Od danes naprej je Ljubljana bogatejša za nov galerijski prostor, ki bo služil predstavljanju sodobne umetnosti domačih in mednarodnih umetnikov. Galerija Cukrarna ne bo le razstavni prostor, temveč tudi prostor koncertov, festivalov in drugih dogodkov.

Poslopje cukrarne uvrščamo med najpomembnejše industrijske objekte 1. polovice 19. stoletja na Slovenskem. Leta 1828 sta borzna veletrgovca iz Trsta, Rossmann & Pelican, ustanovila sladkorno rafinerijo, ki je v prihajajočih letih doživela pravi razcvet. Leta 1835 so vanjo postavili prvi parni stroj na ozemlju današnje Slovenije, novi lastniki pa so še povečali zmogljivost tovarne. 25. avgusta 1858 je cukrarno prizadel hud požar, ki je stavbo skoraj v celoti uničil. Ta dogodek je pomenil tudi konec proizvodnje sladkorja v Ljubljani, lastnik je poslopje obnovil do te mere, da je bilo primerno za oddajanje. Med letoma 1864 in 1866 so v njej prebivali vojaki, leta 1870 pa je svoje mesto v cukrarni dobila državna tobačna tovarna. Tudi delovanje tobačne tovarne je kmalu prekinil požar.¹

Od leta 1873 do padca monarhije leta 1918 je poslopje služilo kot vojašnica in pribežališče manj premožnih Ljubljančanov. Zlasti veliko Ljubljančanov je prostore poselilo po uničujočem velikonočnem potresu leta 1895. Takrat se je v cukrarni naselil tudi pesnik Josip Murn ter kasneje Dragotin Kette. K njima sta na obiske prihajala tudi Oton Župančič in Ivan Cankar. Cukrarna je tako pustila pomemben pečat tudi v slovenski literarni zgodovini, saj jo dojemamo kot rojstni kraj slovenske moderne.²

Med drugo svetovno vojno je poslopje služilo kot zaklonišče, po vojni pa so se vanj zatekali socialno ogroženi, gradbeni delavci, kasneje pa tudi brezdomci. V stavbi je svoje prostore imela Javna razsvetljava Ljubljana, tovarna otroških vozičkov Tribuna ter delavnice Lutkovnega gledališča.

Konec leta 2018 je Mestna občina Ljubljana ob finančni podpori vlade RS in Evropskega sklada za regionalni razvoj začela s prenovo stavbe. Stavba ima status kulturnega spomenika, zato je doživela konservatorsko reinterpretacijo, ohranjen je bil namreč videz strehe in zunanji obod z značilnimi 318 okni. V notranjosti stavbe je z arhitekturnega vidika zanimiva predvsem jeklena konstrukcija, ki visi z ostrešja in se v nobeni točki ne dotika tal, hkrati pa nosi štiri galerijske prostore.

Obnovljeni 200 let stari Cukrarni želimo še najmanj toliko let uspešnega delovanja!

---

Opombe

1. Cukrarna – od industrijskega objekta do galerije in posebnega prizorišča. https://www.visitljubljana.com/sl/kongresni-urad-ljubljane/zakaj-ljubljana/skoraj-pozabljeni/cukrarna-od-industrijskega-objekta-do-galerije-in-posebnega-prizorisca/ (Pridobljeno: 24. 9. 2021). ↩︎
2. Cukrarna. Preteklost in sedanjost Cukrarne. https://cukrarna.art/sl/o-nas/(Pridobljeno: 24. 9. 2021). ↩︎

Javni prevoz se je v širšem obsegu začel razvijati v 19. stoletju, kljub temu pa je prvi tramvaj je na ljubljanske ulice zapeljal »šele« 6. septembra 1901. Ob koncu stoletja je število prebivalcev v Ljubljani začelo naraščati, zato je mestna skupščina sklenila, da uvede »mehanizirana« prevozna sredstva. Posledično je leta 1900 bila ustanovljena Splošna malo železniška družba (SMŽD), ki je v naslednjem letu na ulice pripeljala prvi tramvaj. Ljubljančani so tramvaj sprejeli z navdušenjem in so se sprva vozili z njim zaradi izkušnje same in ne iz potrebe. SMŽD je bila sprva v lasti avstrijske delniške družbe Siemens & Halske. Leta 1929 se je preimenovala v Električno cestno železnico (ECŽ), mesto pa se je po letu 1930 lotilo široke prenove in posodobitve prog. Tramvaj je po Ljubljanskih ulicah zadnjič zapeljal 20. decembra 1958, ko ga je v pokoj pospremilo več tisoč ljudi.