Kopališče Ilirija, ki prav te dni dobiva novo podobo, je bilo uradno odprto 26. maja 1929 in je bilo takrat eno najmodernejših kopališč v Evropi. Že prvi dan je kopališče obiskalo več kot 2000 obiskovalcev, sicer pa je na splošno predstavljalo center druženja in zabavnega življenja, ki so ga obiskovale vse generacije. Na kopališču je bil skakalni stolp in 10 metrska skakalnica, celoten kompleks pa je nastal pa načrtu in zamisli Staneta Bloudka, ki je izgradnjo tudi sofinanciral.

Športni center Ilirija bo imel v svoji novi podobi olimpijski in trenažni bazen z vsemi pripadajočimi prostori, veliko dvorano za rekreacijo, odbojko in košarko, manjšo za gimnastiko, aerobiko in fitnes ter dvorano za borilne športe. Na voljo bodo tudi parkirna mesta  v podzemni garaži, na novo pa bo urejena tudi okolica, ki bo prek Lattermanovega drevoreda na novo povezala park Tivoli z mestom. V sklopu varovanja kulturne dediščine bo poskrbljeno za ohranitev pročelja na sedanji stavbi, posebnost Ilirije pa bo prav zagotovo predstavljal Muzej Staneta Bloudka.

V letu 2022 mineva 60 let, odkar se je na Bledu med 10. in 12. majem 1962 odvil prvi festival Slovenske popevke. Za organizacijo festivala se je odločilo nekaj ljubiteljev in poznavalcev zabavne glasbe (Matija Barl, Vilko Ovsenik, Matija Cerar in Franek Mulaček), ki so se povezali s Turističnim društvom na Bledu. Festival je bil v leta 1961 zgrajeni Festivalni dvorani. V strokovni žiriji pod vodstvom Maria Rijavca je bila tudi pevka Marjana Deržaj, ki je izbrala 20 pesmi, nastopilo pa je deset pevcev in pevk: Jelka Cvetežar, Stane Mancini, Beti Jurkovi, Matija Cerar, Marjana Deržaj, Majda Sepe, Rafko Irgolič, Nino Robič, Slavka Knez in Lidija Kodrič. Vsak pevec je zapel tri ali štiri pesmi, Deržajeva pa jih je zapela pet. Zmagala je pesem Mandolina – nagrada občinstva (Vladimir Stiasny, Lev Svetek), ki sta jo zapela Stane Mancini in Beti Jurkovič, pevka iz Zagreba, takratna festivalska zvezda, ki je Mandolino odlično zapela, a je njena izvedba manj znana. Ena med najbolj znanimi slovenskimi pesmimi iz leta 1962 je tudi Zemlja pleše (Mojmir Sepe, Gregor Strniša, ki je dobil nagrado za besedilo) v izvedbi Majde Sepe in Nina Robiča. Žal festival Slovenske popevke na Bledu zaradi premalo reklame in slabših prevoznih možnosti za obiskovalce iz Ljubljane in drugih krajev ni imel veliko obiskovalcev in je bil na Bledu le še leta 1963, leta 1964 pa se je preselil v Ljubljano na Gospodarsko razstavišče.

Fotoreporter Edi Šelhaus je bil eden redkih, ki je fotografiral oba festivala Slovenske popevke na Bledu. Posnel je veliko zanimivih fotografij, ne le pevcev med nastopi, ampak tudi iz zakulisja. Muzej novejše zgodovine Slovenije je leta 2009 o prvih festivalih Slovenske popevke in jazza pripravil odmevno razstavo Glasbeni svet Edija Šelhausa. – ob 90-letnici fotoreporterja Edija Šelhausa.

Glej: Vladimir Frantar: »Enkrat še zapoj …« : zlata in srebrna leta slovenske popevke, revija Stop, Celjska Mohorjeva družba, Društvo Mohorjeva družba, Celje 2012

V Muzeju novejše zgodovine Slovenije hranimo že več kot tri milijone enot originalnega fotografskega gradiva. Največji prirast tega gradiva se je zgodil po letu 2000. Začelo se je z darilom znanega fotoreporterja Edija Šelhausa, ki je tega leta muzeju podaril svoj obsežen povojni fotografski fond. Prav njegovo darilo je spodbudilo še nekatere fotoreporterje ali fotografe, da so začeli razmišljati, da bi tudi oni v trajno hrambo svoje delo predali v muzej, ki mu je zaupal legendarni Šelhaus, njihov stanovski kolega. Prav zaradi Šelhausa se je za darilo svojega fonda muzeju odločil tudi Dnevnikov fotoreporter Nace Bizilj, enako pa tudi družina fotografa Egona Piščanca, Šelhausovega dobrega prijatelja in nekdanjega poslovnega partnerja iz Trsta. Tudi fotograf Aleksander Jesenovec je svojo namero o predaji dela svojih fotografij muzeju izrazil na odprtju Šelhausove razstave¹ v muzeju, leta 2006 pa muzeju prodal 2.605 svojih fotografij iz obdobja med leti 1944 in 1995.

