Sodelovanje med Marjanom Pfeiferjem in Lojzetom Spacalom sega v čas po drugi svetovni vojni, ko meja z Italijo še ni bila dokončno določena. Študijski odsek pri Pokrajinskem narodnoosvobodilnem odboru za Slovensko primorje in Trst je skupaj z Oddelkom za mejna vprašanja v Ljubljani in Ministrstvom za zunanje zadeve v Beogradu nameraval dokazovati potek zahodne meje z različnimi dokumenti, ki bi kazali na večinsko slovensko prebivalstvo in njegovo kulturo na spornem mejnem območju. S tem namenom je bila ustanovljena posebna skupina, ki sta jo med drugim sestavljala tudi akademski slikar Lojze Spacal in fotograf Tiskovnega urada – Marjan Pfeifer. Njuna naloga je bila potovati po Primorskem ter zbirati in fotografirati zanimivosti okolja in tamkaj živečih ljudi. Pomembno je bilo vse, kar je dokazovalo slovenski izvor ali sorodnost s Slovenci onstran takratne zahodne meje.¹

Na fotografijah Marjana Pfeiferja, ki so nastale v tem obdobju, se pogosto pojavi tudi podoba slikarja Lojzeta Spacala med ustvarjanjem v tržaškem okolju, iz katerega je črpal navdih za svoja likovna dela. Navadno je v naravi napravil le ohlapne skice, ki jih je nato dokončno izčistil v svojem ateljeju, v obliki grafičnih in slikarskih tehnik.

Opombe

1. SI AS 1816, Okrožni NOO za Goriško okrožje, šk. 10/1, »Fotoposnetki naravnih in krajevnih lepot v Brdih in v Soški dolini«. ↩︎

Ajdovščina je predel Ljubljane, ki se nahaja na širšem območju križišča Slovenske ceste in Gosposvetske ceste. Do aprila 2014, ko se je središče glavnega mesta zaprlo za osebni promet, je Ajdovščina veljala za prometno središče centra Ljubljane. Na območju je skozi čas stalo več znanih gostinskih lokalov, kot sta Tavčarjeva palača in Figovec. Od 17. stoletja je ob križišču stalo tudi sprva leseno in nato kamnito kužno znamenje, ki so ga zaradi širitve tramvajskega omrežja leta 1927 prestavili na Kongresni trg. Pod križiščem se nahaja tudi podhod Ajdovščina. Na levi strani slike stoji še zgradba, na mestu katere danes stoji znana stolpnica Metalka.

Fotograf Marjan Pfeifer je junija 1946 obiskal Pomurje. V objektiv je ujel štorklje, slamnate strehe in žitna polja, zanimalo pa ga je tudi, kje polnijo steklenice z mineralno vodo. Že leta 1833 je Friderich Karl Henn, študent medicine, odkril mineralne vrelce na tem območju. Kasneje se je vrnil v te kraje, odkupil zemljišče in začel iskati glavno žilo vrelca. Iz globine 17 metrov so bile leta 1869 napolnjene prve glinene steklenice mineralne vode, prodaja le-teh pa je skokovito narasla z izgradnjo železniške proge med Radgono in Ljutomerom, ki je olajšala transport pijače po širši okolici. V prvi polovici 20. stoletja je bila mineralna voda oziroma slatina Radenska priznana kot zdravilna voda, saj jo črpajo iz naravnega vrelca, ki vsebuje večjo količino razstopljenih mineralnih snovi in ogljikovega dioksida, prav slednje pa dobro vpliva na človeški organizem.

Sprva je etiketo Radenske krasil palček. Po ljudskem izročilu naj bi bil prav palček tisti, ki je ljudem povedal, da ima voda iz vrelca zdravilno moč. Šele kasneje so zaščitni znak Radenske postala tri srca, avtorja Milka Bambiča iz Trsta. Zakaj tri srca? Posamezne vrelce so namreč do takrat med seboj ločili po številu src, in sicer Zdravilni je imel tri srca, Kraljevi dve, Gizelin pa eno srce.

Za razliko od današnjih dni so nekdaj otroci, predvsem na deželi, morali potem, ko so prišli iz šole, doma še pridno poprijeti za razna dela, ki so jim jih naložili starši. Marsikateri otrok je zaradi dela tudi izostal od pouka, doma pa ni imel časa za učenje in pisanje domačih nalog. Ena od pogostih zadolžitev za otroke je bila paša živine, ki je bila lahko tudi prijetna zadolžitev, saj se je ob tem, da je bilo potrebno paziti, da živina ne bi iz travnika ušla na polje in tam naredila škodo, dalo prebrati tudi kakšno knjigo ali pa se igrati z drugimi otroki.

Na fotografiji so Isteničevi otroci iz Mednega pri Medvodah, ki so ob železniški progi pasli koze. Večji otroci so morali paziti tudi na svoje mlajše bratce in sestrice in jih zabavati tudi z branjem knjig, tako kot Isteničeva Darinka na fotografiji. Domov pa je bilo v košu potrebno prinesti še nekaj trave za koze. Darinka še danes živi v Mednem.

Savsko naselje je bilo prvo blokovsko stanovanjsko naselje, ki se je zgradilo v Ljubljani po drugi svetovni vojni. Z gradnjo naselja so prvič načrtovali tudi zunanje proste površine. Naselje je začelo rasti leta 1946, ko so postavljali prve enonadstropne hiše. V petdesetih letih se je naselje dograjevalo z bloki, končno podobo pa je naselju dal načrt, ki je bil pripravljen leta 1958. Naselje je dobilo nov poudarek z gradnjo petih stolpnic, ki so bile prve svoje vrste v Ljubljani. S podobno naselja so se ukvarjali številni znani slovenski arhitekti, med katerimi so tudi: Boris Kobe, Dušan Bohinec, Milan Mihelič, Ilija Arnautović in drugi.