29. avgusta 1931 je bil v nabito polni Unionski dvorani v Ljubljani premierno prikazan prvi slovenski celovečerni film V kraljestvu Zlatoroga. Premiere so se udeležile mnoge takratne pomembne osebnosti: ban Dravske banovine Drago Marušič, divizijski general Bogoljub Ilić, knezoškof Gregorij Rožman in še mnogi drugi. Kljub temu, da je bil film nem, kar je bilo v primerjavi s takratnim filmskim svetom precej zastarelo, saj je bil prvi delno zvočni film z naslovom The Jazz Singer prikazan že leta 1927, ga je občinstvo zelo dobro sprejelo – v prvih desetih dneh predvajanja si ga je v Ljubljani ogledalo kar 15.000 ljudi.
Film je nastal pod okriljem gorniškega kluba Turistovski klub Skala. Na 35-milimetrski filmski trak ga je posnel, režiral ter montiral glasbenik, fotograf in gornik Janko Ravnik, scenarij zanj je napisal pisatelj Juš Kozak, pri njegovi izdelavi pa so sodelovali tudi drugi člani kluba. Glavne vloge so odigrali znani gorniki: Joža Čop, Miha Potočnik in Herbert Drofenik. Projekt je od ustvarjalcev terjal veliko prostovoljnega dela ter kar nekaj potrpljenja in vztrajnosti, saj so le s težavo zbrali denar zanj. Med meceni, ki so podprli njihovo delo, so bili med drugimi kabinet ministrskega predsednika Antona Korošca, ljubljanska mestna občina, oblastni odbor, banska uprava ter ministrstvo za trgovino in industrijo.
Zgodba tega dokumentarno-igranega filma je precej preprosta. Trije predstavniki različnih stanov, ljubljanski študent, jeseniški železar in gorenjski kmet, se za nekaj dni skupaj odpravijo v slovenske gore z namenom, da se povzpnejo na Triglav. Med potjo odkrivajo lepote pokrajine in se seznanijo z življenjem tamkajšnjih prebivalcev – kmetov, gozdarjev, planšarjev, sirarjev. Po vzponu na Triglav se spustijo v Bohinj in se nato vrnejo vsak na svoj dom z željo, da bi se čim prej spet srečali. Film se zaključi s ponovnim snidenjem glavnih likov v Zlatorogovem kraljestvu, ki ga tokrat obiščejo v zimski idili.
Film ima izrazito patriotski naboj, saj so v kadre ujete lepote slovenske pokrajine in idiličen prikaz življenja tamkajšnjih prebivalcev. O tem priča tudi uvodni napis filma, ki se glasi: »Ta film je nem. Toda kljub temu doni ob njem v naših srcih mogočna pesem: ‘Sveta si zemlja slovenska.’ Če bo film vzbudil to občutje pri slehernem, je dosegel več kakor svoj namen.« Hkrati pa je bil film tudi del turistične propagande, namenjene predvsem tujini, saj se je v tem času začel ponoven razvoj turizma na Slovenskem, ki je bil pred tem prekinjen s prvo svetovno vojno. Tako so v filmu prikazani tudi Ljubljana, Bled in Bohinj, ki so še danes ene izmed najbolj obiskanih turističnih destinacij v Sloveniji. »Film bo služil zlasti v tujskoprometne propagandne svrhe in bo zlasti šolam postal izborno učilo domovinoznanstva.« (Ilustrirani Slovenec, 27. 9. 1931)
Od premiere filma mineva že 94 let, pa vendar je še vedno zanimiv za ogled, saj je edinstven dokument svojega časa. Prikazuje znane kraje, ki pa imajo danes kljub nekaterim podobnostim vseeno povsem drugačno podobo, pri čemer najbolj izstopajo Ljubljana, Kranj, Kranjska Gora, Jesenice, kraji v Bohinju in Bled. Izjemno dragoceni pa so tudi posnetki Triglavskega ledenika, v preteklosti znanega pod imenom Zeleni sneg, ki je imel takrat precej večji obseg, kot ga ima danes.