Velika noč je največji krščanski praznik. Praznuje se prvo nedeljo po prvi pomladanski polni luni, in sicer med 22. marcem in 25. aprilom. Ta dan se verniki po vsem svetu spominjajo vstajenja Jezusa Kristusa od mrtvih – je praznik veselja in upanja. »Prav tako je pa velika noč tudi praznik vstajenja narave. Po dolgih, meglenih in brezsolnčnih zimskih dnevih nam zasijejo zopet prvi krepki solnčni žarki, ki ožive in prerode pozimi skoro otrplo telo in zbude tudi naravo iz večmesečnega žalostnega spanja.« (Ilustrirani Slovenec, 5. 4. 1931)
Velikonočni prazniki se začnejo že s cvetno nedeljo, to je nedelja pred veliko nočjo, s katero se začne véliki teden, ki predstavlja vrhunec cerkvenega leta. V tem tednu se dnevom od četrtka do sobote doda pridevnik véliki, saj so ti dnevi namenjeni spominu postavitve zakramentov evharistije in mašniškega posvečanja ter trpljenja, smrti in vstajenja Jezusa Kristusa.
V nadaljevanju je predstavljena tradicija praznovanja velikonočnih praznikov na Slovenskem preko fotografij iz obdobja med obema svetovnima vojnama. Nekateri običaji so se ohranili do danes, nekateri so po drugi svetovni vojni zamrli, nekateri pa so se v novejšem času znova začeli oživljati.
Na cvetno nedeljo v spomin na Jezusov prihod v Jeruzalem verniki prinesejo v cerkev k blagoslovu »butaro« – povezano zelenje, ki se po izdelavi in sestavi loči od pokrajine do pokrajine. Nekdaj so »butare« v cerkev nesli otroci, na njih pa je bilo poleg zelenja povezano tudi sadje – posladek za otroke. »Od ‘butar’, ki jih prinesejo otroci iz cerkve od blagoslova, se dobro spravi in zlasti ceni kot pripomoček zoper hudo uro oljka in šibje, ki je iz njega sestavljena ‘butara’, sadje pospravijo otroci, zelenje pa se da živini med krmo.« (Ilustrirani Slovenec, 24. 3. 1929)
Na véliki četrtek zvečer zaradi spomina na Kristusovo trpljenje in smrt cerkveni zvonovi umolknejo do sobote zvečer, ko po cerkvah poteka velikonočna vstajenjska sveta maša ali vigilija – uvod v Kristusovo vstajenje. V tem času zvonove, za katere se reče, da se »zavežejo« ali pa da »gredo v Rim«, nadomesti raglja.
V teh dneh se po cerkvah postavi božji grob, ki spominja na pravi Kristusov grob v Jeruzalemu. Prve božje grobove so na Slovenskem postavili frančiškani, in sicer že v 16. stoletju, ob njih pa so se nato razvile ljudske pobožnosti.
Na véliko soboto duhovniki blagoslavljajo velikonočne jedi (t. i. »žegen«), ki jih verniki prinesejo v cerkev v pletenih košarah, včasih pa so jih nosili tudi v jerbasih. Dekleta so med seboj kar tekmovala, katera bo imela lepši in večji »žegen«. »Pravijo tudi, da se bo tista, ki prva prinese ‘žegen’ iz cerkve, tudi prva poročila tisto leto in prva oplela proso. Zaradi tega se dekleta zelo trudijo, katera bo prva in prej stopila iz cerkve z blagoslovom.« (Ilustrirani Slovenec, 24. 3. 1929)
©MNSZS. Fotografija je avtorsko zaščitena.
Na velikonočno nedeljo v jutranjih urah se verniki udeležijo vstajenjske procesije, po sveti maši pa se družina zbere pri slovesnem velikonočnem zajtrku, kjer se postreže jedi iz »žegna«. Nekdaj so fantje za procesijo tudi streljali ali pokali z možnarji. Ta navada izvira iz ljudskega prepričanja, da hrup odganja zle sile.
Obvezen del velike noči so tudi pirhi, s katerimi imajo veliko veselje zlasti otroci. Pirhe se lahko izdela na zelo različne načine, kar dopušča veliko kreativnosti, z njimi pa so povezane tudi raznorazne igre, kot so trkanje, trkljanje in sekanje pirhov.
