Pokljuka je visoka kraška planota, ki se razteza na vzhodnem robu Triglavskega narodnega parka na nadmorski višini med 1200 in 1500 m in je prekrita s prostranimi smrekovimi gozdovi.
Gozdne površine so že od nekdaj predstavljale dobro osnovo za razvoj kmečkega in lesnega gospodarstva ter rudarstva in železarstva. Ob koncu 19. stoletja je zaradi povpraševanja po gradbenem in oblem lesu rasla vrednost lesa, še posebej je bila cenjena pokljuška smrekovina, katere rast je počasna in enakomerna, prav tako pa se je povpraševanje po lesu povečalo po prvi svetovni vojni zaradi obnove, hitre industrializacije in gospodarske rasti. Železniška proga Trbiž–Ljubljana, zgrajena leta 1870, in bohinjska proga, zgrajena leta 1906, sta gorenjske gozdove, tudi pokljuške, povezali z Italijo in obmorskimi pristanišči, zato je les postal pomembno izvozno blago. Vendar pa je bilo spravilo lesa s Pokljuke v dolino težko zaradi reliefne razgibanosti in strmih robov, zato so v pokljuških gozdovih začeli z izgradnjo prometne mreže, leta 1904 pa so začeli graditi 15 km dolgo cesto na Pokljuko, ki je bila dokončana sedem let pozneje. S tem so odprli velik del prej slabo izkoriščenih gozdov ter omogočili uporabo boljših in bolj ekonomičnih prevoznih sredstev.
Načrtno gospodarjenje z gozdovi se je začelo že v 19. stoletju, s čimer so poskrbeli, da se ni pustošilo gozdnih površin. Pomemben mejnik predstavlja gozdnoprostorski načrt iz leta 1913, ki je izključil golosečni način gospodarjenja. Zaradi skrbnega gospodarjenja skozi generacije so se čudoviti pokljuški gozdovi ohranili vse do danes.