Britanski potniški prekooceanski parnik Titanik je 10. aprila 1912 izplul iz pristanišča v Southamptonu in začel svojo krstno plovbo čez Atlantik proti New Yorku. Ladja je bila zgrajena v ladjedelnici Harland & Wolff v Belfastu, njen konstruktor in glavni arhitekt pa je bil Thomas Andrews. Titaniku je poveljeval izkušen kapitan Edward J. Smith. Po izplutju iz Southamptona se je ladja ustavila še v Cherbourgu v Franciji in Queenstownu na Irskem. Takrat največja ladja na svetu je bila na svoji prvi plovbi popolnoma zasedena – na krovu je bilo 885 članov osebja in 1.317 potnikov.
Peti dan plovbe, 14. aprila 1912, ob 23:40, je ladja trčila v ledeno goro, približno 600 km južno od Nove Fundlandrije. Led je na desnem boku ladje prebil šest od šestnajstih predelkov, zaradi česar se je Titanik začel potapljati. Na ladji ni bilo dovolj rešilnih čolnov za vse potnike, zato so pri izkrcavanju imeli prednost ženske in otroci. Ladja se je ob 2:15 prelomila na dvoje, ob 2:20 pa se je dokončno potopila, pri čemer je okoli 1.500 potnikov ostalo ujetih na krovu.
Nesrečo Titanika je preživelo 705 ljudi, ki so jih z ladjo RMS Carpathia po treh dneh pripeljali v New York. Plovbo so upočasnjevale nevihte, megle in ledene gore. Med potniki, ki so potovali na Titaniku v ZDA, je bilo po nekaterih virih pet Slovencev:
– Jakob Pašič iz Štrekljevca pri Semiču, star 21 let, neporočen, številka vozovnice 315097
– Janko Vovk iz Jesenic, star 21 let, neporočen, številka vozovnice 349252
– Janez Merkun iz Spodnje Bele pri Preddvoru (o njem ni veliko podatkov)
– Franc Karun iz Milj pri Kranju, star 40 let, številka vozovnice 349256, in njegov hči
– Manca Karun, stara 5 let, številka vozovnice 349256
© MNSZS. Fotografija je avtorsko zaščitena. Hrani: MNSZS.
Zgodbo o preživelih z ladje Titanik so že leta 1956 predstavili v reviji Tovariš. Novinar se je skupaj s fotoreporterjem Svetozarjem Busićem odpeljal v Milje pri Kranju, kjer sta obiskala preživelo Manco Karun. Zapisala sta njeno zgodbo in posnela nekaj fotografij družine, ki si jo je Manca ustvarila v tem času. Manca, sedaj poročena Juvan, je bila ob nesreči stara pet let. Na pot s Titanikom se je odpravila skupaj z očetom, ki je v Ameriko prvič odpotoval že leta 1904. Nekaj let zatem sta se očetu v Ameriki pridružili še Mančina mama in starejša sestra. Oče se je leta 1912 vrnil po najmlajšo Manco, ki je do takrat živela pri teti. Na pot proti Ameriki se jima je pridružil še njegov svak Janez Markun.
Najeli so kabino tretjega razreda, prva in druga noč plovbe sta minili mirno, 14. aprila 1912 pa jih je ob 23:40 zbudilo trkanje po vratih. Oče Karun se sprva ni zavedal resnosti situacije; skrbelo ga je, kako bo iz ladje uspel rešiti kovčke, v katerih je prenašal za 700 goldinarjev žafrana in novo harmoniko, za katero je plačal 55 goldinarjev. Manco je iz kabine odnesel mornar in jo posadil v rešilni čoln. Otroku je sledil tudi Karun, ki si je oblekel rešilni jopič in skočil v morje. Iz morja naj bi ga rešili šele, ko je bil povsem izčrpan. Usmilil se ga je mornar, ki je na ladji skrbel za predel, v katerem sta bila nastanjena Karunova. Oče mu je nekajkrat dal napitnino in žganje.
Pri izkrcanju v New Yorku je bilo za preživele dobro preskrbljeno: dobili so potrebno hrano, oblačila in druge potrebščine. Ranjence so odpeljali v bolnišnice, tako sta Karun in Manca nekaj dni preživela v bolnišnici St. Joseph Spital. Karunovi so se v domovino vrnili že pred prvo svetovno vojno, kjer so ponovno kmetovali.
S Titanikom naj bi potoval tudi Slovenec Ivo Drev, poslovnež, ki naj bi brodolom prav tako preživel, a o njegovi poti ni najti zapisov.
Fotoreporter Svetozar Busić je na obisku pri Manci Juvan posnel sedem fotografij, na katerih je med kmetovanjem in v družbi svoje družine fotografirana Manca. Posnetki preživele potnice iz Titanika se danes hranijo v fotografski zbirki časopisa Delo, novinar pa je ob zaključku prispevka zapisal: »Ljubo doma, kdor ga ima!«.