Fotograf Aleksander Jesenovec je širši slovenski javnosti morda malo manj znan kot Edi Šelhaus, oba pa sta se dobro poznala, saj se je njuna življenjska pot tudi nekoliko prepletala. Oba sta nekaj let živela v Škofji Loki. Šelhaus je nekaj let živel pri svoji mami Julijani Šelhaus, tudi fotografinji, ki je v Škofji Loki imela svoj fotografski atelje (s presledki med leti 1931 in 1943 in med leti 1955 in 1962), Jesenovec pa je v Škofji Loki živel od svojega rojstva do sredine leta 1943.

Aleksander Jesenovec (bolj poznan kot Sandi) se je rodil 1. januarja 1926 v Puštalu št. 34 v Škofji Loki. Imel je še pet bratov in dve sestri. Njegov oče je bil železniški uradnik, mati pa šivilja. V Škofji Loki je dokončal pet razredov osnovne in tri razrede meščanske šole. Potem se je začela druga svetovna vojna in njegovo šolanje se je takrat prekinilo. Želel je namreč nadaljevati šolanje in postati radiotehnik, a vojna je pokopala njegove sanje. Prav takrat pa se je Jesenovčeva mama šla fotografirat k fotografinji Julijani Šelhaus v Škofjo Loko in od nje izvedela, da iščejo fotografskega vajenca. Sandijeva mama je v tem videla priložnost, da njen sin morda kljub vojni pride do poklica, posebej še, ker se je Sandi malo že sam ukvarjal s fotoamaterstvom. Julijana Šelhaus je Sandija vzela v uk in tako je 1. junija 1941 začel vajeniško dobo.

Zaradi svojega predznanja o fotografiji se je Sandi v fotoateljeju Šelhaus precej hitro uvedel v delo. Tu je spoznal tudi nekaj drugih, pozneje uveljavljenih fotografov, fotoreporterjev in poznavalcev fotografije, ki so bili zaposleni pri Julijani Šelhaus, med njimi Julijaninega sina Edija Šelhausa, poznejšega znanega Delovega fotoreporterja, Rudija Vavpotiča, pozneje znanega filmskega delavca, in Riharda Mlekuža². Med drugim je Sandi hodil na domove po Škofji Loki in njeni okolici fotografirat starejše ljudi za osebne izkaznice. Kot je zapisal, so taki portreti najbolje uspeli ob zidu na senčni strani hiše.³ Pri odlični učiteljici Julijani se je dobro naučil tudi retuširanja portretov. V fotoateljeju so med vojno razvijali tudi filme nemških vojakov, policistov – Luksemburžanov v nemški službi, pa tudi filme gestapovcev. V Škofji Loki je bila tudi vojašnica z nemškimi rekruti in ker je bil Šelhausov atelje v bližini, so ti prinašali filme razvijat k njim. Kot je zapisal Edi Šelhaus⁴, so bili luksemburški policisti vsi brez izjeme proti Hitlerju in so to kazali na vsakem koraku. Tako so npr. izkazovali veliko veselje, ko so komentirali posnetke, ki so jih naredili v Rovtu v Selški dolini, kjer so partizani postrelili več deset nemških vojakov. Naročili so veliko kopij teh fotografij in jih pošiljali domov. K Šelhausovim je nosil filme v razvijanje tudi zloglasni gestapovec v Škofji Loki Pfeifer. Ves čas razvijanja in kopiranja pa je bil prisoten in se je s tem hotel prepričati, da so izdelali točno toliko fotografij, kot jih je naročil, saj so fotografije prikazovale grozodejstva gestapovcev. Tudi Sandi Jesenovec je zapisal v svojem tipkopisu: »Ko so partizani razrušili in požgali most v Selški dolini, so policisti požganine temeljito prefotografirali. Ob izdelavi teh slik so se mi zdele strašansko zanimive in naredil sem jih nekaj na skrivaj tudi za sebe. Čemu, tedaj nisem razmišljal. Sem jih pa doma za vsak slučaj skrbno shranil, da jih ne bi kdo našel. Tako sem napravil tudi serijo fotografij padlih nemških policistov v Rovtu pod Blegošem, ki jih je, mrtve in zložene po cesti in na saneh fotografiral policist škofjeloške policijske enote. ….. V povojnih letih sem kopije izročil v muzej NOB.«⁵

