Planšarstvo oziroma planinsko pašništvo je tradicionalna oblika gorskega kmetovanja, pri kateri kmetje spomladi odženejo živino na višje ležeče pašnike oziroma planine, konec jeseni pa se živali vrnejo nazaj v dolino. Je najstarejša oblika kmetijske dejavnosti v alpskem prostoru, ki ima dolgo in bogato tradicijo. Stoletja je bil najmočnejše slovensko planšarsko središče Bohinj, kjer je planšarstvo predstavljalo temelj kmetijstva.
Paša v visokogorju je povezana z razvojem kmetijstva, širjenjem naselji v gorski svet in izkoriščanjem naravnih virov. Kmetje so zaradi omejenih površin v nižjih predelih začeli uporabljati gorske pašnike, ki so v toplejšem delu leta omogočali dodatno prehrano za živino. Sprva so se v planinah pasle ovce in koze, od srednjega veka dalje pa so tja gnali vedno več krav in tudi konje. Med pašno živino na visokogorskih pašnikih so krave začele prevladovati šele v 19. stoletju. Ker so živino vodili na ista območja, so s tem ustvarili gorske pašnike oziroma planine. Planine se delijo glede na prevladujočo vrsto pašne živine na mlečne planine, kjer se pase govedo, konjske planine ali konjščice, ovčje planine ali ovčarije in kombinirane planine. Planine se delijo tudi glede na lastništvo; poznamo skupne planine, ki so v lasti vasi, podobčin, sosesk, srenj, in zasebne planine v lasti veleposestnikov ali verskih skladov. Slovenske planine so praviloma v skupnem lastništvu, kjer še vedno veljajo starinske oblike srenjskega skupnega gospodarjenja, ki naj bi izvirale še iz predfevdalne dobe in so se ohranile skozi čas.
Na Slovenskem se je planšarski sistem izraziteje uveljavil v srednjem veku, še posebej v 13. in 14. stoletju. Poleg paše je za planšarstvo značilna tudi predelava mleka, ki običajno poteka kar v sirarni na planini. Skupaj z živino so na planini ostali tudi planšarji, ki so bivali v t. i. pastirskih stanovih (kočah).
V prvi polovici 20. stoletja, do druge svetovne vojne, se je s kmetijstvom še vedno preživljal znaten del slovenskega prebivalstva. V alpskih območjih je bilo zato planšarstvo pomemben del kmetijskega gospodarstva. Mlečni izdelki, ki so jih izdelovali na planinah, so predstavljali dodaten vir dohodka. Delo na planinah je bilo fizično zahtevno. Potekalo je vsak dan, pogosto v slabem vremenu in ob omejenih možnostih za oskrbo.
Konec druge svetovne vojne je prinesel spremembe tudi na področju kmetijstva. Na številnih planinah je prišlo do zmanjševanja paše in opuščanja tradicionalnih dejavnosti. V primerjavi z obdobjem med obema svetovnima vojnama je bil po drugi svetovni vojni zabeležen občuten upad uporabe planinskih pašnikov. Številne planine so opustili po letu 1960, ko je bil izdan zakon o prepovedi gozdne paše, saj se je v tistem obdobju poudarjalo pomen gozdarstva pred kmetijstvom.
Kljub temu pa planšarstvo ni izginilo. Republika Slovenija je prepoznala njegov pomen in sprejela določene ukrepe, s katerimi so vzpostavili ponovno oživljanje planin in košnjo nekaterih strmih ali grbinastih travnikov. Leta 1993 je bilo na Slovenskem delujočih 223 planin, do leta 2003 se je njihovo število še nekoliko povečalo. Leta 2012 je bilo registriranih 200 planinskih pašnikov, leta 2021 pa že 263. Na Slovenskem je sicer planin, kjer so pastirji prisotni ves čas in kjer imajo tudi obrat za predelavo mleka, med 45 in 50.
Planšarstvo prispeva k ohranjanju pašnih travišč, značilne krajine, tradicionalne arhitekture ter znanja in običajev. Eno izmed znanj, ki je že skoraj izumrlo, pa se danes na novo oživlja, je izdelava trniča, posebnega sira, ki je značilen samo za Veliko planino. Gre za posušen sir hruškaste oblike, nekdaj simbol ljubezni, ki so ga pastirji izdelovali sami in ga podarjali svojim izbrankam.