»‘Vsaka kuharica ni gospodinja, a vsaka gospodinja mora biti tudi kuharica.’ /…/ Reva je mlada, poročena žena, ki nima pojma o gospodinjstvu, ne o kuhi, šivanju, vzgoji otrok. Dom take žene – saj je le prebridko res, da ‘drži žena tri vogale hiše’ – ni dom, ker mu ne dostaje trdnosti, močnega temelja, jedra domačnosti. Zakaj neizkušena gospodinja je sužnja svojih poslov, ki jo po mili volji izrabljajo v svoj prav, je nadloga in breme za moža, je slab zgled svojim otrokom. Res je, da je smisel za gospodinjstvo že v krvi; hčere dobrih gospodinj-mater so navadno tudi same dobre gospodinje in matere. Vendar se dá nekaj, a z marljivostjo veliko priučiti in naučiti. Za vzgojo gospodinj imamo zato posebne šole, ki so dokaj važnejše ko vse druge šole. Saj se v teh šolah ne trapijo možgani z nauki, ki jih človek često niti malo ne potrebuje v življenju, zlasti izlahka živi brez njih ženska, ki vodi gospodinjstvo in dom in ji ni treba samostojno služiti. Marveč ima gospodinjska šola namen, nuditi mladenkam po dovršeni splošni izobrazbi priliko, da se s temeljito strokovno izobrazbo pripravljajo za bodoči gospodinjski in materinski poklic. /…/ V času, ki ga sedaj živimo, ko je trda za denar, je razumna gospodinja za hišo največja gospodarska pridobitev. Zato denar, ki ga starši potrošijo za gospodinjsko izobrazbo svojih hčerá, tvori tisti del dote, tisti trdni kapital, ki ga ne more nihče zapraviti, in daje najvišje obresti od roda do roda.« (Mladika, letn. 10, št. 8, 1929, 316–317)
Z zgoraj navedenim slikovitim opisom je revija Mladika predstavila glavni namen Dr. Krekove kuharsko-gospodinjske šole, ki je bil, na kratko povedano, vzgoja dobrih gospodinj, žena in mater. Kljub temu, da je konec prve svetovne vojne prinesel ženskam več možnosti za izobraževanje in zaposlovanje, je na Slovenskem, sploh na podeželju, družba ostala zasidrana v patriarhalnih vzorcih, kjer je bila ženska predvsem žena, mati in gospodinja – »varuhinja domačega ognjišča«.
Prve gospodinjske šole na slovenskih tleh so začele nastajati že v drugi polovici 19. stoletja; ena izmed prvih je bil leta 1884 ustanovljeni Mestni dekliški zavod »Vesna« v Mariboru. Leta 1913 je Uršulinski samostan v Ljubljani ustanovil Dr. Krekovo kuharsko-gospodinjsko šolo, ki jo je vodila sestra Viktorija Chromy. Šola je imela prostore na takratni Šelenburgovi ulici (danes Slovenska cesta), v najeti hiši poleg uršulinskega samostana. Poimenovana je bila po Janezu Evangelistu Kreku (1865–1917), duhovniku, teologu, politiku, krščanskem socialistu, pisatelju, uredniku in aktivistu, ki, med drugim, velja za očeta Majniške deklaracije.
Leta 1925 je šola od trgovske družine Luckmann kupila grad Jama v Zgornji Šiški, pouk pa se je v gradu začel septembra 1926. S koncem šolskega leta 1926/27 je sestra Viktorija Chromy prenehala z vodenjem šole, ki so ga nato prevzele šolske sestre iz Maribora. Le-te so v Mariboru že vodile svojo gospodinjsko šolo. Šolsko posest so povečali z nakupom sosednjega gospodarskega poslopja s pripadajočimi njivami, s čimer so pridobili več prostora za izvedbo praktičnega pouka vrtnarskih in kmetijskih del. Šoli so dodali internat, kar je olajšalo šolanje dekletom iz bolj oddaljenih krajev, priključili pa so ji tudi otroški vrtec, kjer so se gojenke priučile ravnanja z otroki.
Že na začetku je bil cilj ustanovitelja Dr. Krekove kuharsko-gospodinjske šole oblikovanje visoko kvalificirane gospodinjske šole v Ljubljani. Do leta 1915 je bila šola zasebni zavod, nato pa je dobila pravico javnosti. Sprva je program obsegal celodnevno desetmesečno gospodinjsko šolo in razne kuharske tečaje: kuharski tečaj za učiteljice, večerni tečaj za delavke, sedem večernih tečajev za boljšo kuho za uradnice, trgovske uslužbenke itd. Leta 1930 so razširili ponudbo s trimesečnimi kmetijsko-gospodinjskimi tečaji za kmečka dekleta iz ljubljanske okolice. Sčasoma je vodstvo šole uvidelo, da dekleta, ki se želijo po koncu šole zaposliti, potrebujejo temeljitejšo praktično in teoretično izobrazbo, zato je šolo preoblikovalo v dvoletno gospodinjsko šolo z zaključnim izpitom. Kmalu pa se je izkazalo, da tudi dvoletna gospodinjska šola ni dovolj za tista dekleta, ki bi želela delati kot učiteljice gospodinjskih šol in tečajev, zato je leta 1934 šola postala štiriletna gospodinjska šola s končnim diplomskim izpitom, leto pozneje pa je bila preimenovana v Višjo gospodinjsko šolo dr. Kreka. Leta 1936 je bila šoli priznana stopnja popolne srednje šole. Poleg dela na gospodinjskih šolah in tečajih so absolventke višje gospodinjske šole lahko opravljale tudi delo strokovnih učiteljic na meščanskih šolah. Vodstvo šole je prepoznalo potrebe časa in nanje učinkovito odgovorilo, tako da so imele gojenke s svojo izobrazbo kar največ možnosti v nadaljnjem življenju – bodisi kot matere in gospodinje bodisi kot zaposlene ženske.
