Fotografija, ki jo je pred skoraj 50-timi leti v Trstu v Italiji posnel znani fotoreporter Edi Šelhaus, nas kar presenetljivo spominja na današnje corona čase. Ljudje v Trstu v Italiji v vrsti čakajo na cepljenje proti črnim kozam in na potrdilo, da so bili cepljeni, zato, da so lahko prestopili mejo z Jugoslavijo. Leta 1972 so namreč v Jugoslaviji izbruhnile črne koze in oblast se je na situacijo odzvala s strogimi ukrepi. Razglašeno je bilo vojno stanje in uvedena karantena.
Poleg karantene se je Jugoslavija odločila za množično ponovno cepljenje prebivalstva, kar je opravila s pomočjo Svetovne zdravstvene organizacije in vojske. Drastični ukrepi so veljali za celotno državo. Tako so morali potniki ob vstopu v Slovenijo pokazati potrdilo o cepljenju, prepovedana so bila javna zborovanja in prireditve, veljala je omejitev službenih potovanj in prepoved preseljevanja delavcev. Po dveh mesecih je bilo epidemije konec, zbolelo je 175 ljudi, med njimi je življenje zaradi bolezni izgubilo 35 oseb. V Sloveniji niso zabeležili nobenega primera bolezni.
Marec je mesec, ko se veliko Slovencev tradicionalno zbere v dolini pod Poncami, kjer uživajo ob gledanju smučarskih poletov. V objemu okoliških gora leži sodoben Nordijski center Planica z več smučarskimi skakalnicami. Poleg letalnice bratov Gorišek, ki je bila zgrajena leta 1969, je tu še znamenita Bloudkova velikanka, ki je skozi leta spreminjala svojo podobo. Zgrajena je bila že leta 1934, 20 let kasneje so jo zaradi poškodb obnovili, dokončno pa se je zaradi dotrajanosti podrla leta 2001. Danes na tem mestu stoji nova Bloudkova velikanka, ki je bila zgrajena v letih 2011/2012.
Leta 1890 se je rudarskemu inženirju Jaroslavu Bloudku in njegovi ženi Minki Bloudek v Idriji rodil Stanko, ki so ga že kot dečka zanimala časnikarska poročila o prvih uspešnih poletih bratov Wright. Kljub navdušenju nad letalstvom se je najprej vpisal na slikarsko akademijo v Pragi, vendar je kmalu ugotovil, da to ni bila prava izbira. Študij je nadaljeval na strojnem oddelku praške visoke tehnične šole, kjer si je kmalu pridobil sloves konstruktorja. To mu je odprlo vrata v letalsko industrijo. Pred izbruhom 1. svetovne vojne se je Bloudek v Trutnovu, kjer je služboval, seznanil s smučanjem in smučarskimi skoki. Kmalu je dobil idejo, da bi na mali skakalnici izkoristil zračne tokove in poletel kot rimski bog Merkur, nadel si je kovinsko čelado in z njo povezani krili, ki ju je upravljal z rokami. Spust po skakalnici ni bil uspešen, zato je idejo o poletih za nekaj časa opustil.
Po 1. svetovni vojni se je vrnil v Ljubljano, kjer si je skupaj s somišljeniki prizadeval za ustanovitev slovenske letalske industrije, vendar so bila pričakovanja previsoka. Iz letalske industrije se je preusmeril v avtomobilsko, ustanovil je lastno podjetje in imel vizijo o načrtovanju slovenskega ljudskega osebnega avtomobila. Z letalstvom se je ukvarjal zgolj še ljubiteljsko, vedno bolj pa ga je začel zanimati šport.
Že v času pred izbruhom 1. svetovne vojne se je ukvarjal z nogometom. Bil je eden izmed ustanoviteljev ljubljanskega nogometnega kluba Hermes. Med študijem v Pragi se je seznanjal z nogometnimi novostmi, ljubljanske kolege je zalagal z nogometnimi žogami in čevlji, kar bi lahko razumeli kot zametke njegovega mecenstva. Ob vrnitvi v Ljubljano je postal predsednik Sportnega kluba Ilirija, v tej vlogi pa mu je uspelo prepričati lastnika pivovarne Union, da je dal klubu v najem del travnika ob Celovški cesti, ki ga je uspel preurediti v stadion.
Nogomet pa ni bil edini šport, ki je vzbudil zanimanje pri Bloudku. Bil je uspešen atlet, saj je leta 1921 postal prvak in rekorder Slovenije v metu diska, po letu 1924 pa se je začel resno ukvarjati tudi z drsanjem. Bloudka in Viktorja Vodiška so leta 1928 izbrali celo v jugoslovansko reprezentanco na drugih zimskih olimpijskih igrah v St. Moritzu, vendar na njih nista nastopila, saj sta kmalu spoznala, da nista konkurenčna preostalim tekmecem.