Jesenovec je 3. avgusta 1943 odšel v partizane, v 1. četo Gorenjskega odreda, ki je bila tedaj v bližini Škofje Loke. Fotografiranje je bilo takrat prepovedano zaradi stroge konspirativnosti na Gorenjskem. V fondu imamo prve Jesenovčeve posnetke, ki so nastali konec marca 1944 na Osolniku nad Medvodami⁶. Sprva je bil borec, nato kurir in potem spremljevalec komisarja Prvega bataljona Gorenjskega odreda, 9. junija 1944 pa je bil poklican na štab IX. Korpusa na Lokve sredi Trnovskega gozda. Dodelili so ga Geodetski sekciji in takrat se je spet začel aktivno ukvarjati s fotografijo. Ustanovil je fotografski laboratorij in izdeloval tehnično fotografijo za sekcijo, obenem pa tudi razvijal filme za razne štabne oficirje. Filme je razvil tudi znanemu slikarju, vojnemu fotoreporterju in filmskemu snemalcu Čoru Škodlarju. Pomagal mu je tudi pri filmanju in te izkušnje so mu po vojni zelo prav prišle, ko se je sam začel ukvarjati s kinofilmanjem na ozki filmski trak. Tja je s filmi prihajal tudi Marjan Masterl iz Škofje Loke, ki je pred tem filme nosil v razvijanje tudi v atelje Šelhaus v Škofji Loki. V Jesenovčem muzejskem fondu, kjer je iz vojnega časa okrog 300 njegovih posnetkov, so poleg omenjenih fotografij nemških vojakov tudi posamezni posnetki Marjana Masterla, Danila Dougana in Čora Škodlarja, ter 65 posnetkov neznanih avtorjev, ki so ostali pri Jesenovcu, med njimi je večina posnetkov mrtvih partizanov in gestapovcev, poškodovanega gradu Turjak leta 1943 in nekaj posnetkov iz Škofje Loke, Dražgoš in Rašice. Med Jesenovčevimi fotografijami pa prevladujejo posnetki partizanov, ki so se želeli fotografirati in so pozirali – od komandantov do kurirjev in kuharjev, pripadnikov IX. Korpusa in posameznih članov Geodetske sekcije, precej je skupinskih posnetkov, pa tudi nekaj krajinskih motivov, panoram krajev in motivov iz vasi. Med drugim je Jesenovec septembra 1944 v Lokvah fotografiral tudi Edija Šelhausa z obvezano glavo⁷, ko je bil peš na poti iz Bohinja, kjer je okreval po hudi poškodbi glave, v Belo krajino. V fondu imamo tako črno-bele negative na filmu in steklu kot tudi fotografije na papirju, vse različnih formatov.

Pri Geodetski sekciji je Jesenovec med drugim risal in razmnoževal operativne karte za sklepne operacije ob bližnjem osvobajanju Trsta, Gorice in drugih delov Primorske, izdeloval pa je tudi portretne fotografije, ki so jih razni oficirji potrebovali za ponarejene osebne dokumente za pot v Trst. Konec aprila 1945 se je Jesenovec s člani Geodetske sekcije preko Trnovskega gozda, Štanjela in Koprive odpravil v Trst, kjer je med 3. in 6. majem 1945 naredil serijo 13 posnetkov ob osvoboditvi Trsta , nato so šli v Gorico in zatem v Vipavo, kjer je sekcija postopoma prenehala z delom. Zato je Jesenovec ta čas izkoristil, da je v Gorici razvil tri filme, ki jih je posnel še med vojno, in sicer so to zanimive fotografije Jesenovčevega fonda o spuščanju zavezniške pomoči s padali na Vojskem, o pohodu partizanov med zadnjo sovražno ofenzivo proti Trstu ter o dogajanju v Trstu in Gorici ob osvoboditvi obeh mest.

