Giordanijev tricikel za dečka iz Parij

O veselju otroka in o žalostni usodi šestnajstletnika

V vasico Parje pri Pivki onkraj tedanje rapalske meje na Primorskem v Julijski krajini Kraljevine Italije je v zgodnjih tridesetih letih 20. stoletja prišel prvi otroški tricikel. Prejel ga je Francelj Rebec iz Parij, po domače Zotlarjev, rojen 30. novembra 1927 mami Jožefi in očetu Francu. Podaril mu ga je oče, ki je s tapeciranjem žimnic petnajst let služil v Buenos Airesu v Argentini, od koder je odplačeval dolg za novo zgrajeno hišo, kajti njegovi obrti, ki jo je med leti 1932 in 1936 opravljal tudi v domači hiši v Parjah, razmere pod fašističnim režimom niso bile naklonjene. Tricikel je bil za Franceljna in za vaške otroke imenitna popestritev zgodnjega otroštva. To malo vozilo brez verižnega pogona in brez zavor, ki kot miniaturna različica spominja na starejše velocipede, je Franceljnu in njegovim vrstnikom omogočilo prvo samostojno vožnjo na kolesih na nožni pogon s pedali. Ker so noge poganjale pedala na velikem sprednjem kolesu (z dimenzijo 40 cm), se je vožnja začela s pogostimi zavoji.

Tricikel je bil izdelan v znanem italijanskem podjetju otroških vozil »Ditta Raffaele Giordani Giocattoli« iz Bologne, ki je pozneje zaslovelo po izvirnih pomanjšanih različicah najrazličnejših vozil za otroke in ki deluje že od leta 1875. Uradno ime modela »Triciclo normale smontabile brevettato« pomeni običajen, razstavljiv in patentiran tricikel. Razstavljiva dela sta olajšala pakiranje in pošiljanje. Sedež je snemljiv, krmilo s prednjim kolesom pa je z okvirjem povezano z razcepko, medtem ko so drugi železni deli pritrjeni s kovicami. Pet kilogramski tricikel se je proizvajal med leti 1930 in 1934 in je bil na voljo v petih različicah, ki so se razlikovale po velikosti koles. Polne gume na obročih niso originalne 13 milimetrske, saj so bile pozneje zamenjane in preprosto spojene z žico. Krmilu manjkata originalna ročaja. Da bi bila vožnja Franceljnu udobnejša, je oče Franc originalni železni sedež prevlekel s klobučevino in lanenim platnom in ga tako napravil mehkejšega.

^{Slika 1: Francelj Rebec v zgodnjih tridesetih letih 20. stoletja – v času, ko je prejel tricikel. Izvirnik hrani Franceljnova sestra Zinka Vadnjal.
Slika 2: Edina ohranjena fotografija s triciklom Franceljna Rebca je nastala leta 1954 na tedaj neprometni makadamski cesti v Parjah, med Zotlarjevo in s slamo krito Korenovo hišo. Na najmanj dvajset let star tricikel je Franceljnova sestra Lidija posedla keramično punčko, ki ji jo je prinesel sv. Miklavž. Ob Lidiji je mama Jožefa. Prizor je fotografirala »Amerikanka«, najverjetneje domačinka iz Parij, ki je iz izseljenstva v ZDA obiskala rodno vas. Fotografijo hrani Franceljnova sestra Zinka Vadnjal iz Parij.}

S triciklom so se vozile ali igrale tudi Franceljnove sestre Cveta, Lidija in Zinka v času od poznih tridesetih let 20. stoletja do prvega desetletja po drugi svetovni vojni. Franceljnu dveh najmlajših sester ni bilo dano poznati. Po hudi poškodbi desne noge, ki jo je doživel kot šestnajstleten partizanski kurir na Ravbarkomandi pri Postojni, je bil z letališča Nadlesk v Loški dolini prepeljan na zdravljenje v Grumo Appulo pri Bariju. Umrl je 3. septembra 1944. Toda družina o njegovi tragični usodi ni vedela ničesar oziroma le, kar je ostalo zapisanega v dokumentu Krajevnega ljudskega odbora Zagorje z dne, 31. 1. 1947, ki ga hrani Pokrajinski arhiv v Kopru: »Tov. Rebec Franc, sin Franca in Šabec Jožefe, roj. 30. 11. 1927 v Parjah št. 24, je šel v N.O.V. 21. 4. 1944. Bil je kurir IX. korpusa stanica R. 4. Pri izvrševanju svoje službe je bil težko ranjen 1. 9. 1944 pri Ravbarkomandi pri Planini. Navzoč, ko je bil ranjen, je bil tov. Žele Jakob iz Sv. Petra. Ranjenega je z vozičkom spremljal v Loško dolino Bajc Franc iz Bukovja pri Postojni. Iz vozička v bolnico ga je prenesel tov. Čeligoj Anton Parje 3. Od takrat ni nobene vesti o njem.«

Leta 1968, po desetletjih iskanja in upanja, je Franceljnova starša obiskal znanec Franc Čopič, po domače Pikelčov iz Drskovč, ki je prebival na Reki. Prinesel jima je hrvaški tednik Arena z objavljenim poimenskim seznamom pokopanih žrtev v Grumo Appuli, ker je v njem zagledal izpisano ime Franc Rebec. Obisk je bil pravi blagoslov za Franceljnova starša, saj sta končno izvedela, kje iskati sinov grob. Še isti teden sta se z vlakom odpeljala iz Pivke na jug Italije. V Grumo Appuli sta našla sočutnega grobarja Francesca Fioreja, ki jima je pokazal mrliško knjigo in grob. Prenos sinovih posmrtnih ostankov v domač grob ni bil mogoč, ker so bile po dogovoru med Jugoslavijo in Italijo leto pozneje (1969) prekopane vse vojne žrtve iz pokopališča v Grumo Appuli, njihovi posmrtni ostanki pa preneseni v na novo zgrajeno kostnico v Barletti. Francesco Fiore je Franceljnovima staršema omogočil, da sta bila ob drugem prihodu v Grumo Appulo prisotna pri prekopu. Iz groba sta vzela peščico zemlje in jo pokopala v domačem grobu pri Sv. Pavlu v Zagorju. Na grobni spomenik, ki je postal kenotaf, sta napisala sinovo ime.

Leta 2019 je Zinka Vadnjal iz Parij na Pivškem muzeju podarila tricikel Franceljna Rebca v spomin nanj. Otroško vozilo je eno izmed redkih ohranjenih tovrstnih triciklov.

Viri:

• MNSZS – Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije, Zbirka Ustni viri, Marija Čeligoj (doma iz Parij, vrstnica Franceljna Rebca, rojena leta 1927), avdio posnetek pričevanja, 6. 6. 2019, intervjuvala Irena Uršič.
• PAK – Pokrajinski arhiv Koper, KLO Zagorje, sig. 61.
• Zoeddu, Alessio: Giordani – una grande industria al servizio dei piccoli. Scuola Officina, Museo del Patrimonio Industriale di Bologna, 2, 2012, str. 8–13.

Za potrditev proizvajalca tricikla in za podrobnejše podatke se lepo zahvaljujemo Alessiu Zoedduju in Antoniu Campigottu iz Muzeja industrijske dediščine v Bologni (Museo del Patrimonio Industriale di Bologna), kakor tudi Pieru Piniju. E-korespondenca: Irena Uršič in Alessio Zoeddu, marec 2024.

Za podatke o Franceljnu Rebcu in njegovi družini se lepo zahvaljujemo Franceljnovima sestrama Cveti Čeligoj in Zinki Vadnjal.