V letu 2022 mineva 50 let od četrte jugoslovanske himalajske odprave na Makalu v Nepalu (8.475 m), ki je potekala med 15. avgustom in 18. novembrom 1972. V odpravi so bili sami Slovenci. Vodja je bil karizmatični Aleš Kunaver, osem je bilo alpinistov, člani odprave pa so bili še zdravnik, trije znanstveniki, ki so na območju gibanja odprave preučevali živalski, rastlinski in geološki svet, novinar in 10 nepalskih Šerp.
Člani odprave na Brniku 15. avgusta 1972 – slovo pred odhodom na Makalu. Zgoraj slika z leve: predsednik Komisije za odpravo v tuja gorstva pri PZS inž. Pavle Šegula, politik Marijan Brecelj, dr. Miha Potočnik (prejšnji predsednik PZS), botanik dr. Tone Wraber, Janez Brojan – Bron, ornitolog dr. Janez Gregori, zdravnik Borut Pirc, vodja Aleš Kunaver, Matija Maležič, novinar Zoran Jerin, Marjan Manfreda – Marjon, Danilo Cedilnik – Den, Franc Štupnik – Cicko, Stane Belak – Šrauf, Janko Ažman, Janez Kunstelj s hčerko v naročju in geograf dr. Jurij Kunaver.
Vrh so želeli doseči po najtežji smeri – čez južno steno, a so vzpon oteževali plazovi, hud mraz, sneženje, pa tudi slaba podpora Šerp, ki niso bili usposobljeni za prenos tovora na velike višine. Ob koncu odprave jih je presenetilo izredno močno sneženje. Zaradi tega jim iz doline niso več mogli dostavljati hrane, ki jo je že zmanjkovalo. Kljub temu so z izrednimi napori uspeli preseči magično mejo 8000 m.
Najvišje (približno do 8200 m) sta prišla Janko Ažman in Matija Maležič in potrebovala bi le še en dan, da bi prišla na vrh. Kljub požrtvovalnim naporom vodje Aleša Kunaverja in alpinista Dena Cedilnika, ki sta vršni navezi odnesla kisik in hrano, so morali po 57 dnevih plezanja v steni zaradi hudega sneženja hitro pobrati najpomembnejšo opremo z gore in se s 50 nosači, ki so bili večinoma bosi in slabo oblečeni, spustiti proti dolini, ki so jo z izrednimi napori, izčrpani in lačni, dosegli po šestih dneh hoje.
Čeprav niso prišli na vrh, je dosežek odprave močno odmeval med poznavalci v alpinističnem svetu – po le 12 letih, ko so prvič videli Himalajo, so se jugoslovanski alpinisti približali najboljšim odpravam na svetu.
Pomembnost njihovega dosežka sta potrdila dva nadaljnja poskusa po njihovi smeri, saj avstrijski odpravi leta 1973 in ameriški z mednarodno udeležbo leta 1974 ni uspelo ponoviti njihovega dosežka. Vrh Makaluja je jugoslovanska odprava dosegla leta 1975, ko je nanj stopilo kar sedem članov ali ena tretjina odprave, med njimi Marjan Manfreda – Marjon brez kisika, kar je bil takrat svetovni alpinistični rekord.
