ki so utrpela nasilje okupatorjev. Negativno opozorilo je bilo namenjeno vsem, ki so želeli pridobiti spominski portret oziroma skupinski posnetek.³

Četudi je za spominske posnetke veljalo, da niso zaželeni, ravno prek njih lažje razpoznavamo uniformiranost in opremo partizanskega borca. Partizani na fotografiji nosijo triglavke, značilne partizanske kape v prvih dveh letih vojne, na katerih so bile tedaj poleg rdeče zvezde še slovenske trobojnice.

Zahtevo po centralističnem vodenju razumemo tudi v želji, da se ves nerazvit negativni material pošilja Fotosekciji, ta pa nato razvije po eno kopijo vsakega posnetka za interno uporabo v enoti. Fotoreporterji so bili v propagandnem ustroju GŠ NOV in POS tisti, ki so jih z odrejenimi nalogami pošiljali v posamezne brigade, odrede in enote zaledne vojske. Skupaj z vojnimi dopisniki naj bi torej omogočili hitro poročanje o bojih in življenju. Po 11. avgustu 1944 je propagando začel usmerjati vrhovni štab GŠ NOV in POS. Propagandni centri po divizijah so bili ukinjeni iz želje po povečanju in dvigu delovanja v višjih organizacijskih enotah vojske. Glavni organizatorji propagande so tako postali politični komisarji in njihovi pomočniki.⁴ Propaganda je bila usmerjena v vojsko sámo: na borce na eni strani, na drugi pa je pomemben del zavzemala propaganda o partizanskem odporniškem gibanju in njegovem prikazovanju civilnemu prebivalstvu. Pomemben delež je zavzemalo vzdrževanje stikov s tujino, kamor sta sodila obveščanje in zaveznikom namenjena propaganda. Precejšnji spremembi v organizaciji je botrovalo tudi dejstvo, da so določen del propagandnih nalog prevzeli organi civilnih organizacij.⁵

Glede na načrt za oblikovanje propagandnih odsekov pri korpusih in coni so v Fotosekciji delovale štiri osebe. Glavne naloge Fotosekcije so obsegale organiziranje fotoreporterske službe v korpusih oziroma coni, pripravo gradiva za izdajo albumov in prirejanje fotografskih razstav. Sekcija naj bi tudi sama iskala možnosti za nabavo materiala, ki ga je potrebovala za svoje delo. Najožje je bila Fotosekcija povezana s poročevalsko sekcijo. V vsakem odredu in diviziji naj bi svoje delo opravljal po en vojni dopisnik. Delitev del, ki jo je načrt predvideval, pa ni potekala birokratsko. Načrt je namreč poudarjal željo po enotnosti kolektiva in jo povezoval z zanimanjem vseh njegovih članov za splošno propagandno ter kulturno-prosvetno delo v posamezni enoti.⁶

Sekcija je organizirala fotoreportersko službo, ki je delovala na terenu, in tehnično službo, ki se je ukvarjala z razvijanjem filmov in izdelavo fotografij. Fotografski arhiv je urejala administrativna služba.⁷ Prvi vodja fotografske sekcije je postal Ivan Trobec (v NOV vstopil 18. 10. 1943), ki mu je sprva pomagal Gojko Pipenbacher. Od julija 1944 je Fotosekcijo GŠ NOV in POS vodil France Cerar (v NOV vstopil 10. 9. 1943), pri delu pa so mu pomagali Peter Jelič, Jožica Jeraj, Zdravko Kržišnik in Ivanka Jurca kot administratorka.⁸ Kadrovsko se je Fotosekcija še krepila in na prelomu leta 1945 so, poleg že omenjenih, v njej delovali še Stane Viršek, Rudi Vavpotič, Ivanka Rojšek, Adolf Smolej in Peter Fajfar kot ekonom.⁹ Šestindvajsetega marca 1945 je Stane Viršek kot vodja Fotosekcije prek baze Glavnega štaba Slovenije v Dalmaciji odpotoval v Beograd, »da vzpostavi tesne stike z bazo in Propagandnim oddeljenjem Generalštaba z namenom čim ožjega sodelovanja«.¹⁰ Na Štajerskem je fotografsko dejavnost organiziral Jože Petek, poleg njega pa so na območju 4. operativne cone fotografirali še Stane Lenardič, Ciril Brvar, Ivo Lipar in Miroslav Lilik, če omenimo pomembnejše. Fotosekcija 7. korpusa je bila po zaslugi fotoreporterja Gojka Pipenbacherja dobro organizirana le do konca leta 1943.¹¹ Med vidnejšimi se tam pojavljajo posnetki fotografov Staneta Virška in Milana Štoke, pa Boga Tomšeta, Ivana Tavčarja idr. Na območju 9. korpusa je deloval Dore Klemenčič, ki je v korpusu organiziral propagandno delo in fotoreportersko službo. Poleg njega so na Primorskem in Gorenjskem fotografirali še Čoro Škodlar, Peter Jelič, Božo Štajer, Slavko Smolej idr.

