Prisotnost topničarjev v Ljubljani je imela dolgo tradicijo. V času pred ljubljanskim aprilskim potresom 1895 so topničarji prebivali v Meščanski in Nušakovi zasebni vojašnici s konjušnico v Trnovem. Čeprav so bili nameščeni v predmestju, so bili neločljiv del ljubljanskega mestnega utripa in družabnega življenja.
Pisec članka o Stari Ljubljani se je v časopisu Jutro nostalgično ozrl na stare ljubljanske vojašnice in vojake, med njimi tudi na avstro-ogrske topničarje. O njih je zapisal: »Trnovska fara je imela dve vojašnici: eno prav blizu cerkve ob obrežju Gradaščice, drugo nekaj oddaljeno za cerkvijo, znano pod imenom Nušakova kasarna. V trnovskih vojašnicah so bili nastanjeni vojaki artilerijskega polka, ki so jim rekli kanonirji, bilo je pa tudi včasih nekaj konjenice, dragoncev in ulancev.« Njegov spominski zapis je omenjal »velik hrup« na Vegovi ulici, ko so ob poldnevu vojaki s konjskimi vpregami prevažali topove proti svoji vojašnici. Še bolj kot ropot vozov naj bi bile moteče hrupne vojaške trobente, ki so v veliko veselje dijakov in nejevoljo profesorjev redno motile pouk na bližnji realki.
Praviloma visoki in postavni »kanonirji« so piscu ostali v spominu po svojih značilnih uniformah in visokih škornjih. Poznal je tudi njihovega poveljnika stotnika, pozneje podpolkovnika Karla pl. Kastla, ki se je po upokojitvi zanimal za Elizabetino otroško bolnišnico ter kot član društva marljivo deloval za njeno dobro. Ob tem je zapisal, da »njegova vdova, hišna posestnica v Prečni ulici, še živi čila in zdrava ter je lastnica znane Ažmanove trgovine.« Pri tem ni pozabil omeniti njune hčerke, priznane slikarke in kiparke Elza pl. Obereigner. (Jutro, št. 71, 30. 3. 1943, str. 3)
Karl Kastl se je rodil 1848 in je zelo mlad vstopil v artilerijski polk v Dunajskem novem mestu. Prostovoljno se je javil za odhod na bojišče in sodeloval v »bitki vseh bitk« pri Kraljevem gradcu poleti 1866. V njej je bila avstrijska vojska poražena, posebej pa so se izkazali in pri tem imeli velike izgube, prav avstrijski topničarji, med njimi tudi enota v kateri je služil Karl Kastl. Svoje spomine na bitko je opisal v knjigi Moja doživetja z bojnega pohoda proti Prusiji leta 1866, ki je z doživetimi opisi in spremljajočimi študijami vredna branja. Po izkušnjah na bojišču in z njimi povezanimi napredovanji se je Karl Kastl vpisal na vojaško kadetnico in jo 1874 uspešno zaključil. Služil je pri trdnjavskem topništvu do premestitve v 12. poljski topniški polk, s katerim je sodeloval pri zasedbi Bosne in Hercegovine 1878. Leta 1892 je napredoval v stotnika in po reorganizaciji vojaških enot ostal pripadnik 7. diviziona topniškega polka (Divisions- Artillerie Regiment Nr. 7) v Ljubljani.
Obe uvodoma omenjeni stari vojašnici sta zaradi potresa postali neprimerni za bivanje in jih vojska po potresu ni več uporabljala. Ljubljanski topničarji so tako delili usodo številnih ljubljanskih prebivalcev, ki so ostali brez varne strehe na glavo in prebivali v šotorih. Po potresu so zapustili mesto in se preselili v bližnji Gradec (Graz) na Štajerskem. S tem je bila začasno prekinjena dolgoletna prisotnost topničarjev v Kranjski prestolnici. Ljubljančani, posebej trgovci, obrtniki in gostinci, niso bili zadovoljni z odhodom topniškega polka iz Ljubljane. Tudi uprava mestne občine pod vodstvom župana Ivana Hribarja se je trudila, da bi se topničarji vrnili, in je zato obljubila gradnjo sodobne vojašnice in s tem mestu zagotovila ne le posrednih zaslužkov, ampak tudi večje prihodke v mestno blagajno iz državnega proračuna. Z novim popotresnim prostorskim načrtom arhitekta Maksa Fabianija se je ideja po letu 1896 začela uresničevati.
