Obdobje po koncu druge svetovne vojne je v Evropi zaznamoval postopen razvoj množičnega turizma, ki je bil tesno povezan s širšimi družbenimi in gospodarskimi spremembami. Pomemben dejavnik pri tem je bila uvedba zakonsko zagotovljenega plačanega letnega dopusta, pozneje pa tudi denarnega izplačila regresa. S tem so se izboljšale možnosti za preživljanje prostega časa zunaj kraja bivanja in počitniško potovanje je postopoma postajalo dostopno vse širšemu krogu prebivalstva. Najizrazitejši razvoj teh procesov je mogoče zaznati v šestdesetih letih 20. stoletja, ko se je oblikovala in utrjevala nova kultura potovanja. Počitnice ob morju so v tem obdobju vse bolj postajale sestavni del letnega življenjskega ritma in pomemben element množične potrošniške kulture.
K pospešenemu razvoju turizma so prispevali tudi sistemski in infrastrukturni ukrepi. Povečala so se vlaganja v turistične in gostinske zmogljivosti, postopoma so se odpravljale vizumske omejitve in poenostavljale formalnosti na mejnih prehodih. Hkrati so se izboljševale kakovost in raznovrstnost turističnih storitev ter prometne povezave, kar je dodatno olajšalo mobilnost prebivalstva. Preplet teh dejavnikov je ustvaril ugodne pogoje za izrazit vzpon turistične dejavnosti v šestdesetih letih. Turizem je tako postopoma pridobival gospodarski pomen ter povečeval svoj delež tako v republiškem družbenem proizvodu kot tudi v celotnem deviznem prilivu države.