Vojaške oblasti so v času prve svetovne vojne Ljubljanski grad, z dolgo tradicijo kaznilnice, najprej namenile nastanitvi civilnih političnih zapornikov. Od julija 1915 do novembra 1918 pa je bila na gradu bolnišnica oziroma karantenska postaja za vojne ujetnike. Za njihovo zdravstveno oskrbo so skrbeli zdravniki: italijanska častnika Mario Mauri in Ivan Perilli ter avstro-ogrski poročnik dr. Fran Zupan. Prek karantenske postaje je šlo v tem obdobju približno 118.000 ujetnikov, največ italijanskih vojakov zajetih na soškem bojišču.
Na gradu so bivali od pet do štirinajst dni, da se je ugotovilo ali so morda okuženi s kakšno nalezljivo boleznijo. Potem so bili razporejeni v različna delovna taborišča, gradbišča, delavnice, industrijske obrate in kmetije. Poveljnik gradu je bil major Karel pl. Kern, po rodu iz Istre, ki je na gradu zadrževal številne obrtnike, umetnike in vojake, ki so obvladali različne ročne spretnosti.
