Zdravilišče v Rogaški Slatini je eno izmed starejših in pomembnejših zdravilišč v Sloveniji ter tudi v Evropi. Kraj slovi po svoji mineralni vodi, ki vsebuje največ naravnega magnezija med vsemi mineralnimi vodami na svetu. Rogaška voda pomaga pri sladkorni bolezni, motnjah prebave, urejanju krvnega sladkorja, holesterola in krvnega tlaka, zdravljenju zgage in čezmernega izločanja želodčne kisline ter odpravi mišičnih krčev in glavobolov. Poleg tega ima še vrsto preventivnih zdravilnih učinkov. Vrelec v Rogaški Slatini se sicer prvič omenja leta 1141 v listini slazburškega škofa Konrada, s katero je grofu Wolfradu in njegovi ženi Hemmi dodelil 100 hub oz. posestev na Zgornjem Štajerskem, za razširitev njenega slovesa po svetu pa je zaslužen grof Peter Zrinski, eden izmed najmogočnejših fevdalcev tedanje Evrope. Leta 1665 so mu zaradi težav z jetri priporočili pitje rogaške mineralne vode, po čemer je Zrinski čudežno ozdravel. Že enajst let po tem dogodku je baron Peter Courty ob vrelcu zgradil gostišče s prenočišči, mineralno vodo pa so začeli tržiti.
Kljub temu, da je rogaška mineralna voda dosegla mednarodni sloves, je kraj ohranil vaški značaj vse do 19. stoletja, ko je dežela Štajerska, takratna lastnica vrelcev, tam zgradila najmodernejše, deželno vodeno zdravilišče. Kmalu je zdravilišče v Rogaški Slatini postalo najbolj obiskano letovišče na Slovenskem, tik pred začetkom prve svetovne vojne pa ga je prehitel Bled – ta je imel okoli 6000 gostov letno, Rogaška Slatina pa okrog 5000.
Prva svetovna vojna je naredila razvijajočemu se slovenskemu turizmu precejšnjo škodo. Upad turističnega obiska v prvih povojnih letih so reševali z raznimi ukrepi – od poenostavljenega postopka za pridobitev vizumov za potovanja v Kraljevino SHS do izboljšanja infrastrukture, turistične propagande v tujini in načrtnega pospeševanja turizma s strani države. Eden izmed takih ukrepov so bile tudi olajšave za prihod avstrijskih državljanov, sprejete leta 1921. Učinki tega ukrepa so se pokazali že v naslednjem letu, ko je naraslo število gostov na Bledu in v štajerskih zdraviliščih, tudi v Rogaški Slatini.
V obdobju med obema svetovnima vojnama je bila zdravilišče v Rogaški Slatini sprva v lasti Narodne vlade v Ljubljani, nato je prešlo v last Ministrstva za zdravje v Beogradu, od leta 1929 pa je z njim upravljala Dravska banovina. Rogaška Slatina je imela na podlagi državne uredbe o pospeševanju turizma z dne 28. 2. 1936 priznan status zdravilišča in je kot taka uživala določene ugodnosti. Veljala je za najbolj mondeno zdravilišče in letovišče v državi, kamor so prihajali bolje situirani sloji: trgovci, uradniki, zdravniki, odvetniki, profesorji, učitelji, tovarnarji, inženirji. Izmed desetih zdraviliških krajev je prav Rogaška Slatina imela največ tujih gostov. Kraju so ugled dvigovali tudi obiski pomembnih osebnosti; med drugimi se je leta 1883 v zdravilišču mudil avstrijski cesar Franc Jožef, leta 1909 pa ga je obiskal takrat še srbski prestolonaslednik Aleksander Karađorđević.
V obdobju med obema svetovnima vojnama zdravilišče ni bilo deležno intenzivnejše širitve, kljub temu pa je bilo zgrajeno nekaj novih objektov: hotel Nova Švicarija, vezna zgradba med Zdraviliškim domom in hotelom Styria ter novo športno kopališče, ki ga je projektiral Stanko Bloudek. Največji projekt je bila izgradnja hotela Jugoslovanski kralj (današnji hotel Slovenija), zgrajenega po načrtih Jožeta Plečnika. Šele z njegovo izgradnjo se je lahko sezona zdravilišča, ki je prvotno trajala od začetka maja do konca septembra, podaljšala v zimski čas, saj je imel urejeno ogrevanje. V obdobju med obema vojnama se je zdravilišče oglaševalo tudi v slovenskem časopisju, in sicer kot svetovno znano zdravilišče za bolezni želodca, čreves, ledvic, jeter, srca in živcev, kjer so izvajali hidroterapijo, mehanoterapijo in elektroterapijo, ki so ga nazivali kar slovenski »Karlovi vari«. Leta 1941, tik pred začetkom druge svetovne vojne pri nas, je zdraviliška uprava razpolagala s 16 objekti, ki so imeli 714 sob s 1060 ležišči in 455 pomožnimi ležišči. Močne nastanitvene kapacitete pa so imeli tudi zasebniki, ki so leta 1941 znašale okrog 600 ležišč.
Med drugo svetovno vojno so bili v zdravilišču nastanjeni predvsem bolni in ranjeni nemški vojaki, nekaj je bilo tudi civilistov. Konec vojne je zdravilišče dočakalo v precej slabem stanju, zato so se v povojnem času lotili njegove prenove.