Geodetsko sekcijo so priključili Gradbenemu odseku poverjeništva pokrajinskega NOO (narodnoosvobodilnega odbora) za Slovensko Primorje, Jesenovca pa imenovali za referenta fotosekcije, kjer je skrbel za fotodokumentacijo. Kmalu po prihodu v Vipavo pa ga je v drugi polovici maja 1945 poklical partizanski zdravnik Aleksander Gala – Peter, da je odšel z njim in z ekipo do partizanskih bolnic Franje in Pavle ter do ostankov pred tem požgane neke druge sanitetne postojanke v Trnovskem gozdu in s fotografiranjem teh bolnic dokumentiral njihovo stanje takoj po končani drugi svetovni vojni, kar je bilo zelo pomembno, saj so bolnico Pavlo kmalu zatem porušili⁸, obenem pa so fotografije bolnice Franje iz maja 1945 prav tako pomembno služile ugotavljanju nekdanjega stanja po hudem neurju in precejšnjem uničenju bolnice leta 2007. Vse negative in serijo fotografij je Jesenovec takoj po opravljenem delu predal zdravniku Aleksandru Gali, k sreči pa je precej fotografij izdelal tudi zase, saj so se negativi pozneje izgubili in so kot originali ostale le fotografije na papirju. Te poleg Muzeja v Cerknem hrani tudi Muzej novejše zgodovine Slovenije⁹, a avtorja do leta 2006 nismo imeli zabeleženega, ugotovili smo ga iz natančnega popisa fotografiranja bolnic Franje in Pavle po Jesenovčevi predaji fotografij z dokumentacijo muzeju kot tudi iz njegovega pripovedovanja o tem¹⁰.

Jesenovec se je konec leta 1945 še vrnil v Gorico in fotografiral demonstracije proti angloameriški vojaški zasedbi dela Slovenskega Primorja v Gorici novembra 1945 in povorke, organizirane ob zahtevah po priključitvi Trsta, Gorice in celotne Primorske k matični domovini, podobne motive pa je posnel leta 1946 tudi v Trstu: »Podobno manifestacijo sem fotografiral tudi 1946 v Trstu, ko so udeleženci prvomajske proslave v dolgi povorki organizirano korakali skozi Trst proti športnemu igrišču, kjer se je slavje zaključilo s telovadnimi nastopi.«¹¹ V Trstu se je 1. maja 1946 spet srečal s Šelhausom, ki je s kamero snemal veliko prvomajsko proslavo na Piazza Unità, Jesenovec pa je dogajanje fotografiral s Šelhausovim fotoaparatom¹². Jesenovec je po koncu vojne, leta 1945 in 1946, fotografiral po Notranjskem in Primorskem, kjer se je še vedno moral zadrževati kot referent fotosekcije. Omenimo naj med drugim otvoritev Postojnske jame avgusta 1945, akcije, ki so spremljale aktivnosti za priključitev Slovenskega Primorja k matični domovini ob prihodu članov mednarodne razmejitvene komisije, ruševine med vojno požganih in poškodovanih hiš in drugih objektov na Primorskem, proces obnove teh porušenih vasi, mostov in cest – udarniško delo, tudi pogozdovanje na Nanosu, pa tudi proslave in festival dela v Ajdovščini.

Jesenovec je bil konec leta 1946 formalno demobiliziran in zaposlil se je v Ljubljani na Ministrstvu za notranje zadeve. V obdobju ob koncu štiridesetih in iz petdesetih let 20. stoletja je v muzejskem Jesenovčevem fondu še precej zanimivih fotografij – črno-belih negativov v formatu leica, med njimi so iz Ljubljane omembe vredni posnetki prve Balkanijade leta 1947, posnetki rekordnih snežnih zametov leta 1952, podiranja tramvajskih tračnic na Celovški cesti leta 1960 in zanimivi posnetki iz leta 1951 z območja od Tacna do Vižmarij: gasilskega društva, vaje civilne zaščite in proslave ob še stari Celovški cesti. Precej zanimivih posnetkov iz časa med 1948 in 1954 je tudi iz Jesenovčeve rodne Škofje Loke. Tako je posnel nogometno tekmo med loško in neznano ekipo, ročno izdelavo opeke – zidakov »Pod Ceglarjem« v Puštalu in enajst otrok iz ene družine, ter razne druge motive iz Škofje Loke in okolice, med njimi polaganje vodovodnih cevi iz Škofje Loke v Puštal, redke posnetke iz leta 1954, na katerih podirajo Balantove hleve na kraju, kjer danes stoji škofjeloška avtobusna postaja, kopalce na kopališču ob Sori v Puštalu, udarniško delo ob graditvi smučarskih domov na Starem vrhu in na Lubniku ter odkritja spominskih plošč in razne proslave in razstave. Iz Ljubljane, predvsem pa iz Vižmarij, Tacna in Broda, kjer je bil doma s svojo družino, je iz obdobja med 1958 in 1995 prav tako ohranjenih precej zanimivih motivov iz vsakdanjega in družbenega življenja. Fotografije, ki so večinoma črno-beli, a deloma tudi barvni negativi v formatu leica, prikazujejo gradnje cest, mostov in podvozov, gradnje in razne dogodke iz vrtcev in šol, razne proslave in komemoracije in prizore iz življenja upokojencev: njihova druženja in rekreativne dejavnosti, npr. na baliniščih, na kolesih, na raznih zborih ali izletih.

