14. oktobra 1809 je Napoleon Bonaparte z dekretom ustanovil t. i. Ilirske province, ki so do 13. oktobra 1814, ko so prenehale obstajati, obsegale zahodni del današnje Koroške, Kranjsko, Hrvaško, Vojno krajino jugozahodno od Save, Goriško, Trst, Istro, Dalmacijo do Boke Kotorske, ozemlje Dubrovniške republike ter današnjo Tirolsko. Gre za ozemlja, ki so jih Francozi po zmagi v peti koalicijski vojni vzeli Avstrijcem. Francoska oblast je s seboj prinesla tudi določne reforme v skladu z načeli francoske revolucije. Takratne intelektualce je navdušilo predvsem spoštovanje kulturne avtonomije in slovenskega jezika s strani novih oblasti ter krepitev šolskega sistema, kjer je bil učni jezik slovenščina. Kljub temu pa večina prebivalstva novi oblasti ni bila pretirano naklonjena, predvsem zaradi uvedbe visokih davkov, ki so jim ljudje rekli »fronki«.
Konec 19. in v začetku 20. stoletja so zaostrene nacionalne razmere v Avstro-Ogrski privedle do preoblikovanja spomina na Ilirske province. Pojavila se je idealizirana podoba takratne francoske oblasti. Francozi so bili predstavljeni kot osvoboditelji slovenskega naroda in kulture izpod habsburškega jarma, ki so poskrbeli tudi za razvoj slovenskega šolstva ter veljavo slovenskega jezika. Med obema vojnama se je začelo obdobje Ilirskih provinc še posebej poudarjati za krepitev vezi s politično zaveznico Francijo, Kraljevina SHS pa jih je izpostavljala tudi kot začetno točko povezovanja jugoslovanskih plemen. »Tako so se prvič v novem veku sklenili, vsaj deloma, bratje po krvi, in tako so tudi pri Slovencih, dasi ne pri vseh, začasno padle deželne meje.« (Slovenec, 13. 10. 1929)
V tem vzdušju je bil 13. oktobra 1929, ob 120-letnici ustanovitve Ilirskih provinc, na Valvasorjevem trgu (danes Trg francoske revolucije) v Ljubljani odkrit Ilirski steber, imenovan tudi Napoleonov spomenik. Zasnoval ga je arhitekt Jože Plečnik, ki je v ta namen uredil tudi njegovo okolico, bronasti glavi, ki sta na njem, pa sta delo kiparja Lojzeta Dolinarja. »Monumentalen snežnobel steber se vidi daleč naokoli. Spomenik stoji na 2.30 m širokem podstavku z izbočenim robom in je visok 14 metrov. Narejen je iz hvarskega marmorja. Na vogalih podstavka podpirajo srednji steber štirje po 40 cm debeli in 1.80 m visoki štirioglati stebriči. Med njimi sloni na 7 cm visoki blazinici kocka s stranico 1 m, na katero je položenih 16 enako širokih, a le 75 cm visokih marmornatih kvadrov, vrh katerih je pritrjen kovinast grb nove, svobodne Slovenije: polumesec stare Ilirije s tremi celjskimi zvezdami. Ob stiku 4. in 5. kvadra je na vsaki strani na stebru 55 cm visoka bronasta glava Ilirije, na drugi pa glava Napolenona.« (Slovenski narod, 12. 10. 1929) Na stebru so vklesani verzi, ki sta jih napisala Valentin Vodnik, sodobnik Ilirskih provinc, in Oton Župančič, vanj pa je vzidan prah padlega Napoleonovega vojaka.
Nedelja, 13. oktober 1929, je postregla s sončnim vremenom, kot naročenim za svečanosti ob odkritju spomenika. Po vsem mestu so visele državne trobojnice, hiše so bile okrašene s cvetjem in zastavicami, celo izložbe trgovin in avtomobili so bili ustrezno opremljeni za to priložnost. Dogajanje je pritegnilo veliko število ljudi. Že ob 10. uri dopoldne je s Krekovega trga proti Valvasorjevem trgu krenila velika povorka, na čelu katere je bila sokolska konjenica, za njo je stopala vojaška godba, v povorki pa so sodelovali tudi oddelki Orlov in Orlic, množice šolske mladine, skavti, ženske v narodnih nošah, čete gasilcev, ljubljanski pevski zbori ter mnoga narodna društva in organizacije. Na slavnostni tribuni, ki je bila postavljena pri Ilirskem stebru, so bili zbrani visoki francoski in jugoslovanski predstavniki: francoski minister Emile Dard, zastopnik francoske vojske general Roset, jugoslovanski minister za vojsko in mornarico ter predstavnik jugoslovanske vlade na ilirskih svečanostih armadni general Stevan Hadžić, komandant Dravske divizije in kraljev zastopnik general Sava Tripković, ter mnogi drugi. Po zaključku svečanosti na Valvasorjevem trgu se je odvila manifestacija še pred spomenikom Valentina Vodnika, ki je bil naklonjen takratni francoski oblasti. Časopis Slovenec z dne 15. oktobra 1929, je z navdušenjem sporočal, da je bila to »ena najlepših narodnih svečanosti, kar smo jih v Ljubljani sploh doslej doživeli.«
O pomembnosti dogodka prav tako priča njegova medijska pokritost – poleg vsega časopisja, ki je pisalo o njem, je dogodek prenašal tudi Radio Ljubljana, snemali sta ga kar dve francoski filmski družbi, v Zbirki časopisa Slovenec pa je ohranjenih 35 fotografij, ki prikazujejo dogajanje tistega dne.