Letošnja zima kljub zgodaj zapadlemu snegu z njim ni prav posebno radodarna. V današnji rubriki porumenele fotografije pa vam vseeno predstavljamo snežno fotografijo posneto leta 1962. Prav obdobje zime leta 1962/1963 se je zaradi svoje ostrosti in dolžine zapisalo v statistiko največjih vremenskih skrajnosti v Sloveniji. Od decembra leta 1962 do januarja 1963 so tako v Ljubljani zabeležili povprečno temperaturo – 4,2 OC, na Rudnem polju na Pokljuki pa so 28. 12. 1962 zabeležili še vedno veljaven rekord, ko je bilo na merilni postaji izmerjeno kar -27 OC.
Ostra zima je omogočala snežne radosti tudi v prestolnici. Ljubljanski otroci in mladina so si tako svojo »domačo« smučarsko progo uredili kar na grajskem griču, ki je poleg smučarskih omogočal tudi snežne radosti sankačem. Snežno rajanje je v svoj fotografski objektiv ujel fotoreporter Edi Šelhaus.
Jože Plečnik je zagotovo eden izmed največjih slovenskih arhitektov. Rodil se je 23. januarja 1872. Leta 2022 tako praznujemo 150. obletnico rojstva. Obletnico bomo na blogu počastili s predstavitvijo enega izmed najpomembnejših arhitektovih del, ki je Nacionalna in univerzitetna knjižnica (NUK). Stavba se s svojo mogočnostjo navezuje na baročni Deželni dvorec, ki je nekoč stal na istem mestu, a je bil v potresu leta 1895 usodno poškodovan. Potreba po nacionalni knjižnici se pojavi že z nastankom Univerze v Ljubljani leta 1919. Plečnik si je knjižnico zamislil že v dvajsetih letih a sprva na mestu današnjega Narodnega muzeja na Šubičevi ulici. Knjižnico si je namerno zamislil v bližini parka Tivoli, saj si je v njem arhitekt načrtoval univerzitetno četrt z vsemi fakultetami. Prvi načrt zgradbe, ki je kasneje postala ta, ki jo poznamo danes, je Plečnik izdelal leta 1930. Do same gradnje ga je sicer še velikokrat in močno spremenil.
Fasada je sestavljena iz opeke in rustikalnih kamnitih vložkov. Okna so zasnovana v obliki odprtih knjig in nekoliko izstopajo iz fasade. Plečnik je knjižnico zasnoval kot tempelj znanja, kar je nakazano tudi s simbolnim okrasnim vencem, ki se vije ob vrhu stavbe. Posameznik v knjižnico vstopi skozi vrata, ki jih je zasnoval po vzoru Panteona. V pritličje je umestil pisarne, predavalnice in skladišča, v prvo nadstropje pa je postavil grafično zbirko, razstavno dvorano, profesorsko čitalnico, prostore za vodstvo knjižnice in glavno čitalnico. Do te se vije neprekinjena »obredna« pot, ki se vzpenja s temnega stopnišča pri vstopu v knjižnico proti vstopu do glavne čitalnice, svetlobi – znanju. Oprema glavne čitalnice je v celotni Plečnikovo delo. Del te so tudi stoli, ki jih je Plečnik rad oblikoval. Tiste, ki jih je namenil za uporabo ob učenju, je rad oblikoval tako, da so bili neudobni, kar naj bi učencu oz. študentu omogočalo večjo koncentracijo in v njem vzbujalo manj želje po spanju.1
V spomin na tragično dražgoško bitko iz leta 1942, od katere je letos minilo že 80 let, so po vojni prirejali tradicionalne spominske pohode Po poteh partizanske Jelovice. Januarja 1958 se je v Dražgoše že dan pred prireditvijo napotil tudi fotoreporter Edi Šelhaus, ki je prav tedaj nastopil službo pri časopisu Slovenski poročevalec. Zavedal se je, da bodo fotografije, ki jih bo posnel, prav zato zelo pomembne, saj bodo pokazale njegove fotoreportrske sposobnosti. Že prvi dan, 11. januarja, je posnel zelo zanimive fotografije udeležencev prireditve ob peči pri domačinih, naslednji dan, v nedeljo, pa je med drugim zabeležil tudi nekdanje partizanske borce, ki so si prav tako kot v partizanskih časih delili hrano iz iste skodele. Ponazorili so tudi nekdanjo bitko iz leta 1942 in Šelhaus je posnel v belo oblečene pripadnike JLA, ki so uprizorili napad nemških vojakov na Dražgoše, več patrulj pa je sodelovalo tudi v tekmovanju v smučarskih tekih in v streljanju s puškami. Naslednji dan, 13. januarja 1958, je bilo na 1. In 2. strani Slovenskega poročevalca objavljenih več Šelhausovih fotografij iz Dražgoš, kar do tedaj ni bilo običajno in tudi to je bil dokaz, da je Šelhaus odlično opravil svoje delo.
Odlično lanskoletno sodelovanje med Knjižnico Domžale ter našim muzejem je že v prvih dneh novega leta postreglo z odličnim prispevkom Kristine Galum. Tokrat so se na portalu Kamra osredotočili na prvo slovensko tovarno glasbenih inštrumentov – podjetje Melodija Mengeš.
Podjetje Melodija Mengeš je imelo v svojih najboljših časih zaposlenih do 500 ljudi, njihove inštrumente so prodajali po vsem svetu, povsod tam, kjer so živeli slovenski izseljenci. Žal tovarne danes ni več, a si s sprehodom po članku in priloženih fotografijah lahko ogledate nekdanje podobe tovarne glasbil.