Jesenovec se je v obdobju zaposlitve na Ministrstvu za notranje zadeve v Ljubljani posvetil kriminalistični fotografiji. Vpeljal je več do tedaj neznanih fotografskih postopkov, predaval je fototehniko na srednji šoli za notranje zadeve in napisal skripto o kriminalistični fotografiji, ki jo gojenci do tedaj še niso imeli. Pred tem je opravil pomočniški in mojstrski izpit iz poklicne fotografije ter dokončal nižjo in višjo gimnazijo. V letih med 1979 in 2005 je bil urednik revije Fotoantika, v kateri je objavil več kot 20 prispevkov. Ves čas je sodeloval na fotografskih razstavah, sprva v znanem Fotoklubu Ljubljana, pozneje pa v Društvu poklicnih fotografov Slovenije in je za uspešne fotografije prejel več nagrad. Kdor je hodil na tradicionalne vsakoletne sejme Fotoantika v Križanke v Ljubljani v mesecu juniju, je lahko videl Sandija Jesenovca v fraku, s cilindrom na glavi, ki je vse udeležence sejma kot skupino redno fotografiral na star način – s staro leseno potovalno kamero 13 x 18 cm na plošče.¹³ Aleksander Jesenovec je bil gotovo mojster svojega poklica, cenjen med svojimi poklicnimi kolegi in eden najbolj aktivnih in zaslužnih članov v Društvu poklicnih fotografov Slovenije. Bil je pošten, skromen, vesten in natančen pri vsem, česar se je lotil, kar sem lahko ugotovila tudi sama, saj sem ga imela čast spoznati in obdelovati njegov fond. Poskrbel je tudi za natančno dokumentacijo svojih, predvsem medvojnih posnetkov in je tako nam muzejskim kustosom v veliki meri olajšal postopek dokumentiranja in inventariziranja njegovih posnetkov.

---

Opombe

1. Razstava Foto humor Edija Šelhausa, Muzej novejše zgodovine Slovenije, 2006 ↩︎
2. Šparovec, Jožica: Edi Šelhaus. Retrospektiva, MNZS, Ljubljana 2019, str. 15 ↩︎
3. Aleksander Jesenovec, »Tehnična fotografija v službi NOB«, v: Fotoantika, št. 6, 10. 6. 1984, str. 2–3 ↩︎
4. Edi Šelhaus, Fotoreporter, Borec, 1982, str. 21 ↩︎
5. Aleksander Jesenovec, »Moja partizanska fotografija« (tipkopis), str. 1-2 ↩︎
6. Aleksander Jesenovec, »Le hokus pokus je manjkal«, v: Fotoantika, št. 7, 1995, str. 4–5, in Uvodno pojasnilo (spremna dokumentacija k fotografijam – tipkopis), 2006 ↩︎
7. Šelhaus se je spomladi 1944 na Gorenjskem hudo ranil v glavo med begom pred Nemci, se nato dalj časa zdravil v Bohinju, nato pa se peš odpravil v Belo krajino in pri tem šel tudi skozi Lokve. Glej tudi: Jožica Šparovec,: Edi Šelhaus. Retrospektiva, MNZS, Ljubljana 2019, str. 14, 17 ↩︎
8. Aleksander Jesenovec, »Fotografiranje partizanskih bolnic Franja in Pavla« (tipkopis), str. 16–19 in: »Prvo legalno fotografiranje partizanskih bolnic na Primorskem«, v: Fotoantika, št. 22, 2005, str. 16–18 ↩︎
9. Originalne fotografije na papirju hrani tudi Cerkljanski muzej, saj jim je eno serijo fotografij predal sin dr. Aleksandra Galeta. ↩︎
10. Aleksander Jesenovec, Audio pričevanje, 21. 11. 2011 ↩︎
11. Aleksander Jesenovec, »Moja partizanska fotografija« (tipkopis), str. 6 ↩︎
12. Aleksander Jesenovec, Audio pričevanje, 21. 11. 2011 ↩︎
13. Aleksander Jesenovec, »To je dan fotografov – na Fotoantiki se dobimo«, v: Fotoantika, št. 9–10, 21. junij 1987, str. 9 ↩︎

Devetega maja vsako leto praznujemo več praznikov, ki imajo skupni imenovalec. Ta je konec svetovne vojne v Evropi. Na ta dan obeležujemo dan zmage nad fašizmom in nacizmom, na isti dan praznuje tudi mesto Ljubljana, saj so na ta dan v mesto vkorakale partizanske enote in mesto osvobodile okupatorjeve nadoblasti. Devetega maja praznujemo tudi dan Evrope, saj je bila na ta dan, seveda ne po naključju, leta 1950 podpisana Schumanova deklaracija, ki danes velja za eno izmed prvih resnih iniciativ in projektov, ki so pripeljali do ustanovitve Evropske unije.

