Primorski Slovenci, ki so v obdobju fašizma (1922–1943) služili v italijanskih oboroženih silah, so na služenje vojaškega roka odhajali tudi v italijanske kolonije v Afriki, med njimi na ozemlja v Tripolitaniji, Cirenajki in Fezanu, ki so bila poimenovana z nekdanjim rimskim imenom Libija. Najstarejše ohranjene fotografije in razglednice s služenja vojaškega roka primorskih Slovencev v Libiji so iz osebne zapuščine Ivana Jurjavčiča iz Idrije, ki jih je ohranila in muzeju podarila njegova hči Ivana Kocjančič iz Vanganela.
Ivan Jurjavčič, ki se je rodil 24. aprila 1904 v Idriji, je vojaški rok leta 1925 – pred sto leti – služil v motoriziranih enotah italijanskih oboroženih sil na območju Tobruka in Bardije. Med vojaškimi fotografijami, na katerih so skupinski posnetki vojakov, motornih vozil in letal, je tudi prizor vleke natovorjenega dromedarja s kamionom sredi puščave in poginulega dromedarja v ospredju. Fotografija je bila uporabljena za motiv na italijanski razglednici. Na njej so razvidni pripadniki italijanskih oboroženih sil v značilnih uniformah, prilagojenih puščavskim razmeram, ter libijski vojak, prepoznaven po značilnem črtastem pasu. V Libiji so pod okriljem italijanske kolonialne kopenske vojske sicer delovali tudi avtohtoni vojaki z dromedarji – »meharisti«.
Ivan Jurjavčič se je po prihodu iz Libije vrnil v Idrijo in se nato preselil na Vojsko. Pred drugo svetovno vojno se je v izogib fašističnemu nasilju z družino izselil v Bosno. Med vojno je deloval v 5. bosanskem udarnem korpusu Narodnoosvobodilne vojske Jugoslavije in njen konec dočakal z ranjenim očesom. Leta 1946 se je kot vojni invalid in strojni ključavničar zaposlil v rudniku rjavega premoga v kraju Breza nedaleč od Sarajeva. Leta 1951 je bil iz neznanega vzroka in brez sojenja odveden v kazensko taborišče na Goli otok, od koder se ni več vrnil.