Bloudkovo mecenstvo se je nadaljevalo. Leta 1928 je v Ljubljano pripeljal prvo pravo mizo za namizni tenis, z Vodiškom pa sta z zimskih olimpijskih iger v St. Moritzu pripeljala hokejsko opremo.
Konec 20. let 20. stoletja se je začel Bloudek intenzivneje posvečati gradnji športnih objektov. Potem ko so po njegovih načrtih zgradili sodobno kopališče z olimpijskim bazenom in 10-metrsko skakalnico v Ljubljani, je bil vključen tudi v gradbeni odbor za postavitev Doma v Planici. Gradnja doma je spodbudila Bloudkovo željo po gradnji smučarske skakalnice. Prvo skakalnico je zgradil na severovzhodnem pobočju Macesnovca, v bližini železniške postaje v Ratečah. To je bila zgolj »generalka« za večji podvig. Leta 1932 se je Bloudek odločil, da bo na lastno pest zgradil 70-metrsko skakalnico v Planici, vendar mu to ni v celoti uspelo. Zaradi svetovne gospodarske krize in nesporazumov v Jugoslovanski zimskošportni zvezi je bila gradnja skakalnice ogrožena. Napol zgrajeno skakalnico je pred popolnim polomom rešil stavbenik Ivan Rožman, ki se je odločil projekt finančno podpreti in ga tudi izpeljati do konca. Na veselje vseh, je bila skakalnica dokončana leta 1934, ko se je odvila tudi prva mednarodna tekma, ki je prinesla prve rekorde. Kljub temu da je skakalnico zgradil Ivan Rožman, je slednja ime dobila po prvotnem projektantu – Stanetu Bloudku, ki je skakalnico v naslednjih letih izpopolnjeval in povečeval.1
Marjan PFEIFER st., Smučarska skakalnica v Planici, Planica, 21. marec 1947. Zbirka Foto Slovenija, črno-beli negativ, leica, inv. št.: FS3690/4.
Stanko Bloudek je pustil neizmeren pečat na področju slovenskega športa. zato se po njem od leta 1966 imenuje tudi najvišje priznanje za izjemne dosežke na področju športa v Sloveniji.
Drevesa iglavcev se pred poškodbami zavarujejo z izločanjem posebne goste tekočine – smole. Ta se po nekaj dneh strdi in zavaruje drevo pred gnilobo in izgubo drevesnega soka. Ljudje so že v starem veku ugotovili, da je smola eden izmed najpomembnejših postranskih gozdnih proizvodov, zato so jo začeli načrtno pridobivati. Že stari Grki, Perzijci in Egipčani so iz nje pridobivali terpentinovo olje in kolofonijo. V srednjem veku so bili vodilni smolarji Francozi, v novem veku pa Američani, ki so smolo pridobivali s suho destilacijo in s parjenjem zmletih lesnih ostankov iglavcev. Do leta 1960 je bila smola zelo iskana surovina, potem pa jo je začela nadomeščati nafta.1
V Evropi se je moderno smolarjenje razširilo zlasti po sredozemskih državah – Grčiji, Španiji in Franciji. Izjema ni bilo niti slovensko ozemlje, kjer je prišlo do prvih poskusov smolarjenja v 30. letih 20. stoletja, ko je Walter Bark na Dravskem polju pridobival smolo iz rdečega, črnega in zelenega bora, podobno so smolo pridobivali tudi v primorskih gozdovih, kjer so za vojne namene smolarili Italijani.2
Po drugi svetovni vojni je Jugoslavija usmerila vse svoje sile v obnovo in industrializacijo. Številna zemljišča, gozdovi ter obrtni in proizvodni obrati so bili podržavljeni, oblast pa si je prizadevala za gospodarsko in »surovinsko« samozadostnost, zato je bilo potrebno izkoristiti vse razpoložljive surovine, ki jih je ponujala domača zemlja. Lojze Kiauta je v svojem delu Smolarjenje v Sloveniji opozoril na izkoriščanje smole, ki je uporabna v različnih panogah industrije. Menil je, da bi lahko na ta način država prihranila številne devize, ki bi jih uporabili za nakup tistih surovin, ki jih država ni imela oz. jih je imela v nezadostni količini.3
S proizvodnjo smole se je po 2. svetovni vojni ukvarjala tovarna Pinus iz Rač pri Mariboru, ki je predelovala borovo smolo v kolofonijo in terpentin, vendar ni izkoriščala vseh svojih potencialov, zato je Gozdarski prosvetni oddelek ministrstva za gozdarstvo pri Vladi LRS dobil nalogo, da organizira poskusno smolarjenje. To nalogo je dobil inženir Martin Čokl, ki se je soočil s problemom pomanjkanja izurjenih delavcev – smolarjev in smolarskega orodja, zato je kmalu organiziral tečaj na Državni gozdarski šoli v Mariboru, tovarne in lončarije pa so izdelovale smolarsko orodje.4 Panogo so želeli približati ljudem tudi s pomočjo medijev. Tako je leta 1947 naslovnico Tovariša krasila fotografija smolarja, ki s pomočjo smolarskega noža pripravlja smolino. Poleg naslovnice je v Tovarišu izšla še fotozgodba, ki nazorno prikazuje postopek smolarjenja.5
Kako je potekalo smolarjenje?