V galeriji predstavljamo nekaj fotografij iz časa ob koncu osvobajanja ozemlja, kjer so živeli (in živijo) Slovenci.

Današnjega dne se starejši prebivalci v Furlaniji in Posočju ne spominjajo radi. V četrtek, 6. maja 1976 ob 20. uri 00 minut in 14,7 sekund so se namreč na področju Posočja zatresla tla z magnitudo 6,5 po Richtrejevi oz. 9 do 10 po Mercallijevi lestvici. Epicenter potresa je bil oddaljen vsega 20,5 km od takratne jugoslovanske meje, pod goro San Simeone, na področju Furlanije. Najbolj prizadeta mesta na italijanski strani so bila Humin, Osoppo, Buja, Majano, Pušja vas, Ratenj, Forgaria in Lusevera, na Slovenskem pa Breginj, Podbela, Žaga, Srpenica, Idrijsko, Logje, Kamno, Ladra in Volarje. Na slovenski strani potres ni terjal smrtnih žrtev. Nastala je zgolj velika gmotna škoda na več kot 5000 hišah in najmanj 800 od njih je bilo primernih zgolj samo še za rušenje.

Novinarske ekipe obeh največjih časopisnih hiš so že nekaj minut po dogodku odhitele na teren. »Bil sem v Drami, na premieri Mihajla Bulgakova »Beg«, ko se je zgodil potres. Predstava je bila seveda prekinjana. Obiskovalci Drame so odhiteli na ulico, jaz pa v uredništvo in nato na teren«, se dogodka spominja takratni fotoreporter časopisa Delo Joco Žnidaršič.

Proti Tolminskem, od koder je bila, po radijskih valovih, sporočena največja škoda, se je s službenim avtomobilom odpeljala tudi ekipa časopisne hiše Dnevnik in sicer novinar Miran Sattler ter fotoreporter Marjan Ciglič. »V kosteh sem občutil sunke potresa, tistega ob 21. uri. Tega občutka se še nisem otresel ko sem nekaj po polnoči brzel proti Kobaridu.«, je zapisal novinar. Ob eni uri sta že prispela v Idrijo, kjer so bili domala vsi prebivalci na cestah, avtomobili pa so postala zasilna prenočišča za tisto noč.

K pomoči so se odzvali domala vsi. Številni so namenili denarno pomoč. V prvih dneh so postavili skupno več kot 700 šotorov in 200 avtomobilskih prikolic. Do konca junija je področje strelo še okoli 400 popotresnih sunkov, od katerih so jih prebivalci čutili skoraj 200.

V Sežani prebiva Virgilij Tavčar, mož pri častitljivih 102. letih starosti, ki je nemara zadnji še živeči slovenski mobiliziranec v italijanskih oboroženih silah z vojaško izkušnjo z vzhodne fronte med drugo svetovno vojno.

Rodil se je 21. decembra 1919 v Trstu, odraščal pa v Vogljah in Poklonu pri Repentabru in v Povirju na Krasu, ko je bila Primorska del fašistične Italije. Leta 1937 se je vpisal v italijansko vojaško šolo alpinizma Duca degli Abruzzi v Aosti in jo uspešno zaključil. Med Italijani je bil edini slovenski inštruktor rekrutov, pa je prav njega doletela čast, da je učil plezati princeso Mario di Piemonte. Ko je njegova slovenska narodnost postala moteča, je bil razrešen čina podčastnika. Vključili so ga v smučarski bataljon Monte Cervino in ga januarja 1942 odpeljali v Ukrajinsko sovjetsko socialistično republiko na pomoč enotam 8. italijanske armade. Smučarski bataljon s 600 vojaki je bil na vzhodno fronto poslan kot posebna enota za hitre intervencije.