Predmetnik je bil sestavljen iz teoretičnih in praktičnih predmetov. Teoretični predmeti so obsegali: Verouk, Pedagogiko, Metodiko in šolsko delo, Narodni jezik, Nemški jezik, Zgodovino, Zemljepis, Zakonodajo in šolsko administracijo, Biologijo, Kemijo, Fiziko, Računstvo in knjigovodstvo, Higieno, Nauk o hrani, Gospodinjstvo s tehnologijo, Narodno in kmetijsko gospodarstvo, Poljedelstvo, Vrtnarstvo in cvetličarstvo, Sadjarstvo, Živinorejo in mlekarstvo, Risanje, Umetnost in Petje; praktični del predmetnika pa je vseboval naslednje: Kuhanje in konserviranje, Gospodinjska opravila, Ročno delo, šivanje in prikrojevanje ter Vrtnarska in kmetijska dela. Učiteljski zbor je bil sestavljen iz šolskih sester ter zunanjih predavateljev, med katerimi so tudi znana imena, kot na primer dr. Valentin Meršol, primarij Splošne bolnišnice v Ljubljani, kjer je bil tudi vodja infekcijskega oddelka, Matija Tomc, skladatelj, duhovnik, organist in zborovodja, ter Marjan Dobovšek, športni učitelj in uspešen atlet.
Šola je za gojenke organizirala raznovrstne ekskurzije, ki so zajemale oglede razstav, predstav, naravnih znamenitosti ter seznanjanje z dobrimi praksami. Na šoli je delovala tudi šolska knjižnica, v kateri so bila leposlovna dela domačih in tujih avtorjev ter novejša znanstvena in strokovna literatura, prejemala pa je tudi nekatere revije in publikacije.
Zaradi precej visoke šolnine so šolo obiskovala predvsem dekleta iz premožnejših družin, za tista z manjšimi dohodki pa so bili na voljo tečaji. Kot je razvidno iz šolskih seznamov gojenk so dekleta izhajala predvsem iz družin posestnikov, učiteljev, obrtnikov in uradnikov.
Po koncu druge svetovne vojne je zaradi novih družbenopolitičnih razmer šola prenehala z delovanjem, leta 1948 pa je bil grad Jama nacionaliziran. Vanj so sprva preselili šolo za dresuro policijskih psov, nato pa so v njegovih prostorih uredili bolnišnico, leta 1963 poimenovano v Bolnišnico dr. Petra Držaja. Bolnišnica nosi ime po partizanskem zdravniku Petru Držaju, ki je leta 1944 padel pod streli nemške vojske. Del zgradbe, kjer se je nahajala gospodinjska šola, so leta 1966 porušili in na tem mestu postavili novogradnjo.
Viri in literatura:
»Dr. Krekova gospodinjska šola«, Mladika, 4, št. 9 (1923), 350–351.
»Dr. Krekova meščansko-gospodinjska šola (v zgornji Šiški pri Ljubljani)«, Mladika, 10, št. 8 (1929), 316–317.
»Dr. Krekova gospodinjska šola v Zg. Šiški pri Ljubljani«, Slovenec, 21. 8. 1927, 6.
»Zgodovinski grad ‘Jama’ v Zgornji šiški«, Ilustrirani Slovenec, 2, št. 27, 231.
»Iz dr. Krekove gospodinjske šole v Zgornji Šiški pri Ljubljani«, Ilustrirani Slovenec, 3, št. 34, 204.
»Kje nam šele prave gospodinje rasto …«, Ilustrirani Slovenec, 6, št. 40, 318.
»Gospodinja na vrtu. Iz Krekove mešč. gospodinjske šole v Zg. Šiški«, Ilustracija, 3, št. 8, 282– 284.
Dr. Krekova višja gospodinjska šola Ljubljana VII. s pravico javnosti. Izvestje o šolskem letu 1936/1937 (Ljubljana: 1937).
Dr. Krekova višja gospodinjska šola Ljubljana VII. s pravico javnosti. Izvestje o šolskem letu 1937/1938 (Ljubljana: 1938).
Dr. Krekova višja gospodinjska šola Ljubljana VII. s pravico javnosti. Izvestje o šolskem letu 1939/1940 (Ljubljana: 1940).
Aleš Šafarič, »Krekova gospodinjska šola in grad Jama v Šiški«, Zgodovina na dlani, 5. 11. 2018. Pridobljeno 18. 9. 2026. https://zgodovinanadlani.si/krekova-gospodinjska-sola-in-grad-jama-v-siski/
Monika Govekar – Okoliš, »Strokovne in gospodinjske šole na Slovenskem med letoma 1848 in 1914«, Šolska kronika, 23/47, št. 1-2, 83–101.