Mojster fotografije Vlastja Simončič je 22. januarja 1947 fotografiral v Josipdolu na Pohorju. Državne elektrarne Slovenije so tam v hudem mrazu pri -20 stopinjah Celzija gradile električni daljnovod. Daljnovod, ki so ga zgradili v 30 dneh je bil dolg 14 km. Ker zaradi mraza ni bilo mogoče betonirati so zgradili začasni leseni transformator. Vlastja je v svojih spominih na reportažo zapisal: »Cel dan sem gazil visok sneg in zvečer ves premražen sedel na vlak. Proti jutri sem se vrnil v Ljubljano v vagonu, ki me je spominjal na hladilnik na kolesih.«
Promenada. Tak je bil naslov fotografije, za katero je fotoreporter časopisne hiše Delo Edi Šelhaus na zvezni jugoslovanski razstavi Odmor in rekreacija v Zagrebu decembra 1961 prejel 3. nagrado. Tudi pred 60-timi leti so se na Bled zgrinjale množice turistov, posebej ob nedeljah. Tudi pozimi leta 1961 je bil led na jezeru tako trden, da so se ljudje na njem sprehajali in šli lahko peš do otoka in do cerkvice na njem, na jezeru so se drsali, si včasih prinesli stole in mizice ter tam uživali na soncu, potekale pa so tudi športne aktivnosti. Domačini so tako na ledu kegljali s posebnimi keglji – danes poznamo ta šport pod imenom curling, prirejali pa so tudi tekme v t.im. šijoringu, kar je pomenilo, da je motorist za sabo vlekel smučarja in te tekme si je ogledala množica ljudi.
Motoskijöring je zimski šport, pri katerem smučarja vleče motorno vozilo, bodisi motor bodisi avtomobil. V preteklosti, ko so bile zime bogate s snegom in so bile temperature precej pod lediščem, je bil tovrsten šport prisoten tudi v Sloveniji.
Časopis Jutro je 5. februarja 1929 objavil članek o prvi motoskikjőring prireditvi v Jugoslaviji, ki se je odvijala na 4 km dolgi progi Brezovica–Vič. Na prireditvi so povečini tekmovali začetniki. Zmagovalec v kategoriji solo motorjev je postal član Motokluba Ljubljana, gospod Roman Golob, ki je progo skupaj s smučarjem Stergarjem iz smučarskega kluba Ilirija prevozil v času 2:46 in 2 petini sekunde. Poleg kategorije solo motorjev je bila tu še kategorija motorjev s prikolico. Motoristi, ki so s pomočjo vrvi vlekli smučarja za seboj, so dosegali hitrost nad 70 km na uro.1
Podobne prireditve so se odvijale tudi v prihodnjih letih. Leta 1934 je takšna prireditev potekala na Bledu, kjer je gladina jezera zamrznila, smučarje so vlekle konjske vprege, najpogumnejši pa so se po jezeru vozili celo z avtomobili. Tudi fotograf Marjan Pfeifer st. se je leta 1947 udeležil tovrstnega dogodka na Bledu. V objektiv je ujel pestro dogajanje na zamrznjenem Blejskem jezeru, kjer so se poleg motoristov in smučarjev znašli tudi številni drsalci in sprehajalci, ki so prišli peš celo do Blejskega otoka. Tovrstnih sprehodov je zadnja leta vedno manj oziroma jih sploh ni, saj je ledu znatno premalo.
Že od leta 1662 so bili tržiški usnjarji združeni v usnjarski zadrugi, ko jim cesar Leopold I. podelil posebne svoboščine. Število usnjarjev je skozi stoletja zlagoma naraščalo. Kljub vsemu je kraj pestilo pomanjkanje delovne sile, saj je bil poklic težak ter je potekal v nezdravem okolju.
V Tržiču izdelano usnje je bilo kakovostno in kvalitetno, tako da je zlasti pri sosedih v sosednji Avstriji vzbujalo zavist. Od leta 1740 je bil izvod usnja v Celovec celo prepovedan, a odlok je korenito vplival na število usnjarskih delavnic. V začetku 20. stoletja jih v Tržiču najedemo lahko še šest. Karel B. Mally je v bližini svoje hiše kupil več poslopij in leta 1903 napravil moderno strojarsko tovarno, ki je zaposlovala veliko število delavcev. V času prve svetovne vojne je usnjarska obrt dobro uspevala. Po vojni pa so ena za drugo vse tržiške usnjarske delavnice. V ta kritični položaj je leta 1924 posegel tedanji tržiški župnik Matija Škerbec in ustanovil usnjarske zadrugo »Runo«. Vodja zadruge je bil od takrat Janez Majeršič. Zadruga Runo je pričela obratovati v majhnih, najetih prostorih s štirimi delavci. Čez 10 let je obrat zaposloval že 52 ljudi. Tovarno Runo so zaprli leta 1972.
