Peca, ki se razteza na slovensko-avstrijski meji, velja za eno najlepših razglednih točk slovenske Koroške in predstavlja pomembno prehodno točko za daljše ture, hkrati pa tudi primeren kraj za visokogorske smučarke izlete. Z željo po razvoju planinstva in turizma na tem območju je podružnica Slovenskega planinskega društva Prevalje leta 1924 ustanovila odbor za gradnjo koče na Peci, ki so ga sestavljali zavedni slovenski uradniki rudniške uprave ter podjetniki in veleposestniki iz Mežice, Žerjava, Črne in Podpece. Zaradi hitrejšega in uspešnejšega poteka del je bila leta 1926 sporazumno z matičnim društvom na Prevaljah ustanovljena mežiška podružnica Slovenskega planinskega društva z imenom »Peca« Mežica – Črna. Še istega leta je bil izbran načrt za kočo, ki ga je naredil Jurij Potočnik, tesarski mojster iz Mežice.
Prostor za kočo – uravnan del sredi vzhodnega pobočja Pece, tik pod vrhom Male Pece, na nadmorski višini 1665 metrov – je za simbolično najemnino ponudil posestnik Simon Mihev, ki je za gradnjo koče prispeval tudi veliko stavbnega lesa. Na začetku je bilo potrebno urediti kolovozno cesto iz Podpece na Malo Peco, ki so jo s prostovoljnim delom naredili planinci, rudarji iz Podpece in okoliški kmetje, pomagali so tudi nečlani društva. Pri gradnji koče je sodelovala kar 157 prostovoljcev, med njimi so še posebej izstopali Martin Ule, predsednik odbora za izgradnjo koče, rudarji iz Podpece, uslužbenci Rudnika Mežica, Ivo Mihev in Jurij Potočnik. Mežiški rudnik oz. podjetje The Central European Mines Limited se je izkazal tudi z donacijo, saj je daroval največji delež denarja za izgradnjo koče.
Slovesna otovoritev koče, ki je na Peco privabila veliko število ljudi, se je zgodila 29. junija 1928. Otvoritev se je začela s sveto mašo, ki jo je daroval vojni kurat Bonac iz Ljubljane. Kurat je tudi blagoslovil kočo. Po maši so sledili razni govorniki, med njimi Martin Ule, »boter« koče, po katerem je bila poimenovana. V zrak je poletela raketa v barvah državne zastave. Za živahno vzdušje sta poskrbela Rudniška godba in mežiški tamburaški klub. »Koča je odigrala veliko poslanstvo v koroškem planinstvu in turizmu ter je privabljala planince naše ožje in širše domovine, pozimi pa prijatelje belega športa, ki je na Peci oživel, ko je na Pohorju že izginil sneg.« (Stanko Vončina, »O delu mežiških planincev,« Planinski vestnik, letn. 14, št. 5 (1958): 296.)
Čas druge svetovne vojne je Uletovi koči namenil bridko usodo. 12. junija 1943, komaj 15 let po odprtju, so jo požgali partizani, da je nemške enote ne bi mogle uporabiti za bazo. Nekdanji partizan Peter Tomazin iz Mežice, član skupine, ki je požgala kočo, se je spominjal: »V temni noči smo se približali Uletovi planinski koči. V njej so bili turisti iz Maribora. Med turisti je bila tudi silno strupena ženska, ki nas je nazivala z ‘banditi’. Zato smo te ‘planince’ odvedli v bližnjo kapelico in jih vanjo zaklenili. Šele pozneje smo izvedeli, da sta bila med turisti tudi dva mariborska gestapovca, ki sta zaradi našega prihoda v kočo takoj izgubila pogum in se nam nista izdala. /…/ Hitlerjevi turisti so gledali iz kapelice gorečo kočo, mi smo pa v strašno temni noči odhiteli naprej v Toplo …« (Bogdan Žolnir, »Planinske koče v boju z okupatorjem,« Planinski vestnik, letn. 14, št. 5 (1958): 284.)
Po vojni si je mežiško planinsko društvo prizadevalo zgraditi novo planinsko postojanko na Peci. Leta 1954 je bil vzidan vogelni kamen novega doma, ki je bil v uporabo predan leta 1958.