Gozdar in smolar sta ob jesenskem obisku gozda določila drevesa, ki bi bila primerna za smolarjenje. Ločevali so kratkoročno (4- do 6- letno) in dolgoročno (20- in večletno) smolarjenje, odvisno od tega, koliko let so nameravali drevo smolariti. V pomladnih mesecih je smolar v višini prsi ostrgal del skorje, zarezal dva stranska žleba ter en plitev vzdolžni žleb, na dnu katerega je ustvaril ležišče za lonček. Slednjega je pokril in po dobri minuti je pritekla v lonček prva smola. Lončki so se napolnili v enem do dveh dnevih, smolar pa jih je pretakal v večje vedro in sod, ki ga je bilo potrebno hraniti na hladnem mestu. Smolar je skrbel in smolaril večje število dreves na enkrat, vsa drevesa pa je tudi dobro poznal. Vsakih 3–7 dni se je vračal k njim in obrezoval spodnji rob stranskih žlebov, ki so postajali vedno širši, da bi spodbudil izločanje smole.6
Leta 1947 so smolarji nabrali 84,5 tone smole, leto kasneje 119,3 tone, sledil je upad zaradi neugodnega vremena in skrajšane sezone, v začetku 50. let pa znatno povečanje, saj so uvedli plačevanje po učinku. Sprva so imeli vsi smolarji enake mesečne plače, kmalu pa se je izkazalo, da bi lahko akordno delo povečalo povprečni donos smole. Tako se je povprečni donos po smolarju po uvedbi akordnega dela v dveh letih povečal z 941 kilogramov na 1204 kilograme.7
Smolarjenje je do danes skorajda ne izumrlo, kot možni razlogi pa se navajajo kemična industrija, preostali cenejši viri in delovna sila. Kljub temu na Oddelku za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani menijo, da bi smolarjenje pomenilo dodaten zaslužek za manjše in srednje velike lastnike gozdov, hkrati pa bi spodbujalo aktivno gozdarstvo in preprečevalo morebitne požare.
Opombe
Čokl, Martin. Smolarski priročnik. Ljubljana: Ministrstvo za kmetijstvo in gozdarstvo LR Slovenije, 1947. ↩︎
Bliža se tradicionalno marčevsko tekmovanje, ki vsako leto privabi na tisoče športnih navdušencev z vseh koncev Evrope. Poleti v Planici so prerasli v nacionalni športni praznik, ki pa je lansko leto minil brez obiskovalcev, podobna usoda ga čaka tudi letos.
Povsem drugače je bilo leta 1963, ko je dogajanje takrat na Bloudkovi velikanki v objektiv ujel fotograf Leon Jere. Tekmovanje je tistega leta potekalo med 22. in 24. marcem. V treh dneh je Planico po poročanju časnika Delo obiskalo več kot 65.000 ljudi, kar je bila do tedaj rekordna udeležba. Med gosti se je znašel tudi politični vrh s Titom in Kardeljem na čelu.
Na skakalnici so se pomerili predstavniki dvanajstih držav, med favoriti pa so bili, tako kot je bilo v tistih letih običajno, predstavniki Nemške demokratične republike s svetovnim in olimpijskim prvakom in planiškim rekorderjem Helmutom Recknagelom na čelu. Prvi dan je favorite presenetil Norvežan Torgeir Brandtzæg, ki je nekoliko »pokvaril« sicer totalno dominacijo Vzhodnih Nemcev. V naslednjih dveh dnevih se je v ospredje preril mladi, 21 letni vzhodnonemški up Dieter Bockeloh, ki je pomedel s konkurenco in osvojil končno prvo mesto. Na stopničkah sta skupaj z njim stala njegova sodržavljana Ditmar Klemm in Veit Kührt. Najbolje uvrščeni Jugoslovan je bil na skupnem 21. mestu Marjan Pečar. Na posamični tekmi se je najbolje odrezal Peter Eržen, ki je drugi tekmovalni dan dosegel 11. mesto.