Že potovanje z vlakom v zaledje vzhodne frotne je bilo preizkus vzdržljivosti, saj so že drugi dan vožnje razpokale ogrevalne cevi, notranja temperatura se je spustila na devet stopinj pod ničlo in kupeje je obložila plast ledu. Zaledenelo lokomotivo so še pred Dunajem za silo popravili ter jo v Dresdnu preklopili na tovorni vlak z nemškimi tanki. Dne, 18. februarja 1942 so se ustavili na največji železniški postaji, kar jih je dotlej videl Virgilij, že globoko na ukrajinskem ozemlju, v industrijskem mestu Dnepropetrovsk. Dva dni pozneje, po osemintridesetih dneh vožnje, so dosegli cilj in izstopili v mestu Yasinovataya v regiji Donetsk. Njihov vlak je že prvo noč uničilo bombardiranje ruskih bombnikov. V mrazu in snegu se je izjalovila že prva vojaška akcija, napad na utrdbo v Ol‘khovatki, saj ruski vojski in mrazu nista bila kos ne orožje ne italijanska vojska:

»Postavili smo se okrog ruske postojanke in čakali na ukaz. Ko je ob dveh ponoči prišel ukaz za napad, nobeden ni mogel vstati pokonci. Vse je bilo paralizirano, vsi pomrznjeni. In Rusi, ko so to videli, so začeli metat minobacače po nas.«¹

Smučarski bataljon Monte Cervino je po Virgilijevih zapisih tedaj utrpel 12 mrtvih, 18 ranjenih, 60 ozeblih, od teh 43 s hujšimi ozeblinami. Virgilij jo je odnesel z omrzlinami prstov na nogah, zaradi česar so mu izpulili nohte. Usmiljenja vredni so bili lačni otroci, ki so prosjačili za vojaki in ob katerih se je Virgilij čutil moralno dolžnega, da jim pomaga s koščki kruha in kanglicami tople hrane. Pomoč otrokom v rudarskem mestu Yenakijeve (tedaj Rikove), zasedenem z nemškimi okupacijskimi silami, je podprl celo kapetan Lamberti, ki je zahteval dodatno pripravo hrane posebej za otroke.

»V kratkem času se je tudi zemlja pod snegom začela odtajati, in kar naenkrat so se obširne snežne in bele planjave, spremenile v črno blatno morje,« je v spominih z naslovom Na treh frontah zapisal Virgilij.

Spomladi 1942 se je bataljon pomikal proti Lugansku (tedanjem Vorošilovgradu). Pri zavzemanju položajev v pokrajini Donbas so imeli dokajšnje izgube proti Rusom. Poleti so se premaknili v smeri proti reki Don in bili v predmestju Millerova že onkraj današnjih ukrajinskih meja, na ruskem ozemlju, v pripravljenosti za morebitni napad v času, ko je potekala nemška ofenziva in je bila nemška armada že pred Stalingradom. V jeseni so se vkopali na desnem bregu reke Don na območju mesta Yagodnyi. Življenje je preživljal v strelskih jarkih, izčrpan zaradi pogostih ruskih napadov. Med vojaškimi intervencijami je pomagal pri prevozih ranjencev, pokopih padlih in prevajal. Med kratkim premirjem med italijansko in rusko stranjo je prevajal prošnjo poročnika Castellanija:

»Dovolite nam, da Vam na osnovi humanitarnih in zdravstvenih razlogov ter v izogib širitvi morebitne epidemije, ponudimo predlog 48-urnega premirja, ko naj bi Vam brez nikakršnih ovir omogočili izvesti dostojen pogreb Vaših padlih hrabrih vojakov, ki še vedno ležijo na mestih, kjer so  padli. Prepričani smo, da si tudi  Vi  želite, da bodo Vaši hrabri vojaki pokopani dostojno in na human način«.²

Ruska stran je prošnjo sprejela, a z opazko, naj ne vztrajajo na položajih med razpadajočimi trupli in da bodo za gorje, ki ga povzročajo ruskemu narodu, drago plačali. Po umiku v Rossoš se je smučarski bataljon utrdil v zakloniščih na območju Golubaya Krinitsa ob Donu. Dne, 14. decembra 1942 se je za bataljon, kot se spominja Virgilij, začelo najbolj katastrofalno obdobje od prihoda na ruska tla. Začela se je silovita ruska ofenziva s prečkanjem reke Don, ki je italijansko vojsko spravljala v najhujši položaj:

»Bili smo ves čas v gibanju, ves čas v teku. Tudi spali smo s smučkami. Nam sploh niso dovolili, da bi si sneli smučke, ne ponoči ne podnevi.«³