Partizanske enote so bile pozvane k pošiljanju 14-dnevnih poročil. Pri razvijanju posnetkov je Fotosekcija večkrat ugotavljala, da so posnetki večinoma zasebne narave.¹² Delovanje fotoreporterske službe so pogojevale sicer težke razmere. Že samo izdelovanje fotografij je terjalo nemalo iznajdljivosti. »Težave so bile z nestalnostjo električnega toka, kar je pravzaprav usmerjalo samo delo: dopoldan sušenje, obrezovanje in vpisovanje slik. Hkrati razvijanje negativov, popoldan (brez toka) izpiranje negativov ter izpolnjevanje registra in kartoteke arhiva negativov. Zvečer in ponoči kopiranje in povečevanje. Uspešno kopiranje in povečevanje se more vršiti le ponoči, ker takrat električna centrala ni obremenjena z industrijskimi obrati in radio aparati. V fototehniki pa so glavne ovire za večji porast dela pomanjkanje pozitivnega in negativnega materiala, pomanjkanje aparatur za temnice, pomanjkanje velikih žarnic in nestalnost električnega toka. S primerno urejeno organizacijo dela v časovnem smislu skušamo dvigovati porast dela in izkoristiti svojo delovno moč.«¹³ Pravilnik je v šesti točki določal jasno vlogo Fotosekcije GŠ, da bo poskrbela za dobre fotografske kamere in zadostno količino negativnega materiala. Septembra 1944 je brigadam 7. korpusa, ki so imele fotoreporterje (sekcija je vodila seznam desetih),¹⁴ priskrbela aparate Kodak 35. Vsak reporter je z aparatom prejel tudi dva filma s po 36 posnetki, ki jih je moral poslati v razvijanje Fotosekciji GŠ. Reporterji so bili izbrani iz vrst komandnega kadra, ker »so ti imeli najboljši pregled nad svojimi enotami«.¹⁵

Zaradi narave in razvoja samega dela v Fotosekciji so se kmalu začele pojavljati tudi izboljšave. Tako je Peter Jelič predlagal, da bi se vse »dosedanje fotoreporterje iz brigad podredilo direktno Fotosekciji Glavnega štaba, da bi se jih lahko učinkovito kontroliralo, sicer stalno delujejo v svojih dosedanjih enotah. V Fotosekcijo GŠ bi pritegnili tri ali štiri najboljše fotoreporterje iz enot, ki bi jih Fotosekcija po potrebi poslala k določenim nalogam (pomembnejše akcije ipd.) in bi se po končanem delu po najhitrejši poti vrnili v Fotosekcijo, kjer bi se filmi takoj razvili. To bi bili expres fotoreporterji, kar bi odgovarjalo hitri fotopropagandi.«¹⁶ Zaradi vse težjih vojnih razmer, ki so se kazale v prekinitvi komunikacij med Glavnim štabom in 9. korpusom ter 4. operativno cono, in tudi zaradi sicer redkih poročil iz 7. korpusa do reorganizacije ni prišlo.

Besedilo je izsek prispevka, objavljenega v razstavnem katalogu Fotoaparat in vojna: fotografije druge svetovne vojne iz zbirk Muzeja novejše zgodovine Slovenije. 

