Litija je med letoma 1957 in 1983 zasedala med slovenskimi karnevalski mesti prav posebno mesto. Karnevalski sprevod je po mestnih ulicah navadno krenil na pusto nedeljo. Pot so začeli na lokaciji Na stavbah, na levem bregu Save, se nato podali čez most ter po stari cesti skozi Litijo. V starem delu mesta je stal tudi oder, od koder do voditelji karnevala po zvočnikih spremljali karneval. Pustna povorka se je nato podala do stanovanjskih blokov na Rozmanovem trgu ter se nato vračala po Zasavski cesto čez most do začetne točke. Vsako leto je privabila med deseti in dvajset tisoč obiskovalcev, v sprevodu pa sta sodelovali tudi dve godbi.

Vodstvo karnevala se je vsako leto odločilo za aktualno problematiko karnevala, kateri so sledile posamezne maske in pustne skupine. Leta 1974 so tako v Litiji obravnavali problematiko energetske krize. 14. februarja 1974 so ulice Litije napolnili šejki, ki so v zameno za litijske smeti Litijanom ponujali nafto. Poleg polnih sodčkov nafte so svojo rešitev ponudili tudi domačini, ki so za čisto pogonsko gorivo ponudili kar domačne gorivo – šmarnico. Litijski pustni karneval je s svojim fotoaparatom spremljal Dnevnikov fotoreporter Marjan Ciglič.

Leta 1976 je na zimskih olimpijskih igrah v Innsbrucku v Avstriji  (4. do 15. februar 1976) nastopala veliko manj številna jugoslovanska reprezentanca, v kateri so nastopali slovenski športniki. Tekmovali so le v štirih disciplinah – v alpskem smučanju, v alpskih tekih, v smučarskih skokih in v hokeju.  Najboljše mesto je zasedel Bojan Križaj, ki je bil 18. v veleslalomu, ostali so bili na veliko nižjih mestih. Bojan Križaj je tedaj pravzaprav šele pričenjal s svojo smučarsko kariero in vzpon v svetovni smučarski vrh in je tega leta osvojil prve točke za svetovni pokal – takrat je točke osvojilo le prvih deset na tekmi. S tem je tudi spremenil Slovence v smučarsko nacijo, ki smo od takrat na TV zaslonih evforično spremljali vse tekme, kjer je nastopal.  Postal je eden najboljših slovenskih smučarjev vseh časov. Leta 1980 je zmagal v švicarskem Wengnu. Na olimpijskih igrah leta 1980 v Lake Placidu  je v veleslalomu za pičli dve stotinki zgrešil bronasto kolajno. Uspešnejši je bil leta 1982 na svetovnem prvenstvu v Schladmingu, kjer je v slalomu osvojil srebrno kolajno, v sezoni 1986/87 pa je osvojil slalomski kristalni globus. Skupno je v svetovnem pokalu dosegel 8 zmag in 33 uvrstitev na zmagovalni oder, kar do danes ni uspelo ponoviti še nobenemu slovenskemu moškemu smučarju.

Ena od stvaritev arhitekta Jožeta Plečnika je tudi cerkev sv. Mihaela na Ljubljanskem barju, ki je zanimiv, lep primer sakralne arhitekture. Prizadevanja za postavitev nove cerkve je vodil tedanji trnovski kaplan in šolski katehet na Barju Dragotin Matkovič, ki je prosil svojega strica Jožeta Plečnika, tedanjega profesorja na ljubljanski Univerzi, naj naredi načrt cerkve na Barju.

Zaradi zapletov s pridobivanjem zemljišča – cerkev naj bi stala na križišču Ižanske ceste in Črne vasi – je Plečnik določil sedanjo lokacijo na mestnem travniku. Že 22. avgusta 1937 so blagoslovili temeljni kamen in nato začeli z gradnjo. Ker so barjanska tla slabo nosilna, je bilo po­trebno pod temelje zabiti 347 lesenih pilotov. Na te pilote so postavili kamnite temelje. Plečnik namreč ni popolnoma zaupal betonu, rekoč Motkoviču: “Boga pa vendar ne boš z betonom goljufal.” Cerkev je bila hitro zgrajena in prva maša je bila že 8. maja 1938, blagoslovitev dokončane cerkve pa je opravil škof Rožman 17. novembra 1940.

Ta slovesen dogodek je s fotoaparatom zabeležil tudi Marjan Keršič-Belač, ki je bil doma na Barju in je po 2. svetovni vojni postal znani kipar, alpinist in gorski reševalec. Na slovesnosti so bili poleg škofa Rožmana in drugih duhovnikov tudi domačini, med njimi precej otrok, in drugi, žene, dekleta in tudi otroci pa so bili oblečeni v narodne noše.

Na Keršičevih fotografijah se vidi tudi vhodno stopnišče, ki se v ravni črti kot podaljšek vhodne poti položno dviguje kot pris­podoba Jakobove lestve v nebesa do vhoda v cerkev skozi zvonik. Posebnost vhodne ograje so samostojno stoječi stebriči – to so zabeto­nirane kanalizacijske cevi.

Vsebina je vzeta iz knjižice Plečnikova cerkev sv. Mihaela na Barju, Jože Kušar, Župnijski urad Barje, 1991.
Glej tudi: http://www.zupnijabarje.si/plecnikova-cerkev-sv-mihaela.html.

Plečniku smo na tem blogu že nekajkrat namenili nekaj besed. Danes objavljamo vest, da smo na Ljubljanskem gradu odprli razstavo Jože Plečnik (1872–1957), ki bo odprta za javnost med 3. februarjem in 10. aprilom 2022. Razstava je nastala v sodelovanju z Ljubljanskim gradom, Slovenskim etnografskim muzejem in Plečnikovo hišo (MGML).

Razstava predstavlja Plečnikov dediščino v Ljubljani, ki je bila pred kratkim uvrščena na Unescov seznam svetovne kulturne dediščine. Fotografije poskušajo prikazati stanje pred Plečnikovim posegom, čas gradnje objekta in končano delo, ter kako se to vključuje v urbani prostor. Fotografije so razdeljene v šest različnih sklopov. Prvi sklop predstavlja dela, ki ležijo na t. i. kopenski osi, ki se razteza od njegovega domovanja v Trnovem v Ljubljani vse do Kongresnega trga. Drugi sklop predstavljajo dela s t. i. vodne osi, ki vključuje mostove čez Ljubljanico, samo ureditev struge reke in zapornico. Tretji sklop predstavljata cerkvi sv. Frančiška Asiškega v Šiški in sv. Mihaela na Barju. Četrti sklop je posvečen Tržnici, peti predstavlja rimski zid na Mirju. Zadnji sklop prikazuje fotografije pokopališkega kompleksa Žale.