Bataljon Monte Cervino je močno zaznamovalo bojišče okrog Ivanovke, kjer so obkoljevali položaje z bliskovitimi naskoki na smučeh in skrbeli za veze med enotami, toda izgube, tudi med častniškim kadrom, so bile prehude in umik v Rossoš je bil nujen. Tik pred odhodom na območje Mitrofanovke jih je sredi januarja 1943 v Rossošu presenetil prodor kolone ruskih tankov T-34, ki je povzročila razdejanje in preplah po mestu. Smučarski bataljon je imel nalogo braniti mesto z zavzetjem sektorja vzdolž reke Črne Kalitve. Toda spopadi so bili preveč surovi in ostala je le še šestina bataljona. Preostanku bataljona je bil 16. januarja 1943 pri enainštiridesetih stopinjah pod ničlo odrejen umik iz jeklenega ruskega obroča. Medtem ko so s smučmi prečkali zaledenelo reko Črno Kalitvo, jih je zadela tankovska granata:

»Eksplodirala je, led se je zrušil in mi med temi kosi ledu in pod vodo s smučkami na nogah. Veste, kaj to pomeni?«⁴ se je spominjal Virgilij.

K sreči se je vsem, okoli stotim, uspelo rešiti. To je bil čas, ko se je umikanje italijanske armade sprevrglo v pravo tragedijo. Virgilijev umik z nečloveškimi napori je trajal 23 dni, bil dolg 300 kilometrov in bil usmerjen proti Harkovu. Virgilij se je umikal večinoma popolnoma sam, ker se je tako čutil bolj varnega pred letalskimi napadi in ker je sam lažje dobil prenočišče, čeprav je bila samota psihično težka:

»Po tisti neskončni stepi je obupno hoditi sam. Obupno, ker ji ni videti konca. Orientiral sem se samo po soncu, hodil sem v smeri, kjer je zahajalo sonce, ki sem ga videl samo v megli. Dneva s čistim soncem ni bilo nikoli. In ves čas sem se moral gibati. Med hojo sem tudi spal. Nisi se smel ustaviti. Opazil sem kakšnega vojaka, ki se je samo za trenutek usedel, da bi se spočil, pa ni več vstal. Ostal je tam. Trd. Ali pa se je samo za trenutek ustavil in se zvrnil kot steber. Tam so umirali pokonci. Zmrznjeni.«⁵

Ponovno rojstvo je Virgilij doživel 8. februarja 1943 s prihodom v Harkov, ki je bil zunaj obroča obkolitve. Tam je tudi žalostno spoznal, da njegovega bataljona ni več, ker je večina vojakov pomrla ali bila zajeta. Določili so ga za odhod v Kijev na srečanje s podpolkovnikom. Vlak, s katerim se je peljal, je povozil mino in se iztiril tako, da je bil Virgilij ukleščen v vagonu brez možnosti rešitve. Kmalu zatem je iz nasprotne smeri pripeljal vlak, ki je zadel njihovo lokomotivo, ležečo na sosednjih tirih. Virgilij se je nezavesten znašel v snegu: »Gledal sem, kje sem, pa nisem videl nič, ker mi je kri zalila oko. Ustrašil sem se, da sem oslepel. Nisem vedel, kaj se dogaja z mano.«⁶ Ko si je opomogel, je iztisnil toliko moči, da je peš ob železnici prispel v Kijev, kjer so mu najprej oskrbeli oko. Marca 1943 je končno odšel proti domovini. Po kapitulaciji Italije se je vključil v partizansko gibanje in postal namestnik komandanta bataljona Vojske državne varnosti. Zaradi prihoda domov z vzhodne fronte je bil v času spora z informbirojem leta 1948 službeno premeščen.

---

Viri:
_{Virgilij Tavčar: Na treh frontah (knjiga spominov svojcem). Sežana, 2004.
Virgilij Tavčar, video posnetek pričevanja, 3. 6. 2011. Hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije.
Irena Uršič: Virgilij Tavčar (1919). Pot domov. Ljubljana: Muzej novejše zgodovine Slovenije, 2015.
Irena Uršič: »Tam so umirali pokonci. Zmrznjeni.«: Virgilij Tavčar, med 2. svetovno vojno italijanski vojak na vzhodni fronti in partizan. Primorske novice, 27. junij 2014, str. 14–15.}

Opombe:

1. Virgilij Tavčar, video posnetek pričevanja, 3. 6. 2011. Hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije. ↩︎
2. Virgliji Tavčar: Na treh frontah (knjiga spominov svojcem). Sežana, 2004, str. 267. ↩︎
3. Virgilij Tavčar, video posnetek pričevanja, 3. 6. 2011. Hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije ↩︎
4. Prav tam. ↩︎
5. Prav tam. ↩︎
6. Prav tam. ↩︎