---

Literatura
_{Marjan MLEKUŽ, Fotografska razstava 14. divizije, Ljubno, oktober 1944. Zbirka Tekoče gradivo, reprodukcija na stekleni plošči, inv. št.: pl895/c.
Milan ŠTOK, Borci 1. bataljona Ljubljanske brigade si ogledujejo fotografije potujoče fotografske razstave z domačih in tujih bojišč, 25. marec 1945. Zbirka Tekoče gradivo, črno-beli negativ, leica, inv. št.: 904/24.
Alfred KOS, Razstava fotografij v izložbenem oknu, jesen 1944. Zbirka Tekoče gradivo, črno-beli negativ, leica, inv. št.: 371/3.
Franjo VESELKO, Delo v fotosekciji SNOS za razstavo v hotelu Lackner v Črnomlju, z leve: Edi Šelhaus, Maksimilijan Zupančič, Franjo Veselko in Božidar (Daro) Kopinič, 17. december 1944. Zbirka Tekoče gradivo, originalna fotografija.
Ciril BRVAR, Jože Petek izpira fotografske povečave pohoda 14. divizije na Štajersko za fotografsko razstavo v Gornjem Gradu, 1944. Zbirka Tekoče gradivo, reprodukcija.}

Opombe

1. Pravilnik hrani Arhiv republike Slovenije AS SI 1851/2119. ↩︎
2. Zaradi pomanjkanja propagandnega osebja je vojni dopisnik postal tudi (priložnostni) fotoreporter. Tako sta več funkcij združevala na primer Bogo Tomše in Ivan Tavčar. Poleg že omenjenih funkcij sta v enoti opravljala še vlogo političnega komisarja. ↩︎
3. Sporočilo, namenjeno partizanskemu zdravniku dr. Janezu Milčinskemu – Petru: »Sporočamo, da naša sekcija v bodoče takih posnetkov ne bo več razvijala. Naša naloga je, da zbiramo dokumentaren material iz naše borbe, ne pa privatnih posnetkov, ki nimajo z vojsko in borbo ničesar skupnega. Vrhu tega nam primanjkuje materiala v taki meri, da ne moremo izvršiti niti dela, ki bi ga morali« (SI 1851, Povečava posnetkov, 19. 10. 1944). ↩︎
4. AS 1851, Odredba o organizaciji propagande, 11. 8. 1944, podpisnika dokumenta: komandant Franc Rozman – Stane, politkomisar Boris Kraigher. ↩︎
5. Več o tem v podpoglavju o Fotosekciji pri SNOS. ↩︎
6. AS 1851, Načrt za formacijo propagandnih odsekov pri korpusih in zoni. Dokument pod oznako zaupno, 15. 8. 1944 (št. 82/44). ↩︎
7. Fabec, Vončina, 2005, str. 95. ↩︎
8. AS 1851, 23. 7. 1944. ↩︎
9. Iztok Durjava, Zlata Sluga, Frane Podnar, Fotoreporterska služba med NOB, katalog, Muzej ljudske revolucije, Ljubljana 1979, str. 12, 13. ↩︎
10. AS 1851, Poročilo Fotosekcije za mesec marec 1945, 15. 4. 1945, podpisnik Stane Viršek. ↩︎
11. Fabec, Vončina, 2005, str. 135. ↩︎
12. AS 1851, Dnevni raport politkomisarju GŠ, 19. 10. 1944, št. 1008. ↩︎
13. AS 1851, Mesečno poročilo Fotosekcije za mesec januar 1945, podpisnik Stane Viršek. ↩︎
14. Seznam fotoreporterjev je zgolj številčen, ne pa tudi poimenski. ↩︎
15. AS 1851, Mesečno poročilo za mesec september 1944, čas »tekmovanja Zmaga«, podpisnica Vera Savič. ↩︎
16. AS 1851, Načrt o reorganizaciji Fotosekcije ↩︎

Na hrbtni strani prve številke ilustrirane revije Tovariš je uporabljena fotografija slovenskih ribičev v Barkovljah, v številki sami pa je mogoče najti reportažo z naslovom Na obisku pri ljudstvu našega Primorja. Izbor nekaterih fotografij Marjana Pfeiferja st. pospremi besedilo, ki optimistično zre v prihodnost slovenskih zamejcev v okviru nove jugoslovanske države. Prva številka vodilne povojne ilustrirane revije je korenito posegla v slikovno govorico povojnega časa. Z naslovnice tako bralce nagovarja delavec, katerega fizično moč izkazujejo izrazito poudarjene roke, ki trdno držijo kovinsko palico. Novo ideološko usmeritev ponazarjajo vsebine revije, kar izražajo naslovi, če izpostavimo nekaj njih: Njih dela govore zanje (volitve), Udarniki – junaki dela, Novo življenje terja in ustvarja novo, svobodno gledališče ipd. Celostranska fotografija kontovelskih ribičev ponuja vpogled v težaško delo ribičev na morju, a s kadrovanjem vsakdanjika življenja ob morju poskrbi za romantizirano podobo tako okolja in dela v njem.