Za gradnjo nove topniške vojašnice je bilo določeno nezazidano zemljišče za Bežigradom ob Dunajski cesti. Na podlagi sodobnih načrtov je začel nastajati obsežen vojaški kompleks z več simetrično razporejenih stavb, s stavbo glavnega poveljstva, poslopji za podčastnike in vojake, velikim osrednjim dvoriščem za postroj vojakov in pomožnimi objekti. Topniška vojašnica je vključevala prostore in skladišča za varno hranjenje topov ter vlečnih vozov za topove, strelivo, orodje in opremo. Prav tako je imela konjske hleve in jahalnico. Izbrana lokacija je bila ravno dovolj oddaljena od mesta in dovolj blizu železnice, da je omogočala izobraževanje in praktično vadbo s konji na prostem. Poslopja vojašnice so bila zgrajena v značilnem secesijskem slogu in tudi v arhitekturnem pomenu vredna pozornosti. Po vrnitvi topniškega polka v novo zgrajeno vojašnico je z njimi za stalno prišel v Ljubljano tudi Karl Kastl na mesto poveljnika baterije. Ob številnih dobljenih odlikovanjih je pridobil plemiški naziv in postal Karl Kastl Edler pl. Traunstätt. S činom majorja je bil upokojen 1904, leta 1908 pa je dobil še čin podpolkovnika in ob cesarjevem 80. rojstnem dnevu Viteški križec Reda Franca Jožefa 1. Istega leta se je tudi njegova enota preimenovala v 7. polk poljskega topništva (Feldkanonen Regiment Nr.7).
V času prve svetovne vojne in posebej po začetku bojev ob reki Soči je Ljubljana postala pomembno vojaško, prometno in preskrbovalno zaledno središče. Zaradi prihodov številnih vojakov iz vseh krajev monarhije na poti proti bojišču se je v mesto ponovno vrnila prostorska stiska. Okrepljena je bila še s številnimi ujetniki, begunci in ranjenci, ki so bili nameščeni po številnih zasilnih bolnišnicah po šolah, tovarnah in drugih javnih zgradbah.
Slovenski fantje so bili v času svetovne vojne vpoklicani tudi v štajerski 8. trdnjavski topniški bataljon v Ajdovščini ter v vipavsko 7. in 8. baterijo težkih možnarjev. S svojimi topniškimi baterijami so bili poslani na zahodno bojišče v Belgijo in Francijo. Nekateri so svoj ognjeni krst izkusili na vzhodnem bojišču v Galiciji, drugi so med prvo svetovno vojno v zavezništvu s centralnimi silami bili poslani v težke boje pri Galipoliju na turškem bojišču. Po raziskavah Draga Sedmaka so avstro-ogrske enote, med njimi posebej 15 cm havbične, 24 cm možnarske in 10 cm topniške baterije, sodelovale v bojih na Bližnjem vzhodu: na severu današnjega Iraka in v Siriji. Slovenski topničarji so vojno doživeli tudi v trdnjavskem topniškem polku št. 4 v Pulju. Še vedno ostajajo njihove usode in število neraziskano, dediščina in grobovi pa neznani ali pozabljeni.
Ljubljansko topniško vojašnico je po končani svetovni vojni prevzela vojska Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev, po letu 1945 pa JLA. Po njenem odhodu iz Slovenije 1991 so prostori vojašnice samevali do leta 1994, ko so vojaški kompleks podrli. Na delu zemljišča so zgradili stanovanjska poslopja Bežigrajskega dvora. Tako se je tudi arhitekturni del zgodbe o avstro-ogrski vojašnici zaključil. Ali je bilo podrtje najboljša rešitev ali je bil s tem izgubljen še en drobec avstro-ogrsko stavbne dediščine, pa bo pokazal čas.
Literatura
Angelika Hribar, Karl Kastl (1848-1920), njegova družina in javno delovanje v Ljubljani, v: Karl Kastl, Moja doživetja z bojnega pohoda proti Prusiji leta 1866, Ljubljana: Založba ZRC SAZU, 2016, str. 137-162.
Karl Kastl, Moja doživetja z bojnega pohoda proti Prusiji leta 1866, Ljubljana: Založba ZRC SAZU, 2016.
Zvezdan Marković, Vojaštvo v Ljubljani med prvo svetovno vojno, Vojaška zgodovina, letnik 15, št. 1, 2019, str. 23 -39.
Drago Sedmak, Kam usoda jih je peljala, Nova Gorica: Goriški muzej, 2014.
Rok Stergar, Vojski prijazen in zaželen garnizon, Ljubljana: Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 1999.
Darko Šarac, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihova sprememba skozi čas, Magistrsko delo, Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, 2009.
Miha Šimac, Od Kraljevega gradca do Ljubljane. Vojaška pot topniškega častnika Karla pl. Kastla, v: Karl Kastl, Moja doživetja z bojnega pohoda proti Prusiji leta 1866, Ljubljana: Založba ZRC SAZU, str. 95 -135.